VSC Sklep Cp 442/2018

Jedro

Pravno odločilne okoliščine so enako ugotovljene na strani tako pritožnika kot prevzemnika kmetije, razen glede okoliščine, da je V. J. z delom na zapustnikovi kmetiji v obdobju deset let pred zapustnikovo smrtjo brez dvoma prispeval k njeni ohranitvi, pritožnik pa je na kmetiji ugotovljeno delal le v mladosti do odselitve, ko je bil star dvajset let, potem pa (več kot 30 let) na tej kmetiji ni več delal. Zato pritožnikova pomoč pri delu na zapustnikovi kmetiji ni pravno upoštevna okoliščina in je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbo 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, ko je V. J. določila za prevzemnika zapustnikove kmetije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede odločitve pod točko I, III/1 in IV/1 in 2 izreka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje pod točko I določilo za prevzemnika kmetije zapustnikovega brata V. J., pod točko III/1 razglasilo zapustnikovega brata V. J. za prevzemnika zaščitene kmetije, to je nepremičnin, ki spadajo v zapuščino zapustnika, pod točko IV/1 in 2 izreka pa je odredilo vknjižbo lastninske pravice na zapustnikovih nepremičninah na ime V. J.

2. Pritožnik A. J., brat zapustnika in zakoniti dedič drugega dednega reda, je s pritožbo izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje pod zgoraj navedenimi točkami izreka sklepa o dedovanju, uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD). Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa o dedovanju v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v novo odločanje. Navajal je, da je sam v vlogi z dne 14. 2. 2018 navajal, da je pripravljen prevzeti kmetijo po pokojnem J. J., da ima vse potrebno znanje, saj je kmetu I. K. več let brezplačno pomagal pri delu na kmetiji ob sezonskih konicah, kot so oranje, sejanje, košnja, siliranje koruze in postavljanje električnih pastirjev, ima tudi podporo sinov, ki bi mu na kmetiji pomagali s fizičnim delom in tudi finančno. Na kmetiji bi se posvetil živinoreji, vzreji telet, postavil bi električne pastirje in pašnike pripravil za krave dojilje. Zaradi lažjega obdelovanja bi se na kmetijo preselil. Na kmetiji, ki je dom njegovih staršev, je delal do leta 1980, ko je bil star 20 let, na kmetijo bi se preselil skupaj s partnerko in z otroki in bi to usposobil za živinorejo. Pripravljen je vložiti finančna sredstva v kmetijo, ima prihranke, s finančnimi sredstvi bi mu pomagali tudi sinovi. V nadaljevanju pritožbe je povzel lastno izpovedbo, izpovedbo V. J. in priče A. M. V pritožbi je pritožnik v nadaljevanju trdil, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je za delo na kmetiji bolj usposobljen V. J., ki je na kmetiji že doslej pomagal in so mu razmere na njej poznane. Dejstvo je, da V. J. na kmetiji ni nikoli delal in pomagal, sicer obdelovalne površine ne bi bile v najemu A. M. Na kmetiji se očitno ni delalo, sodišče je svoj zaključek oprlo na pavšalno izpovedbo dediča V. J., ki je za potrebe tega postopka navajal, da naj bi na površinah, ki niso bile v najemu, sam kosil in obdeloval njive in da naj bi za časa življenja bratu skoraj vsakodnevno pomagal, ko je prišel na njegov dom. To je čista neresnica, dejstvo je, da se V. J. ukvarja dolga leta le z mešetarjenjem s kmetijskimi stroji, pri čemer dejavnosti ni imel registrirane. Nikoli ni delal in pomagal na domači kmetiji, ampak je pokojni zapustnik njemu pomagal pri popravilu kmetijskih strojev. V. J. ni nikoli delal na nobeni kmetiji, kot