VSC Sodba Cp 354/2018

Jedro

Pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče prisojeno odškodnino primerjati z odškodninami že prisojenimi za podobne primere.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje:

v točki III. spremeni tako, da se tretji odstavek točke III. izreka glasi:

″Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento za tujo pomoč v znesku 1.200,00 EUR do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec od dneva vložitve tožbe, to je od 30. 12. 2014 dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Do pravnomočnosti sodbe zapadle mesečne obroke je dolžna tožena stranka plačati v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo,

spremeni se tretji odstavek točke IV. izreka tako, da glasi:

″ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento v znesku 1.196,00 EUR bruto do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec od dne vložitve tožbe, to je od dne 30. 12. 2014 dalje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneska je dolžna tožena stranka obračunavati in odvesti davek in ostale prispevke ter tožniku izplačati neto nadomestilo plače. Do pravnomočnosti sodbe zapadle mesečne obroke je dolžna tožena stranka plačati v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo″,

v preostalem, še izpodbijanem delu pa se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.859,28 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 352/2015 z dne 16. 3. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″Tožena stranka Z. d.d., C., je dolžna tožeči stranki D. D., C., iz naslova nepremoženjske škode plačati tožeči stranki na transakcijski račun njegovega pooblaščenca O. o.p., d.o.o., P., št. ... pri N. K., znesek 85.158,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2014 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. V presežku, za še zakonske zamudne obresti od zneska 85.158,50 EUR za čas od 10. 7. 2014 od 30. 11. 2014, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. V presežku, za še zahtevanih 7.341,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2014 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. II. Tožena stranka je dolžna iz naslova stroškov zdravljenja plačati tožeči stranki na transakcijski račun njegovega pooblaščenca O., o.p., d.o.o., P., št. ... pri N. K., znesek 5.337,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 2.101,50 EUR od 10. 7. 2014 dalje do plačila, 87,94 EUR od 30. 11. 2014 dalje do plačila, 2.164,00 EUR od 3. 4. 2015 dalje do plačila 224,00 EUR od 20. 4. 2015 dalje do plačila, 760,00 EUR od 14. 2. 2017 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. III. Tožena stranka je dolžna iz naslova rente za tujo pomoč plačati tožeči stranki na transakcijski račun njegovega pooblaščenca O., o.p., d.o.o., P., št. ... pri N. K., znesek 41.284,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2014 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. V presežku, za še zahtevane zakonske zamudne obresti od zneska 41.284,78 EUR za čas od 10. 7. 2014 do 30. 11. 2014, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento za tujo pomoč v znesku 1.200,00 EUR, do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Do pravnomočnosti sodbe zapadle mesečne obroke je dolžna tožena stranka plačati v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo. IV. Tožena stranka je dolžna iz naslova rente zaradi izgubljenega zaslužka plačati tožeči stranki na transakcijski račun njegovega pooblaščenca O., o.p., d.o.o., P., št. ... pri N. K., znesek 5.980,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2014 dalje do plačila. Od bruto zneska je dolžna tožena stranka obračunati in odvesti davek in ostale prispevke ter tožniku izplačati neto nadomestilo plače, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. V presežku, da je tožena stranka dolžna iz naslova rente zaradi izgubljenega zaslužka plačati tožeči stranki še nadaljnjih 1.616,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2014 dalje do plačila, od tega bruto zneska pa daje dolžna tožena stranka obračunati in odvesti davek in ostale prispevke ter tožniku izplačati neto nadomestilo plače, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento v znesku 1.196,00 EUR bruto, do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi. Od bruto zneska je dolžna tožena stranka obračunati in odvesti davek in ostale prispevke ter tožniku izplačati neto nadomestilo plače. Do pravnomočnosti sodbe zapadle mesečne obroke je dolžna tožena stranka plačati v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo. V presežku, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati mesečno rento še v nadaljnjem znesku 323,32 EUR bruto, od tega bruto zneska pa da je tožena stranka dolžna obračunati in odvesti davek in ostale prispevke ter tožniku izplačati neto nadomestilo plače, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 4.337,38 EUR pravdnih stroškov vroku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejoteči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka, ko se je dne 1. 9. 