VSC Sodba Cpg 128/2018

Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da je ob zatrjevanem pravnem temelju, da je tožena stranka odgovorna za plačilo vtoževane terjatve po 433. členu OZ odločilno ali je na toženo stranko prešla kakšna premoženjska celota ali posamezni del na pogodbeni podlagi. Pri tem je nadalje odločilno, da ne zadošča zgolj ustna pogodba, ampak mora biti prenos premoženja izkazan z ustrezno pisno pogodbo.

Določba 433. člena OZ v celoti kot glasi nedvomno zahteva, da se prenos premoženjske celote ali dela premoženja dogovori s pisno pogodbo, kar logično izhaja iz določbe drugega odstavka tega člena, da je nično pogodbeno določilo, ki bi omejevalo ali izključevalo odgovornost, določeno po prvem odstavku določbe. Ubeseditev ″pogodbeno določilo″ pomeni, da gre za nekaj, kar je zapisano.

Določba 433. člena OZ je namenjena varstvu upnikov, ki imajo terjatve iz pravnih razmerij, povezanih s prenesenim premoženjem. Ker je v primeru, ko pride do prenosa premoženja med gospodarskimi subjekti, zagotovljeno varstvo upnikov po specialnih določilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v poglavju o združitvah in delitvah, potem se upnik ne more uspešno sklicevati na določbo 433. člena OZ kot pravno podlago za plačilo svoje terjatve. Da pa bi šlo pri domnevno prenesenem premoženju za stvarni vložek v toženo stranko, tožeča tudi ni zatrjevala in ker ZGD-1 v takšnem primeru upniku terjatve ne zagotavlja posebnega varstva, bi se smel sklicevati na določbo 433. člena OZ3, vendar pa je tudi za stvarno pravni vložek bistveno, da se njegov obseg in realizacija ugotovi s pisno pogodbo in ne zadošča le ustni prenos premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 400/2017 z dne 29. 3. 2018 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 49216/2017 z dne 1. 6. 2017 se v zahtevku tožeče stranke, da je tožena stranka G. d.o.o. dolžna plačati tožeči stranki D. d.o.o., znesek 17.275,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2014 dalje do plačila in izvršilne stroške ter nadaljnje pravdne stroške; se v celoti razveljavi in se zahtevek zavrne kot neutemeljen.″

