VSC Sodba II Kp 25078/2015

Jedro

Odsotnost tega spornega teksta v vlogi bi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem zadostila obrambi upravičenih koristi mladoletnega sina v zadevi N 61/2015, s tako zapisanim tekstom pa je domet obrambe upravičenih koristi otroka obdolženka po oceni pritožbenega sodišča presegla, zato so pravilni zaključki prvostopnega sodišča o tem, da vsebina spornega pisanja ne predstavlja ravnanja matere v skrbi za zdrav telesni in duševni razvoj otroka in da je slednji tekst obdolženka zapisala z zaničevalnim namenom do zasebnega tožilca, kar je očitno posledica zamer iz preteklega konfliktnega partnerskega odnosa in da nikakor ne gre za primer, v katerem bi bila protipravnost takega obdolženkinega ravnanja v skladu s tretjim odstavkom člena 158 KZ-1 izključena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišče prve stopnje potrdi.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je obdolženko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku člena 158 KZ-1 in ji na podlagi členov 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je na podlagi prvega odstavka člena 158 KZ-1 določilo zaporno kazen 1 (enega) meseca in 15 (petnajst) dni zapora, nato pa je na podlagi 4. točke drugega odstavka člena 53 KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom člena 59 tega istega zakona, upoštevaje kot določeno kazen 1 (enega) meseca zapora po sodbi II K 15460/2016 Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 31. 5. 2017, ki je postala pravnomočna dne 1. 3. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Kp 15460/2016 določilo enotno kazen in sicer 2 (dva) meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi dveh let, šteto od pravnomočnosti te sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. V plačilo ji je naložilo tudi stroške postopka in pa sodno takso.

2. S tako odločitvijo se obdolženka ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svojem zagovorniku uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zatrjuje pa tudi druge okoliščine, ki naj bi vplivale na pravilnost in zakonitost postopka ter predlaga, da se obdolženko oprosti obtožbe, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek.

3. Zasebni tožilec je po svojih zagovornikih vložil dne 29. 5. 2018 odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba, obdolženki pa naj se naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Z izpodbijano sodbo je bila obdolženka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja razžalitve, ker naj bi razžalila D. C. s tem, ko je v pisni vlogi z dne 16. 6. 2015, ki jo je naslovila kot ″Prošnja, predlog, podredno pritožba″ (v nadaljevanju: vloga) na Okrožno sodišče v zadevi opr. št. N 6172015 o zasebnem tožilcu zapisala tekst, ki je razviden iz izreka izpodbijane sodbe.

6. V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka se pritožba zavzema za ugotovitev, da je bila v nasprotju z določbami ZKP dopuščena modifikacija vložene zasebne tožbe s strani zasebnega tožilca, ko je prvostopno sodišče, ki sicer ni dopustilo naknadnega vnosa besed v zasebno tožbo ″z namenom zaničevanja″, čemur je oporekala tudi obramba, nato nedopustno dovolilo popravek datuma vložitve listine z imenom ″Prošnja, predlog, podredno pritožba″.

7. Drži, da je vložena zasebna tožba zasebnega tožilca z dne 8. 7. 2015 bila modificirana 24. 2. 2016, 4. 12. 2017 in 14. 3. 2018, kar je prvostopno sodišče ustrezno pojasnilo v točki 2) obrazložitve, kjer je pritrdilo obrambi, da je nedopustna modifikacija v zvezi z naknadnim stavkom besedila, ki se nanaša namen zaničevanja, dovolilo pa je spremembo datuma vložitve prej navedene listine, ki je s strani obdolženke bila poslana v spisu Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. 61/2015, ko je zasebni tožilec navajal datum 17. 6. 2015, po pregledu spisovnega gradiva (priloga A2) pa je bilo ugotovljeno, da je pravilni datum vložitve vloge 16. 6. 2015. Ne držijo navedbe pritožbe, da je takšen popravek datuma nedopusten, pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, da je za presojo očitanega kaznivega dejanja na podlagi zasebne tožbe ključno, da je vloga obdolženke, ki se glasi ″Prošnja, predlog, podredno pritožba″, identificirana kot vloga, ki je bila nesporno poslana na Okrožno sodišče v Celje v zadevi opr. št. N 61/2015, zaradi česar samo razhajanje v datumu vložitve te vloge (16. 6. 2015 oziroma 17. 6. 2015) za identifikacijo te vloge ni ključno. Zato je neutemeljen očitek pritožbe, da je prvo sodišče ravnalo napak, ko je spremembo datuma vložitve vloge dopustilo.