2011 poškodoval v prometni nezgodi, kot voznik motornega kolesa, ko je prehiteval pred njim vozeče tovorno vozilo, pri tem pa je prišlo do trčenja. V tej prometni nezgodi je tožnik utrpel nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v hudi prometni nezgodi utrpel poškodbo glave in možganov, zlom desne podlahtnice, odrgnino in krvavitev pod jetrno ovojnico, udarnino desne strani prsnega koša, raztrganino v predelu hrbtišča desne roke, izpah levega kolka ter udargnine leve goleni. Tožnik je v posledici nezgode utrpel številne neugodnosti med zdravljenjem in telesne bolečine. Utrpel je primarni in sekundarni strah, trpi zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je iz naslova nepremoženjske škode tožniku prisodilo za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem 80.000,00 EUR, za strah 5.000,00 EUR, za skaženost 10.000,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 150.000,00 EUR. Od tako prisojene odškodnine v skupnem znesku 245.000,00 EUR je sodišče odštelo, s strani tožene stranke že plačano odškodnino. Nato je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da potrebuje tožnik tujo pomoč in je zato dosodilo, da je tožena stranka dolžna iz naslova rente za tujo pomoč plačati tožeči stranki že zapadlo rento iz tega naslova, nato pa je dolžna plačevati še mesečno rento za tujo pomoč v znesku 1.200,00 EUR, do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je še, da bi tožnik dosegel poklicno izobrazbo iz naslova katere bi zaradi izgubljenega zaslužka bil upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo do 10. 7. 2014, od tod dalje pa je dolžna tožena stranka plačevati tožeči stranki mesečno rento v znesku 1.196,00 EUR bruto, do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje tožbene zahtevke iz vseh treh naslovov je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Za toženo stranko je sporna vrednost na pritožbeni stopnji 114.963,97 EUR in sicer za nematerialno odškodnino v znesku 66.158,50 EUR in iz naslova premoženjske škode v znesku 48.332,27 EUR. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da tožnik ni soodgovoren za nastanek škodnega dogodka. Po prepričanju tožene stranke je za nezgodo vsekakor soodgovoren tudi tožnik, kar je mogoče zaključiti na podlagi izvedenih dokazov. Tožeča stranka je v času prometne nezgode vozila kolo z motorjem pod vplivom alkohola. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnik, tudi trezen ne bi zmogel preprečiti tega trčenja. Takšna ugotovitev sodišča je po mnenju pritožbe v nasprotju z podanim mnenjem izvedenke S. Š. Z. Slednja je namreč ugotovila, da je bila pri tožeči stranki v času škodnega dogodka najverjetnejša koncentracija alkohola 1,293 g/kg. Voznik pri takšni količini alkohola v krvi, pa je absolutno nesposoben za varno vožnjo. Podaljša se mu reakcijski čas, tožnik je lahko spregledal vključen smerokaz in se zato ne bi odločil za prehitevanje tovornega vozila. Glede na takšne ugotovitve izvedenke je po mnenju tožene stranke podana vzročna zveza med tožnikovo alkoholiziranostjo in njegovim ravnanjem, ki je imelo za posledico nepravilne odločitve pri prehitevanju tovornega vozila saj trezen, v takšni situaciji tovornega vozila ne bi prehiteval. Po mnenju tožene stranke je podana soodgovornost tožnika v višini 20 %. Pritožba izpodbija tudi višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se v izogib vsega navajanja neposredno sklicuje na podano mnenje izvedenke L. T. O., katerega tudi sodišče v sodbi izčrpno povzema. Res je sicer tožeča stranka trpela številne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, prestala je tudi dosti operacij, vendar ob upoštevanju podane ocene prestanih in bodočih telesnih bolečin in vseh neugodnosti tekom zdravljenja, je prisojena odškodnina v znesku 80.000,00 EUR previsoka in bi tožniku šla odškodnina iz tega naslova le v znesku 60.000,00 EUR. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, katero je sodišče prve stopnje prisodilo v znesku 150.000,00 EUR. Res gre pri tožeči stranki za hude posledice in za mlado osebo, ki se vsega tega dobro zaveda in je to zanj težko sprejemljivo. Vendar pa je potrebno upoštevati, da obstajajo še hujši primeri in da je potrebno odškodnino odmeriti v sorazmerju s hujšimi primeri in na dejansko stanje konkretnega primera. Po mnenju tožene stranke bi bila primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 110.000,00 EUR. Tožena stranka se pritožuje tudi na prisojeno odškodnino iz naslova skaženosti, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo v znesku 10.000,00 EUR. Res je, kar je zapisala izvedenka sodnomedicinske stroke, vendar bi bila po mnenju tožene stranke pravična odškodnina iz tega naslova 8.000,00 EUR. Tako bi ob pravilni uporabi materialnega prava, bila tožeča stranka upravičena iz naslova negmotne škode do odškodnine v skupni višini 183.000,00 EUR, ob njenem soprispevku pa bila še nižja. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper prisojeno odškodnino iz naslova gmotne škode. Najprej v tej zvezi uveljavlja 20 % soprispevek, nato v zvezi s prisojo odškodnine za tujo pomoč in izgubljen zaslužek tožena stranka sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj ji je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv in ga tožena stranka ne more izvršiti. V izreku sodbe je pod točko III. 3. odstavka izreka navedeno, da je tožena stranka dolžna plačevati rento, za tujo pomoč v znesku 1.200,00 EUR do vsakega 5. dne v mesecu. Takšnega izreka v sodbi tožena stranka ne more izvršiti oziroma ni jasno kako naj ga izvrši, torej od kdaj naprej se plačuje renta mesečno. Pritožuje se tudi glede višine odškodnine v znesku 1.200,00 EUR, saj je mnenja, da tožeča stranka ne potrebuje 8 dnevno urno tujo pomoč. Kaj takšnega ne izhaja iz mnenja izvedenke medicinske stroke. Po mnenju tožene stranke bi zadostovala že 4-urna pomoč. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi zoper prisojeno rento za izgubo zaslužka in sicer iz razloga, da je izrek sodbe nerazumljiv, zato ga tožena stranka ne more izvršiti. Iz izreka sodbe namreč ni razvidno od kdaj naprej je tožena stranka dolžna tožeči stranki nakazovati mesečne obroke rente in kot tak izrek ni izvršljiv. Prav tako ni razvidno, ali je tožena stranka dolžna od bruto zneska obračunavati in odvesti davek in ostale prispevke, ter tožniku izplačati neto nadomestilo plače. V tem primeru je sodišče prve stopnje nepravilno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ter zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je dolžna odvesti akontacijo dohodnine v višini 25 %. Sodišče prve stopnje pa je obvezalo toženo stranko, da je dolžna obračunati in odvesti tudi ostale prispevke. Sodišče ni pojasnilo katere prispevke mora odvesti tožena stranka, v kakšni višini in komu. Tako je izrek sodbe nejasen in nekonkretiziran. Sodišče prve stopnje bi moralo tožeči stranki prisoditi neto znesek v višini 778,00 EUR (varianta 1 izračuna izvedenke finančne stroke, za katero sta se stranki dogovorili) in na ta znesek bo tožena stranka obračunala 25 % akontacijo davka, ki ga bo odvedla Davčni upravi RS. Tožena stranka bo neto znesek rente prejemala do smrti in plačilo prispevkov ne predstavlja njenega prikrajšanja. V prispevku od plače so upravičeni Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS in Zavod za zdravstveno zavarovanje RS, katera pa imata v skladu z zakonodajo pravico zahtevati te prispevke in jih tudi zahtevajo. Tako je sodišče v zvezi s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, tako glede že zapadle škode iz naslova dohodka, ki jo je prisodilo v znesku 5.980,00 EUR, kakor tudi glede plačevanja bodoče rente v znesku 1.196,00 EUR. Glede na ugovor sokrivde, pa je slednje potrebno upoštevati tudi pri odmeri zneskov iz naslova tuje pomoči in izpadov zaslužka. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ne bi mogel preprečiti trčenja, saj je izvedenka izrecno povedala, da v kolikor voznik tovornjaka ni imel prižganega smerokaza, zato o tem, na strani tožnika ni nobene sokrivde. Tako tožniku ni mogoče očitati nobene sokrivde. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, iz katerega izhaja kako hude telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je tožnik utrpel. Zato je odškodnina v višini 150.000,00 EUR povsem primerna. Tudi iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je potrebno poudariti, da gre za tožnika kateri je star 24 let in iz mnenja izvedenke izhaja, da je tožnik popolnoma odvisen od tuje pomoči in nege, brez možnosti ustvariti si družino, poklicno kariero, ne more se družabno in športno udejstvovati. Res je, da obstajajo še hujši primeri, vendar pa je potrebno upoštevati načelo individualizacije prisojene odškodnine. Odškodnina iz tega naslova je tako primerna. Tudi iz naslova skaženosti je odškodnina pravična. Tudi iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je odškodnina pravična in pri tem tožeča stranka izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v podobnih primerih že prisodilo odškodnino v primerljivi višini in pri tem izpostavlja odločbe VS RS II Ips 1424/2008, II Ips 204/2013, II Ips 145/2013 in II Ips 132/2015. Po mnenju tožeče stranke so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki glede neizvršljivosti tožbenega zahtevka. Tožnik je že v sami tožbi zatrjeval, da iz naslova že izplačane rente za tujo pomoč zahteval znesek 45.000,00 EUR, nato pa od vložitve tožbe dalje (tožba je bila vložena decembra 2014), zahteval plačilo mesečne rente za tujo pomoč v višini 1.200,00 EUR. Tudi navedba, da tožnik ne potrebuje 8-urno dnevno pomoč ni utemeljena. Tožnik potrebuje praktično pomoč 24 ur na dan. Glede rente za izgubljen dobiček in njegovo, po mnenju tožene stranke neizvršljivost, tožnik navaja enako kot za rento za tujo pomoč. Do vložitve tožbe (tožba je bila vložena decembra 2014) zapadle mesečne rente iz naslova izgubljenega zaslužka skupaj znašajo 7.596,60 EUR, od vložitve tožbe dalje pa je zahteval plačilo mesečne rente za izgubljen zaslužek v višini 1.196,00 EUR bruto, z zapadlostjo vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec. Drži pritožbeni očitek, da je toženka dolžna odvesti zgolj akontacijo dohodnine, ne pa tudi plačevati kakršnih drugih prispevkov, vendar navedeno, za sam izrek sodbe ni bistveno. Zato predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi, ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, delno je utemeljena glede datuma začetka plačevanja mesečne rente za tujo pomoč in mesečne rente zaradi izgubljenega zaslužka.