najmlajšemu otroku mu je bila večina kmečkih opravil prihranjenih. Kasneje v življenju ni nikoli delal na kmetiji, ukvarjal se je s preprodajanjem strojev, sodišče je nekritično sledilo njegovi izpovedbi o tem, ko je na splošno povedal, da naj bi za časa življenja pokojnemu bratu vsakodnevno pomagal, da ima na dvorišču pri pokojnem bratu parkiran traktor in tovorno vozilo, o tem je izpovedal zgolj za potrebe tega zapuščinskega postopka. Dejansko V. J. nima namena delati na kmetiji, to je tudi že povedal, saj se ukvarja s trgovanjem s kmetijskimi stroji, nikoli ni delal na zemlji in kmetoval, takšno delo mu ni dišalo. Stanuje v bližini domače kmetije, vendar to dejstvo ne sme imeti vpliva na odločitev glede vprašanja, kateri od dedičev je bolj usposobljen za delo na kmetiji. Pritožnik bi se na kmetijo, če bi bil določen za prevzemnika, tudi preselil, celo življenje dela na zemlji, najprej je do 20. leta delal na domači kmetiji, potem je delal na kmetiji bivše žene, nato pa še pomagal pri kmečkih opravilih kmetu I. K. V. J. dejansko v vseh letih na kmetiji nikoli ni delal, niti ni ničesar vlagal, na kmetiji je le napravil manjše parkirišče za kmetijske stroje, s katerih preprodajo se je ukvarjal. Bistveno za odločitev, kdo je primeren za prevzemnika zaščitene kmetije, je dejansko ugotovitev, kdo od zainteresiranih prevzemnikov je kmetijo resnično pripravljen obdelovati, ne pa zgolj navidezen interes za obdelovanje, kakršen je izkazan s strani V. J., ki je že povedal, da ve, da kmetije deset let ne sme prodati, ker bi moral izplačati druge dediče. Sodišče je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede doseganje pomoči in dela na kmetiji, zaključka sodišča, da je za delo na kmetiji pokojnega J. J. bolj usposobljen V. J., ki je na kmetiji že do sedaj pomagal in so mu razmere na njej poznane, ni mogoče preizkusiti. Sodišče ne pove, za kakšno pomoč naj bi šlo v kakšnem obsegu, na kmetiji je ogromno pomagal tudi dedič A. J., ki je opravljal najtežja kmečka dela kot otrok že od najranejše mladosti pa do 20 leta, ko se je odselil, potem pa še eno leto v letu 1994. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je pri delu na kmetiji v resnici ogromno pomagal in delal A. J., moralo bi pri odločitvi pretehtati vse okoliščine te zapuščinske zadeve, ne pa enostransko slediti pavšalnemu zatrjevanju V. J. o tem, da je delal na kmetiji. Sodišče je spregledalo izjave J. M., D. in A., iz katerih izhaja, da ima A. J. več izkušenj in delovnih navad in bo nadaljeval z delom na kmetiji v skladu s kmečko prakso. Da V. J. dejansko ni delal na kmetiji, izhaja tudi iz navedb zapuščinske obravnave z dne 18. 12. 2017, ko je njegov pooblaščenec navedel, da je zapustnik sam kuhal, pral, skrbel za svojo kmetijo in delal na njej. Da je V. J. dvorišče uredil za svoje potrebe, je izpovedala tudi M. J., V. J. nje, kot vdove po pokojnem bratu, ni niti obvestil o smrti J. J., niti ni hotel slišati, da bi kdo prispeval k plačilu pogrebnih stroškov, denar od najemnine v višini 300,00 EUR pa je A. M. izročil kar V. J.

3. Dedič V. J. je v odgovoru na pritožbo preprekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe. V obrazložitvi pritožbe je obrazloženo prerekal vse pritožbene trditve dediča A. J.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja naslednje ugotovljeno dejansko stanje:

- da so nepremičnine, ki so zapuščina pokojnega J. J., zaščitena kmetija,

- da sta interes za prevzemnika kmetije izkazala zapustnikova brata A. J. in V. J.,