8. V nadaljevanju je obramba kritična do zapisa prvega sodišča v zvezi z izključitvijo javnosti na posameznih narokih češ, da na nobenem naroku za glavno obravnavo ni bilo oseb, ki bi želele prisostvovati kot javnost, kar pa bi lahko imelo posledice, če bi se objavljali povzetki glavnih obravnav oziroma narokov takrat, ko javnost ni bila izključena. Že iz uvoda in tudi iz obrazložitve prvostopne sodbe (točka 3) izhaja, da je prvo sodišče na glavni obravnavi 19. 1. 2018 in 14. 3. 2018 na predlog strank izključilo javnost iz razloga, ker sta obe stranki v spisovno gradivo predmetne kazenske zadeve vložili več listin in sodnih odločb iz tistih postopkov, v katerih je tudi sicer bila javnost izključena (N 61/2015 in ostale), kar je posebej tudi obrazložilo. Izključitev javnosti v nasprotju z zakonom je sicer bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, vendar pa pritožba ne pojasni, v čem naj bi sploh bila podana zatrjevana kršitev prvega sodišča in kako naj bi le-ta vplivala na zakonitost sodbe, saj je bil celo predlog obeh strank, da se javnost izključi in le hipotetično navaja, da v primeru, če bi na preostalih narokih za glavno obravnavo kdo prisostvoval, bi se lahko objavljali povzetki glavnih obravnav, ker ni bila predlagana izključitev javnosti, česar ni niti konkretizirala, na nekonkretizirane očitke pa ni mogoče podati odgovora.

9. V nadaljevanju pritožba na nekaj mestih problematizira zaključke prvega sodišča o tem, da je obdolženka s spornim zapisom, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ravnala z namenom zaničevanja zasebnega tožilca in meni, da je potrebno to obdolženkino vlogo vsebinsko pravilno opredeliti in pri tem opozarja na način zapisa le-te s poudarjanjem določenih vsebin iz teksta ter izpostavlja, da tekst, ki je predmet tega kazenskega postopka (″nenazadnje pa je skrb vzbujajoč tudi očetov odnos do žensk: otroka že dlje časa ″uči″, da je potrebno punce zapreti v klet, češ da je F. že vedel, kaj dela, jih skuriti″. Tovrstne šale pa so neprimerne in škodljive in niso vredne razumne odrasle osebe z običajnim dojemanjem realnosti), narobe razumljen, saj je obdolženka zatemnila le tisti del teksta, za katerega je bila prepričana, da je pomemben in morda za to vlogo bistven, torej odločilen, v teh zatemnjenih delih pa zasebni tožilec ni prepoznal razžalitve, torej je ta del teksta sprejel kot dejstvo, kar po prepričanju pritožbe kaže na to, da obdolženka ni dala pretiranega poudarka tekstu, ki ga je navedla na koncu te vloge in ki naj bi bil za zasebnega tožilca žaljiv. Zato ni jasno, od kod prvsotopnemu sodišču zaključki, da je zasebni tožilec označen kot somišljenik zločinca F. in da naj bi te zapise zasebni tožilec tako tudi sprejel, saj ta tekst tako tudi ni zapisan ter pri tem še poudarja, da je obdolženka zapisala ob tem, ″da takšne šale tudi niso primerne″. Zato so nesprejemljivi razlogi prvostopnega sodišča, da naj bi se s tako zapisanim tekstom zasebni tožilec primerjal z osebo, ki nehumano in kruto ravna z ženskami in otroki, torej je taka oseba slaba, nič vredna in sprevržena ter nedostojna, njeno razmišljanje do žensk pa izkrivljeno, odklonsko in nemoralno. Če bi obdolženka namen zaničevanja zasledovala, bi to storila na kakršenkoli drugi način in na drugem mestu, kjer bi bil dosežen publicitetni učinek, ki bi imel vsebinski naboj zaničevanja in širši krog oseb, ki se ne ukvarjajo profesionalno s sodnimi zadevami in katere so vajene raznih trditev in tekstov, ki se v sodnih spisih pojavljajo. Take pritožbene navedbe, s katerimi pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja so neutemeljene.