5. Sodišče druge stopnje se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastali prometni nezgodi. Sodišče prve stopnje je pravilno, po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je za škodo iz obravnavane prometne nesreče v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke, to je B. D., saj v načinu in hitrosti vožnje tožnika v konkretnem dogodku po oceni izvedenca cestnoprometne stroke, ki ga je sodišče prve stopnje kot prepričljivega in strokovno utemeljenega v celoti sprejelo, ni bilo zaslediti nobenih nepravilnosti iz vidika kršitve cestnoprometnih predpisov, ki bi utemeljevali njegovo soodgovornost pri prometni nesreči. Izključni krivec za nastalo prometno nezgodo je zavarovanec tožene stranke, ki se je, prepričal le s pogledom v bočni ogledali o varnosti pred zavijanjem v levo, čeprav takrat še ni bilo vozila za njim in ga tudi ni mogel videti. Ker pa se neposredno predno je začel z manevrom zavijanja v levo, ni prepričal ali to lahko stori varno in je opravil bočni premik svojega vozila v levo in je s tem zaprl pot tožniku, kar je imelo za posledico trčenje in padec tožnika po vozišču s kolesom z motorjem, je zato izključni krivec za nastanek škodnega dogodka. Tožnik, kot voznik kolesa z motorjem ni imel druge možnosti, kot da se je skušal z umikanjem v levo izogniti neposrednemu čelnemu trčenju v zadnji del tovornega vozila v trenutku, ko je že bil v fazi prehitevanja tega vozila. Takšne odgovornosti in neobstanek soodgovornosti pa pravilno, po zaključku sodišča druge stopnje ne omaje tudi izvedensko mnenje izvedenke sodne medicine, ki je sicer ugotovila, da je imel tožnik nedvomno v času prometne nezgode v krvi ob 20.05 uri koncentracijo etanola najmanj 1,293 g/kg, vsled česar je imel sicer zaradi takšne vsebnosti etanola v telesu podaljšan reakcijski čas, prizadet vid, upočasnjeno zaznavanje, ter zadet globinski vid in zoženo vidno polje, vendar pa po izvedenki, opisane psihofizične omejitve v smislu sposobnosti ustreznega zaznavanja razmer v cestnem prometu v konkretnem primeru niso bile v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil zavarovanec tožene stranke tisti, ki je tik pred svojim manevrom zavijanja v levo zatajil v tem, da bi se prepričal ali lahko to stori varno in je nenadoma opravil bočni premik svojega vozila v levo, ko je bil tožnik tik za njim že v manevru prehitevanja, tako da tudi v primeru, da bi bil tožnik trezen, trčenja ne bi mogel preprečiti. Zato pritožbene trditve, da je imela tožnikova alkoholiziranost velik vpliv na način njegove vožnje in zaznavanja, ni utemeljen v tej smeri, da bi to bilo v vzročni zvezi z nastankom nezgode. Ne glede na to ali je bil tožnik bolj nestrpen in pogumnejši in se je hitreje odločil za prehitevanje, je njegovo prehitevanje bilo pravilno, ni prekoračil hitrosti, izvedel je cestno prometno pravilen manever prehitevanja tovornega vozila, v primerni bočni oddaljenosti od vozila in tudi trezen voznik ne bi mogel predvideti, da bo voznik tovornjaka opravil manever v levo, v trenutku, ko je tožnik že bil v fazi prehitevanja motornega vozila po njegovi levi strani. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v celoti podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, in da tožnik s svojo vožnjo ni prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tako je 100 %, po temelju kriv za nastalo nezgodo zavarovanec tožene stranke. Sodišče je tako pravilno materialnopravno opredelilo škodni dogodek in ga je opredelilo kot odškodninsko odgovornost tožene stranke po prvem odstavku 154. členu OZ, ki določa, da pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, in ker je ugotovilo, da je do prometne nezgode prišlo po izključni krivdi imetnika tovornega vozila, je zato pravilno odločilo o 100 % odgovornosti zavarovanca tožene stranke in s tem tožene stranke kot njegove zavarovalnice.