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da tožeča stranka vtožuje terjatev 17.275,10 EUR z zapadlostjo 1. 9. 2014 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jo izkazuje na podlagi IOP izpiska; (-) navaja, da je za G1 d.o.o. izvajala dela na objektu Šolski center ... na podlagi naročila za dobavo in montažo požarnih vrat z dne 6. 11. 2013 ter naročila za dobavo in montažo drsnih požarnih vrat z dne 10. 1. 2014 in svoje delo je v celoti opravila, za opravljeno delo pa izstavila tudi računa št. 049/2014 in 050/2014, na podlagi katerih je G1, d.o.o. tožeči stranki dolgoval še znesek 17.275,10 EUR, kar je ugotovljeno tudi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 158/2015; (-) pojasnjuje, da je praktično takoj po zaključku obravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju G1 d.o.o. spremenil firmo v P. d.o.o., po prejemu sodbe je bil nad družbo začet tudi stečajni postopek, pred pričetkom stečaja pa je G1 d.o.o. svoje premoženje prenesel na toženo stranko; (-) nadalje navaja, da tožena stranka svojo dejavnost sedaj opravlja v istih prostorih, z istimi zaposlenimi in istimi sredstvi, kot jo je prej G1, d.o.o. in še vedno izdeluje iste izdelke, pod isto blagovno znamko in jih oglašuje na isti internetni strani, še celo iz kataloga je črtala le besedo "...", tako da se dejavnost torej nadaljuje z isto blagovno znamko in istimi poslovnimi partnerji kot je to prej opravljal G1, d.o.o.; (-) 433. člen Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju OZ) določa, da tisti, na katerega preide kakšna premoženjska celota ali njen posamezni del odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma na ta del in tožena stranka tako za dolgove družbe G1 d.o.o. odgovarja poleg nje in solidarno z njo; (-) tožena stranka trdi, da je tožba nesklepčna, saj se tožeča stranka sklicuje na 433. člen OZ, vendar za svoje pavšalne navedbe, ki so v tem, da naj bi družba G1 d.o.o. svoje premoženje prenesla na toženo stranko, ki naj bi sedaj opravljala svojo dejavnost v istih prostorih, z istimi zaposlenimi in istimi sredstvi, kot poprej G1 d.o.o. in izdeluje iste izdelke, pod isto blagovno znamko in jih oglašuje na isti internetni strani, ne predloži drugega dokaza kot izpisek iz AJPESA in predlaga zaslišanje direktorja tožeče stranke, morala pa bi po stališču tožene stranke predložiti najmanj dokazila o tem, katera osnovna sredstva G1 d.o.o. so bila predmet prenosa, predložiti pravni posel (pogodbo), iz katere izhaja, da je na toženo stranko prešla kakšna premoženjska celota ali njen posamezni del, ki je bil poprej v lasti družbe G1 d.o.o. in kakšna je vrednost aktive prenesenega premoženja, vendar jih ni; (-) tožena stranka še trdi, da neutemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz naslednjih dejstev in dokazov zanje: - s strani družbe G1 d.o.o. ni bilo na toženo stranko nikoli preneseno nobeno premoženje in zato ne more biti v nobenem primeru podana odgovornost na podlagi 433. členu Obligacijskega zakonika, ustanovitelj tožene stranke je bila v letu 2013 družba G2 d.o.o., od nje pa je 100 % poslovni delež v letu 2014 odkupila fizična oseba D. V., tako, da ta družba nima prav nobene lastniške ali kakršnekoli druge povezave z družbo G1 d.o.o., niti ne more biti govora o kakršnemkoli pravnem nasledstvu, - dejavnost tožene stranke je izključno inženiring dejavnost, v okviru katere družba kupuje različne stavbno mizarske izdelke, jih dostavlja kupcem in po potrebi organizira njihovo montažo, tožena stranka ni nikoli izvajala nobene proizvodne dejavnosti, za to tudi nima prav nobenih materialnih in drugih potrebnih pogojev, saj ne razpolaga niti lastniško ali po najemni pogodbi, s kakršnimikoli proizvodnimi prostori ali sredstvi za proizvodnjo, niti za to nima nobenih kadrovskih resursov, kar vse je razvidno iz bilance stanja, bilance uspeha in seznama osnovnih sredstev,- da ima v lasti izključno 10 osnovnih sredstev, od katerih večina predstavlja računalniško opremo in pa osnovna sredstva za nalaganje ter transport kupljenega blaga - za opravljanje svojega dela ima po sistemizaciji planiranih 6 delovnih mest, v preteklosti, pa tudi sedaj, pa ima 4 zaposlene delavce, ki vsi opravljajo izključno komercialno - inženiring posle ter transport blaga in je to njihova sploh prva zaposlitev, tožena stranka ima poslovni naslov ... , na tem naslovu pa ima poslovni naslov tudi množica drugih družb (kot. npr. K. d.o.o., P. d.o.o., B. d.o.o., B1 d.o.o.,.. itd.), ki vse opravljajo svojo dejavnost na prostoru bivšega enotnega kompleksa G1 d.o.o., ki je bil v 100 % lasti S. d.d. in ki je prenehal s svojim poslovanjem že v 90 letih, nosi pa tudi firmo G1 d.o.o. (to firmo so imele mnoge družbe na tem prostoru, izključno zaradi dejstva, ker so med drugim prodajale tudi izdelke, ki jih je proizvajala družba G1 d.o.o.) in to je edina stična točka med toženo stranko in družbo P. d.o.o, - v stečaju, ki je očitno dolžnik tožnika, kar pa vsekakor ni dejstvo, na osnovi katerega bi tožena stranka lahko tožniku karkoli dolgovala ali bi bila lahko celo soodgovorna za dolgove družbe P. d.o.o. (poprej G1 d.o.o.);

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo: (-) da je tožeča stranka v pravdnem postopku I Pg 158/2015 do družbe G1 d.o.o. vtoževala plačilo računov št.: 049/2014 in 050/2014 v skupnem znesku 17.275,10 EUR in da je sodišče s sodbo I Pg 158/2015 z dne 13. 1. 2017 tožbenemu zahtevku ugodilo (priloga A2); (-) da se je družba G1 d.o.o. 11. 1. 2017 preimenovala v družbo P. d.o.o., proizvodnja in trgovina, d.o.o. in da je 6. 4. 2017 nad družbo P. d.o.o. začet stečajni postopek, v katerem je tožeča stranka prijavila svojo terjatev na podlagi sodbe I Pg 158/2015 z dne 13. 1. 2017, ki ji je bila v celoti priznana (prilogi B6, B7); (-) da tožeča stranka v tožbi in nadaljnjih vlogah niti na prvem naroku za glavno obravnavo ni izkazala, da je družba G1, d.o.o. (P. d.o.o. - v stečaju) s kakršnokoli pogodbo na toženo stranko prenesla premoženjsko celoto ali posamezen njen del in ni zatrjevala, koliko naj bi znašala vrednost prenesene aktive, kar bi bil nadaljnji pogoj za solidarno odgovornost tožene stranke za dolgove družbe G1 d.o.o. (P. d.o.o. - v stečaju) v primeru, da bi dejansko na pogodbeni osnovi prišlo do prenosa premoženja, saj je odgovornost prejemnika premoženja vsebinsko in vrednostno omejena in prejemnik solidarno odgovarja samo za obveznosti prenosnika, ki so pred sklenitvijo pogodbe nastale v zvezi s premoženjsko celoto ali njenim delom, ki se prenaša in še to velja smiselno le pri neodplačnih prenosih; (-) da tožeča stranka ni konkretno opredelila, kdaj bi naj prišlo do dejanskega prenosa premoženja na toženo stranko in je po presoji sodišča sklicevanje tožeče stranke na določilo 433. člena OZ neutemeljeno in ker tožbeni zahtevek po materialnem pravu glede na v tožbi zatrjevana dejstva, ni utemeljen, ga je kot nesklepčnega zavrnilo;

