VSC Sodba Cpg 119/2018

Jedro

Pritožbeno naziranje je zmotno, kolikor meri na določbo 312. člena OZ, ki določa, da se v poslovnih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankami, saj tožena stranka ni trdila, da je stanovanja, katerih lastnica je in za katere je tožeči stranki kot upravniku , plačevala stroške, vezane na lastništvo, tržila in s tem ustvarjala profit in šele tedaj bi se tožena stranka kot lokalna skupnost lahko štela kot gospodarski subjekt v smislu 13.člena OZ in zgolj gospodarski subjekti se smejo sklicevati na uporabo poslovnih običajev , uzanc in poslovne prakse. Vendar tudi poslovni običaji, uzance in poslovna praksa sami po sebi ne pripeljejo do spremembe pogodbenih strank, kot to zmotno meni pritožba, saj so določbe OZ in uzanc, običajev ter poslovne prakse v razmerju prirejenosti in okoliščine konkretnega primera morajo ob upoštevanju običajev, uzanc in poslovne prakse pripeljati do drugačne ureditve kot jo določa OZ.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 242,74 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v nasprotnem za ves čas zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo(in sklepom) I Pg 345/2017 z dne 19. 3. 2018 izreklo: ″I. Zaradi delnega umika tožbe se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 40117/2017 z dne 10. 5. 2017 delno razveljavi glede plačila zneska 6.139,36 EUR s pp in se postopek v tem obsegu ustavi. II. Razsodilo: I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 40117/2017 z dne 10. 5. 2017 se delno vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka O. Š., dolžna plačati tožeči stranki D., d.o.o., še glavnico v znesku 2.187,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2016 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 176,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2017 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi njene nadaljnje pravdne stroške v skupnem znesku 1.512,17 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.″

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o opravljanju upravniških storitev v hiši D. z dne 1. 6. 1999 upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu U., to je stavbe št. ... k.o. ... , prav tako je na podlagi Pogodbe o opravljanju upravniških storitev za hišo U. z oktobra 2005 ter Pogodbe o opravljanju upravniških storitev za hišo D. z maja 2015 tožeča stranka tudi upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu U., to je stavbe št. ... k.o. ...ter stavbe na naslovu U., št. ... k.o. ..., vse skladno z določbo 118.člena Stvarno pravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 48.člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1); (-) da je tožena stranka lastnica treh stanovanj v navedenih stavbah, in sicer nepremičnine katastrska občina ... , stavba ... del stavbe ..., nepremičnine katastrska občina ... stavba ... del stavbe ... ter nepremičnine katastrska občina ... stavba ... del stavbe; (-) da za toženo stranko ni sporno, da je kot etažna lastnica navedenih nepremičnin v skladu s 68. členom SPZ in 30. členom SZ-1 ter pogodbami o opravljanju storitev upravljanja dolžna plačevati stroške upravljanja, in sicer stroške obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe oziroma stroške investicij v stavbo; (-) da je tožena stranka vse prej navedene stroške plačevala preko svojega upravnika A. d.o.o. in ko je nad A. d.o.o. začet stečajni postopek, je tožeča stranka terjala plačilo odprtih terjatev do tožene stranke direktno od nje; (-) gre za terjatve po računu št. ... z dne 28. 