6. Nadalje v pritožbi tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pri prisoji pravične denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin, neugodnosti med zdravljenjem, skaženosti in zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tej zvezi se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju, v celoti pridružuje ugotovljenemu dejanskemu stanju na teh treh področjih, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in je vse to zelo obširno in pravilno, na podlagi mnenja izvedenke obrazložilo v točkah 24. do 29. obrazložitve. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče pravilno odmerilo tožniku kot pravično denarno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 245.000,00 EUR. Od tega zneska je sodišče prve stopnje nato odštelo že izplačano akontacijo nepremoženjske škode. Sodišče druge stopnje, kot na to pravilno opozarja pritožba je v tej zadevi opravilo primerjavo, to je objektivizacijo konkretno prisojene odškodnine z odškodninami, že prisojenimi za podobne primere.¹ V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje skupno odškodnino prisodilo v znesku 222 povprečnih mesečnih plač. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prisojo pravične denarne odškodnine iz teh treh izpodbijanih naslovov, prisodilo odškodnino v skladu z določbama člena 179 in 182 OZ in je prisodilo konkretnemu oškodovancu, pravično denarno odškodnino.

7. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti prisodilo odškodnino v znesku 80.000,00 EUR. Tožena stranka, sama v pritožbi omenja, da je tožnik utrpel hudo poškodbo s trajnimi posledicami, saj je utrpel vrsto hudih poškodb, med drugim hudo difuzno poškodbo možganov, zlom desne podlahtnice, udarnino in krvavitev pod jetrno ovojnico, manjše krvavitve v trebušni votlini, izpah levega kolka, okvaro obeh peronealnih in tibialnih živcev ter nekaj udarnin in odrgnin po telesu. Zdravljenje tožnika je bilo dolgotrajno in je bilo povezano s številnimi nevšečnostmi. Vse to izhaja iz mnenja izvedenke medicinske stroke, katerega je sodišče prve stopnje v sodbo izčrpno povzelo. Izvedenka je ugotovila, da je bilo v prvih mesecih po nezgodi v ospredju zdravljenje centralno pogojeno z nevropatskimi bolečinami po možganski poškodbi in v zvezi s številnimi zapleti med zdravljenjem te možganske poškodbe. Tožnik je trpel tako hude trajne bolečine, ki so bile prisotne vsaj prvih šest mesecev po poškodbi, nato je sledilo obdobje trajnih srednje hudih in občasnih hudih bolečin, kar je trajalo eno leto po poškodbi. Tožnik pa še vedno trpi bolečine, zaradi krčev v nogah, katere bo trpel tudi v bodoče, zato jemlje zdravila proti bolečinam. Tožnik je prestajal številne neugodnosti med zdravljenjem, prestal je dosti operacij, bil je daljše časovno obdobje hospitaliziran, imel je težave tudi z preležaninami. Pri tožniku so se po poškodbi začeli tudi epileptični napadi in zaradi katerih prejema tudi protiepileptično terapijo. Vse kar povzema pritožba, pa to temelji na podlagi sodbe sodišča prve stopnje in po mnenju sodišča druge stopnje predstavlja znesek 80.000,00 EUR pravično denarno odškodnino in primerno satisfakcijo, glede na tako izjemno hude posledice poškodbe na področju bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, kot jih je utrpel tožnik. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

