VSC Sodba Cp 557/2018

Jedro

S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe iz 59. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ) lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 209,99 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Ugotovi se, da je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi opr. št. 0085 I-121/2016 Okrajnega sodišča v Celju z dne 23. 6. 2016, nedopustna. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nastale stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.″, in odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 335,99 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnik se je zoper sodbo pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da če bi držale trditve tožene stranke, podane v prejšnjem sodnem postopku, geodetska uprava RS zagotovo ne bi tožniku v letu 2018 posredovala takšno mapno kopijo, ki prikazuje parcele in objekt, ki stoji izključno na parceli tožnika, kar potrjuje in dokazuje zatrjevanja tožnika. Sodišče te mapne kopije očitno ni upoštevalo in dokazno ocenilo in je le sledilo svoji prvotni odločitvi v prejšnjem postopku. Z izvršilnim naslovom se zahteva odstranitev objekta v točkah, ki naj bi se nahajale na parcelah v lasti tožene stranke, kar pa ne drži, ne glede na odločitve sodišča in njegovega sklepanja v prejšnjem postopku, ki so bila nesporno napačna. Tožnik ne posega v odločitve sodišča, toda zatrjuje, da se izvršba v naravi, kot se zahteva, ne more izvršiti, ker takšno dejansko in pravno stanje nepremičnin ne obstaja in tudi ni nikoli dejansko obstajalo. Odločitev sodišča v sodbi, ki je izvršilni naslov, temelji na napačni pravni presoji in dejanskem stanju in je v naravi neizvršljiva. Ker objekt glede na javne listine in stanje v naravi stoji na nepremičnini v lasti tožnika, je izvršba nedopustna. Med parcelo, last tožnika, in parcelami v lasti tožene stranke je parcela, v naravi pot, v lasti O. V., ki ni zatrjevala, da naj bi sporni objekt stal na njeni parceli ali da ovira promet po poti ali da je izvedla postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice tožnika na njegovi parceli. O. V. tudi ni bila stranka postopka in je povsem arbitrarna ugotovitev sodišča, da naj bi objekt stal na parceli v lasti občine in parcelah v lasti tožene stranke. Odločitev v prejšnjem postopku je pravno moralno nedopustna, saj se dejansko smiselno nalaga odstranitev celotnega lesenega objekta, ne le na parcelah v lasti tožene stranke. Gre za povsem neizvedljivo sodno odločbo in bi z nadaljevanjem izvršilnega postopka po takšni sodni odločitvi prišlo do nedopustnega in nepravičnega posega v nepremičnino in lastnino tožnika, za kar pa tožena stranka dejansko tudi nima izvršljivega naslova, ne glede na odločitev sodišča v tem in prejšnjem pravdnem postopku. Tožnik je predlagal ureditev meje med nepremičnino v lasti O. V. in svojo parcelo, s čemer tudi nesporno dokazuje in izkazuje, da ni neposredni mejaš s toženo stranko. Ker tožnik ni neposredni mejaš toženke, tudi odločbe G., na katere se je sicer sklicevalo sodišče, niso posegale v zemljišče tožnika, kar dokazuje tudi mapna kopija, ki jo je v tem postopku posredoval tožnik, a je sodišče ta dokaz ignoriralo. Tudi izvedenec, ne glede da mu je sodišče sledilo, ni mogel legalno in pravno zavezujoče določati meje, saj dejansko ni bil izveden ugotovitveni postopek in postopek ureditve meje med tožnikom in toženko, niti med tožnikom in občino. Odločitev sodišča je bila v prejšnjem postopku popolnoma arbitrarna. Izvršitev takšne odločitve pomeni nedopusten, nepravičen, samovoljen, škodljiv in neracionalen poseg v lastninsko pravico tožnika. Če bi držale trditve toženke, podane v prejšnjem in v tem postopku, sam ne bi imel nobenega razumnega razloga, da izvršitvi sodne odločbe nasprotuje. Tožnik objekta zagotovo ne bi nikoli tako postavil, če bi dvomil o poteku meje svoje parcele. Objekt v nobeni točki ne posega v nepremičnine tožene stranke. Višjemu sodišču zato predlaga, da sodbo razveljavi in samo odloči ali pa zadevo vrne v ponovno sojenje po drugem sodniku.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe iz 59. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ) lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Načelo stroge formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presojati materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je predlagana izvršba. Upoštevati mora terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu, zaradi česar glede te terjatve ni več upravičeno proučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja v postopku izdaje izvršilnega naslova. Izvršilni naslov kot procesna predpostavka za dopustnost izvršbe namreč pomeni domnevo, da obstaja terjatev, ki je v njem ugotovljena, in da so v njem navedene stranke legitimirane z izvršbo. S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik uveljavlja samo tako imenovane opozicijske razloge: da je v izvršilnem naslovu zapisana terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodne odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave kot izvršilnega naslova (8., 9. in 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), po prevladujočem stališču sodne prakse pa tudi (vsaj nekatere) impugnacijske razloge.¹ Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka to pravilno upoštevalo. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno sprejelo materialnopravne zaključke ter jih prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vseh dejanskih in pravnih zaključkov ne povzema in se povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi, pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

6. Tožniku je bilo s pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 104/2012 z dne 21. 3. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 491/2013 z dne 5. 12. 2013 naloženo, da na delu nepremičnin s parc. št. 677/1, 677/2 in 677/3, k.o. ..., (last toženke), v območju med točkami A, B, C, D, E, F po kopiji katastrskega načrta s spremembami Geodetskega zavoda C. po meritvah izvedenca N. V. z dne 23. 10. 2012, kot sestavnem delu te sodbe, vzpostavi prejšnje stanje z odstranitvijo betonskih temeljev in betonske plošče lesenega objekta (v naravi avtobusno postajališče), odstranitvijo lesenega objekta, odstranitvijo vgrajenih betonskih cevi ter jaškov in gramoznega peska ter navedene parcele izroči toženki v posest. Okrajno sodišče v Celju je s sklepom I 121/2016 z dne 23. 6. 2016 predlogu za izvršbo, vloženem na podlagi navedene pravnomočne in izvršljive sodne odločbe ugodilo, s sklepom z dne 3. 2. 2017, ki ga je višje sodišče potrdilo 6. 12. 2017, pa je zavrnilo dolžnikov ugovor, da objekt v naravi ne stoji na toženkinih parcelah, ampak na njegovi parceli št. 626 k.o. ... .

