VSC Sklep Cpg 150/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je zaradi opustitve svoje temeljne naloge, ki izhaja iz 8.člena ZPP, da mora sodišče ugotavljati dejansko stanje na podlagi dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, dejansko stanje glede sodelovanja sedaj pravdnih strank do 27. 1. 2014 in glede obsega izvedenih nalog s strani tožene stranke nepopolno ugotovilo.

Izvedenčevo mnenje ne more nadomestiti dogovarjanj strank in izvedenčevi pogledi na vsebino ideje ne morejo prevladati nad idejo, ki jo je izrazila tožeča stranka kot naročnik del.

Pri odstopu od pogodbe po 627. členu OZ in 628. členu OZ ne gre za materialno pravno situacijo razveze po zakonu samem, ampak je nujna še odstopna izjava, da nastopijo učinki razvezane pogodbe, enako je potrebna odstopna izjava po 107.členu OZ, pri razvezi po zakonu samem pa je pogoj določitev dodatnega roka za izpolnitev in če ne pride do izpolnitve v dodatnem roku, nastopijo učinki razveze po zakonu samem (104. člen OZ in 105. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 551/2017 z dne 23. 4. 2018 izreklo: ″I. Ugotovi se, da je Pogodba št. 515/13 z dne 14. 10. 2013, sklenjena med pravdnima strankama, razvezana. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 18.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške v skupnem znesku 5.275,64 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.″