8. Ob reševanju pritožbe tožene stranke se sodišče druge stopnje pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da pravična denarna odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prisojena v znesku 150.000,00 EUR ni pretirana, kar neutemeljeno izpostavlja pritožba. Tožena stranka sama ugotavlja, da so pri tožeči stranki ostale trajne posledice, predvsem zaradi možganskih okvar. Tožnik je gibalno oviran, težje govori in je oviran pri vsakodnevnih aktivnosti, zato potrebuje pomoč pri osebni higieni in hranjenju, odvajanju, oblačenju in podobno. Za hojo na krajšo razdaljo uporablja bergle, sicer pa je vezan na invalidski voziček. Ima težave pri pisanju, težko uporablja pribor, težave ima pri opravljanju osebne higiene in potrebuje zato tujo pomoč. Ima težave na verbalnem in umskem področju, govori počasi in slabše razločno, bere počasi, ima upočasnjeni miselni toki in dojemanje. Vprašljiva je bodoča pridobitev poklica, glede na vse njegove omejitve. Gre za mlado osebo, za tožnika, ki je bil star ob nezgodi 18 let. Tožnik potrebuje nadzor in občasno obravnavanje pri psihiatru. Res je, da obstajajo še hujši primeri, vendar pa je sodišče prve stopnje odškodnino v znesku 150.000,00 EUR iz tega naslova prisodilo v mejah, prej omenjenih primerov. Sodišče druge stopnje še izpostavlja sodbo VS RS II Ips 132/2013, po kateri je bilo oškodovancu s podobnimi posledicami nezgode prisojen znesek iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 150.000,00 EUR. Tako po zaključku sodišča druge stopnje pritožba tudi v tem delu ni utemeljena in je sodišče prve stopnje, pri prisoji pravične denarne odškodnine iz tega naslova pravilno uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ.

