VSC Sodba Cpg 14/2018

Jedro

Ker tožeča stranka ni zmogla niti trditvenega niti dokaznega bremena o nasprotnem, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je pravilen dejanski in materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je zato kreditna pogodba z dne 26. 3. 2009 le nadomestila stare kredite, stari krediti, ki jih je nadomestila sporna kreditna pogodba, so bili sicer že pred tem zavarovani z menicami, odstopi terjatev v zavarovanje, zastavno pravico na prilivih in na bodočih terjatvah, toda zavarovanje terjatve z zastavno pravico na nepremičninah je tožeča stranka pridobila šele s pogodbo o zastavi nepremičnin z dne 26. 3. 2009 ter z notarskim sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z dne 30. 3. 2009 in gre za ustanovitev novih zavarovanj, ki so tožeči stranki zagotovila ugodnejše pogoje za poplačilo svoje terjatve, tako da se je položaj tožeče stranke kot upnice s pridobitvijo navedenega zavarovanja izboljšal, s tem pa je objektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen, saj se domneva, da je objektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen, če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo to dejanje opravljeno (2. točka prvega odstavka 272. čl. ZFPPIPP) in sodišče zaključuje, da je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti (prva točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

Pritožba sama potrdi, da so ji bili na razpolago vsi aktualni podatki o finančnem stanju tožene stranke v času sklepanja spornih poslov in tudi podatki, ki so bili nato povzeti v letno poročilo tožene stranke za leto 2008. Tako kot je revizor, ki je revidiral računovodske izkaze tožene stranke za leto 2008 prepoznal, da ti na izkazujejo resnične in poštene slike finančnega stanja gospodarske družbe na dan 31. 12. 2008 in da bi ob pravilnem upoštevanju aktivnih časovnih razmejitev družba izkazovala izgubo v višini 1,341.690,00 EUR (listina B 24 v spisu) in kot je prezadolženost prepoznal izvedenec, vsi pa so po zatrjevanju pritožbe, razpolagali z aktualnimi finančnimi podatki iz leta 2008, pri čemer izdelava revizorjeva mnenja v avgustu 2008 in izvedenskega mnenja v letu 2017 v ničemer ne vpliva na oceno finančnega stanja v marcu 2009, bi to morala prepoznati tudi tožeča stranka, ki je enak strokovnjak ali celo večji za finančne posle kot sta revizor in izvedenec finančne stroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 317/2016 z dne 22. 9. 2017 izreklo: ″I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″1. Tožena stranka G. d.d. - v stečaju, B., je dolžna, kot stečajni dolžnik, v stečajnem postopku, ki ga nad njo vodi Okrožno sodišče v Celju, pod opravilo številko St .../2010, iz vrednosti nepremičnega premoženja, in sicer: - nepremičnine, vpisane v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Celju, parcela št. 550/3, parcela št. 550/23, parcela št. 550/24, parcela št. 553/3, parcela št. 550/2, parcela št. 550/22, parcela št. 550/26, vl. št. ..., k.o. ..., last tožene stranke do celote, - nepremičnine, vpisane v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Celju, parcela št. 549/3, parcela št. 549/1, parcela št. 549/4, vl. št. ..., k.o. ..., last tožene stranke do celote, - nepremičnine, vpisane v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Celju, parcela št. 32/1, parcela št. 32/2, parcela št. 43, parcela št. 45, parcela št. 48/2, parcela št. 1610/10, parcela št. 50/1, vl. št. ..., k.o. ..., last tožene stranke do celote, - nepremičnine, vpisane v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Celju, parcela št. 47/6, vl. št. ..., k.o. ..., last tožene stranke do celote, - nepremičnine, vpisane v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Celju, parcela št. 1635/9, vl. št. ..., k.o. ..., last tožene stranke do celote, - nepremičnine, vpisane v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Celju, parcela št. 47/2, vl. št. ..., k.o. ..., last tožene stranke do celote, - nepremičnine, vpisane v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Celju, parcela št. 60, parcela št. 61, vl. št. ..., k.o. ..., last tožene stranke do celote in - nepremičnine, vpisane v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Celju, parcela št. 59, parcela št. 62, parcela št. 63, parcela št. 64, parcela št. 65, parcela št. 68, vl. št. ..., k.o. ..., last tožene stranke do celote, prednostno plačati terjatev upnika, iz naslova Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. ... z dne 26. 3. 2009 in Dodatka št. 1 k pogodbi o kratkoročnem kreditu št. ... z dne 14. 10. 2009, ki je bila v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 24. 11. 2010 upravitelja Z. V. H., v istem stečajnem postopku, v celoti priznana, pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja. 2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka skupaj z 20% DDV, v roku 15 dni od vročitve sodbe, do takrat brezobrestno, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo″, se zavrne.