10. V konkretnem primeru se torej obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku člena 158 KZ-1 in, kot je pravilno v izpodbijani sodbi obrazložilo že prvostopno sodišče, gre za to kaznivo dejanje praviloma takrat, kadar kdo o kom izreče negativno vrednostno sodbo v smislu podcenjevanja ali kakršnokoli drugo obliko negativne sodbe o njem.¹ Kaznivo dejanje razžalitve je torej moč storiti le naklepno, torej za storitev le-tega zadošča zavest storilca, da bodisi z besedami ali pa drugimi dejanji stori nekaj, kar predstavlja razžalitev oziroma negativno vrednostno sodbo in pri tem ni potrebno, da bi storilec imel še namen, da drugega razžali, temveč je odločilno le, da je razžalitev objektivno podana in da se storilec tega zaveda ter hote tako tudi ravna.²

11. Prvostopno sodišče je torej povsem pravilno najprej ugotavljalo, ali takšen zapis, ki izhaja iz citirane vloge obdolženke z dne 16. 6. 2015 pomeni negativno vrednostno sodbo o zasebnemu tožilcu. Ob splošno znanem dejstvu, kdo je bil F. in za kakšno kaznivo dejanje je bil pravnomočno obsojen v sosednji državi in da iz zapisanega teksta izhaja, ″da naj bi zasebni tožilec že dlje časa učil otroka, da je potrebno punce zapreti v klet in da je F. vedel, kaj dela, jih skuriti″, se je strinjati z razlago prvostopnega sodišča, da gre za primerjavo zasebnega tožilca z osebo, ki podpira nehumano in kruto ravnanje z ženskami in otroki, torej za sprevrženo in nedostojanstveno osebo, ki ne more biti primeren starš svojemu otroku, zato sprejema tudi zaključke prvostopnega sodišča, da je obdolženka s takšnim zapisom brez dvoma posegla v osebnostne pravice zasebnega tožilca, torej v njegovo dostojanstvo in občutek osebne (ne)vrednosti, še posebej ob ugotovitvi, ker je dokazni postopek pokazal, da obdolženec ves čas postopka skuša biti otroku zgleden oče. Zato ni nobenega dvoma, da so tako navedene besede v zasebni tožbi in ob izreku izpodbijane sodbe negativna vrednostna sodba o zasebnem tožilcu, ki so zanj tudi objektivno žaljive, s čemer je izpolnjen zakonski znak razžalitve po prvem odstavku člena 158 KZ-1. Pri tem pa sploh ni pomembno, kar pritožba izpostavlja, da ta del teksta ni bil odebeljen in da je bil odebeljen preostali ključni del citirane vloge z dne 16. 6. 2015, ki bi lahko bil za zasebnega tožilca prav tako žaljiv, kajti za ta postopek je bistveno, da je obdolženka ta tekst vnesla v vlogo, ki se je nanašala na zadevo, opr. št. N 61/2015 in v kateri je zasebni tožilec kot nasprotna stranka bil kot tak tudi označen in povezan s spornim tekstom v odnosu do svojega sina, zato se prvostopnemu sodišču tako, kot na nekaj mestih izpostavlja pritožba, tudi ni bilo potrebno opredeljevati do preostalega teksta citirane vloge z dne 16. 6. 2015, kajti že zgolj zapisan tekst, ki je predmet tega postopka, je objektivno žaljiv in predstavlja negativno vrednostno sodbo, ne glede na to, kakšen je bil siceršnji širši kontekst v tej vlogi zapisanih besed.³

