VSC Sklep PRp 73/2018

Jedro

Vendar pa se je strinjati s pritožbo, da v primeru, ko gre za uživanje takšnih psihoaktivnih zdravil, ki so v zvezi z navodilom za jemanje - uživanje tega zdravila označena s praznim trikotnikom, ne gre za absolutno prepoved vožnje motornega vozila, temveč je ta prepoved relativna in je v vsakem takem primeru potrebno ugotavljati morebiten vpliv takih zdravil za varno vožnjo v cestnem prometu, zlasti v primerih, ko je uživanje takega zdravila terapevtsko predpisano in ko lečeči zdravnik tako terapijo tudi na podlagi sprejete diagnoze uradno predpiše, uživalec takega zdravila pa predpisan način jemanja oziroma uživanja takega zdravila tudi dosledno spoštuje. Povsem drugače pa je v zvezi z uživanjem zdravila, ki je označeno s polnim trikotnikom, saj v tem primeru velja absolutna prepoved vožnje in zadostuje le ugotovitev o prisotnosti tega zdravila v krvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v ponovljen postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku člena 106 ZPrCP in mu na podlagi tega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo tudi sodno takso v višini 170,00 EUR in stroške strokovnega pregleda v višini 633,51 EUR.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svojih zagovornikih uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava, pritožuje pa se tudi glede sankcije in stroškov postopka ter predlaga, da se napadena sodba spremeni in se postopek o prekršku ustavi skupaj s stroškovno posledico, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je obdolženec kritičnega dne vozil v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih drog, saj je s toksikološko preiskavo bilo ugotovljeno, da je bilo v njegovi krvi prisotno zdravilo klonazepam (I. skupina, zaporedna številka 18), ki na podlagi Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog spada med prepovedane substance. Svojo odločitev je utemeljilo z izsledki poročila o toksikološki preiskavi z dne 19. 12. 2017 (priloga A 3) ter v razlogih za obdolženčevo odgovornost zapisalo, da je sicer zdravnik v zdravniškem potrdilu, ki ga je predložil sam obdolženec, zapisal, da je obdolženec sposoben za vožnjo A, B in F kategorije, vendar pa po oceni prvega sodišča že zgolj prisotnost prepovedane droge v obdolženčevi krvi pomeni, da voznik vozi pod vplivom prepovedane droge in se ne ugotavlja, na kakšen način se to odraža v njegovi vožnji, ker se vsebnost prepovedanih drog ne meri, pri čemer se je sklicevalo tudi na sodbo VSL, opr. št. PRp 139/2017 z dne 24. 8. 2017.

5. Tako odločitev utemeljeno napada pritožba, ki kot nosilni očitek izpostavlja, da je prvo sodišče spregledalo, da je obdolženec ves čas dokazoval, da v skladu z navodili lečečega zdravnika -nevrologa že dlje časa uživa predpisana zdravila, med drugim tudi zdravilo Rivotril, ki je zdravilo, ki sicer vsebuje psihoaktivne snovi, vendar pa je označeno s praznim trikotnikom v barvi teksta, kar pomeni, da bi sodišče moralo obdolženčevo odgovornost (malomarnost) v zvezi s konzumiranjem tega zdravila ugotavljati v povezavi z morebitnim vplivom le-tega na obdolženčevo vožnjo. Prisotnost klonazepama v krvi je namreč posledica predpisanega jemanja zdravila Rivotril, ki je torej označeno s praznim trikotnikom, s strani lečečega nevrologa pa mu je bilo uživanje takega zdravila dovoljeno in celo zapisano, da je sposoben za vožnjo v cestnem prometu kot voznik, med drugim tudi B kategorije. Zato obdolženec vztraja, da ni vozil pod vplivom prepovedanih substanc, kajti pri konzumiranju tega zdravila ni bil niti malomaren, niti ni ravnal naklepno, temveč le v skladu z navodili lečečega nevrologa. Zato pritožba meni, da je napačno sklicevanje prvostopnega sodišča na judikat pritožbenega sodišča - VSL v zadevi, opr. št. PRp 139/2017, kajti v tem primeru gre za presojo v zvezi z uživanjem THC-ja, ki je splošno znana prepovedana droga, ne pa za obravnavanje obdolženca, ki bi vozil pod vplivom psihoaktivnih zdravil. Ker prvo sodišče ni po oceni pritožbe ugotavljalo dejanskega vpliva teh snovi na vozniške sposobnosti obdolženca, je v predmetni zadevi odločilo preuranjeno. Take pritožbene navedbe so utemeljene.