II. Ugodi se tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi tožene stranke in se: 1. Razveljavita: a. Pogodba o zastavi nepremičnin št. 41/09, ki sta jo dne 26. 3. 2009 sklenila tožeča in tožena stranka, z katero je tožena stranka v korist tožeče stranke, v zavarovanje vseh obstoječih denarnih terjatev tožnice ter terjatev iz bodočih kreditnih in drugih pogodb, ki jih bosta tožnik in toženec sklenila v okviru navedene pogodbe o zastavi nepremičnin, pri čemer celotni znesek po že sklenjeni pogodbi in po bodočih pogodbah znaša 7.500.000,00 EUR s pripadki oziroma skupaj z obrestmi in vsemi pripadki ter morebitnimi stroški, ki bi jih tožnik imel z uveljavljanjem vračila terjatve, do najvišjega zneska 12.000.000,00 EUR, z rokom veljavnosti do 31. 12. 2020, z možnostjo odpoklica, kar vse izhaja iz Pogodbe o zastavi nepremičnin št. 41/09, ustanovila hipoteko pri nepremičninah parc. št. 550/3, 550/23, 550/24, 553/3, 550/2, 550/22, 550/26, 549/3, 549/1, 549/4, vse k.o. ... ter parc. št. 32/1, 32/2, 43, 45, 48/2, 1610/10, 50/1, 47/6, 1635/9, 47/2, 60, 61, 59, 62, 63, 64,65 in 68, vse k.o. ...; b. Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV 232/09, ki sta ga dne 30. 3. 2009 pri notarki K. F. sklenili pravdni stranki, z katerim je tožena stranka v korist tožeče stranke, ustanovila hipoteko na nepremičninah parc. št. 550/3, 550/23, 550/24, 553/3, 550/2, 550/22, 550/26, 549/3, 549/1, 549/4, vse k.o. ... ter parc. št. 32/1, 32/2, 43, 45, 48/2, 1610/10, 50/1, 47/6, 1635/9, 47/2, 60, 61, 59, 62, 63, 64, 65 in 68, vse k.o. ..., v zavarovanje denarne terjatve tožnice po Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. ..., v znesku 7.439.053,88 EUR, s fiksno, nominalno obrestno mero v višini 7,2 % letno, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ostalimi stroški in pripadki, z rokom vračila do 20. 9. 2009, z možnostjo odpoklica, kot vse izhaja iz Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. ... 2. V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavita: a. Zemljiškoknjižno dovolilo z dne 26. 3. 2009 s katerim je toženec dovolil, da se pri nepremičninah parc. št. 550/3, 550/23, 550/24, 553/3, 550/2, 550/22, 550/26, 549/3, 549/1, 549/4, vse k.o. ... ter parc. št. 32/1, 32/2, 43, 45, 48/2, 1610/10, 50/1, 47/6, 1635/9, 47/2, 60, 61, 59, 62, 63, 64, 65 in 68, vse k.o. ..., v korist tožeče stranke vknjiži hipoteka v zavarovanje vseh obstoječih denarnih terjatev tožnice ter terjatev iz bodočih kreditnih in drugih pogodb, ki jih bosta tožnik in toženec sklenila v okviru navedene pogodbe o zastavi nepremičnin, pri čemer celotni znesek po že sklenjeni pogodbi in po bodočih pogodbah znaša 7.500.000,00 EUR s pripadki oziroma skupaj z obrestmi in vsemi pripadki ter morebitnimi stroški, ki bi jih imel z uveljavljanjem vračila terjatve, do najvišjega zneska 12.000.000,00 EUR, z rokom veljavnosti do 31. 12. 2020, z možnostjo odpoklica, kar vse izhaja iz Pogodbe o zastavi nepremičnin št. 41/09 in b. Zemljiškoknjižno dovolilo z dne 30. 03. 2009 s katerim je toženec dovolil, da se pri nepremičninah parc. št. 550/3, 550/23, 550/24, 553/3, 550/2, 550/22, 550/26, 549/3, 549/1, 549/4, vse k.o. ... ter parc. št. 32/1, 32/2, 43, 45, 48/2, 1610/10, 50/1, 47/6, 1635/9, 47/2, 60, 61, 59, 62, 63, 64, 65 in 68, vse k.o. ..., v korist tožeče stranke vknjiži hipoteka v zavarovanje denarne terjatve tožnice po Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. ..., v znesku 7.439.053,88 EUR, s fiksno, nominalno obrestno mero v višini 7,2 % letno, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ostalimi stroški in pripadki, z rokom vračila do 20. 9. 2009, z možnostjo odpoklica, kot vse izhaja iz Pogodbe o kratko ročnem kreditu št. ... 3. Zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je bilo pred vknjižbo hipoteke, dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnih dovolil iz II./2. točke tega izreka, se pri nepremičninah parc. št. 550/3, 553/3 obe k.o. ..., dovoli vknjižba izbrisa hipoteke iz II./2. točke izreka in vknjižba izbrisa neposredne izvršljivosti notarskega zapisa notarke K. F., opr. št. Sv 232/09, z dne 30. 3. 2009. III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 49.541,34 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″

2. Zoper sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka po tožbi oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke po tožbi v celoti ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi v celoti zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba pove, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo samo tista pravno relevantna dejstva, ki so bila med strankama nesporna in sicer, da je bil nad toženo stranko dne 29. 03. 2010 začet stečajni postopek, da je tožeča stranka v zakonskem roku treh mesecev, in sicer dne 28. 06. 2010, prijavila svoje terjatve, ki jih je imela do tožene stranke in da je tožeča stranka za zavarovanje svojih terjatev pred začetkom stečajnega postopka z vpisom skupne hipoteke v zemljiško knjigo pridobila ločitveno pravico na nepremičninah tožene stranke.

4. Pritožba pa poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti v smislu 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

5. Tako pritožba trdi, da sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da je v obravnavanem primeru izpolnjen objektivni pogoj izpodbijanja, ker bi naj bila izpolnjena zakonska domneva, ki določa, da je pogoj izpodbijanja izpolnjen, če je upnik pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala preden je bilo opravljeno to dejanje. Sodišče prve stopnje je sprejelo navedbe tožene stranke, da stečajni dolžnik s Pogodbo o kratkoročnem kreditu št. ... z dne 26. 03. 2009 ni pridobil nobenih sredstev, ampak so bili zgolj podaljšani prejšnji krediti tako, da je bil določen nov rok zapadlosti. Navedeno dejstvo sicer iz navedene pogodbe ne izhaja in gre zgolj za zatrjevanje tožene stranke. Nesporno dejstvo je, da je s Pogodbo o kratkoročnem kreditu št. ... z dne 26. 03. 2009 tožena stranka pridobila kratkoročni kredit v znesku 7.439.053,88 EUR z rokom koriščenja do 30. 04. 2009 in rokom vračila do 20. 09. 2009 (z aneksom št. 1 z dne 14. 10. 2009 je bil kredit spremenjen iz kratkoročnega v dolgoročnega z rokom vračila 5 let). Pogodba o zastavi nepremičnin št. 41/09 z dne 26. 03. 2009, s katero je bil kratkoročni kredit zavarovan, pa je bila sklenjena istega dne torej dne 26. 03. 2009. Iz navedenega nespornega dejstva vsekakor izhaja, da je stečajni dolžnik istočasno, ko je bilo sklenjeno izpodbijano zavarovanje, pridobil kreditna sredstva in gre za sočasni nastanek terjatve in ločitvene pravice.

6. Poleg tega se sodišče prve stopnje v obrazložitvi objektivnega pogoja (točka 25. obrazložitve sodbe) sklicuje na ugotovitve revizijskega sodišča, kjer bi naj bilo ugotovljeno, da je kreditna pogodba nadomestila stare kredite, vendar navedeno ne drži, saj revizijsko sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja in je le povzelo dejanske ugotovitve iz postopka, ki je potekal do pravnomočnosti. S sklepom Vrhovnega sodišča je bila pravnomočna sodba razveljavljena tako, da mora prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju samo ugotavljati dejansko stanje in ugotovljena dejstva tudi ustrezno obrazložiti in nikakor ne zadošča navedba, da je dejansko stanje navedlo revizijsko sodišče v svoji sodbi. S tem, ko sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ima izpodbijana sodba bistvene pomanjkljivosti, zaradi katerih se niti ne more preizkusiti, s čimer je storjena absolutno bistvena kršitev postopka iz 14. točke 339. člena ZPP.

7. Pritožba meni, da je tudi glede obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo navedbam tožene stranke, da je bil stečajni dolžnik insolventen že konec leta 2007 in da bi naj bilo to razvidno iz javnih evidenc, pri tem pa je napačno ocenjevalo ugotovitve izvedenca ekonomske stroke, ki je v svojem izvedenskem mnenju nedvomno ugotovil zgolj obstoj insolventnosti tožene stranke, nikakor pa ni potrdil subjektivnega elementa izpodbojnosti, kot to navaja prvostopenjsko sodišče, ampak iz izvedenskega mnenja izhaja kvečjemu nasprotno.

8. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbe napačno uporabilo določilo 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, po katerem je izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Torej bi moralo biti izkazano, da je tožeča stranka dne 26. 03. 2009 vedela ali bi morala vedeti, da je bila tožena stranka insolventna. Da je subjektivni pogoj izpodbojnosti podan, je trditveno in dokazno breme tožene stranke - stečajnega dolžnika.