12. Prav tako nima pritožba prav, da naj bi zapisan tekst v vlogi z dne 16. 6. 2015 bil zapisan izključno pri obrambi upravičenih koristi obdolženkinega otroka, torej ni bil zapisan z namenom zaničevanja, zaradi česar naj bi bila izključena protipravnost (tretji odstavek člena 158 KZ-1). Pravilno je namreč prvostopno sodišče obstoj namena zaničevanja presojalo v medsebojnem odnosu med obema strankama (zasebni tožilec - obdolženka), ki sta bila v preteklosti partnerja, sedaj pa še vedno potekajo postopki v zvezi s stiki zasebnega tožilca z mladoletnim sinom. Prvostopno sodišče je izveden dokazni postopek prepričal, da goji obdolženka do zasebnega tožilca negativen odnos, zlasti v smeri škodljivega odnosa do njunega skupnega sina, kar tudi ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenke M. B., ki je ukinitvi stikov otroka z očetom nasprotovala, pri čemer pa je konflikten odnos med obema staršema (v tem primeru strankama) označila za otroka škodljiv in ogrožujoč, odklonskih ravnanj otroka do njegovih vrstnikov, zlasti ženskega spola pa ni potrdilo niti osebje vrtca, ki ga otrok obiskuje, česa takega pa ni zaznalo prvo sodišče niti v lepljenkah, ki jih je v spisovno gradivo vložila obdolženka. V nasprotju s pritožbenimi navedbami se je zato strinjati z razlago prvostopnega sodišča, da obdolženka spornega zapisa, ki izhaja iz zasebne tožbe na zadnji strani, ni z ničemer pojasnila, torej ni navedla nobenih dodatnih okoliščin, ki bi takšen zapis podrobneje utemeljevale. Natančno branje celotne njene vloge z dne 16. 6. 2015 pa pokaže, da je v preostalem delu vloge obdolženka kot zakonita zastopnica mladoletnega sina povsem korektno navedla vprašanja, na katera naj bi odgovorila postavljena izvedenka v zadevi opr. št. N 61/2015 ter mestoma pojasnjevala tiste okoliščine, ki se nanašajo na odnos mladoletnega sina z očetom - zasebnim tožilcem, kar je bilo tudi ključno za odločitev v zadevi opr. št. N 61/2015. Zato tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov o tem, da v sklop takih navajanj v tej vlogi sodi tudi pojasnjevanje obdolženke o stresnih dogodkih, ki naj bi jih v odnosu do zasebnega tožilca doživljal mladoletni sin, kar se vse nanaša na obrambo upravičenih koristi njenega mladoletnega sina. V nobenem primeru pa tega ni mogoče trditi za sporni zapis, ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkazuje izključno negativno vrednostno sodbo zasebnega tožilca in kar ni mogoče povezovati z zavzemanjem obdolženke za upravičene koristi otroka. Odsotnost tega spornega teksta v vlogi bi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem zadostila obrambi upravičenih koristi mladoletnega sina v zadevi N 61/2015, s tako zapisanim tekstom pa je domet obrambe upravičenih koristi otroka obdolženka po oceni pritožbenega sodišča presegla, zato so pravilni zaključki prvostopnega sodišča o tem, da vsebina spornega pisanja ne predstavlja ravnanja matere v skrbi za zdrav telesni in duševni razvoj otroka in da je slednji tekst obdolženka zapisala z zaničevalnim namenom do zasebnega tožilca, kar je očitno posledica zamer iz preteklega konfliktnega partnerskega odnosa in da nikakor ne gre za primer, v katerem bi bila protipravnost takega obdolženkinega ravnanja v skladu s tretjim odstavkom člena 158 ZP-1 izključena. Zato se ni strinjati s pritožbo, da je takšen zapis v navedeni vlogi potrebno obravnavati izven konteksta celotne obdolženkine vloge, temveč prav nasprotno, saj je sporen tekst bil izrecno zapisan v povezavi z odnosom zasebnega tožilca s svojim sinom. Prav tako pa se ni strinjati s pritožbo tudi v delu, da bi v primeru, če bi ta tekst bil zapisan z namenom zaničevanja, bil naslovljen na drug naslov, kjer bi bil dosežen večji publicitetni učinek. Vodenje sodnih postopkov v zvezi s stiki mladoletnih otrok z obema staršema so namreč zelo občutljivi postopki, v katerih se zasledujejo izključno koristi mladoletnih otrok, v takih postopkih pogosto med starši prihaja do spora v zvezi z ureditvijo stikov, zlasti če eden izmed staršev stikom nasprotuje, zato ne drži, da imajo zapisi v takih vlogah v tovrstnih postopkih manjši publicitetni učinek. V primeru, če zapis negativne vrednostne sodbe o nekom obstaja, ni odločilno, ali je to vloga, ki je poslana na določene naslove in kot taka dostopna le določenemu krogu oseb, ki se s tovrstnimi vlogami profesionalno ukvarjajo, kajti zapis negativne vrednostne sodbe lahko pomeni obstoj kaznivega dejanja razžalitve že v primeru, če je le-ta posredovan samo eni osebi, ne pa, kot je bilo v konkretnem primeru, ko je bila vloga poslana sodišču v odprtem sodnem postopku,