6. Iz prvega odstavka člena 106 ZPrCP izhaja, da voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu, niti ga začeti voziti takrat, če je pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Učitelj vožnje pa ne sme usposabljati kandidata za voznika motornega vozila in spremljevalec ne sme spremljati voznika, če je pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Kot pravilno povzema prvostopno sodišče pa iz določbe drugega odstavka tega istega zakonitega določila izhaja domneva, da je pod vplivom snovi iz prvega odstavka člena 106 ZPrCP tisti voznik, učitelj vožnje oziroma spremljevalec, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali pa s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v krvi ali slini. Vendar pa se je strinjati s pritožbo, da v primeru, ko gre za uživanje takšnih psihoaktivnih zdravil, ki so v zvezi z navodilom za jemanje - uživanje tega zdravila označena s praznim trikotnikom, ne gre za absolutno prepoved vožnje motornega vozila, temveč je ta prepoved relativna in je v vsakem takem primeru potrebno ugotavljati morebiten vpliv takih zdravil za varno vožnjo v cestnem prometu, zlasti v primerih, ko je uživanje takega zdravila terapevtsko predpisano in ko lečeči zdravnik tako terapijo tudi na podlagi sprejete diagnoze uradno predpiše, uživalec takega zdravila pa predpisan način jemanja oziroma uživanja takega zdravila tudi dosledno spoštuje. Zato ima prav pritožba, da predmetne prekrškovne zadeve ni povsem enačiti s sprejetim stališčem v sodbi VSL, opr. št. PRp 139/2017 z dne 24. 8. 2017, kajti v izpostavljenem primeru je, kot pravilno povzema pritožba, šlo za obdolženca, pri katerem je kromatografska preiskava njegove krvi pokazala prisotnost mamila tetrahidrokanabinola (THC), ne pa zdravila, zlasti takega, ki bi bil v navodilih za uporabo označen s praznim trikotnikom. Povsem drugače pa je v zvezi z uživanjem zdravila, ki je označeno s polnim trikotnikom, saj v tem primeru velja absolutna prepoved vožnje in zadostuje le ugotovitev o prisotnosti tega zdravila v krvi. V zvezi z ugotavljanjem psihofizičnih sposobnosti za varno vožnjo v cestnem prometu torej ni dovolj le ugotovitev o prisotnosti zdravila, ki je označeno s praznim trikotnikom, temveč je potrebno v takih primerih natančno raziskati predpisovanje takega zdravila, seznanjenost obdolženca s pravilnim konzumiranjem in šele nato sprejeti zaključke o morebitnem vplivu takega zdravila na psihofizično sposobnost konkretnega voznika.