9. Tudi odškodnina iz naslova skaženosti, ni prisojena v previsokem znesku. Tožniku so ostale številne brazgotine po glavi in po telesu, katere sicer res lahko zakrije z oblačili. Tožeča stranka pa je odvisna tudi od bergel in od uporabe vozička, kar vse skupaj predstavlja skaženost in zato tudi po zaključku sodišča druge stopnje odškodnina iz tega naslova, prisojena v znesku 10.000,00 EUR, ni pretirana in pomeni primerno satisfakcijo. Tako pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

10. Tožena stranka podaja pritožbo tudi glede prisoje premoženjske škode in najprej zahteva, da se pri prisoji premoženjske škode upošteva soprispevek tožnika. Ker pa tožeča stranka s pritožbo v tem delu ni uspela in je sodišče druge stopnje potrdilo, da je zavarovanec tožene stranke 100 % odgovoren po temelju, tako ta pritožbeni ugovor, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi soprispevek tožnika, ni utemeljen.

11. Tožena stranka v zvezi s prisojo odškodnine za tujo pomoč in na izgubljen zaslužek uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj iz izreka sodbe pod III.3. ne izhaja od kdaj je treba plačevati to mesečno rento. Sodišče prve stopnje je sicer v tej zvezi res storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je v izreku izpustilo datum pričetka plačevanja te premoženjske škode, ker pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da v celoti sledi navedbam tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačevati to rento od dneva vložitve tožbe, je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka člena 354 ZPP, ker je takšno bistveno kršitev mogoče odpraviti, le to odpravilo in je odločilo, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, glede pričetka trajanja plačevanja rente tako za tujo pomoč v znesku 1.200,00 EUR, kakor tudi glede plačevanja mesečne rente iz naslova izgubljenega zaslužka, kot vse to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s plačevanjem mesečne rente iz naslova vsakodnevne oskrbe, v tej zvezi pravilno ugotovilo dejansko stanje in je pravilno ugotovilo, da tožnik potrebuje tujo pomoč vsaj 8 ur dnevno, kar vse izhaja iz mnenja izvedenke. Tožnik je tudi sam izpovedal, da potrebuje za hranjenje, kot tudi za oblačenje in ostalo osebno higieno tujo pomoč, ki mu jo nudi predvsem mati ali pa teta, ko nadomešča mater, ko gre slednja v službo. Tožnik je praktično nepokreten, saj večino časa leži, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrebuje tujo pomoč vsaj 8 ur dnevno, kot je to zatrjeval v tožbi in kar je potrjeno z izvedenskim mnenjem izvedenke medicinske stroke in na podlagi izpovedbe prič.

