VSC Sklep PRp 61/2018

Jedro

Pritožbene navedbe, v katerih pritožba trdi, da je obdolženec kljub temu, da je založil kartico (vozniško dovoljenje), še vedno imel pravico biti udeleženec v cestnem prometu, čeprav jo je založil, pa odpirajo vprašanje ločevanja med vozniškim dovoljenjem kot upravičenjem posameznika, da v cestnem prometu vozi motorno vozilo ter med vozniškim dovoljenjem kot upravno odločbo, s katero se izkazuje pravica do vožnje motornih vozil določene kategorije v cestnem prometu.

Zato je v tem kontekstu pomemben podatek o tem ali je obdolžencu ob zglasitvi na UE 15. 12. 2017 bilo ponujeno potrdilo o veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja, ki bi veljalo do vročitve novega (kartice) vozniškega dovoljenja oziroma, ali je le-to bilo morebiti zadržano zaradi neplačila upravne takse, kar obdolženec v zagovoru tudi trdi. Slednja ugotovitev bo pomembna za presojo o tem, ali je obdolženec v kritičnem času vozil v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, kot je to doslej zaključilo že prvostopno sodišče ali pa je ravnal le v nasprotju s prvim odstavkom člena 16 ZPrCP, ki vozniku nalaga, da ima vselej pri sebi listino, s katero dokaže, da sme voziti v cestnem prometu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede prekrška pod točko I/1) izreka izpodbijane sodbe (zaradi prekrška po osmem odstavku člena 56 ZVoz-1) in v točki II/1) ter se vrne zadeva v tem obsegu prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek. Posledično se spremeni izpodbijana sodba v delu glede izrečene sankcije, ki se izreče za prekršek pod točko I/2) v znesku 120,00 EUR, in pa v delu glede odmerjene sodne takse, ki poslej znaša 40,00 EUR.

II. V preostalem se v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega storitve dveh prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po osmem odstavku člena 56 ZVoz-1, pod točko I/2) pa prekrška po četrtem odstavku člena 42 ZPrCP. Za vsak prekršek posebej mu je določilo sankcijo (točka II izreka), nato pa mu na podlagi člena 27 ZP-1 izreklo enotno sankcijo in sicer globo v višini 620,00 EUR. Predlog predlagatelja za odvzem zaseženega osebnega vozila, sicer last družbe A. d.o.o., pa je zavrnilo. V plačilo je obdolžencu naložilo še sodno takso in pa stroške postopka.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in po svojih zagovornikih v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbene razloge kršitev materialnih določb zakona, bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se postopek o prekršku ustavi, s stroški tako ustavljenega postopka pa se obremeni proračun.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Nosilni očitki pritožbe se nanašajo na prekršek pod točko I/1), ko je prvostopno sodišče obdolženca spoznalo za odgovornega ravnanja v nasprotju z 2. ali 3. točko prvega odstavka člena 56 ZVoz-1, to je, da je obdolženec kritičnega dne (12. 1. 2018) vozil osebno vozilo brez, da bi zato imel veljavno vozniško dovoljenje kategorije B, saj veljavnega vozniškega dovoljenja obdolženec ni posedoval. Prekršek pod točko I/2) pritožbeno ni problematiziran.