7. V obravnavanem primeru je namreč obdolženec tekom postopka že prekrškovni organ in nato še sodišče seznanil s potrdilom lečečega nevrologa o njegovem nevropsihiatričnem statusu, iz katerega med drugim izhaja tudi predpisana terapija z zdravilom Rivotril, istočasno pa iz tega potrdila še izhaja, da je obdolženec sposoben za voznika A, B in F kategorije, tako potrdilo lečečega nevrologa pa je bilo izdano le nekaj mesecev pred obravnavano storitvijo prekrška. Zato je pritrditi pritožbi, da dokazna ocena zdravniškega potrdila lečečega nevrologa (priloga B 1), da je sicer obdolženec sposoben za vožnjo vozil A, B in F kategorije, ni pa istočasno predložil nobenega dokaza, da je zdravnik zdravilo predpisal in vožnjo tudi dovolil, niti ni trdil, da je to posebej navedeno v njegovi zdravstveni dokumentaciji, nikakor ne prepriča in so tako zapisani zaključki celo protispisni. Dejstvo namreč je, da je zdravilo Rivotril obdolžencu bilo s strani lečečega nevrologa predpisano, kar iz tega potrdila oziroma ugotovitev nevropsihatričnega statusa obdolženca izhaja, kot je dejstvo tudi, da je lečeči nevrolog ocenil, da je obdolženec sposoben za voznika v cestnem prometu za določene kategorije ob obvezni abstinenci (in ob redni kontroli čez dve leti). Zato so zaključki sodišča, ki je, brez, da bi podrobneje raziskalo način predpisovanja in uživanja predpisanega zdravila ter vpliv le tega na sposobnost za varno vožnjo, podvomilo v obdolženčevo pravilno konzumacijo tega zdravila v skladu z navodili za uporabo tega zdravila in pisnimi navodili zdravnika, le preuranjena domneva, na podlagi katere, kot se je strinjati s pritožbenimi navedbami, ni mogoče zanesljivo graditi zaključkov o obdolženčevi krivdi (naklepu oziroma malomarnosti v zvezi z uživanjem tega psihoaktivnega zdravila). Takšni razlogi prvostopnega sodišča, ki tudi po oceni pritožbenega sodišče ne izkazujejo dejanskega vpliva tega zdravila na obdolženčeve psihofizične sposobnosti za varno vožnjo v cestnem prometu, so torej pomanjkljivi, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi in na podlagi zakonskega pooblastila iz osmega odstavka člena 163 ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo temu sodišču v ponovljen postopek, saj bo glede na naravo stvari in okoliščine primera prvostopno sodišče lažje dopolnilo dokazni postopek.

8. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče v zvezi z ugotavljanjem morebitnega vpliva zdravila Rivotril na obdolženčeve psihofizične sposobnosti, potrebne za varno vožnjo v cestnem prometu, temeljito raziskati način predpisovanja zdravila Rivotril obdolžencu, okoliščine v zvezi s konzumiranjem tega zdravila in obdolženčevo seznanjenost v smeri morebitnih kontraindikacij v zvezi s predpisanim tretmajem uživanja tega zdravila, kajti obdolženec je že pred prvostopnim sodiščem postregel z zadostno dokumentacijo, na podlagi katere je imelo prvo sodišče možnost slednje preveriti pri lečečem nevrologu v smeri morebitnega vpliva tega zdravila na njegove psihofizične sposobnosti. Zato bo v ponovljenem postopku o slednjem moralo povprašati ustreznega strokovnjaka - nevrologa ter način predpisovanja tega zdravila in seznanjenost obdolženca s predpisano uporabo preveriti tudi v njegovi zdravstveni dokumentaciji (pri splošnem zdravniku oziroma pri lečečem nevrologu). Le na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka, v katerem bo moralo ponoviti vse doslej izvedene dokaze, zlasti pa temeljiteje zaslišati obdolženca v zvezi z uživanjem zdravila Rivotril in dokazni postopek dopolniti v smeri prej navedenih pritožbenih izvajanj (po potrebi tudi z izvedencem s področja nevrologije), bo mogoče zanesljivo zaključiti, ali je prisotnost zdravila Rivotril v obdolženčevi krvi, ki je bilo obdolžencu ves čas (tudi v času storitve prekrška) s strani lečečega nevrologa predpisovano in ki naj bi ga obdolženec tudi konzumiral, daje zadostno podlago za sklep o tem, ali je uživanje tega zdravila imelo kakršenkoli vpliv na obdolženčeve psihofizične sposobnosti, potrebne za varno vožnjo v cestnem prometu.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSM sodba PRp 337/2014
• VSK Sodba PRp 682/2022
• VSK sodba PRp 103/2009