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sedaj izpodbijane sodbe glede na zgoraj obrazloženo pravilno pojasnilo, da tožnik v tej pravdi ne more doseči ponovnega materialnopravnega preizkusa terjatve, ki je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu. Pravilno je zato vse navedbe tožnika, ki se nanašajo na ″grajo″ poteka predhodnega pravdnega postopka P 104/2012, iz katerega izvira izvršilni naslov, štelo za nedopustne oziroma pravno nerelevantne. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik že v postopku P 104/2012 trdil to, kar poudarja tudi v tem postopku in že predhodno v ugovoru v izvršilnem postopku, da je sporni objekt postavil na svojem zemljišču parc. št. 626, ob meji s parc. št. 1026 v lasti O. V. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tega dolžnik ni uspel dokazati oziroma, da ni uspel izpodbiti ugotovitve sodišča, da temu ni tako. Zato je pravilen zaključek, da tožnik ne more biti uspešen sedaj z zatrjevanji, da je bilo dejansko stanje o tem, kje v naravi stoji sporni objekt, v prejšnjem postopku nepravilno ugotovljeno.

8. Tožnik pritožbeno ne izpodbija opredelitve sodišče prve stopnje, da tožnik s tožbenimi navedbami smiselno uveljavlja (opozicijski) ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da tožnik s predloženimi oziroma predlaganimi dokazi ni uspel izkazati, da je v izvršilnem naslovu ugotovljena terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko tožnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Pravilno je namreč ugotovilo, da se predložene listine (fotokopije mapne kopije in skice meritve P. ter prikaz parcele z dne 4. 9. 2014) ter v okviru upravnega postopka izdelan elaborat zemljiškokatastrske meritve z zapisnikom mejne obravnave z dne 2. 10. 2015 ter skici terenske meritve z dne 30. 10. 2015 in 18. 8. 2016 v zvezi s tožnikovimi zatrjevanji o sproženem postopku ureditve meje nanašajo na postopek ureditve meje med tožnikovo in občinsko nepremičnino in ne zadevajo nepremičnine toženke, ter bistveno, da iz tožnikovih trditev ne izhaja, da bi bila ta meja tudi že dokončno določena, in zato pravilno zaključilo, da navedeno ne izkazuje dejstva, da je v izvršilnem naslovu ugotovljena terjatev prenehala in da je sodba neizvršljiva. Pritožbene navedbe, da je tožnik predlagal ureditev meje med nepremičnino v lasti O. V. in svojo parcelo, s čimer nesporno dokazuje in izkazuje, da ni neposredni mejaš s toženko, so zato neutemeljene. Prepričljiva je tudi obrazložitev sodišča, da tudi poziv G. tožniku za vpis stavbe na parc. št. 626 v kataster stavb s skico ne pomeni izkaz dejstva, da je terjatev v izvršilnem naslovu prenehala. S pritožbenimi navedbami, da iz uradnega katastrskega načrta G. izhaja, da leseni objekt v nobeni točki ne stoji na parcelah tožene stranke, tožnik ne more izpodbiti pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje. Po obrazloženem ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče mapne kopije ni upoštevalo in dokazno ocenilo, da je arbitrarno ugotovilo, da naj bi objekt stal na parceli v lasti občine in na parcelah v lasti tožene stranke in da ne drži, da gre za neizvedljivo sodno odločbo. Neutemeljeni so tako očitki, da izvršitev navedene sodne odločitve pomeni nedopusten, nepravičen, samovoljen, škodljiv in neracionalen poseg v lastninsko pravico tožnika. Tudi pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je že sama odločitev v prejšnjem postopku pravno moralno nedopustna, saj se dejansko smiselno nalaga odstranitev celotnega lesenega objekta, ne le na parcelah v lasti tožene stranke, je okoliščina, ki se nanaša na izvršilni naslov, in je zato tožnik ne more navajati kot razlog, zaradi katerega bi bila izvršba nedopustna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo že v zaključenem pravdnem postopku ugotovljeno, da sporni objekt stroji na parceli št. 1026 (last O. V.) in na parceli št. 677/2 (last toženke, in sicer del betonskih temeljev in v majhni meri temeljna plošča, napušč pa posega v parc. št. 677/1, 677/2 in 677/3), tako da tožnik s tožbenimi navedbami, da temu ni tako, ne more biti uspešen.

9. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati razlogov, zaradi katerih bi bila izvršba nedopustna, in je zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti njej priznane pritožbene stroške. Toženka se je obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb, zato so stroški v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo potrebni pravdni stroški. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo nagrado za delo odvetnika, in sicer za sestavo odgovora na pravno sredstvo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (375 točk oziroma 172,12 EUR), in 22 % DDV (37,87 EUR) po drugem odstavku 12. člena te tarife, skupaj tako 209,99 EUR. Tožnik mora toženki odmerjene pritožbene stroške povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2012.

Datum zadnje spremembe:

05.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Ip 1463/2017
• VSC Sklep I Ip 341/2020
• VSL Sklep II Ip 2200/2017