4. Zoper sodbo je po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka

5. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

6. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožba povzema, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala na določbi 433. člena OZ in sicer, da tisti na katerega preide po pogodbi kakršna premoženjska celota ali posamezen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ni izkazala, da bi sporno premoženje na toženo stranko prešlo s pogodbo.

9. Pritožba trdi, da je takšno stališče sodišča prve stopnje napačno. Iz določbe 433. člena OZ ne izhaja, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki. Smisel in namen citirane določbe je v tem, da tisti na katerega preide določeno premoženje prenosnika, odgovarja za dolgove, ki izvirajo iz tega premoženja, solidarno s prenosnikom, do višine prenesene aktive. Za to seveda ni potrebna pisna pogodba, temveč je premoženje lahko preneseno tudi z ustnim dogovorom. Predložitev pisne pogodbe zato ni pogoj za uveljavljanje zahtevka na tej podlagi. Citirane določbe ne bi bilo mogoče uporabiti le v primeru, da bi do prenosa tega prišlo na podlagi zakona ali odločbe sodišča. Tožeči stranki zato ni bilo potrebno dokazovati obstoja pogodbe in njene vsebine, temveč zgolj prenos premoženja, saj je vsakomur lahko jasno, da s pogodbo, ki ni vpisana v register in je sklenjenega zgolj z namenom oškodovanja in izigravanja upnika, kot je to tudi v obravnavanem primeru, tožeča stranka ne razpolaga in ji njena vsebina ne more biti znana. Za ugoditev tožbenemu zahtevku je torej dovolj, če tožeča stranka dokaže, da je premoženje prešlo na toženo stranko. V kolikor torej tožena stranka ne dokaže drugače je seveda samo po sebi umevno, da je premoženje prešlo z dogovorom, torej s pogodbo. Tožena stranka je, kljub drugačnim pavšalnim navedbam, prevzela celotno dejavnost prenosnika, ni pa izkazala načina prenosa, saj je zatrjevala, da nanjo ni prešlo nobeno premoženje.

10. Pritožbene navedbe niso utemeljene.

11. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da je ob zatrjevanem pravnem temelju, da je tožena stranka odgovorna za plačilo vtoževane terjatve po 433. členu OZ odločilno ali je na toženo stranko prešla kakšna premoženjska celota ali posamezni del na pogodbeni podlagi. Pri tem je nadalje odločilno, da ne zadošča zgolj ustna pogodba, ampak mora biti prenos premoženja izkazan z ustrezno pisno pogodbo.

12. Določba 433. člena OZ¹ v celoti kot glasi nedvomno zahteva, da se prenos premoženjske celote ali dela premoženja dogovori s pisno pogodbo, kar logično izhaja iz določbe drugega odstavka tega člena, da je nično pogodbeno določilo, ki bi omejevalo ali izključevalo odgovornost, določeno po prvem odstavku določbe. Ubeseditev ″pogodbeno določilo″ pomeni, da gre za nekaj, kar je zapisano.

13. V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za zatrjevan prenos dejavnosti klientele, kadrov, predmetov dela in za uporabo firme in gre za prenos med gospodarskimi družbami, že to zahteva, da se prenos opravi s pisno pogodbo, saj je le na ta način mogoče formalno pravno legalno uporabljati in izkoriščati predmete prenesenega premoženja.

14. Da bi tožena stranka z domnevno prenesenim premoženjem nezakonito razpolagala in ga uporabljala tožeča stranka ni zatrjevala.

15. Določba 433. člena OZ je namenjena varstvu upnikov, ki imajo terjatve iz pravnih razmerij, povezanih s prenesenim premoženjem. Ker je v primeru, ko pride do prenosa premoženja med gospodarskimi subjekti, zagotovljeno varstvo upnikov po specialnih določilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v poglavju o združitvah in delitvah, potem se upnik ne more uspešno sklicevati na določbo 433. člena OZ kot pravno podlago za plačilo svoje terjatve.² Da pa bi šlo pri domnevno prenesenem premoženju za stvarni vložek v toženo stranko, tožeča tudi ni zatrjevala in ker ZGD-1 v takšnem primeru upniku terjatve ne zagotavlja posebnega varstva, bi se smel sklicevati na določbo 433. člena OZ³, vendar pa je tudi za stvarno pravni vložek bistveno, da se njegov obseg in realizacija ugotovi s pisno pogodbo in ne zadošča le ustni prenos premoženja.