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožeča stranka v tožbi, s katero je vtoževala: ″1.Ugotovi se, da je Pogodba št.515/13 z dne 14. 10. 2013, sklenjena med pravdnima strankama, razvezana po samem zakonu in 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 18.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške″ navajala, da sta pravdni stranki 14. 10. 2013 sklenili Pogodbo št. 515/13, s katero sta se dogovorili, da tožena stranka kot izvajalec tožeči stranki kot naročniku izvede projektno dokumentacijo: IDP, PZI načrtov notranje opreme poslovnih prostorov mansarde na poslovnem naslovu tožene stranke, pri čemer sta sedaj pravdni stranki Pogodbo sestavili na podlagi Ponudbe za izdelavo IDP, PZI načrtov notranje opreme poslovnih prostorov mansarde v L. in Predračuna za izdelavo IDP, PZI načrtov notranje opreme poslovnih prostorov mansarde v L., obeh št. 515/13 z dne 14. 10. 2013, pri tem pa iz 7. člena Pogodbe izhaja dogovor, da mora tožena stranka izdelati izvedbeni načrt v roku 60 delovnih dni po potrditvi idejne zasnove, ki je bila potrjena dne 19. 11. 2013, kar pomeni, da se je rok 60 delovnih dni za izdelavo izvedbenega načrta iztekel dne 7. 1. 2014, tožena stranka pa kljub pozivom tožeče stranke ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, zato je tožeča stranka po pooblaščencu dne 5. 2. 2014 toženo stranko s priporočenim pismom pozvala, da v roku 15 dni izpolni svoje pogodbene obveznosti, sicer bo odstopila od pogodbe, tožena stranka v nadaljnjem roku svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila, zato je tožeča stranka dne 24. 2. 2014 priporočeno po pooblaščencu obvestila toženo stranko, da odstopa od sklenjene pogodbe, čeprav je, po mnenju tožeče stranke, pogodba bila dejansko že razvezana po zakonu dne 20. 2. 2014; (-) da je tožeča stranka štela, da je skladno z določbama 103. člena in 105. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ob tem, da pravočasna izpolnitev ni bila bistvena sestavina pogodbe, s postavitvijo rokov za izpolnitev, zadostila zakonski zahtevi za odstop od pogodbe in je pogodba bila razvezana po samem zakonu; (-) da je tožena stranka prerekala navedbe tožeče stranke, da je 19. 11. 2013 med pravdnima strankama bila potrjena idejna zasnova, zato tudi posledično rok 60 delovnih dni za izdelavo PZI ni iztekel dne 7. 1. 2014, saj po navedbah tožene stranke 19. 11. 2013 ni bilo končane niti pol idejne zasnove, ker si je tožeča stranka ves čas premišljala in spreminjala svoje zahteve in je vprašljiv že tek 30-dnevnega roka po potrditvi investitorjevega programa za pričetek dela tožene stranke, saj ga tožeča stranka kot investitor ni dostavila toženi stranki in ga je tožena stranka morala pomagati pripravljati tožeči stranki, zato ni bil izpolnjen pogoj za pričetek teka 30-dnevnega pogodbenega roka; (-) da je tožena stranka trdila in dokazovala z idejnimi zasnovami, da sta se stranki šele po 6. 1. 2014 pričeli dogovarjati o PZI dokumentaciji, saj je pred tem tožeča stranka spreminjala svoje želje in je tožena stranka tako po 6. 1. 2014 delala za projekt PZI tisto, kar je bilo glede na dobljene podatke s strani tožeče stranke sploh mogoče ter nekaj tudi po lastnih izkušnjah in predvidevanjih; (-) da je tožena stranka navajala, da je tudi v zvezi s PZI tožeča stranka spreminjala svoje želje in se je 22. 1. 2014 odločila, da objekt ne bi bil oblikovan v viktorijanskem stilu, ampak v stilu ″bidermajer″ in je spremembo stila morala tožena stranka pripraviti na podlagi slike, ki jo je direktor tožeče stranke J. poslal 22. 1. 2013 do konca meseca januarja; (-) da je tožena stranka še navajala, da se tožeča stranka nikoli ni želela pogovarjati o podaljšanju pogodbenih rokov, na skupnih sestankih pa tožena stranka oziroma zanjo O. nista niti zares pregledala izdelane dokumentacije in praktično do konca sodelovanja nista poslušala zahtev direktorja tožene stranke, da potrebuje sodelovanje drugih strok; (-) tožena stranka je nadalje navajala, da je 27. 1. 2014 je bil zadnji sestanek z direktorjem tožeče stranke J., 30. 1. 2014 pa je bil O. zadnjič pri direktorju tožene stranke in ni glede projektov ničesar več poslušal, prav tako ni želel prevzeti do tedaj izdelane dokumentacije in jo je pustil ležati na mizi pri toženi stranki in ima tožeča stranka poleg že poslane ji dokumentacije na voljo do sedaj izdelano dokumentacijo PZI in IDP, tožena stranka pa je še menila, da je tožba preuranjeno vložena; (-) tožena stranka je navedla, da je tožeča stranka 5. 2. 2014 naslovila na toženo stranko dopis, da bo odstopila od pogodbe in je torej menila, da pogodbeno razmerje takrat še traja, (-) tožena stranka do takrat ni bila v zamudi, od tožene stranke je s tem dopisom zahtevala izdelavo PZI dokumentacije v roku 15 dni od prejema dopisa, kar je nemogoč rok, prav tako je tožeča stranka v tem dopisu napačno interpretirala 60-dnevni rok in ga je določila v dneh in ne delovnih dneh in je tožena stranka v odgovoru 6. 2. 2014 navedla tudi, da rok za dokončanje del tožene stranke iz 7. člena Pogodbe sploh v času odstopa od pogodbe ni potekel, saj je pogodbeno plačilo je bilo izvedeno 25. 10. 2013 in je bil takrat izpolnjen šele prvi pogoj za pričetek dela tožeče stranke, tožena stranka pa je program z dostavljeno tehnologijo objekta kot drugi pogoj za pričetek dela dobila s strani tožeče stranke kasneje ter ob bistveni pomoči tožene stranke, vendar je kljub vsemu do 6. 1. 2014 izdelala IDP, šele od tega dneva naprej pa je pričel teči drugi pogodbeni rok, to je rok 60 delovnih dni za izdelavo PZI dokumentacije, ki torej do odstopa od pogodbe sploh še ni potekel in četudi bi tekel 90 dnevni (delovni dnevi) izvedbeni rok neprekinjeno od 25. 10. 2013 naprej, pa ta rok ni potekel do konca februarja 2014, v dopisu je še opozorila, da tožeča stranka ni izpolnila svoje sodelovalne dolžnosti, ob tem da si je ves čas izdelave IDP in PZI premišljevala in zamišljala drugačne in nove stvari in s spreminjanjem stališč o izgledu in lastnosti objekta ter svojo neaktivnostjo, je preprečila izpolnitev tožene stranke; (-) tožena stranka je trdila, da je tožeča stranka neutemeljeno odstopila od pogodbe, saj je tožena stranka izdelala 80 % dokumentacije, kolikor je glede na neaktivnost tožeče stranke pač zmogla;(-) da je tožeča stranka trdila, da je idejna zasnova bila potrjena do 19. 11. 2013, saj sicer tega dne ne bi bila možna predstavitev popravljenega predloga idejnega projekta na skupnem sestanku, kar nujno pomeni, da je takrat morala biti potrjena tudi idejna zasnova, saj idejni projekt sledi idejni zasnovi in medtem ko je idejna zasnova načeloma osnutek v merilu 1:50, idejni projekt že predstavlja načrte v merilu 1:25 in tridimenzionalne predstave bistvenih pogledov v vseh prostorih ter idejni projekt tako lahko tudi že vsebuje serijsko ali po meri izdelano pohištvo ali pa kombinacijo obeh, znane so okvirne mere in materiali pohištva, prav tako barve in obdelave sten in tlakov; (-) da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na številne spremembe, ki naj bi jih zahtevala tožeča stranka, pri čemer so te spremembe minimalne in ne vplivajo na sam idejni načrt, pri tem pa je jasno, da končan izdelek nikoli v celoti ne odraža same idejne zasnove in so korekture projekta povsem običajne in dejstvo, da so bile opravljene, ne pomeni, da sama idejna zasnova že dne 19. 11. 2013 ni bila potrjena; (-) sicer pa je tožeča stranka trdila, da tožena stranka ni ničesar naredila, kar je bilo dogovorjeno s pogodbo, ampak je samo izdelala načrt obstoječega stanja v merilu 1:50, pri čemer je praktično enak načrt že dobila od tožeče stranke in na osnovi tlorisa je vrisala spremembe nekaterih sten in vrisala opremo v tlorisu, pri čemer ni izdelala načrta v merilu 1:25, zanikala je tudi navedbe tožene stranke, da zakoniti zastopnik tožeče stranke in O. nista pregledala izdelane dokumentacije in nista poslušala zahtev direktorja tožene stranke, da potrebuje sodelovanje drugih strok, saj je sestanek dne 27. 1. 2014 bil prekinjen s strani tožene stranke, sicer pa je toženi stranki bilo zaupano neko delo, opredeljeno v pogodbi, ki pa ga tožena stranka ni izvršila; (-) tožeča stranka je navedla, da ji ne glede na štetje roka iz Pogodbe 107.člen OZ, ki določa, če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga stranka odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode, omogoča, da od pogodbe odstopi, toženi stranki je dodeljen dodatni rok za izpolnitev, pa tudi v tem roku ni storila praktično nič in je prejela plačilo za delo, ki ga ni opravila.

3. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da sta pravdni stranki v nadaljevanju vztrajali pri svojih navedbah, tožeča stranka pa je izrecno trdila, da dokumentacija, ki jo je vložila tožena stranka dne 23. 10. 2014 direktno sodišču, nikoli ni bila izročena tožeči stranki in da jo je videla prvič, ko ji je bila posredovana s strani sodišča, pravdni stranki pa sta predlagali, da se imenuje izvedenec ustrezne stroke, ki naj oceni delo tožene stranke in sam postopek dela, ki ga je morala opraviti tožena stranka za tožečo stranko.

4. Sodišče prve stopnje je povzelo, da je v sporni zadevi že odločilo s sodbo I Pg 474/2014 z dne 6. 3. 2017 s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in Višje sodišče v Celju je s sklepom Cpg 148/2017 z dne 13. 10. 2017 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Višje sodišče je navajalo, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati pomen dopisa tožeče stranke z dne 24. 2. 2014, zlasti pa bo moralo presojati glede na to, da je med sedanjima pravdnima strankama sklenjena pogodba o delu ali je na podlagi dopisa z dne 24. 2. 2014 morda tožeča stranka izkoristila svojo upravičenje po 627. členu OZ ali 628. členu OZ ali po 648. členu OZ in kot naročnik odstopila od pogodbe. V takšnem primeru pa ima izvajalec del pravico do plačila tistega kar je naredil ali drugače kar je naročnik plačal se sme zmanjšati za vrednost opravljenih del. Po navedbah višjega sodišča pa bi sodišče moralo prav tako ugotoviti, ali res drži, da je 60-dnevni rok iztekel že do 5. 2. 2014 kot naj bi izhajalo iz dopisa tožeče stranke in ali je torej ta dopis sploh mogoče šteti kot določitev naknadnega roka za izpolnitev in če ne ali je torej res mogoče šteti, da je do razdrtja pogodbe prišlo po samem zakonu.

5. Kar ni navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa izhaja iz spisovnega gradiva, je to, da je tožeča stranka na naroku 23. 4. 2018 navedla: ″ V izogib nepotrebnim zapletom, kdaj je sama pogodba med pravdnima strankama prenehala veljati, tožeča stranka modificira svoj tožbeni zahtevek v točki 1 tožbenega zahtevka, tako da ta sedaj glasi: ″Ugotovi se, da je pogodba št.15/13 z dne 14.10.2013 sklenjena med pravdnima strankama razvezana.″ Ostali del zahtevka ostane nespremenjen. Tožena stranka je spremembi tožbe nasprotovala.

6. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede zatrjevane spremembe tožbe, razsojalo je po modificiranem tožbenem zahtevku, pritožba ne izpostavlja morebitne kršitve določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo: (-) da tožena stranka listin (PZI na list. št. B 13 - B 22), ki jih je izročila sodišču dne 23. 10. 2014, ni izročila tožeči stranki v roku dogovorjenem s Pogodbo, ki je bila nesporno sklenjena med pravdnima strankama, zato ni mogoče slediti toženi stranki, da je s tem izvršila delo, ki ji je bilo naročeno oziroma je bilo dogovorjeno s Pogodbo, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama; (-) da ni slediti trditvam tožene stranke, da idejna zasnova ni bila potrjena do 19. 11. 2013, saj je dne 19. 11. 2013 bila že predstavitev popravljenega predloga idejnega projekta na skupnem sestanku, kar je navajala tožena stranka sama, kar posledično pomeni, da je pač morala biti potrjena tudi že idejna zasnova, da je lahko prišlo do predstavitve celo že popravljenega predloga idejnega projekta; (-) da je sicer izvedenec D., ki mu je sodišče sledilo, ocenil, da je izdelani načrt, ki ga je predložila tožena stranka v sodni spis nezadosten, saj tožena stranka ni izdelala IDP-ja, ki bi bil skladen s pravili arhitekturne stroke, posledično pa pomeni, da izdelani PZI, ki je nadgradnja IDP-ja prav tako ne more biti ustrezen, vendar, kar je bistveno je to, da je tožena stranka PZI predložila šele z vlogo z dne 23. 10. 2014 oziroma več kot leto dni po sklenitvi pogodbe oziroma osem mesecev po tistem, ko je bila s strani tožnikov obveščena, da le-ta odstopa od sklenjene pogodbe, to je z vlogo tožeče stranke z dne 24. 2. 2014, tožba je bila vložena 8. 5. 2014, tožena stranka pa je navedeno listino predložila šele v pravdnem postopku dne 23. 10. 2014 in jo je tožeča stranka, kot je sama tudi zatrjevala, šele takrat prvič videla, čemur pa tožena stranka ni oporekala oziroma ni dokazala nasprotnega; (-) da iz pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama 15. 10. 2013, izhaja, da je bilo dogovorjeno, da bo izvajalec izdelal izvedbeni načrt opreme, ki vključuje detajlne izrise pohištvene opreme z detajli, detajlne izrise podov, sten in stropov, detajlno obdelavo pohištva (razen stolov), ki so po kataloški izbiri, detajlne stene keramike in kamna ter načrt postavitve svetil z izmero potrebne jakosti in barvo žarnic kakor tudi 3 D poglede in med pravdnima strankama ni bilo sporno, da rok izvedbe ni bistvena sestavina pogodbe, toda tožeča stranka je kljub temu večkrat opozorila toženo stranko na rok, tako z dopisom 5. 2. 2014, kot potem tudi z dopisom z dne 24. 2. 2014, ko je odstopila od pogodbe in tožena stranka je imela vse do vložitve tožbe, to je 8. 5. 2014, možnost predložiti izdelek, ki pa ga je predložila šele 23. 10. 2014, kljub temu, da je sama zatrjevala, kot je izjavil zakoniti zastopnik tožene stranke sam, načrt že izdelan 27. 1. 2014, ki pa ga ni izročila tožeči stranki, zato ni izkazala, da je temu res tako in temu sodišče ni moglo slediti; (-) da je mogoče zaključiti, kot navaja tožeča stranka, da kljub temu, da je bila idejna zasnova že v osnovi zgrešena, kot navaja tudi izvedenec dr. D., da ta ni mogla biti kljub temu potrjena dne 19. 11. 2013, glede na to, da tožeča stranka kot laik ni vedela ali je ideja pravilna ali ne, kar je potem naknadno bilo ugotovljeno, saj je tožena stranka izdelala štiri verzije IDP projektov, kot je tudi sama navajala in kar ni bilo sporno, in sicer faze 3, 4, 5, 6, ki naj bi vse nastale po 19. 11. 2013, zato tudi, po oceni sodišča, glede na to, da so kar štiri verzije idejnih projektov (IDP) nastale po 19. 11. 2013 in je IDP, kot ugotavlja tudi izvedenec sam, nadgradnje idejne zasnove (IDZ), ne glede na siceršnjo ustreznost IDZ nujen in potreben pogoj za izdelavo IDP, zato ni mogoče zaključiti drugače, kot da je idejna zasnova bila potrjena najkasneje dne 19. 11. 2013; (-) da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo v skladu s 619. členom Obligacijskega Zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo in podobno, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal; (-) da 626. člen OZ določa, da je podjemnik dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Izvršiti ga mora v določenem času, če čas ni določen, pa v času, ki je razumno potreben za take posle. Ne odgovarja pa za zamudo, nastalo zato, ker mu naročnik ni pravočasno izročil materiala ali zato, ker je zahteval spremembe, ali zato, ker mu ni izplačal dolžnega predujma in sploh za zamudo, nastalo zaradi naročnikovega ravnanja; (-) da 627. člen OZ določa, da če se med izvrševanjem dela izkaže, da se podjemnik ne drži pogodbenih pogojev in sploh da ne dela, kot bi moral, in da bo imelo izvršeno delo napake, ga lahko naročnik na to opozori in mu določi primeren rok, da svoje delo prilagodi svojim obveznostim. Če do izteka tega roka podjemnik ne izpolni naročnikove zahteve, lahko ta odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode; (-) da 628. člen OZ določa, da če je rok bistvena sestavina pogodbe, podjemnik pa je z začetkom ali dovršitvijo posla v taki zamudi, da je očitno, da ga ne bo pravočasno končal, lahko naročnik odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode. To pravico ima naročnik tudi tedaj, ko rok ni bistvena sestavina pogodbe, če zaradi take zamude očitno nima več interesa za izpolnitev pogodbe; (-) da je ob upoštevanju povzete materialnopravne podlage očitno, da je tožeča stranka že v času, ko je dne 5. 