9. Kot pove pritožba, je sodišče prve stopnje pri oceni, da tožeča stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, izhajalo iz domneve, da bi lahko tožeča stranka od tožene stranke dne 26. 03. 2009 že pridobila računovodske izkaze za leto 2008, saj je 31. 03. datum, ko morajo gospodarske družbe posredovati računovodske izkaze na AJPES in je tožena stranka takrat z njimi že prav gotovo razpolagala, saj se ti izkazi ne pripravljajo zadnji dan in je v nasprotji s profesionalno skrbnostjo, da bi se zanašala na letne izkaze za leto 2007. Navedena domneva izhaja iz odgovora izvedenca na 20. strani izvedenskega mnenja, ki pa je vzeto iz konteksta, saj letno poročilo za leto 2007 sploh ni relevantno in se kredit ni odobraval na podlagi 15 mesecev starega letnega poročila. Tožeča stranka je navedla, da je pri odobravanju kredita imela na razpolago vso razpoložljivo finančno dokumentacijo in ob presojanju takrat obstoječe dokumentacije (vključno z letnim poročilom za leto 2008), so strokovne službe ocenile, da je tožena stranka kreditno sposobna, nihče se ni skliceval na 15 mesecev staro letno poročilo za leta 2007. Ključno v obravnavani zadevi je dejstvo, da tudi novo letno poročilo za leto 2008 - bilanca stanja in izkaz uspeha, ki je bilo na AJPES oddano v času odobritve posojila dne 31. 03. 2009, ni izkazovalo insolventnosti, prav tako ni insolventnosti izkazovalo revidirano letno poročilo za leto 2008, ki ga je izdelala revizijska družba A. revizija dne 20. 08. 2009 (torej 5 mesecev po odobritvi kredita). Izvedenec je na glavni obravnavi dne 28. 09. 2017 potrdil navedbe tožeče stranke, da iz bilance na dan 31. 12. 2008 (ki je bila oddana in objavljena dne 31. 03. 2009 in revidirana dne 20. 08. 2009) ne izhaja insolventnost oziroma bi izhajala insolventnost šele ob upoštevanju popravkov bilance za leto 2008, ki pa jih je naredil izvedenec v letu 2017.

10. Tako pritožba meni, da je povsem nerelevantno staro letno poročilo za leto 2007, ker je tožeča stranka zatrjevala, da je ob odobravanju imela vso obstoječo dokumentacijo in se ni sklicevala, da katere dokumentacije ni imela. Tako ni jasno, katero dodatno dokumentacijo bi morala 30. 03. 2009 zahtevati od tožene stranke in kakšno profesionalno skrbnost bi naj kršila.

11. Pritožba povzema, da je izvedenec E. v mnenju z dne 28.04.2017 ugotovil stanje insolventnosti tožene stranke na dan 31. 12. 2008 na ta način, da je v sodnem postopku v letu 2017 naredil popravek vrednosti sredstev, ki po oceni izvedenca znašajo 15.109.312,00 EUR, ki se pretežno nanaša na projekt P. ..., v posledici česar je izvedenec za nazaj spremenil posamezne postavke bilance in ugotovil dolgoročno plačilno nesposobnost, ki je sicer niti revidirana bilanca za leto 2008 ne izkazuje. Izvedenec ugotavlja, da so aktivne časovne razmejitve v izkazih dne 31. 12. 2008 precenjene, ker se med drugim spor z naročnikom do izdaje revizijskega mnenja (20. 08. 2009) ni premaknil nikamor. Izvedenec je na enak način ex post prevrednotil tudi nekatere druge postavke iz letnega poročila na dan 31. 12. 2008. Tožeča stranka ni nasprotovala strokovnim ugotovitvam izvedenca, ki je na tak način ugotavljal, da je bila tožena stranka v času odobritve kredita dejansko insolventna, vendar obstoj insolventnosti ni bil nikjer razviden. Tudi revizijsko mnenje družbe A. revizija je bilo narejeno skoraj pol leta po ocenjevanju kreditne sposobnosti in ni mogoče po takratnih podatkih ocenjevati stanja na dan 26. 03. 2009.

12. V skladu z obstoječo sodno prakso gre pri presoji subjektivnega elementa izpodbijanja za vprašanje dobre vere. V dobri veri ravna, kdor je zaupal v popolnost in poštenost objektivnega dejanskega stanja, pri čemer pa mora izkazati ustrezno (profesionalno) skrbnost. Poslovnim subjektom v primeru insolventnosti njihovega poslovnega partnerja ni mogoče avtomatično očitati, da bi za insolventnost morali vedeti v okviru dolžne skrbnosti pri poslovanju. Dolžna skrbnost se presoja v okviru konkretnih okoliščin posameznega primera. Tudi v okviru presoje profesionalne skrbnosti banke v postopku odobravanje kredita nikakor ni mogoče zahtevati, da se izvede ugotavljanje preverjanja stanja in vrednosti vsakega posameznega posla in vsakega dela premoženja ter ocenjevanja ali so finančni podatki, ki so sicer prikazani v bilancah stanja in izkazih uspeha in v drugi predloženi finančni dokumentaciji, ki jo predloži kreditojemalec, pravilni, resnični in ali prikazujejo točno vrednost. V konkretni zadevi je tudi tožena stranka sama oziroma predsednica njene uprave ocenila, da družba na dan 31. 03. 2009 še ni insolventna, ker zamuja z izpolnitvijo svojih obveznosti v obsegu 17,8 % (in ne 20 % kot določa 14. čl. ZFPPIPP), kar je tožena stranka obravnavala na 13. seji nadzornega sveta dne 22. 05. 2009 (dva meseca po odobritvi kredita). Iz obrazložitve sodbe v točki 30. izhaja, da navedeno poročilo kaže, da se je tožena stranka zavedala, da je v težkem finančnem položaju, ker je sama ocenjevala, ali izpolnjuje pogoje za insolventnosti. Dejansko pa navedeno dejstvo kaže, da niti tožena stranka sama ni ugotovila stanja insolventnosti, zato je nerazumljivo sklepanje, da bi to morala vedeti tožeča stranka ob odobravanju kredita. Vsako slabo ekonomsko finančno stanje še ne pomeni insolventnosti.

13. V konkretnem primeru po mnenju pritožbe tako ni nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je tožeča stranka v času sklepanja Pogodbe o zastavi nepremičnin št. ... z dne 26. 03. 2009 in Notarskega zapisa SV 232/09 z dne 30. 03. 2009, vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen, saj ni bilo nobenih dejstev, ki bi izkazovala, da je bil dolžnik takrat že dejansko insolventen in ni izkazane noben kršitve skrbnosti bančnega strokovnjaka. Insolventnost ni bila razvidna niti v letnem poročilu za leto 2008, insolventnosti ni ugotovila niti revizija letnega poročila za leto 2008, ki je bila izvedena po izpodbijanem dejanju (pri čemer je revidiranje letnih poročil še bistveno bolj temeljit postopek preverjanja kot postopek odobravanja kredita). Način ugotavljanja insolventnega razloga in preverjanje posameznih postavk letnega na način, kot ga je ugotavljal izvedenec ekonomske stroke v sodnem postopku, pa bistveno presega strokovno skrbnost pri odobravanju kredita.

14. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

15. Tožena stranka po tožbi oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi na pritožbo ni odgovorila.

16. Pritožba ni utemeljena.

17. Sodišče prve stopnje je v zadevi, kjer sta vloženi tožba in nasprotna tožba in nato združeni v enotno obravnavo poimenovalo tožečo stranko oziroma toženo stranko po nasprotni tožbi tožeča stranka in toženo po tožbi oziroma tožečo stranko po nasprotni tožbi tožena stranka in takšno poimenovanje bo uporabilo tudi pritožbeno sodišče.

18. Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je v zadevi že bilo enkrat odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 11. 11. 2013 II Pg 2001/2010, s katero je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke za uveljavljanje ločitvene pravice na nepremičninah, ki naj bi temeljila na kreditnih pogodbah zavrnjen, zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi za razveljavitev pogodbe o zastavi nepremičnin, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter zemljiškoknjižnih dovolil pa je bilo ugodeno. Ugodeno je bilo zahtevku za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja kot je bilo pred vložitvijo hipoteke v korist tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in toženi stranki naložilo prednostno poplačilo terjatev tožeče stranke iz nepremičnega premoženja ter zavrnilo vse zahtevke iz nasprotne tožbe. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 114/2014 z dne 29. 3. 2016 ugodilo reviziji tožene stranke in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 12. 5. 2016 razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 11. 11. 2013 II Pg 2001/2010 in jo vrnilo v ponovno sojenje na prvo stopnjo z navodilom, da je potrebno ugotoviti obstoj insolventnosti tožene stranke na dan 26. 3. 2009 oziroma 30. 3. 2009 v smislu 14. člena ZFPPIPP.

19. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da je tožena stranka v ponovljenem postopku na prvi stopnji še dodatno navedla, da je tožnica terjatev iz naslova pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 26. 9. 2009 z dodatkom št. ... odstopila D., d.d., kar je razvidno iz obvestila z dne 28. 4. 2014 (priloga B33 in sporazuma o ugotovitvi odstopa terjatve z dne 24. 4. 2014 v prilogi B34). Glede na navedeno je tožba nesklepčna. Zastavna pravica je akscesorna pravica in tožeča stranka v posledici odstopa terjatve ni upravičena do poplačila iz vrednosti nepremičnin. Tako je v vmesnem obdobju prišlo do sprememb v lastništvu nepremičnin, ki so bile v okviru stečajnega postopka odsvojene, in sicer so bile nepremičnine z ID znaki ...-550/23-0, ...-550/24-0, ...-50/2-0, ...-550/22-0,...-550/26-0, ...-549/3-0, ...-549/1-0, ...-549/4-0 prodane in prenesene na D. d.d., kar je razvidno iz sklepov B35, B36, B37. Nepremičnine z ID znakom ...-59/0-0, ...-60/0-0, ...-61/0-0, ...-62/0-0, ...-63/0-0, ...-64/0-0, ...-65/0-0, ...82-68/0-0 so bile prenesene na H. d.d., kar je razvidno iz priloge B38. Nepremičnine z ID znaki ...-32/1-0, ...-32/2-0, ...-43/0-0, ...-45/0-0, ...-47/2-0, ...-47/6-0, ...-48/2-0, ...-50/1-0, ...82-1610/10-0, ...-1635/9-0 so bile prenesene na kupca E. d.o.o., A. s.p., A. B., G. M. s.p. in R. d.o.o., kar je razvidno iz B39. Na nepremičninah z ID znakom ...-550/3-0, ...-553/3-0 je O. C. prijavila izločitveno pravico, ki ji je bila tudi priznana, kar je razvidno iz B40. Izvedene so bile tudi parcelacije nepremičnin. Tožena stranka je delno umaknila nasprotno tožbo v delu, v katerem je zahtevala vzpostavitev stanja zemljiškoknjižnih vpisov kot je bilo pred vknjižbo sporne hipoteke in sicer glede nepremičnin parc. št. 550/23, 550/24, 550/2, 550/22, 550/26, 549/3, 549/1, 549/4 vse k.o. ..., ter parc. št. 32/1, 32/2, 43, 45, 48/2, 1610/10, 50/1, 48/6, 1635/9, 47/2, 60, 61, 59, 62, 63, 64, 65 in 68 vse k.o. ... . Popravila je tudi očitno pisno pomoto v nasprotni tožbi zapisane parc. št. 48/6, ki pravilno glasi 47/6.

20. Sodišče prve stopnje je povzelo, da je tožeča stranka na zadnjo pripravljalno vlogo tožene stranke odgovorila in navedla, da ni sporno, da je med tožečo stranko in D. d.d. prišlo na podlagi sporazuma v prilogi B34 z dne 24. 4. 2014 do odstopa terjatev tožeče stranke do tožene stranke in tudi do odstopa zavarovanj. Vendar je napačno stališče tožene stranke, da je tožba tožeče stranke zaradi odstopa terjatev nesklepčna. V primeru odstopa terjatev tekom pravdnega postopka nastopi primer, ki ga ureja 190. člen ZPP in določa, če katera izmed strank odsvoji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira za dokončanje postopka med pravdnima strankama. Načeloma je potrebno prilagoditi tožbeni zahtevek. V konkretnem primeru pa ne, ker se ne zahteva poplačilo tožeče stranke iz vrednosti nepremičnine, temveč prednostno poplačilo upnika. Tako je jasno, da se opravi poplačilo v korist vsakokratnega upnika.

21. Glede na to, da tožeča stranka delnemu umiku tožbe ni nasprotovala, je sodišče prve stopnje v skladu s 188. členom ZPP v tem delu ustavilo postopek in izdalo sklep o ustavitvi postopka.

22. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in sprejelo naslednje materialno pravne zaključke: (-) med pravdnima strankama ni sporno, da je bil nad tožencem dne 29. 3. 2010 začet stečajni postopek, da je tožeča stranka pravočasno prijavila denarno terjatev in ločitvene pravice v stečajnem postopku, da je sporna ločitvena pravica tožeče stranke nastala na podlagi Pogodbe o zastavi nepremičnin št. 41/09, z dne 26. 3. 2009 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve notarke K. F. pod opr. št. SV 232/09, z dne 30. 3. 2009 in da je stečajni upravitelj tožene stranke ločitvene pravice tožeče stranke prerekal; (-) da je tožeča stranka zatrjevala, da bi moral stečajni upravitelj, ki je prerekal njeno ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo, ker naj bi bila pridobljena z izpodbojnim pravnim dejanjem iz 271. člena ZFPPIPP v roku enega meseca vložiti izpodbojno tožbo in ker je tožena stranka vložila izpodbojno tožbo šele 21. 2. 2011, je zamudila prekluzivni rok, s tem je nastopila fikcija iz četrtega odstavka 308. člena ZFPPIPP in veljajo njene ločitvene pravice za priznane; (-) da je takšno pravno naziranje tožeče stranke zmotno, ker je sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic bil objavljen 30. 11. 2010, z njim je stečajni upravitelj prerekal ločitveno pravico tožeče stranke in s sklepom je bila tožeča stranka napotena, da mora v roku 30 dni vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane ločitvene pravice, sklep je postal pravnomočen in ker je postal napotitveni sklep pravnomočen, sodišče nima več pravice vsebinsko odločati o obstoju pravnega interesa za vložitev tožbe, ker je o tem že bilo pravnomočno odločeno, tako da pravnomočni sklep o napotitvi tako ne more biti več predmet presoje v tem postopku; (-) če stranka, ki je bila napotena na pravdo, ne ravna skladno z napotitvenim sklepom, njena pravica v zvezi s katero je bila napotena na pravdo, preneha, torej bi tožeča stranka, ki je bila napotena na pravdo, morala vložiti tožbo, če ni želela izgubiti svoje ločitvene pravice, katere obstoj je bil v stečajnem postopku sporen (305. člen ZFPPIPP), kar je pojasnilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 114/2014 z dne 29. 3. 2016; (-) da je tožena stranka hkrati z odgovorom na tožbo vložila nasprotno izpodbojno tožbo, tožeča stranka je ugovarjala, da jo je vložila prepozno, ker je ni vložila v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev, toda po oceni sodišča je nasprotna tožba vložena pravočasno; (-) praviloma je treba izpodbojni zahtevek uveljaviti z izpodbojno tožbo, ki mora biti vložena v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP, veljavnega v času vložitve nasprotne tožbe), če pa oseba, v korist katere je bilo opravljeno izpodbojno dejanje, s tožbo pred sodiščem uveljavlja ugotovitev ali izpolnitev svoje terjatve, ki jo je pridobila z izpodbojnim dejanjem, je mogoče izpodbojni zahtevek uveljaviti tudi z ugovorom v postopku, ki teče na podlagi takšne tožbe (četrti odstavek 275. člena ZFPPIPP); ker je izpodbojni zahtevek oblikovalni zahtevek, je treba ugovor izpodbojnosti uveljaviti z nasprotno izpodbojno tožbo, ki se od samostojne izpodbojne tožbe razlikuje samo po tem, da ni vezana na šest mesečni prekluzivni rok, temveč je lahko vložena do konca glavne obravnave v pravdi, v kateri oseba uveljavlja svojo terjatev, pridobljeno na podlagi izpodbojnega pravnega dejanja in je po navedenem uveljavljen izpodbojni zahtevek vložen pravočasno (peti odstavek 277. člena ZFPPIPP).

23. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo naslednje dejansko stanje in sprejelo naslednje materialno pravne zaključke: (-) tožeča stranka je na podlagi napotitvenega sklepa vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da obstoji njena prerekana ločitvena pravica na nepremičninah tožene stranke, ki je nastala na podlagi Pogodbe o zastavi nepremičnin št. ... z dne 26. 3. 2009 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve notarke K. F. pod opr. št. SV 232/09, z dne 30. 3. 2009, tožena stranka z nasprotno izpodbojno tožbo uveljavlja, da sta ti dve pravni dejanji stečajnega dolžnika izpodbojni in se zato razveljavita, prav tako pa se razveljavijo v razmerju med tožečo in toženo stranko na podlagi teh pogodb dana zemljiškoknjižna dovolila ter izbrišeta hipoteka in neposredna izvršljivost notarskega zapisa; (-) iz pogodbe o kratkoročnem kreditu št. ... z dne 26. 3. 2009 (priloga A4), ki sta jo sklenili pravdni stranki, izhaja, da je tožeča stranka dne 25. 3. 2009 toženi stranki kot kreditojemalcu odobrila kratkoročni kredit za obratna sredstva v znesku 7.439.053,88 EUR, rok koriščenja kredita do 30. 4. 2009, rok vračila 20. 9. 2009, kredit je zavarovan z 18 bianco menicami in s Pogodbo o zastavi nepremičnin št. 41/09, s Poroštveno pogodbo št. ... ter dodatkom št. 1 k Pogodbi o zastavi terjatev, z Dodatkom št. 1 k Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. ... sta pogodbeni stranki kratkoročni kredit spremenili v dolgoročni kredit z odplačilno dobo 5 let; (-) s Pogodbo o zastavi nepremičnin št. 41/09 z dne 26. 3. 2009 sta pravdni stranki za zavarovanje obstoječe denarne terjatve v znesku 7.439.053,88 EUR ter terjatev iz bodočih kreditnih in drugih pogodb do višine 7.500.000,00 EUR s pripadki, ki jih bosta sklenili v okviru te pogodbe o zastavi nepremičnin, ustanovili hipoteko za vse terjatve iz naslova kreditnih in drugih pogodb iz te pogodbe v korist upnice do najvišjega zneska 12.000.000,00 EUR na nepremičninah tožene stranke, vl. št. ... in ..., oboje k.o. ..., vl. št. ..., ..., ... in ... k.o. ..., vl. št. ..., ..., ..., ..., ... in ... k.o. ... ter vl.št. ... in ... k.o. ...; s Sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z dne 30. 3. 2009 (priloga A7) sta pravdni stranki ugotovili obstoj denarne terjatve kreditodajalke in zastavne upnice do tožene stranke po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. ... in pogodbe o zastavi nepremičnin št. 41/09 in je tožena stranka za svoje do celote lastne nepremičnine vl. št. ... in ..., oboje k.o. ..., vl. št. ..., ..., ... in ... k.o. ...., vl. št. ..., ..., ..., ..., ... in ... k.o. ... ter vl. št. ... in ... k.o. ... soglašala in dovolila vknjižbo skupne hipoteke ter zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa za terjatve kreditodajalke in zastavne upnice po pogodbi o kratkoročnem kreditu in pogodbi o zastavi nepremičnin, vse v korist tožeče stranke; (-) tožena stranka je nasprotovala trditvi tožeče stranke, da je bil po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 2184485 dan toženi stranki nov kredit v višini 7.439.053,88 EUR in trdila, da obveznost tožeče stranke po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. ... ni nastala z dnem podpisa te kreditne pogodbe, temveč je šlo za preoblikovanje starih kreditnih obveznosti tožene stranke do tožeče stranke, vse kreditne obveznosti tožene stranke po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. ... z dne 5. 9. 2008 za znesek kredita 900.000,00 EUR, po pogodbi o kratkoročnem kreditu ... z dne 19. 9. 2008 za 1.000.000,00 EUR, po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. ... z dne 26. 9. 2008 za znesek 575.164,16 EUR, po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. ... z dne 10. 10. 2008 za znesek 2.000.000,00 EUR, po pogodbi o odplačnem odstopu terjatev št. ... z dne 19. 1. 2009 za znesek 280.000,00 EUR, po pogodbi o odplačnem odstopu terjatev št. ... z dne 10. 11. 2008 za znesek 180.000,00 EUR, po pogodbi o odplačnem odstopu terjatev št. ... 13. 11. 2008 za znesek 450.000,00 EUR, po pogodbi o odplačnem odstopu terjatev št. ... 25. 11. 2008 za znesek 100.871,00 EUR, po pogodbi o odplačnem odstopu terjatev št. ... 16. 12. 2008 za znesek 500.000,00 EUR, po pogodbi o odplačnem odstopu terjatev št. ... 5. 1. 2009 za znesek 621.447,00 EUR, po pogodbi o odplačnem odstopu terjatev št. ... 22. 10. 2008 za znesek 240.023,00 EUR in po pogodbi o odplačnem odstopu terjatev št. ... 3. 12. 2008 za znesek 775.348,00 EUR so obstajale že pred 26. 3. 2009 in se je 26. 3. 2009 spremenilo le to, da so se vsi prejšnji krediti združili v enega in se je zanje določila enotna zapadlost ter je tožeča stranka pridobila ločitveno pravico na nepremičninah, ki je do tedaj imela; (-) tožeča stranka s svojimi nadaljnjimi navedbami v tem gospodarskem sporu teh trditev tožene stranke ni prerekala ter ni dokazala, da je znesek 7.439.053,88 EUR po Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. ... toženi stranki nakazala, drugi odstavek 214. člena ZPP pa določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke in ker zanikanje trditve tožene stranke, da so se vsi prejšnji krediti združili v enega, ne izhaja iz siceršnjih navedb tožeče stranke, je šteti ta dejstva za priznana, po načelu o trditvenem in dokaznem bremenu pa se je tudi na tožečo stranko prevalilo dokazno breme o nasprotnem, kar pa ta ni dokazala; (-) materialnopravno podlago za presojo tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi tožene stranke predstavljajo določbe 269. člena do 277. člena ZFPPIPP; (-) izpodbijati je mogoče pravna dejanja stečajnega dolžnika, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v obdobju od začetka zadnjih 12 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka (269. člen ZFPPIPP), stečajni postopek nad toženo stranko je bil uveden 28. 12. 2009 (vložen predlog), kar pomeni, da čas od 28. 12. 2008 do 29. 3. 2010 predstavlja obdobje izpodbojnosti, Pogodba o zastavi nepremičnin št. ... z dne 26. 3. 2009 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV 232/09 z dne 30. 3. 2009, sta bila sklenjena znotraj tega časovnega obdobja ter je tako izpolnjen prvi pogoj izpodbojnosti; (-) skladno z določilom 271. člena ZFPPIPP je pravno dejanje, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja: - bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, - bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, in če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen, kar pomeni, da ZFPPIPP določa, da morajo biti za veljavno izpodbijanje kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: dejanje mora biti izvedeno v obdobju izpodbojnosti, posledica dejanja je neenaka obravnava upnikov (objektivni pogoj izpodbojnosti) in oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, je takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj izpodbojnosti); (-) tožena stranka z nasprotno tožbo izpodbija Pogodbo o zastavi nepremičnin št. 41/09 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, s katerima je tožeča stranka pridobila ločitveno pravico na nepremičninah tožene stranke; (-) tožena stranka je trdila in dokazala, da je s tema pravnima dejanjema tožeča stranka pridobila položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatev, ki so nastale pred sklenitvijo teh dveh pravnih poslov in kot je potrdilo tudi revizijsko sodišče, je kreditna pogodba v prilogi B6 le nadomestila stare kredite, stari krediti, ki jih je nadomestila sporna kreditna pogodba so bili sicer že pred tem zavarovani z menicami, odstopi terjatev v zavarovanje, zastavno pravico na prilivih in na bodočih terjatvah, toda zavarovanje terjatve z zastavno pravico na nepremičninah je tožeča stranka pridobila šele s pogodbo o zastavi nepremičnin z dne 26. 3. 2009 ter z notarskim sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z dne 30. 3. 