5. Pritožba v tej zvezi ob povzemanju vsebine zagovora, ki ga je obdolženec podal pred prvostopnim sodiščem nasprotuje zaključkom v izpodbijani sodbi o tem, da obdolženec v kritičnem času ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja in trdi, da v kritičnem času obdolženec ni posedoval le fizičnega dokumenta (kartice), ki bi dokazovala, da ima obdolženec pravico biti udeleženec v cestnem prometu, saj je to kartico nekaj tednov pred tem založil. Zgolj založitev dokumenta, torej odsotnosti neposredne posesti le-tega pa po oceni pritožbe ne zadostuje za zaključek, da je bila kršena 3. točka prvega odstavka člena 56 ZVoz-1, saj ima kartica le dokazno funkcijo, zato založitev oziroma izguba le-te ne more povzročiti izgube pravic, ki izvirajo iz sicer predhodno pridobljenega vozniškega dovoljenja, saj lahko tisti, ki vozniško dovoljenje izgubi, vselej namesto izgubljenega, pogrešanega ali ukradenega veljavnega vozniškega dovoljenja pri pristojnem upravnem organu zahteva izdajo novega vozniškega dovoljenja. Obdolženec je slednje 15. 12. 2017 želel urediti pri pristojnem organu, vendar pa je zaradi pojasnila tamkajšnje uslužbenke, da je potrebno plačati upravno takso (pogoj za vložitev vloge za preklic oziroma vloge za zamenjavo vozniškega dovoljenja) sklenil, da bo ponovno poskušal poiskati založen dokument in šele, če ga ne bo našel, bo naknadno vložil vlogo za njegovo zamenjavo. Zato se ne more strinjati z zaključki prvega sodišča, da je veljavnost vozniškega dovoljenja takrat (15. 12. 2017) potekla. Take pritožbene navedbe so utemeljene.

6. Že pred prvostopnim sodiščem ni bilo sporno, da obdolženec v času storitve prekrška (12. 1. 2018) pri sebi ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, kar je že v svojem zagovoru utemeljeval s tem, da je bil na upravni enoti 15. 12. 2017, ker je izgubil kartico oziroma vozniško dovoljenje in želel pridobiti novega. Zaradi pomanjkanja denarja pa se je odločil, da bo slednje uredil drugi dan, ni pa bil seznanjen s tem, da je istočasno uslužbenka podala v sistem preklic njegovega veljavnega vozniškega dovoljenja. Prvostopno sodišče je svojo odločitev gradilo ne le na obdolženčevem zagovoru, temveč tudi na uradno dostopnih podatkih (ERISK, listna št. 42), iz katerih je pri tipu listine (vozniškega dovoljenja) zabeležen status ″neveljaven - izgubljen″ in datum spremembe tega statusa 15. 12. 2017, kar se sicer sklada z obdolženčevim zagovorom, ko je trdil, da je 15. 12. 2017 bil na upravni enoti in želel pridobiti novo vozniško dovoljenje.