2. 2014 poslala dopis toženi stranki, bilo jasno, da se tožena stranka ne drži pogodbenih pogojev in da ne dela kot bi morala in tožeča stranka je opozorila toženo stranko na izpolnitev svoje obveznosti po sklenjeni pogodbi, ker bo v nasprotnem primeru tožeča stranka od pogodbe odstopila in je tožeča stranka, ne glede na to, kdaj je bila potrjen IDP, bila nezadovoljna s potekom in delom tožene stranke in je v skladu s 627. členom in 628. členom OZ odstopila od pogodbe; (-) da je tožeča stranka upravičeno odstopila od pogodbe, je sodišče zaključilo tudi na podlagi ugotovitev in zaključkov izvedenca dr. D. iz njegovega mnenja, da delo tožene stranke že v osnovi ni sledilo zahtevam in željam tožeče stranke; (-) da je nesporno dejstvo, da tožena stranka svojega dela ni predložila tožeči stranki v dogovorjenem roku, saj ga je dostavila šele tekom pravde na sodišču dne 23. 10. 2014, torej več kot leto dni po sklenitvi pogodbe oziroma osem mesecev po tistem, ko je bila s strani tožnika obveščena, da le-ta odstopa od pogodbe z dopisom z dne 24. 2. 2014; (-) da je izvedenec dr. D. ocenil izdelani načrt tožene stranke, ki ga je predložila, kot nezadosten, da tožena stranka ni izdelala IDP-ja, ki bi bil skladen s pravili arhitekturne stroke, posledično pa tudi izdelani PZI, ki je nadgradnja IDP-ja ne more ustrezati in tožeča stranka je tako upravičeno odstopila od pogodbe v skladu z zgoraj navedenimi določili, pri čemer pa sodišče ni sledilo navedbam tožene stranke, da tožeča stranka ni zagotovila zadostnih informacij in sodelovanja ustreznih strokovnjakov, saj to niti ni bila zaveza tožeče stranke, kar izhaja tudi iz 5. člena Pogodbe, ki določa, da mora naročnik v dogovorjenem roku odločiti o vprašanjih in predlogih izvajalca, ki so odločilna za napredovanje del, sproti obveščati o vseh spremembah, ki bi imele vpliv na izvršitev prevzetih storitev in sodelovati z izvajalcem, iz Pogodbe pa tudi jasno izhaja, da v ponudbeni ceni niso zajeti stroški elektro instalacij in strojne opreme, tehnološki projekti, statični izračuni in podobno, za kar bi morala poskrbeti tožena stranka, saj je tudi izvedenec dr. D. pojasnil, da bi tožena stranka morala biti vodja projekta in da podatki, ki jih je navajala tožena stranka, da bi jih morala pridobiti tožeča stranka, za samo izvedbo niso bili pomembni, poleg tega pa je tožena stranka že v osnovi zgrešila idejno zasnovo, saj ni razumela kaj tožeča stranka sploh želi in bi ob vseh teh popravkih idejnega projekta morali pravdni stranki postopek zaključiti brez nadaljevanja; (-) da je po oceni sodišča tožena stranka dejansko na svoj riziko izdelala projekt, ki po navedbah izvedenca, ni v skladu z zahtevo in naročilom tožeče stranke; (-) da je temu tako in da je sodišče sledilo navedbam izvedenca dr. D., ki se je izkazal kot verodostojen izvedenec, ki je zadevo natančno proučil in ki razpolaga tudi z bogato prakso in znanjem, kot izhaja tudi iz njegovega izvedeniškega mnenja, dopolnitve izvedeniškega mnenja in tudi na podlagi soočenja s prvotnim izvedencem P. I., ki je sicer vztrajal pri svojih navedbah iz izvedenskega mnenja, vendar na soočenju menjal stališča, se strinjal z izvedencem dr. D., pa spet ne in tako, po oceni sodišča, nekonsistentno utemeljeval in zagovarjal svoja stališča; (-) da ne drži, da bi moral O. organizirati proces izdelave projekta, saj je po mnenju izvedenca D. ta bil samo posrednik med tožečo in toženo stranko, torej kontaktna oseba, sicer pa je ta izvedenec tudi pojasnil, da je naloga tožene stranke kot strokovnjaka, bila organizirati celoten proces izdelave projekta; (-) da je tožeča stranka izkoristila svoje upravičenje po 627. členu in 628. členu OZ za odstop od pogodbe, zato je bila pogodba razvezana, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti plačani znesek, ki ga je tožeča stranka plačala kot predujem; (-) da 626. člen OZ določa, da mora podjemnik delo izvršiti po dogovoru in po pravilih posla, da pa ne odgovarja za zamudo, ki je na strani naročnika oziroma zaradi njegovega ravnanja, vendar je sodišče ocenilo, da se podjemnik ni držal pogodbenih pogojev, da ni delal kot bi moral in kot je naročnik pričakoval, zato ga je na to opozoril, ker pa tudi po dodatnem roku toženec pričakovanj tožnika ni izpolnil, je le-ta upravičeno odstopil od pogodbe in terjal vračilo škode, to je plačilo predujma v višini 18.300,00 EUR; (-) da sodišče ni sledilo očitkom tožene stranke, ki je očitala zamudo tožeči stranki, saj je toženec bil tisti, ki je vodil projekt in je to bila njegova dolžnost, poleg tega je izvedenec v mnenju pojasnil, da je IDP nepopoln in neuporaben glede predmeta pogodbe, PZI preuranjen in zato neuporaben (1. št. 249) in zato je tudi opravičen odstop od pogodbe s strani tožeče stranke; (-) da je bistveno, da tožena stranka tudi do vložitve tožbe ni predložila naročenega projekta, zato po oceni sodišča, tožnik ni dolžan kriti stroškov tožene stranke za delo, ki ga je opravila po odpovedi pogodbe, saj nasprotnega ni izkazal;(-) da je tožena stranka sicer navajala, da je PZI dokumentacijo in projekt zaključila, da ga