2009 in gre za ustanovitev novih zavarovanj, ki so tožeči stranki zagotovila ugodnejše pogoje za poplačilo svoje terjatve, tako da se je položaj tožeče stranke kot upnice s pridobitvijo navedenega zavarovanja izboljšal, s tem pa je objektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen; (-) domneva se, da je objektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen, če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo to dejanje opravljeno (2. točka prvega odstavka 272. čl. ZFPPIPP) in sodišče zaključuje, da je izpolnjen objektivni pogoj izpodbijanja (prva točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP); (-) subjektivni pogoj izpodbojnosti je opredeljen v drugi točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, ki določa, da je pravno dejanje izpodbojno, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen, prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP določa, da je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik: 1. v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (v nadaljnjem besedilu: trajnejša nelikvidnost), ali 2. postane dolgoročno plačilno nesposoben; (-) sodišče je na podlagi listin v spisu in na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca finančno ekonomske stroke E., prof. dr. S. Č. ugotovilo, da je na dan 26. 3. 2009 oziroma 30. 3. 2009, torej v času sklenitve izpodbijane pogodbe in sporazuma, tožena stranka bila insolventna; (-) da so po mnenju izvedenca finančno ekonomski kazalci, ki kažejo na njeno insolventnost, kazalniki plačilne nesposobnosti v smislu določb tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP; (-) po oceni izvedenca je bila vrednost premoženja družbe manjša od vsote vseh obveznosti družbe, izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami pa je presegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni bilo mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv, pri čemer je izvedenec pri presoji prezadolženosti izhajal iz računovodskih izkazov na dan 31. 12. 2008, ki so bili toženi stranki (družbi G. d.d.) dne 26. 3. 2009 oziroma 30. 3. 2009 znani, saj je v R. S. 31. 3. vsako leto datum, ko morajo gospodarske družbe posredovati računovodske izkaze A. in teh izkazov ne pripravljajo podjetja nikoli zadnji dan; (-) ker je družba G. d.d. s temi podatki, na podlagi katerih je izvedenec ugotovil insolventnost na dan 26. oziroma 30. 3. 2009, razpolagala, bi lahko tožeča stranka od družbe te podatke tudi zahtevala, v kolikor bi ravnala s potrebno profesionalno skrbnostjo; (-) G. d.d. je za leto 2008 objavil letno poročilo, ki vključuje tudi računovodske izkaze na dan 31. 12. 2008, računovodski izkazi za leto 2008 so bili revidirani s strani revizijske družbe A. d.o.o. in iz izkaza poslovnega izida G. d.d. za leto 2008 je razvidno, da je družba v letu 2008 izkazovala dobiček v višini 510.131 EUR,vendar je že revizor v revizijskem poročilu opozoril, da računovodski izkazi ne predstavljajo resnične in poštene slike profitnega in premoženjskega stanja družbe v skladu s SRS; (-) po oceni izvedenca so sredstva družbe G. d.d. v računovodskih izkazih na dan 31.12.2008 precenjena za najmanj 15.109.312 EUR od tega: terjatve do kupcev 2.339.468 EUR, aktivne časovne razmejitve 12.769.844 EUR in iz navedenega sledi, da bi družba G. d.d. v letu 2008 namesto celotnega dobička v višini 786.617 EUR izkazovala izgubo v višini 14.322.695 EUR; (-) relevantno dejstvo, ki izhaja iz izvedenskega mnenja in podatkov v spisu je tudi, da se je družba G. d.d. spomladi 2009 dobro zavedala nevarnosti insolventnosti, saj je bila solventnost družbe ena od točk dnevnega reda na 13. seji nadzornega sveta dne 22. 5. 2009, predsednica uprave je sicer pojasnila, da skladno z določilom 14. člena ZFPPIPP družba ni insolventna, saj ne izpolnjuje nobenega pogoja, vendar že obravnava te točke na seji nadzornega sveta kaže, da je družba spomladi 2009 bila v resnih finančnih težavah, ter se je tega tudi zavedala; (-) izračun kazalnikov trajnejše nelikvidnosti po 14. čl. ZFPPIPP ne potrjuje domneve, da je G. d.d. bil trajneje nelikviden po kriteriju 14. čl. ZFPPIPP, saj delež zapadlih obveznosti ni presegal 20 % vrednosti vseh njegovih obveznosti, pa vrednost kazalnika formalno tik pod mejo kaže, da je delež več kot 2 meseca zapadlih obveznosti do dobaviteljev znašal dne 31. 12. 2008 kar 51,83 % vseh obveznosti dobaviteljev, kar po mnenju izvedenca kaže na težave s trajnejšo nelikvidnostjo že dne 31. 12. 2008; (-) izračun kazalnika dolgoročne plačilne nesposobnosti (kazalnika 2), ki izhaja iz popravljene vrednosti sredstev, saj so bila sredstva na dan 31. 12. 2008 precenjena za vsaj 15.109.312 EUR, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, pa pomeni, da je premoženje družbe na ta dan bilo vredno največ 56.094.347 EUR, vrednost vseh obveznosti na dan 31. 12. 2008 pa je bila 64.082.209, tako da navedeni kazalnik kaže, da je bilo premoženje družbe G. d.d. na dan 31. 12. 2008 manjše od celotnih obveznosti družbe za vsaj 7.987.862 EUR, tudi izračun kazalnika 3, kaže, da bi po pokritju izgube v breme rezerv iz dobička in kapitalskih rezerv bilančna izguba družbe G. d.d. predstavljala 752 % delež osnovnega kapitala, kar je mnogo več od vrednosti 50 % ki jo za identifikacijo dolgoročne plačilne nesposobnosti navaja ZFPPIPP; (-) sodišče v celoti sledi izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da je bila družba G. d.d. na presečna dneva (26. 3. 2009 in 30. 3. 2009) insolventna v smislu 14. člena ZFPPIPP; (-) na dan 26. 3. in 30. 3. 2009 insolventnost tožene stranke še ni bila razvidna navzven na podlagi javno objavljenih podatkov, saj so na presečna dneva bili javno objavljeni podatki za leto 2007 (na dan 31. 12. 2007), torej 15 mesecev pred presečnim datumom, iz katerih pa ni bilo moč razbrati insolventnosti, toda sodišče ob tem ne more mimo dejstva, da je bila tožeča stranka banka, torej finančni strokovnjak na svojem področju, ki je bila dolžna ravnati s profesionalno skrbnostjo pri dajanju kreditov in bi tožeča stranka torej kot strokovnjak na svojem področju v okviru profesionalne skrbnosti zagotovo lahko zahtevala od tožene stranke ustrezne podatke o poslovanju za leto 2008, saj je tožena stranka s temi podatki že razpolagala, četudi še niso bili javno objavljeni, glede na datum 26. in 30. 3. 2009, kar je ugotovil tudi izvedenec v svojem izvedenskem mnenju; (-) ne glede na to, da tudi podatki za leto 2008 (brez popravkov izvedenca) niso izkazovali izgube, bi po oceni sodišča tožeča stranka kot strokovnjak na svojem področju in ob profesionalni skrbnosti tako pridobljene podatke za leto 2008 lahko ustrezno analizirala, kot je to storil izvedenec in ugotovila, da je tožena stranka bila dne 26. in 30. 9. 2009 insolventna; (-) dajanje kreditov in presojanje bonitete prosilcev je namreč osnovna dejavnost banke, s katero se ta vsakodnevno ukvarja, presoja bonitete na podlagi podatkov, ki so 15 mesecev stari, tudi po oceni sodišča, ni profesionalno skrbno dejanje in tožeča stranka bi morala pred odobritvijo kredita dne 26. 3. 2009 za potrebe izdelave bonitetne ocene zahtevati in pridobiti od tožene stranke najnovejše finančne podatke o njenem poslovanju, četudi ti še niso bili javno dostopni, saj je tožena stranka z njimi že razpolagala, tako bi s presojo enakih podatkov, ki izhajajo iz letnega poročila za leto 2008, tudi tožeča stranka lahko prišla do podobnih ugotovitev kot izvedenec; (-) sodišče je zaključilo, da bi tožeča stranka ob skrbnem ravnanju, ki ji ga nalaga drugi odstavek 6. člena OZ in Zakon o bančništvu, mogla in morala vedeti, da je tožena stranka bila ob sklepanju izpodbojnih pravnih poslov insolventna, s tem pa je podan tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti; (-) ker je bila na podlagi sporazuma o zavarovanju terjatev vknjižena skupna hipoteka na nepremičninah tožene stranke in zaznamovana neposredna izvršljivost notarskega zapisa, je tožena stranka pravilno izpodbojni zahtevek uveljavila z izbrisno tožbo v skladu s prvo točko drugega odstavka 243. člena ZZK-1 in sodišče je zato, ker je dokazala obstoj tako subjektivnega kot objektivnega pogoja izpodbojnosti njenemu zahtevku v celoti ugodilo; (-) tožena stranka je v celoti dokazala utemeljenost svojega ugovora, ki ga je uveljavljala z nasprotno izpodbojno tožbo, zato je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je glede na ugovore tožene stranke izkazal za neutemeljenega, zavrnilo.