11. 2016, št. ... z dne 15. 12. 2016, št. ... z dne 9. 1. 2017, št. ... z dne 15. 2. 2017, št. ... z dne 8. 3. 2017 in št. ... z dne 8. 3. 2017 v skupni višini 8.326,62 EUR; (-) med postopkom je tožena stranka tožeči stranki 27. 11. 2017 plačala znesek 6.560,26 EUR in tožeči stranki sporočila, da je s tem nakazilom poravnala glavnico po računih št. ..., ..., ..., ... in ... in od teh računov do dne 27. 11. 2017 natekle vtoževane zakonske zamudne obresti, zato je tožeča stranka umaknila tožbo za plačilo zneska 6.139,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 5.714,75 EUR od 17. 1. 2017 dalje do plačila, od zneska 232,87 EUR od 26. 1. 2017 dalje do plačila, od zneska 96,48 EUR od 7. 3. 2017 dalje do plačila, od zneska 38,00 EUR od 28. 3. 2017 dalje do plačila in od zneska 57,26 EUR od 28. 3.2017 dalje do plačila; (-) tožeča stranka je vztrajala pri tožbenem zahtevku za plačilo zneska 2.187,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2016 dalje do plačila, ki se nanaša na obnovo strehe na stavbi U., za katerega je tožeča stranka izstavila račun št. ... z dne 28.11.2016; (-) da je tožena stranka vtoževani račun priznavala kot utemeljeno izdanega in tudi višina ni bila sporna, vendar je plačilo zavračala iz razloga, da je navedeni znesek plačala že A. d.o.o., ki bi moral zato plačati tožeči stranki; (-) da je sodišče prve stopnje presodilo, da s plačilom A. d.o.o dolžnost tožene stranke plačati sedaj vtoževani znesek tožeči stranki ni prenehala, ker tožeča stranka z A. d.o.o. ni bila v nobenem pogodbenem razmerju, ampak je A. d.o.o pošiljala račune na zahtevo tožene stranke in jih je tudi plačeval vse do začetka stečajnega postopka; (-) da je tožeča stranka na podlagi sporočila tožene stranke, da naj račune pošilja A. d.o.o., s katerimi je imela tožena stranka sklenjeno pogodbo in je bila pooblaščena plačevati navedene zneske tudi tožeči stranki, res pošiljala račune A. d.o.o.,vendar pa to ne pomeni, da je med tožečo stranko in A. d.o.o. obstajal pogodbeni odnos; (-) da je dokazni postopek pokazal, da je poslovanje med sedaj pravdnima strankama potekalo ves čas tako, da je tožena stranka plačevala storitve tožeči stranki preko svojega pooblaščenega upravnika A. d.o.o., vendar pa je A. d.o.o. bil zgolj prejemnik in plačnik računov, ne pa prevzemnik dolga in s tem dolžnik tožeči stranki; (-) da skladno s četrtim odstavkom 271. člena Obligacijskega zakonika¹ (v nadaljevanju OZ) tožeča stranka kot upnik lahko sprejme izpolnitev od kogarkoli, to pa ne pomeni, da lahko od kogarkoli tudi zahteva izpolnitev obveznosti, saj izpolnitev obveznosti lahko zahteva le od dolžnika, ki pa je v tem primeru tožena stranka; (-) da tožena stranka ni izkazala, da je prišlo do sklenitve pogodbe o prevzemu dolga med tožečo stranko, toženo stranko in A. d.o.o. niti ni izkazala druge pravne podlage, na podlagi katere bi obveznost za plačilo prešla na A. d.o.o.; (-) sodišče prve stopnje je skrčenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo;