16. Pritožba tako zmotno meni, da za vzpostavitev odgovornosti tožene stranke po 433. členu OZ zadošča dejanski ne pa s pisno pogodbo izvedeni prevzem premoženja.

17. Tožeča stranka ob takšnem svojem pravnem naziranju niti ni štela za potrebno, da bi kot dokaz predložila pisno pogodbo, na podlagi katere naj bi bil izveden zatrjevan prenos premoženja in ob jasnem stališču tožene stranke, da je tožba nesklepčna, ker nima trditev o vsebini pogodbe in ker tožeča stranka ne predloži tega dokaza, tožeča stranka ni storila nič, da bi takšen dokaz pridobila niti ni zahtevala, da to stori sodišče.

18. Tožeča stranka je v svoji vlogi z dne 2. 11. 2017 (listna številka 31 spisa) zapisala: ″Poleg tega za odgovornost na podlagi 433. člena OZ ni potrebno, da bi bila aktiva prenesena s posebno pogodbo, temveč zadošča dejanski prenos, ki izhaja iz dejstev, navedenih v nadaljevanju. V zvezi z ugotavljanjem navedenega tožeča stranka zato predlaga, da sodišče toženo stranko pozove, naj predloži podatke o zaposlenih, o dobaviteljih ter o kupcih proizvodov, tožeča stranka pa bo v roku 15 dni predložila podatke o dobaviteljih, kupcih proizvodov in delavcih, zaposlenih v G1 d.o.o., sedaj P. d.o.o., višino aktive pa bo na podlagi podatkov ugotovil izvedenec.″

19. Ker tožeča stranka sama ni pridobila pisne pogodbe o prenosu premoženja, tega pa ni niti terjala od sodišča prve stopnje oziroma preko sodišča od tožene stranke, opozorjena pa je bila s strani tožene stranke na nesklepčnost tožbe, tako da je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno samo opozarjati na to procesno okoliščino v okviru materialno procesnega vodstva, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, saj iz tožbenih navedb ne izhaja pravna posledica zoper toženo stranko, vzrok pa je v tem, da je dejstvena podlaga pomanjkljivo opisana, tožeča stranka pa bi to pomanjkljivost lahko odpravila, pa je ni.⁴

20. Glede na ugotovljeno nesklepčnost tožbe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

21. Po navedenem so za presojo v sporni zadevi nerelevantne vse ostale pritožbene navedbe o tem, da sodišče tožene stranke ni pozvalo k predložitvi podatkov, kot jih je tožeča stranka predlagala v svoji vlogi 2. 11. 2017 tožeča stranka pa jih ni uspela pridobiti niti od stečajne upraviteljice P. d.o.o., o čemer je sodišče obvestila že v vlogi z dne 29. 1. 2018 in predlagala, da sodišče navedene podatke pridobi po uradni dolžnosti in da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke in sicer dokaz z vpogledom dokumentacije tožene stranke o njenih zaposlenih in o njenih dobaviteljih in kupcih, ker jih tožeča stranka ni predložila, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj s temi dokazi, četudi bi se tožeča stranka o njih lahko izjasnila, nesklepčnost tožbe ne bi bila odpravljena, kar pa je bistveno za presojo v sporni zadevi. Sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov, ki ne bi prispevali k odpravi nesklepčnosti.

22. Prav tako so pritožbeno nerelavantne vse ostale pritožbene navedbe, ki merijo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z dejanskim opravljanjem dejavnosti tožene stranke in v zvezi z oglaševanjem izdelkov, če tožeča stranka ni podala ključnih trditev glede pisnega pogodbenega prenosa premoženja G1 d.o.o na toženo stranko.

23. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da se ne da preizkusiti in se sodišču prve stopnje ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339.člena ZPP niti katera od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) .

24. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in sodbo potrditi (353. člen ZPP).

25. Tožeča stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Določba 433. člena OZ z naslovom Pristop k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote se glasi: “(1) Tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. (2) Nima pravnega učinka nasproti upnikom pogodbeno določilo, ki bi izključevalo ali omejevalo odgovornost iz prejšnjega odstavka.″
² Primerjaj M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2.knjiga, GV Založba , Ljubljana 2003, stran 627.
³ Juhart, isto tam.
⁴ Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3.knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, strani 127-128.

Datum zadnje spremembe:

14.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 1134/2009
• VSC sodba in sklep Cp 1388/2007
• VSL sodba I Cp 4202/2009