je zaključila tako kot je zahtevala tožeča stranka, da je v skladu z zakonodajo in predpisi glede izdelave PZI-ja za notranjo opremo izvršila projekt tako kot je bilo dogovorjeno in da je tudi izvedenec I. P. potrdil, da je tožena stranka izdelala projekt v skladu z nalogo oz. s pogodbo in da je naredila okoli 70 - 80 % dogovorjenega po pogodbi, vendar pa je sodišče sledilo izvedencu D., ki je v svojem izvedeniškem mnenju (list. št. 248) pojasnil, da je s strani naročnika bila podana nedvomno opredeljena projektna naloga, kar je olajšalo delo pri izdelavi IDZ, idejne zasnove projekta in zahtevalo velik obseg projektnih rešitev pri izdelavi PZI-ja, izvedenec je tudi poudaril, da je tožena stranka imela ob uvedbi v delo na razpolago dovolj podatkov za izdelavo IDZ in IDP, glede na svojo kvalificiranost pa tudi za izdelavo pretežnega dela projektnih rešitev PZI in da projektne rešitve drugih vrst načrtov glede gradbene konstrukcije za medetažno konstrukcijo galerije, niso imele bistvenega vpliva na izdelavo načrtov notranje opreme vse do izdelave PZI in bi v okviru izdelave IDP morale biti vsaj načelno podane projektne rešitve prezračevanja, ki pa so relativno nezahtevne in bi jih izkušen projektant z licenco pooblaščenega arhitekta, kot ga ima tožena stranka, moral v zasnovi znati opredeliti sam, poleg tega je tožena stranka imela na razpolago tudi arhitekturni načrt, tako da bi lahko sproti preverjala skladnost izvedenega stanja z razpoložljivo projektno dokumentacijo, vendar pa, po navedbah izvedenca D. (list. št. 248, točka 7), tožena stranka ni izdelala IDP v primernem obsegu in kvaliteti projektnih rešitev, ki ga je terjala zahtevnost projektne naloge in da tudi predložen IDP s strani tožene stranke ni bil izdelan skladno s pravili arhitekturne stroke, ker ne predstavlja bistvenih projektnih rešitev, ki izhajajo iz nedvoumno opredeljene projektne naloge tožeče stranke; (-) da iz izvedenskega mnenja (list. št. 248, točka 8) tudi izhaja, da v spis predložen IDP tožene stranke ni bil izdelan skladno s pravili arhitekturne stroke, ker ne predstavlja bistvenih projektnih rešitev, ki izhajajo iz nedvoumno opredeljene projektne naloge, nima primernega in naročniku razumljivega prikaza ambientalne zasnove, iz katere bi lahko naročnik sklepal o izpolnitvi bistvenega elementa predmeta pogodbe, prav tako niso opredeljene vplivne projektne rešitve ostalih vrst potrebnih načrtov, v njem ni opisa potrebnih sklopov gradbenih, obrtniških, instalacijskih del, potrebnih za izvedbo projekta in tudi ni ocene potrebnih stroškov za izvedbo, tako da iz kolaža elementov notranje opreme ni mogoče ustvariti vtisa o ambientalni in oblikovni zasnovi prostora; (-) da izvedenec tudi navaja, da so popravki IDP utemeljeni in nujni vse do izpolnitve predmeta pogodbe, medtem ko je kvaliteto in obseg dela tožene stranke glede na določila pogodbe št. 515/13 z dne 15. 10. 2013 izvedenec D. ocenil kot nezadostno, ker izdelani IDP ni izdelan niti v zahtevanem obsegu projektnih rešitev niti v ustreznem obsegu in načinu njihovih predstavitev, ne izkazuje projektne rešitve bistva pogodbeno dogovorjenega obsega storitev, to je oblikovne in ambientalne zasnove prostora po predloženem vzoru, nima uporabljenih predstavitvenih tehnik, ki bi nazorno predočile projektne rešitve in njihovo skladnost s pogodbeno nalogo, opazne pa so tudi nekatere okorne rešitve, kot na primer glomazni venec nad bazenom; (-) da je izvedenec potrdil, da je PZI, ki ga je tožena stranka predložila sodišču, bil izdelan v primernem obsegu projektnih rešitev, vendar na podlagi nedodelanih oziroma neustreznih projektnih rešitev iz IDP, kar relativizira njegovo uporabnost; (-) da je izvedenec ocenil, da je tožena stranka izdelala nepopoln IDP, ki ni izpolnil jasno izraženih zahtev tožeče stranke glede predmeta pogodbe, dela pri izdelavi PZI pa je izvedenec ocenil kot preuranjena zaradi neustreznosti IDP iz vidika izpolnitve projektne naloge, ki je bila nedvoumno opredeljena; (-) da je izvedenec sicer ocenil, da je tožena stranka opravila delo v obsegu 70 %, to je za IDP ocenil z 10 %, PZI s 60 % in da je tožena stranka izpolnila, in sicer točko 1 - posnetek stanja gradbene substance, po točki 2 - IDZ, ki ni izpolnil pogodbeno opredeljene naloge in točko 4 - PZI v nepopolnem obsegu (cca 60 %), ki pa je bil izdelan preuranjeno in zato nima uporabne vrednosti glede na nedodelan IDP; (-) da torej tožena stranka niti v roku po pogodbi ni opravila svoje naloge in da tožena stranka tudi že v osnovi ni dojela zahtevo in željo naročnika, to je tožeče stranke in zato tudi vsa dokumentacija, ki jo je izdelala, za tožnika nima vrednosti, ker ni izpolnjena v skladu z dogovorom in njegovo zahtevo; (-) da je bila pogodba zaradi nepravočasne izpolnitve razvezana že po samem zakonu, tožena stranka pa za tisto, kar je naredila, ne more dobiti plačila, saj ne gre za mandatno pogodbo, kjer je potreben uspeh prizadevanja izvajalca, obveznost tožene stranke je obveznost rezultata, kar je bistvo podjemne pogodbe-619.člen OZ in ne obveznost skrbnega prizadevanja, gre torej za konkretno realizacijo projekta, ki pa ga tožena stranka ni izvedla, tako kot bi ga morala po pogodbi in je zato zahtevek tožeče stranke na vrnitev plačane akontacije utemeljen glede na zgoraj navedena določila.

8. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prav in bistvene kršitve določil postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

9. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

10. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

11. Tožeča stranka meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

13. Pritožba je utemeljena.

14. Pritožba povzema, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka dostavila projekte v tem pravdnem postopku dne 23. 10. 2014, zato je izpolnitev prepozna, četudi je bila idejna zasnova potrjena šele 6. 1. 2014 in to stališče sodišče prve stopnje zagovarja v točkah od 33 do 44. Vendar iz vseh listin v spisu in zaslišanj prič izhaja, da je toženka od sklenitve pogodbe do sestanka 27. 1. 2014 tožnici dostavljala izdelane projekte in da je na sestanku dne 27. 1. 2014 imela s sabo projekte v takšni fazi kot so bili nato predani sodišču. Skladno z določilom 641. člena Obligacijskega zakonika je bila obveznost naročnika prevzeti naročeno delo, ker je ta to zavrnil, je v celoti v njegovi odgovornosti, da je toženec predložil svoje izdelke šele kot dokaz na sodišče. Toženka je ves čas od sklenitve pogodbe do 27. 1. 2014 aktivno sodelovala s tožečo stranko, ji dostavljala osnutke projektov in posredovala te podatke strokovnjakoma. To sta potrdili tudi priči M. in B. Toženka je tožnico tudi prosila, da naj z njo sodeluje v okviru pogodbenih obveznosti (torej ji daje potrebne informacije in zagotovi sodelovanje drugih strokovnjakov). Vendar pa do tega ni prišlo, za kar je poskrbel O., ki je pri tožnici igral vlogo nekakšnega koordinatorja del. Iz analize zaslišanih prič, zlasti pa pričanja J. in M. bo lahko sodišče zaključilo, da je toženka do tega dne korektno in solidno izvajala svoje obveznosti, da pa je do tega dne prišlo do konflikta, ki je zaradi odločitve tožnice končanje pogodbenih obveznosti onemogočil. Da so projekti nastajali in bili izročeni je potrdil tudi J. v svojem pričanju, ko je povedal, da so se ″kasneje nosili določeni projekti vrat in sten″. Iz dokazov izhaja korespondenca med pravdnima stranka, v kateri je tožnici in projektantom pošiljala svoje izdelke kot prilogo elektronskih pošt. Iz dokazov nadalje izhaja, da toženka svojega dela ni mogla končati in da zato do primopredaje izdelanih projektov ni prišlo, saj jih toženka ni hotela prevzeti. Pomembno v zvezi s tem je še, da je toženka tožnici ves čas pošiljala osnutke projektov po elektronski pošti in da ji je bila ves čas pripravljena dostaviti projekte tudi v fizični obliki. Med strankama je bilo nesporno, da so bila sporočila poslana, da so se opravljali sestanki, kjer so govorili o teh projektih. Če so se pogovarjali o projektih, je seveda edino smiselno, da jih je tožnica pred tem prejela. Tudi fascikli, ki so bili dostavljeni sodišču niso celotna izpolnitev pogodbene obveznosti, temveč samo v obsegu kot sta to ugotovila izvedenca. Nadalje je tudi nesporno med pravdnima strankama, da je potekal sestanek 27. 1. 2014, kjer je tožena stranka dostavila do takrat izdelane projekte in kjer je prišlo do spora. Celo z gotovostjo je ugotoviti, da je toženka tega dne imela izdelano mapo z načrti, ki jo je skušala izročiti tožnici, vendar je prišlo do spora. Celo zakoniti zastopnik tožnice J. je na zaslišanju povedal (stran 2 zapisnika), da je M. vrgel mapo z načrti po tleh. Najmanj kar bi sodišče moralo z gotovostjo ugotoviti, je to da je toženka tega dne imela izdelano mapo z načrti, ki jo je skušala izročiti tožnici. Da je imel M. mapo z načrti, je povedal tudi priča O. Ravno tako je nesporen kasnejši obisk O. pri M., kjer sta govorila o prevzemu dokumentacije in zahtevi za vrnitev denarja. Natančnejšo vsebino in obseg do takrat izdelanih projektov pa se da razbrati iz zaslišanja prič M. in B. Tožena stranka opozarja še na izjavo priče J. M. K., ki je v celoti potrdila dejansko stanje kot ga je navedla tožena stranka. Predvsem je potrdila, da so bile storitve s strani tožeče stranke izvedene strokovno, da je tožnica ves čas spreminjala svoje želje, da se ji je toženka skušala prilagoditi, da je izdelala projekte in da 27. 1. 2014 prišlo do konflikta in da je 30. 1. 2017 tožnica zavrnila prevzem izdelanih projektov. Potrdila je med drugim na primer tudi, da je projekt zahteval bistvene spremembe prezračevanja objekta zaradi bazena, da je bilo zaradi posegov treba ponovno izračunati statiko objekta, da gre za interdisciplinaren proces, ki zajema sodelovanje več strokovnjakov. Vseh navedenih dokazov, trditev in ugotovitev sodišče prve stopnje v svoji sodbi sploh ni omenilo in se do njih ni opredelilo. Določilo 641. člena OZ pa je seveda materialno pravo, ki ga mora upoštevati po uradni dolžnosti. Toženka je popolnoma jasno trdila, da je svoje obveznosti izpolnila, da je skušala izročiti, da pa je tožnica to zavrnila. Stališče sodišča prve stopnje, da je toženka fascikle izročila sodišču oktobra 2014, je zato popolnoma nesmiselno in nepravilno.

15. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zaradi opustitve svoje temeljne naloge, ki izhaja iz 8.člena ZPP, da mora sodišče ugotavljati dejansko stanje na podlagi dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, dejansko stanje glede sodelovanja sedaj pravdnih strank do 27. 1. 2014 in glede obsega izvedenih nalog s strani tožene stranke nepopolno ugotovilo.

16. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo stališče, da je dokazna ocena izpoved prič nepotrebna (52. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) iz razloga, ker je sam izvedenec D. pojasnil v čem je bistvo projekta, da se tožena stranka izgublja v navedbah in v podrobnostih, ki niso bistvene za samo realizacijo tega projekta in da je bistveno to, da tožena stranka ni vsebinsko dojela zahteve tožeče stranke in projekta tudi ni realizirala tako kot bi morala v skladu s pogodbo in zahtevo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je temu sledilo, saj je ne podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da izpovedbe vseh prič niso pomembne za samo bistvo spora in ker tožena stranka torej svojega dela (poleg tega, da ga ni opravila pravočasno, dokumentacijo izdelanih načrtov je vendarle dostavila po več kot 300 dneh na sodišče in ne v roku 60 dni v roke tožeči stranki) ga tudi ni opravila v skladu z zahtevo tožeče stranke in njenimi pričakovanju, določenimi s pogodbo

17. Toda pritožba ima prav, da je v sporni zadevi potrebno nedvoumno ugotoviti, kako so potekale aktivnosti v zvezi z realizacijo pogodbe in obseg realiziranih nalog s strani tožene stranke do 27. 1. 2014 in razloge, da tožena stranka ni ali ni mogla izročiti dokumentacije, ki jo je šele po sodišču. Da bi sodišče prve stopnje to lahko ugotovilo, pa mora dokazno oceniti vse izvedene dokaze in ne zgolj slediti izvedencu D..

