VSC Sklep I Ip 149/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je presojalo tudi subjektivno nevarnost, ker jo je upnica zatrjevala kot vzrok nevarnosti bodoče nemožnosti izvršbe, kar je kot posledica objektivno dejstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugodilo ugovoru dolžnikov in razveljavilo sklep o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 5. 1. 2018 ter razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja in zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe (1. točka izreka). V zemljiški knjigi se pri nepremičninah […], last dolžnikov, vsakega do 1/2 celote, izbriše predznamba zastavne pravice, vknjižene na podlagi sklepa z dne 5. 1. 2018 (2. točka izreka). Upnici je naložilo, da mora v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti dolžnikoma stroške ugovornega postopka 369,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Sklenilo je še, da upnica sama trpi svoje stroške postopka (4. točka izreka). Ugotovilo je, da dolžnika nista zanikala lastništva nepremičnine v ZDA, temveč sta pritrdila ter pojasnila, da je prvi dolžnik res solastnik nepremičnine na Floridi, ki predstavlja počitniški apartma, ki ga z družino in prijatelji koristi v času, ko mu dopuščajo službene obveznosti. Počitniški apartma je leta 2010 kupil tast prvega dolžnika, prvi dolžnik je postal solastnik leta 2011. To dejstvo samo po sebi ne izkazuje verjetnosti, da dolžnika prenašata premoženje v tujino. Iz predloženih dokazil izhaja, da je prvi dolžnik pridobil omenjeno nepremičnino že leta 2011, kar je bistveno pred izdajo sodbe z dne 16. 6. 2017 in preden je prišlo do sporne prodaje stanovanja v letu 2012, ki je razlog za izdano sodbo, zato golo lastništvo apartmaja na Floridi ne izkazuje nevarnosti, da dolžnika prenašata premoženje v tujino, ali ga skrivata. Upnica ni izkazala, da bi dolžnika poleg omenjene nepremičnine v ZDA imela v tujini še kakšno premoženje ali da bi po izdaji sodbe z dne 16. 6. 2017 v tujini pridobila premoženje ali zmanjšala premoženje v Sloveniji na račun povečanja v tujini. Pogoji, da bi se lahko domneval obstoj nevarnosti skladno s 3. točko prvega odstavka 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), niso izkazani, še posebej glede na obseg razpoložljivega premoženja dolžnikov v Sloveniji. Dolžnika sta s predloženimi zemljiškoknjižnimi izpiski in izpisi iz spletne strani GURS izkazala, da sta v Sloveniji lastnika več nepremičnin ID znak […], ki so po informativnih podatkih GURS ocenjene na 90.012,00 EUR, ID znak del stavbe […] (ki sta jo junija 2012 prodala upnici, a je prodaja sedaj sporna), ki je po informativnih podatkih GURS ocenjena na 47.089,00 EUR in ID znak del stavbe […], ki je po informativnih podatkih GURS ocenjena na 46.832,00 EUR. Skupna informativna vrednost vseh nepremičnin dolžnikov znaša 183.933,00 EUR. Glede na podatke zemljiške knjige so vse nepremičnine bremen proste. Dodatno sta dolžnika s predloženimi izpiski prometa iz njunih TRR izkazala, da razpolagata s precejšnimi denarnimi sredstvi na računih v Sloveniji. Stanje na 1. 1. 2018 na računu druge dolžnice je bilo 72.005,40 EUR in prvega dolžnika 25.085,29 EUR. Iz predloženih izpiskov prometa na računih od 1. 1. 2017 do 11. 1. 2018 izhaja, da se stanje ne zmanjšuje, ampak se je po izdaji sodbe z dne 16. 6. 2017 celo povečalo (druga dolžnica je 68.000,00 EUR prejela 18. 9. 2017, prvi dolžnik je 25.085,77 EUR prejel 8. 1. 2018), kar nasprotuje navedbam upnice, da dolžnika zmanjšujeta premoženje v Sloveniji oziroma ga skrivata in prikrivata. Ugotovljeno premoženje dolžnikov v Sloveniji za več kot trikrat presega višino terjatve upnice po nepravnomočni sodbi z dne 16. 6. 2017. Upnica ni izkazala, da je premoženje obremenjeno še s kakšnimi drugimi terjatvami. Navedbe o nepojasnjenem izvoru osebnega premoženja dolžnikov ter da je po njenem mnenju samo še vprašanje časa kdaj bo zaseženo s strani FURS so pavšalne in nedokazane.