- da sta oba navedla, da imata namen obdelovati kmetijo,

- da je A. J. invalid III. kategorije in prejema 600,00 mesečnega nadomestila, da dela, kolikor mu dopušča zdravje, na kmetiji svojih staršev (ki je predmet zapuščine) je delal do leta 1980, ko je bil star 20 let in od takrat ni več delal na domači kmetiji, razen eno leto po razvezi v letu 1994, od leta 1983 do 1992 je živel in pomagal na kmetiji prve žene (pri spravilu sena, oranju, košnji, pri spravljanju pridelkov z njiv, upravljal s traktorjem), istočasno je bil zaposlen, po letu 1992 na kmetiji ni več delal, je pa od leta 2007 do 2013 pomagal na prijateljevi kmetiji (pri silaži koruze, žita in krme ter pri molži krav), brat V. J. je zadnji deset let na kmetiji pomagal delati zapustniku, da je lahko imel tam parkiran svoj traktor in tovorno vozilo, od leta 2008 na kmetiji ni živine, sam je bil na kmetiji nazadnje leta 2015 (zapustnikov 50. rojstni dan), če bi bil določen za prevzemnika, bi se preselil na kmetijo s sinom in partnerko, čeprav hiša ni sposobna za bivanje, kmetijo bi usposobil za živinorejo, pri pripravljen se je šolati za kmetovalca, hišo bi bilo potrebno najprej urediti, za kar bi zadoščali njegovi prihranki in najel bi kredit, znana mu je terjatev zavarovalnice do zapuščine,

- zapustnikov brat V. J. ni zaposlen že šest let, pomaga pri samostojnem podjetništvu svoje žene pri posredovanju kmetijskih strojev, le-te tudi sam popravlja, živi tri kilometre stran od kmetije zapustnika in v neposredni bližini kmetije ženinih staršev, ki jim pomaga pri delu na kmetiji, po očetovi smrti leta 1991 je pomagal materi pri delu na kmetiji in prispeval, da je bila kmetija v pogonu tudi, ko jo je prevzel zapustnik, ta je kakšna tri leta pred smrtjo dal v najem A. M. njive in travnik v obsegu 1,5 hektarja do 2 hektarja, na ostalih kmetijskih površinah (vseh kmetijskih površin je 18 hektarov) je sam kosil in obdeloval njive, sam ima prihranke in dovolj sredstev za poplačilo terjatve do zapuščine (terjatev zavarovalnice 8.482,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2017 do plačila) in davka, kmetijo bi usposobil v roku enega leta, usposobljen je za popravilo kmetijske mehanizacije, zapustniku pa je skoraj vsakodnevno pomagal, upravljal je traktor, ker ga zapustnik ni imel.

6. Vsa ta dejstva, ki so pravno pomembna, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb pritožnika A. J. in prevzemnika kmetije V. J. ter priče A. M., ki so vsi glede teh dejstev skladno izpovedali.

Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi V. J.

7. Pritožbene navedbe o tem, da V. J. na nobeni kmetiji nikoli ni delal in da so njegove trditve o potrebnih vlaganjih v kmetijo podane le za potrebe tega zapuščinskega postopka, so neutemeljene, saj je pritožnik sam izpovedal, da je V. J. pomagal zadnjih deset let zapustniku pri delu na kmetiji in da so potrebna vlaganje v kmetijo (da hiša ni primerna za bivanje brez predhodne ureditve).

8. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je ugotovljeno pravilno, materialno pravno pravilna. Pravno odločilne okoliščine so enako ugotovljene na strani tako pritožnika kot prevzemnika kmetije, razen glede okoliščine, da je V. J. z delom na zapustnikovi kmetiji v obdobju deset let pred zapustnikovo smrtjo brez dvoma prispeval k njeni ohranitvi, pritožnik pa je na kmetiji ugotovljeno delal le v mladosti do odselitve, ko je bil star dvajset let, potem pa (več kot 30 let) na tej kmetiji ni več delal. Zato pritožnikova pomoč pri delu na zapustnikovi kmetiji ni pravno upoštevna okoliščina in je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbo 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, ko je V. J. določila za prevzemnika zapustnikove kmetije.

9. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče opravilo preizkus pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, zato pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ni podana, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bil sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu obremenjen še s katero od drugih tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10. Pritožba je v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Datum zadnje spremembe:

24.01.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba U 1117/92-9
• VSL sklep II Cp 1636/2012
• Sodba VIII Ips 29/2004