18. Pritožbeno sodišče pri tem še izpostavlja, da ima prav pritožba, da izvedenčevo mnenje, da je tožena stranka v osnovi zgrešila idejno zasnovo, saj ni razumela, kaj toženec sploh želi, ne more biti izključni dokaz, na podlagi katerega, bi sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni delala kot bi morala in kot je naročnik pričakoval (44. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ker tožnik tudi v dodatnem roku ni izpolnil pričakovanja toženca, je ta upravičeno odstopil od pogodbe, iz razloga, ker tožena stranka že v osnovi ni dojela zahtevo in željo naročnika, pa vsa dokumentacija , ki jo je izdelala, za tožnika nima vrednosti, ker ni izpolnjena v skladu z dogovorom in njegovo zahtevo (46. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

19. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, kaj je želela tožeča stranka v fazi sklepanja pogodbe in kako je to svojo željo (zahtevo) izrazila in če držijo trditve tožene stranke, da je v fazi realizacije pogodbe tožeča stranka svoje zahteve spreminjala in predvsem mora ugotoviti, na kar pravilno opozarja pritožba, kakšno dokumentacijo je tožena stranka tožeči stranki dostavljala, da sta se sedaj pravdni stranki lahko usklajevali in dogovarjali glede realizacije predmeta pogodbe vse do 27. 1. 2014 in kaj je bil vzrok za to, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, pri čemer bo moralo vsebino dopisov 5. 2. 2014 in 24. 2. 2014 dokazno oceniti tudi na podlagi vseh ostalih izvedenih dokazov. Izvedenčevo mnenje ne more nadomestiti dogovarjanj strank in izvedenčevi pogledi na vsebino ideje ne morejo prevladati nad idejo, ki jo je izrazila tožeča stranka kot naročnik del.

20. Sodišče prve stopnje je ravno v posledici nepopolne ugotovitve dejanskega stanja podalo nasprotujoče si razloge, ko je razlogovalo da je po oceni sodišča tožena stranka dejansko na svoj riziko izdelala projekt, ki po navedbah izvedenca, ni v skladu z zahtevo in naročilom tožeče stranke (41.točka obrazložitve sodbe) in nato, da je bistveno, da tožena stranka tudi do vložitve tožbe ni predložila naročenega projekta, zato po oceni sodišča tožnik ni dolžan kriti stroškov tožene stranke za delo, ki ga je opravila po odpovedi pogodbe, saj nasprotnega ni izkazala (44. točka obrazložitve sodbe) in še, da tožena stranka do plačila ni upravičena, ker jo zavezuje obligacija rezultata, pa ni izvedla del, kot bi jih morala po pogodbi (49. točka obrazložitve sodbe), tako da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Pritožbeno sodišče opozarja, kar očitno spregleda tudi pritožba, da je tožeča stranka modificirala ugotovitveni del tožbenega zahtevka in več ne zahteva, da se ugotovi, da je pogodba razvezana po samem zakonu, temveč da je razvezana. Tožeča stranka je namreč na zadnjem naroku za glavno obravnavo navedla, da v izogib nepotrebnim zapletom, kdaj je sama pogodba med pravdnima strankama prenehala veljati, tožeča stranka modificira svoj tožbeni zahtevek v točki 1 tožbenega zahtevka, tako da ta sedaj glasi: ″Ugotovi se, da je pogodba št.15/13 z dne 14. 10. 2013 sklenjena med pravdnima strankama razvezana.″ Ostali del zahtevka ostane nespremenjen.

22. Sodišče prve stopnje pa je, ne glede na spremenjeni tožbeni zahtevek, ki zahteva za njegovo utemeljenost ugotovitev drugačne dejstvene podlage, razlogovalo (44. točka obrazložitve sodbe), da je tožeča stranka izkoristila svoje upravičenje po 627. členu in 628. členu OZ, zato je bila pogodba razvezana in je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti plačani znesek, nato pa je razlogovalo (47. točka obrazložitve sodbe in 49. točka obrazložitve sodbe), da je bila zaradi nepravočasne izpolnitve razvezana že po zakonu samem.

23. Takšni razlogi so sami s sabo v nasprotju, saj pri odstopu od pogodbe po 627. členu OZ in 628. členu OZ ne gre za materialno pravno situacijo razveze po zakonu samem, ampak je nujna še odstopna izjava, da nastopijo učinki razvezane pogodbe, enako je potrebna odstopna izjava po 107.členu OZ, pri razvezi po zakonu samem pa je pogoj določitev dodatnega roka za izpolnitev in če ne pride do izpolnitve v dodatnem roku, nastopijo učinki razveze po zakonu samem (104. člen OZ in 105. člen OZ).

24. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje glede na spremenjeni tožbeni zahtevek po nepotrebnem ugotavljalo pravočasnost izpolnitve glede na pogodbene roke, ampak bi moralo ugotavljati le dejstveno podlago za odstop od pogodbe in glede tega izpodbijana sodba sploh nima razlogov. Na to utemeljeno opozarja pritožba, ki utemeljeno očita tudi zmotno materialno pravno presojo sodišča prve stopnje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

25. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje (354. člen ZPP), saj o zadevi ne more samo odločiti, ker bi pravdni stranki prikrajšalo v pravici do pritožbe (25. člen Ustave RS), ker sodišče prve stopnje še sploh ni podalo razlogov o odločilnih dejstvih glede na spremenjeni del tožbenega zahtevka poleg tega pa strankama ne bo kršena pravica do sojenja v razumnih rokih.

26. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

27. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in predvsem pravilno ugotoviti dejansko stanje glede odločilnih okoliščin v tej pravdni zadevi (glej 19. točka in 21. točka obrazložitve tega sklepa) ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabiti materialno pravo.

28. Sodišču prve stopnje ni treba znova izvesti glavne obravnave (razen, če bo ocenilo drugače zaradi morebitne dopolnitve dokaznega postopka), temveč naj zgolj ponovno odloči o tožbenih zahtevkih na podlagi skrbne ocene vseh že izvedenih dokazov.

Datum zadnje spremembe:

22.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 722/2011
• VSL sodba II Cp 4829/2010
• VSC sodba Kp 73/2003