12. Višino plačevanja mesečne rente za izgubljeni zaslužek je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenke finančne stroke in je sprejelo v tej zvezi njeno mnenje v varianti 1 (ena), kjer je izvedenka predstavila izračun izgube zaslužka, tako da je upoštevala, da bi tožnik od julija 2014 do novembra 2017 bil na delovnem mestu, za katerega se je zahtevala srednješolska izobrazba. Obe pravdni stranki sta to varianto soglasno sprejeli, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka do meseca julija 2014, do vložitve tožbe dolžna plačati odškodnino iz tega naslova, od 10. 7. 2014 pa je dolžna tožena stranka plačevati nadomestilo mesečne izgube na zaslužku tožnika v bruto znesku 1.196,00 EUR oziroma neto znesek 778,00 EUR in je tožena stranka dolžna tožeči stranki tudi v nadalje plačevati mesečno rento v znesku 1.196,00 EUR bruto. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno odločilo glede bruto in neto zneska. Sodišče druge stopnje pa potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, saj iz že sprejetih odločb sodišč izhaja², da je potrebno plačevati oškodovancu bruto znesek, in od tega zneska obračunati in plačati davke, ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izgubo dohodka je mogoče izračunati tako, da se bruto znesek zmanjša za prispevek za socialno varnost, in ostale prispevke in vse to je mogoče izračunati z uporabo materialnega prava. Stopnja prispevkov za socialno varnost, ki se na podlagi določb Zakona o prispevkih za socialno varnost obračunava iz plač oseb, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji je v relevantnem času znašala 22,10 % in je bila enaka ne glede na to, ali je delavec delal ali pa je bil v bolniškem staležu. Glede na davčne obveznosti iz dohodnine je potrebno uporabiti določbo 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini iz katere izhaja, da se dohodnina plača tudi od prisojene odškodnine za izgubljen dohodek. Obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov se bo izvedla v skladu s 127. členom ZDoh-2 in nastane šele z izplačilom. Obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov, pa bo skladno s 127. členom in ostalimi določbami ZDoh-2 kot izplačevalec plačljivega dohodka morala izvesti tožena stranka.³ Tako pritožba tudi v tem delu ni utemeljena in sodba sodišča prve stopnje je v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje tako določljiva in izvršljiva.

13. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, razen v delu, kjer je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP in ob uporabi določbe člena 354 ZPP, ker je kršitev določb ZPP mogoče odpraviti, sodišče druge stopnje pritožbi sicer delno ugodilo in sodbo delno spremenilo, v preostalem še izpodbijanem, pretežnem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka je priglasila stroške za pritožbo, ker pa s pritožbo ni uspela v bistvenem delu, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo in sicer kot nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v znesku 1.504,00 EUR in za materialne stroške v znesku 20,00 EUR, kar vse skupaj z 22 % DDV znaša 1.859,28 EUR. Te pritožbene stroške je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje, glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj odškodnine, prisojene v zadevi VS RS II Ips 106/2012, kjer je bilo oškodovancu prisojenih za podoben primer 203,06 povprečnih plač; primerljiva odškodnina je bila prisojena v primeru VS RS II Ips 247/2015, kjer je bilo prisojenih 196,86 povprečnih plač; odškodnina je primerljiva tudi z odškodnino prisojeno v zadevi VS RS II Ips 1242/2008, kjer je bilo prisojenih oškodovancu 388 plač, vendar je v tem primeru oškodovanec utrpel hujše posledice kot v našem primeru; odškodnina je primerljiva z odškodnino, prisojeno v zadevi VS RS II Ips 204/2013 z dne 27. 7. 2015, kjer je bilo oškodovancu prisojenih 305 povprečnih plač in sicer oškodovancu primerljive starosti in z primerljivimi posledicami; odškodnina je v celoti primerljiva tudi z odškodnino, prisojeno v zadevi VS RS II Ips 224/2014, kjer je bilo oškodovancu prisojenih 318 povprečnih plač.
² Tako odločba VSL sodba in sklep II Cp 30035/2012 in sodba VS RS II Ips 361/2010 z dne 15. 3. 2014.
³ Tako tudi sodba VS RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018.

Datum zadnje spremembe:

24.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 308/2016
• VSRS Sklep VIII R 14/2018
• Sodba VIII Ips 25/2008