7. Pritožbene navedbe, v katerih pritožba trdi, da je obdolženec kljub temu, da je založil kartico (vozniško dovoljenje), še vedno imel pravico biti udeleženec v cestnem prometu, čeprav jo je založil, pa odpirajo vprašanje ločevanja med vozniškim dovoljenjem kot upravičenjem posameznika, da v cestnem prometu vozi motorno vozilo ter med vozniškim dovoljenjem kot upravno odločbo¹, s katero se izkazuje pravica do vožnje motornih vozil določene kategorije v cestnem prometu. Zato se je strinjati s pritožbo, da je prvostopno sodišče glede obdolženčeve krivde za prekršek pod točko I/2) zaključilo preuranjeno. Drži sicer, da obdolženec tega dne, ko je storil prekršek, ni (fizično) razpolagal s kartico (odločbo), ki je odločba upravnega organa, ki izkazuje njegovo upravičenje, da je udeleženec v cestnem prometu, nobenega dvoma pa ni, da je obdolženec pred tem uspešno opravil vozniški izpit, zaradi česar mu je bilo izdano dne 7. 2. 2017 tudi veljavno vozniško dovoljenje, ki mu na podlagi razpoložljivih podatkov nikoli ni prenehalo, uradni podatki (ERISK) pa sicer izkazujejo spremembo statusa (15. 12 .2017) zaradi izgube le-tega, česar pa prvostopno sodišče glede na obdolženčev zagovor, ko je trdil, da je 15. 12. 2017 bil na UE in le skušal izposlovati izdajo novega vozniškega dovoljenja (kartice), kar je skladno z njegovim zagovorom, v skladu z določbo prvega odstavka člena 68 ZP-1 ni ustrezno raziskalo. Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku in enako skrbno preiskati tako okoliščine in ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi tista dejstva, ki so mu v korist. Povedano še drugače to pomeni, da bi sodišče glede na takšen podatek v uradnih evidencah moralo obdolženčev zagovor o tem, ali se je dejansko zglasil 15. 12. 2017 na UE in predlagal izdajo novega vozniškega dovoljenja zaradi izgube starega in ki naj mu ne bi bilo izdano zaradi (ne)plačila upravne takse, preveriti, kot to v pritožbenih navedbah povsem utemeljeno predlaga tudi pritožba. Slednje je potrebno raziskati tudi v odnosu do določbe četrtega odstavka člena 56 ZVoz-1, iz katere izhaja, da ne glede na določbo 3. točke prvega odstavka člena 56 ZVoz-1 sme v RS do vročitve vozniškega dovoljenja voziti motorno in priklopno vozilo tiste oziroma tistih kategorij, v katere spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi, tista oseba, ki ima potrdilo, da je pri upravni enoti dala vlogo za izdajo vozniškega dovoljenja, na kateri je navedeno, da izpolnjuje pogoje za izdajo vozniškega dovoljenja. Veljavnost takega potrdila pa je 60 dni. Zato je v tem kontekstu pomemben podatek o tem ali je obdolžencu ob zglasitvi na UE 15. 12. 2017 bilo ponujeno potrdilo o veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja, ki bi veljalo do vročitve novega (kartice) vozniškega dovoljenja oziroma, ali je le-to bilo morebiti zadržano zaradi neplačila upravne takse, kar obdolženec v zagovoru tudi trdi. Slednja ugotovitev bo pomembna za presojo o tem, ali je obdolženec v kritičnem času vozil v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, kot je to doslej zaključilo že prvostopno sodišče ali pa je ravnal le v nasprotju s prvim odstavkom člena 16 ZPrCP, ki vozniku nalaga, da ima vselej pri sebi listino, s katero dokaže, da sme voziti v cestnem prometu. Ker je torej prvostopno sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni preverilo uradnega postopka zamenjave izgubljene kartice (vozniškega dovoljenja) za novo pri pristojni UE, kar pritožba utemeljeno uveljavlja v okviru pritožbenega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in na podlagi zakonskega pooblastila iz osmega odstavka člena 163 ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek, saj bo glede na naravo stvari in okoliščine primera prvostopno sodišče lažje izvedlo dopolnitev dokaznega postopka. Pritožbeno problematiziran je bil le prekršek pod točko I/1), zato je taka odločitev narekovala spremembo sodbe (deveti odstavek člena 163 ZP-1) v delu glede poslej izrečene sankcije le za prekršek pod točko I/2) v višini 120,00 EUR in posledično znižanje sodne takse na znesek 40,00 EUR, saj je v tem delu sodba postala pravnomočna, ker tudi uradni preizkus v tem delu ni pokazal nepravilnosti, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1).

8. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo ponoviti doslej izvedene dokaze, pridobiti pri pristojni UE podatke o tem, kako je prišlo do zabeležke pri statusu obdolženčevega vozniškega dovoljenja 15. 12. 2017 z zapisom ″neveljaven-izgubljen″, posebej pa pristojno UE povprašati o tem, ali je morda (ne)izdaja novega vozniškega dovoljenja istega dne bila vezana na (ne)plačilo upravne takse, kot to trdi obdolženec, in ali je obdolžencu pred tem bila ponujena v izročitev listina oziroma potrdilo, s katerim bi lahko izkazoval pogoje za udeležbo v cestnem prometu do vročitve nove kartice oziroma vozniškega dovoljenja. Le tako ponovljen postopek bo dal odgovor na vprašanje, ali je mogoče z gotovostjo obdolžencu očitati storitev prekrška po osmem odstavku člena 56 ZVoz-1 ali pa morda gre le za situacijo, ko obdolženec ni imel pri sebi listine, ki bi dokazovala njegovo upravičenje za udeležbo v cestnem prometu (prvi odstavek člena 16 ZPrCP).

-------------------------------
¹ Več o tem sodba VS RS, opr. št. IV Ips 50/2016 z dne 20. 12. 2016.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep EPVDp 111/2017
• VSC Sodba PRp 118/2019
• VSM sklep PRp 34/2015