24. Pritožbeno sodišče se najprej opredeljuje do očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo pritožba vidi v tem, da sodišče prve stopnje sploh ni podalo svojih razlogov o tem, zakaj šteje, da je Pogodba o kratkoročnem kreditu št. ... z dne 26. 3. 2009 le reprogram kreditov po prej sklenjenih kreditnih pogodbah in da je zgolj sledilo ugotovitvam revizijskega sodišča, ki ni ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je le sledilo dejanskim ugotovitvam v postopku, ki je potekal do pravnomočnosti, nato pa sodbo razveljavilo in sodišče prve stopnje bi moralo podati razloge o teh odločilnih dejstvih, pa jih ni.

25. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje svoje razloge podalo v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je povzelo trditve tožene stranke v zvezi s tem, da je s pogodbo o kratkoročnem kreditu št. ... z dne 26. 3. 2009 šlo za preoblikovanje starih kreditnih obveznosti tožene stranke do tožeče stranke in povzelo vse kreditne pogodbe ter pogodbe o odstopih terjatev zaradi zavarovanja teh kreditov, nato pa zaključilo, da tožeča stranka teh trditev ni prerekala in se tako šteje, da so skladno z določbo 214. člena ZPP dokazane.

26. Sodišče prve stopnje je torej podalo razloge o statusu kreditne pogodbe z dne 26. 3. 2009 in se mu zato ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

27. Pritožba ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje iz 21. točke obrazložitve sodbe, pa tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti pravilni, saj je tožeča stranka ves čas postopka zatrjevala, enako kot sedaj v pritožbi, da iz pogodbe o kratkoročnem kreditu št. ... z dne 26. 3. 2009 ne izhaja, da bi z njo tožeča stranka ne pridobila nobenih sredstev in trdila je, da je sočasno s to pogodbo bila sklenjena pogodba o zavarovanju kredita, nikoli pa ni konkretno prerekala in dokazala, da je kreditna pogodba št. ... z dne 26. 3. 2008 le reprogram kreditov po kreditnih pogodbah, sklenjenih med sedaj pravdnima strankama, pred 26. 3. 2009.

28. Ker tožeča stranka ni zmogla niti trditvenega niti dokaznega bremena o nasprotnem, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je pravilen dejanski in materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je zato kreditna pogodba z dne 26. 3. 2009 le nadomestila stare kredite, stari krediti, ki jih je nadomestila sporna kreditna pogodba, so bili sicer že pred tem zavarovani z menicami, odstopi terjatev v zavarovanje, zastavno pravico na prilivih in na bodočih terjatvah, toda zavarovanje terjatve z zastavno pravico na nepremičninah je tožeča stranka pridobila šele s pogodbo o zastavi nepremičnin z dne 26. 3. 2009 ter z notarskim sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z dne 30. 3. 2009 in gre za ustanovitev novih zavarovanj, ki so tožeči stranki zagotovila ugodnejše pogoje za poplačilo svoje terjatve, tako da se je položaj tožeče stranke kot upnice s pridobitvijo navedenega zavarovanja izboljšal, s tem pa je objektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen, saj se domneva, da je objektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen, če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo to dejanje opravljeno (2. točka prvega odstavka 272. čl. ZFPPIPP) in sodišče zaključuje, da je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti (prva točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

29. Za pritožbo ni sporno, da je bila tožena stranka na dan sklenitve izpodbijanih pravnih dejanj, to je Pogodbe o zastavi nepremičnin št. ... z dne 26. 3. 2009 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV 232/09 z dne 30. 3. 2009, insolventna glede na definicijo insolventnosti po 14. členu ZFPPIPP, veljavnim v času sklenitve izpodbojnih pravnih dejanj (tretji odstavek na tretji strani pritožbe in četrti odstavek na četrti strani pritožbe). 14. člen ZFPPIPP/2008 je glasil: ″(1) Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik oziroma dolžnica (v nadaljnjem besedilu: dolžnik): 1. v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (v nadaljnjem besedilu: trajnejša nelikvidnost), ali 2. postane dolgoročno plačilno nesposoben. (2) Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden: 1. pri dolžniku, ki je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik: če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti, 2.[...] (3) Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben: 1. če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (v nadaljnjem besedilu: prezadolženost),2. pri dolžniku, ki je kapitalska družba: tudi če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv″.

30. Pritožba ne izpodbija mnenja izvedenca, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, da je bila tožena stranka na dan sklenitve izpodbijanih pravnih dejanj prezadolžena, ker je izvedenec ugotovil, da je premoženje družbe na dan 31. 12. 2008 bilo vredno največ 56.094.347 EUR, vrednost vseh obveznosti na dan 31. 12. 2008 pa je bila 64.082.209 EUR, tako da navedeni kazalnik kaže, da je bilo premoženje družbe G. d.d. na dan 31. 12. 2008 manjše od celotnih obveznosti družbe za vsaj 7.987.862 EUR, tudi izračun kazalnika 3 kaže, da bi po pokritju izgube v breme rezerv iz dobička in kapitalskih rezerv bilančna izguba družbe G. d.d. predstavljala 752 % delež osnovnega kapitala, kar je mnogo več od vrednosti 50 % ki jo za identifikacijo dolgoročne plačilne nesposobnosti navaja ZFPPIPP.

31. Za pritožbo je sporen obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti, ki je opredeljen v drugi točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP in določa, da je pravno dejanje izpodbojno, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.

32. Pritožba trdi, da so zmotni dejanski zaključki sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala vedeti za insolventnost tožene stranke in trdi, da je izvedenec ugotavljal insolventnost v letu 2017, tožeča stranka pa na podlagi podatkov, ki jih je imela, šlo pa je za finančno računovodske podatke iz obdobja neposredno pred sklenitvijo spornih poslov, insolventnosti nikakor ni mogla prepoznati.

33. Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj sodišče prve stopnje ni zaključilo, da bi tožeča stranka ugotavljala insolventnost zgolj na podlagi letnega poročila tožene stranke iz leta 2007, kot zmotno meni pritožba, pač pa je pravilno ugotovilo, da bi morala, in kot strokovnjak vsekakor lahko, na podlagi dokumentacije iz obdobja tik pred sklepanjem spornih pravnih poslov, ugotoviti, da je tožena stranka insolventna.

34. Pritožba trdi drugače, vendar pa drugačno zatrjevanje po stališču pritožbenega sodišča ni pravno utemeljeno.

35. Pritožba sama potrdi, da so ji bili na razpolago vsi aktualni podatki o finančnem stanju tožene stranke v času sklepanja spornih poslov in tudi podatki, ki so bili nato povzeti v letno poročilo tožene stranke za leto 2008. Tako kot je revizor, ki je revidiral računovodske izkaze tožene stranke za leto 2008 prepoznal, da ti na izkazujejo resnične in poštene slike finančnega stanja gospodarske družbe na dan 31. 12. 2008 in da bi ob pravilnem upoštevanju aktivnih časovnih razmejitev družba izkazovala izgubo v višini 1,341690,00 EUR (listina B 24 v spisu) in kot je prezadolženost prepoznal izvedenec, vsi pa so po zatrjevanju pritožbe, razpolagali z aktualnimi finančnimi podatki iz leta 2008, pri čemer izdelava revizorjeva mnenja v avgustu 2008 in izvedenskega mnenja v letu 2017 v ničemer ne vpliva na oceno finančnega stanja v marcu 2009, bi to morala prepoznati tudi tožeča stranka, ki je enak strokovnjak ali celo večji za finančne posle kot sta revizor in izvedenec finančne stroke.

36. Tako je pritožbeni očitek o zmotnem dejanskem in materialnopravnem zaključku sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka moral vedeti, da je tožena stranka insolventna v času sklepanja spornih poslov, neutemeljen.

37. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka ob skrbnem ravnanju, ki ji ga nalaga drugi odstavek 6. člena OZ¹ in Zakon o bančništvu, mogla in morala vedeti, da je tožena stranka bila ob sklepanju izpodbojnih pravnih poslov insolventna, s tem pa je podan tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti.

38. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj tako subjektivnega kot objektivnega pogoja izpodbojnosti in s tem utemeljenost svojega ugovora, ki ga je uveljavljala z nasprotno izpodbojno tožbo, zato je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi.

39. Pritožba ne izpodbija konkretno odločitve glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP).

40. Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

41. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ 6. člen OZ se glasi: ″(1) Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja). 2) Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).″

Datum zadnje spremembe:

19.06.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1137/2016
• VSL sodba I Cpg 1684/2014
• VSL sodba I Cpg 61/2011