3. Zoper sodbo je po svoji pooblaščeni odvetniški družbi vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga,naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 345/2017 z dne 19. 3. 2018 spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma naj pritožbi ugodi in navedeno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa v vsakem primeru naloži plačilo vseh stroškov pravdnega in tega pritožbenega postopka, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

4. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

6. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejstva, da je tožeča stranka račune le ″pošiljala A. d.o.o. na zahtevo tožene stranke″ in da ″z A. d.o.o. ni bila v nobenem pogodbenem razmerju″. Šlo je za mnogo več: kot je tožena stranka pojasnjevala, je bila med pravdnima strankama in med družbo A. d.o.o. vzpostavljena dolgo časa trajajoča poslovna praksa, na podlagi katere je tožeča stranka več let medsebojnega poslovnega sodelovanja ves čas postopala enako, in to po svoji volji: vse račune v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše, na katero se nanašajo računi, v delu, ki se nanaša na solastniški delež tožene stranke, vselej, brez izjeme, pošiljala izključno A. d.o.o. in - poleg tega - izključno in izrecno A. d.o.o. opredeljevala kot plačnika. Tožeča stranka je v takšno postopanje torej očitno privolila, poleg tega pa je storila še več: ne le, da se je s takšno prakso strinjala in je pač sprejemala plačila od tretje osebe, pač pa je očitno štela za svojega dolžnika izključno A. d.o.o. upravljanje, ne pa tožene stranke. To je potrdila priča V. K., ki je ob zaslišanju povedala: - da je tožeča stranka želela spremeniti ustaljeni način in je želela, da bi se računi začeli izstavljati in pošiljati občini, ne pa več A. d.o.o., to pa je želela prav iz razloga, ker jo je skrbelo, ali bo A. d.o.o. res plačal račune, vendar pa te spremembe pri občini ni dosegla in ji zato ni preostalo drugega, kot da račune še naprej pošilja A. d.o.o.; - da tudi pri novem upravniku tožene stranke (S.) ravnajo enako - račune naslavljajo na S. in ta jih plačuje. Ta izpoved (skladna z izpovedjo prič B. in P.) potrjuje, da je med pravdnima stranka obstajala ustaljena poslovna praksa, in da je obstajal tudi dogovor, da se račune pošilja A. d.o.o. in da jih plačuje A. d.o.o., namesto tožene stranke, ne pa tožena stranka. Če namreč ne bi obstajal dogovor, ampak le navodilo oziroma enostranska izjava tožene stranke, potem sploh ne bi bilo potrebe, da bi se kar koli spreminjalo: če je bila (kot to trdi tožnica v tem postopku in kot ugotovi sodišče) v vsakem primeru dolžnik občina, in je bil A. d.o.o. le naslov za pošiljanje in za tožnico naključni plačnik, potem je vseeno, komu se računi pošiljajo, saj jih je ne glede na to vedno dolžna plačati občina. Ker pa je tožeča stranka očitno želela spreminjati prakso (kot je povedala priča, so bili od občine ″stisnjeni v kot″ in niso imeli izbire), in si je za spremembo prizadevala, je očitno, da je za spremembo imela razlog - ta pa je bil v tem, da po obstoječi ustaljeni praksi tožničin dolžnik ni bila občina, pač pa le A. d.o.o. Prav tako pravilna ugotovitev dejanskega stanja (in posledično pravilna aplikacija materialnega prava) terja naslednji zaključek: če ne bi bil obstajal dogovor o tem, da namesto občine plačuje tožnici A. d.o.o., potem ni bilo potrebe, da bi se kar koli usklajevalo, pač pa bi tožeča stranka enostavno začela z izstavljanjem računov občini, oziroma bi s tem nadaljevala kljub nasprotovanju občine. Če bi bila vloga A. d.o.o. res le vloga prejemnika računov, ne pa vloga dolžnika in plačnika, potem tožnici ne bi bilo sploh treba iskati soglasja tožene stranke - dejstvo, da to soglasje je iskala, in celo, da se je ne podaji tega soglasja podredila in račune spet naslavljala na A. d.o.o., samo po sebi potrjuje obstoj dogovora, da račune tožnice, ki se nanašajo na delež tožene stranke, namesto nje plačuje A. d.o.o. in ne toženka.

9. Pritožba še trdi, da se do vsebine izpovedi in navedb tožene stranke v zvezi s poslovno prakso in dogovorom, sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, in jih tudi ni pravilno upoštevalo ter je tako izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (o obstoju dogovora in poslovne prakse, po kateri dolžnik po računih ni tožena stranka, pač pa A. d.o.o.) pa je ostalo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo (saj bi moralo sodišče zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek zavrniti).

10. Vse pritožbene navedbe so neutemeljene, saj ne drži, da izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, to je glede trditev tožene stranke o vzpostavljeni praksi glede plačevanja računov, po katerih je tožeča stranka kot dolžnika štela toženo stranko, kot plačnika pa na računih navajala A. d.o.o. in mu tudi pošiljala v plačilo račune, tudi sedaj vtoževanega.

11. Glede teh zatrjevanj je sodišče podalo razloge v 37. in 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na kar pravilno opozarja odgovor na pritožbo, tako da je očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP povsem neutemeljen.

12. Pritožba še meni, da je s tem, ko sodišče prve stopnje ni presodilo, da je šteti dolgoletno prakso med sedaj pravdnima strankama kot odločilno za presojo spornega razmerja in ko ni presodilo, da je zaradi dolgoletne vzpostavljene prakse glede plačevanja računov v pogodbeno razmerje namesto tožene stranke vstopil A. d.o.o., toženo stranko prikrajšalo v pravici do izjave in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je takšen pritožbeni očitek zmoten.

13. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka bi bila podana, če se sodišče prve stopnje ne bi izjasnilo glede toženkinih navedb o vzpostavljeni poslovni praksi med njo in tožečo stranko in glede vloge A. d.o.o., pa se je, kot je že pojasnjeno v točkah 37. in 38. izpodbijane sodbe in navedb tožene stranke ni prezrlo, zato se mu očitana kršitev določb pravdnega postopka ni pripetila.