13. Ob takih ugotovitvah prvostopnega sodišča so tudi nerelevantna navajanja pritožbe v zvezi s preteklimi postopki med obema strankama (opr. št. Z 5/2015), nerelevantne pa so tudi navedbe pritožbe v zvezi z ravnanji zasebnega tožilca glede poziva za zaščito mladoletnega sina na CSD, saj slednje prav tako ni predmet tega kazenskega postopka in za odločitev v predmetni zadevi ni pomembno in se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo, saj predmet tega postopka ni dokazovanje o tem, da je obdolženka stabilna in umirjena oseba in je v njenem interesu le dobro počutje njenega sina, temveč je predmet tega postopka zgolj presoja o tem, ali sporen zapis v obdolženkini vlogi z dne 16. 6. 2015 v zadevi opr. št. N 61/2015 predstavlja razžalitev zasebnega tožilca v skladu s prvim odstavkom člena 158 KZ-1.

14. Ker je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo obstoj vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 158 KZ-1, torej obstoj negativne vrednostne sodbe in ob tem (tretji odstavek člena 158 KZ-1) s prepričljivimi razlogi še zaključilo, da v obravnavanem primeru nikakor ne gre za primer, v katerem bi zaradi obrambe otrokovih pravic bila kakorkoli protipravnost takega ravnanja obdolženke izključena, je posledično s prepričljivimi razlogi obrazložilo tudi obdolženkin subjektivni odnos do storjenega kaznivega dejanja, kar pritožba napada s tem, da je obdolženka storitev kaznivega dejanja priznala le v objektivnem smislu, ni pa priznala v zvezi s tem krivde, kar je očitno štelo tudi prvo sodišče, ki je temeljito raziskalo dejansko stanje.

15. Uradni preizkus izpodbijane sodbe kršitev zakona iz člena 383 ZKP ni pokazal, pritožbeno sodišče pa je preizkusilo po uradni dolžnosti tudi izrečeno kazensko sankcijo in ugotovilo, da je ta zakonita in ob upoštevanju vseh obstoječih olajševalnih in obteževalnih okoliščin tudi ustrezno obrazložena, zato izrek vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben, po višini pa pritožba izrečene sankcije ni napadala. Ker torej pritožbeno uveljavljani razlogi niso utemeljeni, je bilo potrebno pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek člena 391 ZKP).

16. Obdolženka ni uspela s pritožbo, zato bo morala kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso (prvi odstavek člena 98 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP) po tar. št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST), le-ta pa bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je kazenski postopek na prvi stopnji tekel.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo VS RS I Ips 8096/2011-66 z dne 5. 11. 2015
² Primerjaj sodbo VS RS I Kp 5768/2009-66 z dne 12. 4. 2013
³ Več o tem sodba VS RS I Ips 22453/2010-206 z dne 19. 2. 2015

Datum zadnje spremembe:

19.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 631/2013
• VSC sklep Kp 11/00
• VSL sodba I Kp 1045/99