VSC Sodba Cpg 162/2018

Jedro

Zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker tožeča stranka svojega zahtevka iz naslova plačila škode zaradi napak izvršenega posla ni uveljavljala v roku iz prvega odstavka 635. člena OZ, s čemer je to svojo pravico izgubila, kakor je to utemeljeno zatrjevala tudi tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da je vtoževani zahtevek tožeče stranke zastaral, kar pa po stališču pritožbenega sodišča in v izpodbijani sodbi navedene in upoštevane teorije in sodne prakse ne drži, saj gre v določbi prvega odstavka 635. člena OZ za enoletni materialni prekluzivni rok z iztekom katerega preneha materialnopravno upravičenje, torej pravica sama, in ne zgolj pravica do sodnega varstva kot pri zastaranju. Vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (točka II/I izreka).

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom v ponovljenem postopku zaradi umika zahtevka (prav: tožbe) v višini 194.000,95 EUR s pripadki postopek v tem obsegu ustavilo (točka I/I izreka). Tožbeni zahtevek v preostalem obsegu, to je za znesek 59.703,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2011 dalje do plačila je kot neutemeljen zavrnilo (točka II/I izreka). Odločilo je, da bo o stroških tega postopka odločeno s posebnim sklepom (točka II/II izreka). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka svojega zahtevka iz naslova povrnitve škode iz jamčevanja za napake izvršenega dela - izdelave notranjega tobogana ni sodno uveljavljala v prekluzivnem roku enega leta po pravočasnem obvestilu o napakah (prvi odstavek 635. člena OZ), zato je zahtevek tožeče stranke zastaral, kakor je to utemeljeno uveljavljala tožena stranka.

2. Tožeča stranka izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitev določb postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi pritožbe vztraja, da je toženo stranko pravočasno obvestila o napakah ter da je svoj zahtevek uveljavljala v enoletnem zakonskem roku. Navaja, da je v septembru 2010 začela z unovčevanjem lastne menice tožene stranke zaradi odprave pomanjkljivosti, ker pa ni prišlo do poplačila, je pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju vložila izvršbo (21. 12. 2010), zaradi kasnejšega ugovora dolžnika oziroma tožene stranke pa se je zadeva nadaljevala pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. I Pg 451/2011. Ker je bil začet sodni postopek - izvršba na podlagi lastne menice zaradi neodprave napak na spornem toboganu, je s tem tožeča stranka izpolnila zakonski rok, ki ga zahteva OZ glede roka sodnega varstva. Tožeča stranka je v pravdi na podlagi lastne menice vtoževala znesek iz naslova jamčevanja in odprave napak na notranjem toboganu, kar je predmet tudi razširjene predmetne tožbe. V konkretnem primeru z iztekom enoletnega roka od obvestila o napaki, ki je bila notificirana 15. 2. 2010, tako niso prenehale pravice kupca (očitno: tožeče stranke), saj je po določbah OZ pred iztekom enoletnega roka od obvestila o napaki tožeča stranka začela z unovčevanjem lastne menice oziroma s sodnim izvršilnim postopkom. To pa je potrebno enačiti z izpolnitvijo zahteve za sodno varstvo. Čeprav je bil zahtevek v meničnem sporu zavrnjen, pa je tožena stranka s tem zavarovala svoje pravice. Tožeči stranki tako niso prenehale oziroma ugasnile pravice na podlagi izvajalčeve odgovornosti za stvarne napake. S predmetno tožbo je tožeča stranka svoj zahtevek razširila in vtoževala še višjo škodo, s tem pa si zakonskega roka ni prekinila. Tožeča stranka je predmetno tožbo vložila kasneje tudi iz razloga, ker je morala zavarovati dokaze pred Okrajnim sodiščem v Celju. Tožena stranka nadalje poudarja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da je naročnik podjemnika obvestil o napaki že 10. 8. 2009 in da iz tega razloga ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Pomembno je, da je prišlo do vsebinsko drugih napak, ko je prišlo do počenja plastike tobogana in so se poškodovali kopalci in je tako tožeča stranka 15. 2. 2010 s priporočeno pošto obvestila toženo stranko o tej napaki, ki se do tedaj še ni pojavila, ponovno pa jo je obvestila 28. 2. 2010, v nadaljevanju pa je marca 2010 pridobila izvedensko mnenje izvedenca P. Zaradi neodzivnosti tožene stranke je v nadaljevanju sama naročila zamenjavo tobogana pri drugem izvajalcu in ta strošek vtoževala delno z unovčitvijo lastne menice, delno pa s predmetno pravdo. Podrejeno tožeča stranka poudarja, da so pomembne tudi določbe 26. člena medsebojne pogodbe št. 08 Terme/2017 z dne 4. 9. 2007, po katerih v primeru, če izvajalec po pismenem obvestilu naročnika brez tehtnega razloga napake ne odpravi, naročnik torej tožeča stranka odpravo napak zahteva pri drugem izvajalcu in zaračuna še pribitek v višini 5 % vrednosti pogodbenega zneska za manipulativne stroške. Tožena stranka napak ni odpravila, in je bila tožeča stranka primorana angažirati drugega izvajalca, in se morajo v konkretnem primeru uporabljati neposredno določbe medsebojne pogodbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Vztraja, da tožeča stranka zahtevka ni pravočasno uveljavljala in je s tem izgubila svoje pravice v skladu z določbo prvega odstavka 635. člena OZ.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka pavšalno uvodoma pritožbeno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni specificirala niti z ničemer obrazložila. Pritožbeno sodišče zato sodbe glede teh ni moglo preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, in iz samih trditev tožeče stranke: (-) da zahtevek tožeče stranke predstavlja škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi napak na notranjem toboganu, ki jih tožena stranka kot izvajalka tobogana ni odpravila, (-) da gre v obravnavanem primeru za zahtevek iz naslova jamčevanja za napake, (-) da je tožeča stranka toženo stranko obvestila o napakah že 10. 8. 2009 in tudi 31. 5. 2010, ko jo je obvestila o pričetku izvedbe sanacije in je bila tožeča stranka tedaj tudi seznanjena z višino škode, ki jo je uveljavljala v tem postopku, (-) da je tožeča stranka to tožbo vložila 9. 6. 2011, (-) da je tožeča stranka pred to obravnavano tožbo vložila zoper toženo stranko tudi menični izvršilni predlog, po ugovoru tožene stranke pa se je postopek nadaljeval kot s tožbo pod opr. št. I Pg 451/2011 zaradi plačila zneska 32.945,23 EUR na podlagi menice, zahtevek po tej tožbi pa je bil pravnomočno zavrnjen; za enak znesek pa je tožeča stranka v obravnavani pravdi tožbeni zahtevek umaknila, je sodišče prve stopnje, upoštevaje določbo prvega odstavka 635 OZ¹, pravilno materialnopravno zaključilo, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker tožeča stranka svojega zahtevka iz naslova plačila škode zaradi napak izvršenega posla ni uveljavljala v roku iz prvega odstavka 635. člena OZ, s čemer je to svojo pravico izgubila, kakor je to utemeljeno zatrjevala tudi tožena stranka.

7. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da je vtoževani zahtevek tožeče stranke zastaral, kar pa po stališču pritožbenega sodišča in v izpodbijani sodbi navedene in upoštevane teorije in sodne prakse ne drži, saj gre v določbi prvega odstavka 635. člena OZ za enoletni materialni prekluzivni rok z iztekom katerega preneha materialnopravno upravičenje, torej pravica sama, in ne zgolj pravica do sodnega varstva kot pri zastaranju. Vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

8. Trditve tožeče stranke, da je z vložitvijo izvršilnega predloga oziroma menične tožbe I Pg 451/2011 (21. 12. 2010) zavarovala svoje pravice, ki jih je nato uveljavljala v tej razširjeni tožbi in da posledično njene pravice iz naslova odgovornosti za napake niso ugasnile, so zgrešene. Tožeča stranka si z zahtevkom za plačilo zneska 32.945,23 EUR iz naslova menice v drugi pravdi, to je v pravdi I Pg 451/2011, ni mogla zavarovati roka za vložitev te obravnavane tožbe zaradi plačila višjega zneska iz naslova škode iz jamčevanja za napake. Poleg tega v obravnavani tožbi ni šlo za nobeno razširitev tožbe, temveč za novo tožbo, končno pa je zahtevek v obravnavani tožbi za znesek v višini uveljavljan v tožbi I Pg 451/2011, umaknila in s tožbo I Pg 451/2011 tudi ni uspela, saj je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen.

9. Tudi zatrjevano dejstvo, da je pred obravnavano tožbo tožeča stranka vložila predlog za zavarovanje dokazov, pri čemer tožeča stranka datuma vložitve tega predloga ni nikoli navedla, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, saj postopek zavarovanja dokazov ne zadosti zahtevi po sodnem uveljavljanju pravice iz 635. člena OZ, kamor je v obravnavanem primeru šteti zgolj ustrezni dajatveni tožbeni zahtevek.

10. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je to zmotno ugotovilo, da je naročnik, to je tožeča stranka obvestila podjemnika, to je toženo stranko, o napaki že 10. 8. 2009 in da iz tega razloga ne more več sodno uveljavljati svoje pravice, kar pa ne drži, ker je sodišče prve stopnje kot zadnji - skrajni datum obvestila ugotovilo in upoštevalo kot tek enoletnega roka za vložitev tožbe datum 31. 5. 2010 (kar je po datumu 15. 2. oziroma 28. 2. 2010, ki ga v pritožbi navaja tožeča stranka), ko je tožeča stranka toženo stranko obvestila, da bo pričela z izvedbo sanacije po drugem izvajalcu na njene stroške. Tega datuma in ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka tedaj že seznanjena s škodo, ki jo je uveljavljala nato v tej tožbi, tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija. Njene pritožbene navedbe, da je bil škodni dogodek v februarju 2010 nova napaka in da je o tej napaki obvestila toženo stranko 15. 2. 2010 in ponovno 28. 2. 2010, so tako brez pomena in na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne morejo vplivati.

11. Kako naj bi na pravilnost odločitve v tej zadevi vplivale določbe 26. člena med pravdnima strankama sklenjene pogodbe št. ... z dne 4. 9. 2007 tožeča stranka v pritožbi ni pojasnila in tega ni zatrjevala niti v postopku na prvi stopnji. V pritožbi pa tudi ne navaja, da teh trditev ni mogla pravočasno podati brez svoje krivde. Njene šele v pritožbi podane navedbe so zato pritožbeno neupoštevna novota s katero se pritožbeno sodišče ni smelo ukvarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pa tudi sicer so te pritožbene navedbe brez pomena ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo iz razloga, ker je bil zamujen v zakonu določen materialni prekluzivni rok enega leta za vložitev tožbe.

12. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Pritožbo je bilo zato po določbi člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (točka II/I izreka).

13. Tožeča stranka povrnitve pritožbenih stroškov ni uveljavljala. Tožena stranka pa do povrnitve stroškov tega pritožbenega postopka ni upravičena, saj pritožbeni stroški niso bili potrebni, ker njen odgovor ni pripomogel k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Prvi odstavek 635. člena OZ določa: ″Naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice.″

Datum zadnje spremembe:

15.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II Ips 57/2015
• VSK sodba in sklep Cpg 195/2012
• VSRS Sodba II Ips 241/2016