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da ne obstoji nevarnost, da bosta dolžnika prenesla premoženje v tujino. Verjelo je le trditvam dolžnikov, da ne obstaja nevarnost, da bi prenesla v tujino še kakšno premoženje, zlasti glede na obseg premoženja v Sloveniji. Sodišče ni presojalo trditev upnice, da obstaja objektivna nevarnost (iz obrazložitve izhaja, kot da je presojalo subjektivno nevarnost). O trditvah v zvezi s temi dokazi, ki jih je navedla upnica v odgovoru na ugovor, se ni izreklo. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti, kar je absolutna bistvena kršitev 8. točke 339. člena ZPP. Upnica je v odgovoru na ugovor trdila, da na verjetnost, da dolžnika usmerjata premoženje v ZDA, kažejo neobičajno pogosta potovanja v ZDA. Zakaj je verjelo dolžnikoma, da potujeta tja le turistično, ne pojasni. Prav tako se ni izjasnilo do dejstev iz bančnih izpiskov, da v ZDA veliko trošita. Njuna hči se, kot trdita, šola v tujini. Iz teh okoliščin ostaja utemeljena velika verjetnost, da dolžnika preusmerjata denar in premoženje v ZDA ali ga tam celo ustvarjata. Pri presoji ali je domneva podana, bi moralo sodišče upoštevati tudi dejstvo, da imata dolžnika nepojasnjene neobičajne pologe gotovine na račune. Prvi dolžnik ne pojasni od kje so ta sredstva. Iz listin, ki so javno dostopne, ne izhaja, da bi bili to dohodki, pridobljeni z opravljanjem legalne dejavnosti v Sloveniji. Upnica iz javno dostopnih podatkov ne more preveriti podjetniškega delovanja v ZDA. Obstoječe listine izkazujejo nevarnost, da je temu tako. Domneva na podlagi 3. točke 258. člena ZIZ obstaja. Dolžnika sta predložila dokaze koliko in katero premoženje imata na dan ugovora. Pomembno je, da nista uspela izkazati vira zanesljivih dohodkov. Ni jamstva, da ne bosta dolžnika pobrala teh denarnih sredstev z računov takoj po odpravljeni predhodni odredbi ali jih nakazala na drug račun, morda v ZDA. Kakor so nepojasnjeni in neobičajni pologi, so lahko tudi dvigi. Iz bančnih izpiskov dolžnikov izhaja, da njuna potrošnja močno presega tekoče legalne prihodke. Dohodki mesečno ne presegajo neto 1.550,00 EUR, njuna povprečna mesečna potrošnja pa presega 3.000,00 EUR, kar pomeni, da bosta za pokrivanje tekočih stroškov črpala tudi iz premoženja, za katerega sicer trdita, da je na voljo za poplačilo dolžnice. Tudi nepremičnine lahko vsak hip odsvojita ali drugače obremenita in izigrata upnico. Obseg premoženja, brez da bi se upošteval vzorec dosedanjih poslovnih ravnanj dolžnikov, ne more jamčiti, da bo upnica iz teh nepremičnin lahko poplačana. V premoženjski bilanci prvega dolžnika ni nepremičnin, s katerimi trguje. Niti ni v izkazu poslovnega izida razvidno, da bi imel prvi dolžnik prihodek iz prodaje nepremičnin. Prvi dolžnik je v pravdnem postopku, v katerem je odločeno o sporni terjatvi, povedal, da prodaja nepremičnine. Torej je pričakovati, da bo prodal tudi te nepremičnine, ki v ugovoru navaja, da so njegove. Zato obstoj premoženja v času vložitve ugovora zoper predhodno odredbo ne more ovreči obstoja objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnica se čudi sodišču, da se mu ne zdi vsaj neobičajno, da je imel prvi dolžnik v letu, za katerega prilaga bančne izpiske, skupaj 81.962,45 EUR pologov gotovine, in ga nekritično sprejema. Upnica je na podlagi bilanc prvega dolžnika opozorila, da v zadnjih petih letih kot podjetnik slabo posluje. V bilanci stanja na strani premoženja nima nobenega premoženja, prav tako je prazna postavka podjetnikovega kapitala v bilanci. Ob takšnih gotovinskih pologih je treba upoštevati kakšni so legalni dohodki dolžnika iz dejavnosti. Upnica je navedla, da iz izkaza poslovnega izida zadnjih pet let izhaja, da podjetje dolžnika zelo slabo posluje in da je imelo v tem obdobju v povprečju le 3.210,00 EUR letnega bruto dobička, kar mesečno znese le približno 260,00 EUR bruto plače/osebne porabe. Takšno dejstvo, na katerega je opozorila upnica, ni pavšalno, sodišče se z njimi ni ukvarjalo in je kršilo načelo kontradiktornosti. Res bi bile njene trditve o grožnji s FURS bolj podkrepljene, če bi že razpolagala s podatki o uvedenem postopku. Do teh podatkov ne more priti, saj so tajni.