14. Pritožbene navedbe merijo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede statusa A. d.o.o. v pogodbenem razmerju med sedaj pravdnima strankam, pri čemer za pritožbo ni sporen zaključek sodišča prve stopnje, da sta v pogodbenem razmerju na podlagi upravljavskih pogodb bili le pravdni stranki in da do spremembe na dolžniški strani ni prišlo na podlagi pogodbe o prevzemu dolga.²

15. Pritožba meni, da bi na podlagi dejstva da je tožeča stranka privolila, da račune pošilja v plačilo A. d.o.o., moralo sodišče prve stopnje presoditi, da se je s tem spremenila pogodbena zaveza in da je v posledici dolgoletne poslovne prakse zavezanec iz pogodbenega razmerja postal A. d.o.o..

16. Takšno pritožbeno naziranje je zmotno, kolikor meri na določbo³ 12. člena OZ, ki določa, da se v poslovnih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankami, saj tožena stranka ni trdila, da je stanovanja, katerih lastnica je in za katere je tožeči stranki kot upravniku , plačevala stroške, vezane na lastništvo, tržila in s tem ustvarjala profit in šele tedaj bi se tožena stranka kot lokalna skupnost lahko štela kot gospodarski subjekt v smislu 13.člena OZ⁴ in zgolj gospodarski subjekti se smejo sklicevati na uporabo poslovnih običajev , uzanc in poslovne prakse.

17. Vendar tudi poslovni običaji, uzance in poslovna praksa sami po sebi ne pripeljejo do spremembe pogodbenih strank, kot to zmotno meni pritožba, saj so določbe OZ in uzanc, običajev ter poslovne prakse v razmerju prirejenosti in okoliščine konkretnega primera morajo ob upoštevanju običajev, uzanc in poslovne prakse pripeljati do drugačne ureditve kot jo določa OZ.

18. Pritožbeno sodišče meni, da je pravilen dejanski in materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pošiljanje računov in plačevanje računov s strani A. d.o.o. ne pomeni spremembo pogodbenega razmerja med sedaj pravdnima strankama na način, da bi A. d.o.o. postal stranka pogodbenega razmerja namesto tožene stranke.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka bila v pogodbenem razmerju s toženo stranko, na katero je tudi izdajala račune in če jih je plačeval A. d.o.o. je to bilo zaradi interesa tožene stranke, ker je tudi z A. d.o.o. imela sklenjeno pogodbo.

20. Po navedenem, ko je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki vtoževan račun na podlagi vzpostavljenega pogodbenega razmerja, se pokažejo za presojo nerelevantne pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede pobota terjatev med toženo s stranko in A. d.o.o in glede neopravičene obogatitve tožene stranke, saj pri slednjem gre za situacijo, ko pravna podlaga odpade ali pa je sploh ni.

21. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede skrčenega tožbenega zahtevka ugodilo.

22. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

23. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti in sodbo potrditi (353. člen ZPP).

24. Tožena stranka mora tožeči stranki skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 242,74 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v nasprotnem za ves čas zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

25. Tožeči stranki je ob upoštevanju priglašenih stroškov in ob upoštevanju, da je pritožbeno sporno le 2.187,26 EUR, priznanih za odgovor na pritožbo po OT/2015 po tar. št. 21 375 točk, za poročilo stranki po tar. št. 19/4 50 točk, za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena tarife 8,50 točk, skupaj 433,50 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 198,97EUR, povečano za 22% DDV, ki znaša 43,77 EUR, skupaj priznani stroški znašajo 242,74 EUR. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13.12.2006.

26. Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Določba se glasi: ″(4) Upnik lahko sprejme izpolnitev od tretjega brez dolžnikove vednosti, celo v primeru, ko ga je dolžnik obvestil, da noče, da bi kdo drug izpolnil njegovo obveznost.″
² Določba prvega odstavka 427. člena OZ se glasi: ″(1) Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik.″ Določba prvega odstavka 429. člena OZ pa se glasi: ″(1) S prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti.″
³ 12. člen OZ se glasi: ″V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.″
⁴ Določba 13. člena OZ se glasi: ″(3) Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki. (4) Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo.″

Datum zadnje spremembe:

24.01.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 172/2009
• VSL sodba I Cpg 1143/2013
• VSK sodba I Cpg 294/2005