3. Dolžnika sta po pooblaščencu odgovorila na pritožbo. V odgovoru navajata, da sta v trditvah in s predlaganimi dokazi dokazala, da je prvi dolžnik lastnik stanovanja v ZDA že iz časa preden je poznal upnico in stanovanje ne more predstavljati dokaza, da prenaša premoženje v ZDA, da sta v celoti poplačala upnika J. C. in iz navedenega ravnanja ne izhaja namen dolžnikov, da ne bi poplačala upnice v primeru pravnomočnosti sodbe, da dolžnika tudi po navedenem poplačilu razpolagata s premoženjem in denarnimi sredstvi, ki nekajkrat presegajo terjatev iz nepravnomočne sodbe. Dolžnik je solastnik počitniškega stanovanja na Floridi in njegovo vsakokratno potovanje pomeni izkoriščanje počitniškega stanovanja in ne preusmerjanje premoženja v ZDA. Upnica ne pojasni, kaj naj bi pomenilo neobičajno pogosto potovanje v ZDA. Prvi dolžnik se v ZDA nahaja 3 do 4 krat letno, saj je s tem namenom soprispeval k nakupu počitniškega stanovanja.

4. Upnica je po pooblaščenki odgovorila na odgovor dolžnikov. Ker tega ZPP ne omogoča, ga sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Upnica se neutemeljeno sklicuje na domnevo nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ. Ta določa, da se šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena tega zakona, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na odločbo, na podlagi katere bi bilo treba izvršbo opraviti v tujini, razen če naj bi se izvršba opravila v državi članici Evropske unije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo kakšno je premoženje dolžnikov v Sloveniji, katerega je uspela zarubiti upnica s predhodno odredbo. Ugotovilo je tudi, da sta dolžnika pritrdila lastništvu nepremičnine v ZDA in tako ni sporno. Pri tem upnica ne izpodbija nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje glede pridobitve solastništva prvega dolžnika na nepremičnini v ZDA že v letu 2011, kar je bilo pred sporno prodajo stanovanja v letu 2012. V pritožbi neutemeljeno navaja, da že zaradi solastništva nepremičnine prvega dolžnika v ZDA, njegovih (neobičajno) pogostih potovanj v ZDA, velikega trošenja v ZDA, šolanja hčere v tujini, (nepojasnjenih neobičajnih) pologov gotovine na bančne račune v Sloveniji, bi bilo treba izvršbo opraviti v tujini, izven EU in da je zato podana domneva nevarnosti. Zlasti ni pojasnila kaj pomenijo neobičajno pogosta potovanja, če prvi dolžnik koristi svoj apartma za oddih. Vsaj pretežni del premoženja dolžnikov je v Sloveniji in ne bo potrebe po izvršbi v tujini.

7. Sodišče prve stopnje je verjelo dolžnikom zato, ker sta izkazala zadosten obseg premoženja v Sloveniji, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo. Ni pa verjelo upnici, saj ni dokazala, da imata poleg nepremičnine v ZDA še kakšno premoženje v tujini in da bi po izdaji sodbe 16. 6. 2017 v tujini pridobila še kakšno premoženje ali zmanjšala premoženje v Sloveniji na račun povečanja premoženja v tujini. S tem, ko sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam upnice, ni kršilo načela kontradiktornosti in ne drži očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnica ni zmogla dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi subjektivno nevarnost, ker jo je upnica zatrjevala kot vzrok nevarnosti bodoče nemožnosti izvršbe, kar je kot posledica objektivno dejstvo.

8. Upnica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede premoženja dolžnikov v Sloveniji, ki ga je uspela zarubiti. Ni pa naloga dolžnikov, da bi pojasnjevala pologe gotovine, vira dohodkov in tudi sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno s tem ukvarjati brez dokazno podprtih trditev upnice. Ta se v pritožbi sklicuje na vzorec dosedanjih poslovnih ravnanj dolžnikov, vendar v dokazih ni bilo nič tako spornega, da bi pretehtal poseg v lastninsko pravico dolžnikov s predhodno odredbo.

9. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti, ker se ni izrecno opredelilo do prihodkov prvega dolžnika iz poslovanja njegovega podjema. Zavrnilo je trditve upnice, ker premoženje s.p. ni ločeno od premoženja fizične osebe, ampak je treba upoštevati celotno premoženje, to pa glede na obseg ni takšno, da bi izkazoval objektivno nevarnost. Zato pritožbeno ponavljanje stanja v bilanci in izkaza poslovnega izida ni utemeljeno. Če dolžnica ni mogla pridobiti dokazov o uvedbi postopkov odvzema domnevno nezakonitega premoženja pri FURS-u, bi lahko predlagala vsaj opravo poizvedb.

10. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. Upnica sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ) in ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ.

12. Tudi dolžnika sama krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker z odgovorom nista pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek ¸55. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 967/2013
• VSC Sklep II Ip 373/2017
• VSL sklep I Cpg 1160/2013