VSC Sodba II Kp 32307/2014

Jedro

Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki je uvrščeno med kazniva dejanja zoper premoženje, stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi neuporabno. V opisu kaznivega dejanja, katerega storitev se po izpodbijani sodbi očita obdolžencu, so zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1: določno je navedena in konkretizirana tuja stvar kot predmet poškodovanja oziroma uničenja (pes, last oškodovanca E. S.), način uničenja (obdolženčeva nastavitev pasti, v katero se je pes ujel in obdolženčev udarec psa z rovnico po glavi) in tudi obseg poškodbenih posledic (poškodbe psa, ki so posledično povzročile njegovo izkrvavitev ter pogin). Višina povzročene škode ni zakonski znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. V predmetnem primeru je premoženjska škoda oškodovancu nastala s poginom psa (njegovim uničenjem). Ubiti pes v skladu s kazenskopravno teorijo in ustaljeno sodno prakso namreč uživa kazenskopravno varstvo kot zasebna lastnina.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v opisu kaznivega dejanja z izpustitvijo besede ″trikrat″ v tretji vrstici opisa ter v odločbi o kazenski sankciji tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi obdolžencu določena kazen zniža na 4 (štiri) mesece zapora;

sicer pa se v ostalem delu pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi A. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen petih mesecev zapora z dveletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v višini 2.847,61 EUR in plačilo 80,00 EUR sodne takse. Po 6. točki 60. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 mu je bil izrečen varnostni ukrep odvzema rovnice z lesenim ročajem. Oškodovanec E. S. je bil po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V vsakem primeru pa naj obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V nasprotju s pritožbenimi navedbami obdolženčevih zagovornikov, je sodišče druge stopnje zaključilo, da je prvostopenjsko sodišče v obsegu, kot bo razvidno iz obrazložitve te sodbe, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, zbrano dokazno gradivo, še zlasti izvedensko mnenje izvedenca veterinarske stroke prof. dr. M. P. ter ocenilo in v dokaznem sklepu popolno obrazložilo zakaj meni, da je izvedenčevo mnenje v celoti sprejemljivo in ustrezno strokovno obrazloženo. Prvo sodišče je o odločilnih dejstvih napravilo neomajne in utemeljene dokazne zaključke. Prav tako pri tem ni storilo pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv ter ker naj sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, ker naj bi bili ti pomanjkljivi in nepopolni.

6. Uvodoma pritožniki grajajo opis kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Menijo, da je obdolženčevo izvršitveno ravnanje glede nastavitve pasti nekonkretizirano in časovno neopredeljeno, kar pa naj bi bilo ključnega pomena, ker past ni bila nikoli najdena, opis kaznivega dejanja pa mu očita, da naj bi past nastavil z namenom poškodovanja psa. Pritožniki tudi pogrešajo konkretizacijo vrste pasti. Opis kaznivega dejanja bi po prepričanju pritožnikov moral vsebovati razmejitev, ali je pogin psa povzročila past ali pa domnevni udarci z rovnico. Zato naj bi bil kršen 359. člen ZKP.

7. Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki je uvrščeno med kazniva dejanja zoper premoženje, stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi neuporabno. V opisu kaznivega dejanja, katerega storitev se po izpodbijani sodbi očita obdolžencu, so zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1: določno je navedena in konkretizirana tuja stvar kot predmet poškodovanja oziroma uničenja (pes, last oškodovanca E. S.), način uničenja (obdolženčeva nastavitev pasti, v katero se je pes ujel in obdolženčev udarec psa z rovnico po glavi) in tudi obseg poškodbenih posledic (poškodbe psa, ki so posledično povzročile njegovo izkrvavitev ter pogin). Višina povzročene škode ni zakonski znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. V predmetnem primeru je premoženjska škoda oškodovancu nastala s poginom psa (njegovim uničenjem). Ubiti pes v skladu s kazenskopravno teorijo in ustaljeno sodno prakso namreč uživa kazenskopravno varstvo kot zasebna lastnina. V nasprotju s pritožniki gre torej zaključiti, da opis kaznivega dejanja vsebuje obdolženčevo izvršitveno ravnanje. Za sklepčnost opisa kaznivega dejanja pa ni potrebna konkretizacija vrste pasti. Zadošča namreč, da je ta konkretizirana v obrazložitvi sodbe, ki skupaj z izrekom tvori celoto. Iz opisa tudi izhaja, da je pogin psa (njegova izkrvavitev) posledica poškodb, ki jih je pes utrpel zaradi ujetja v past in udarca z rovnico, kar pomeni, da je tudi ta del opisa dovolj konkretiziran, pri čemer je vzpostavljena še vzročna zveza med obdolženčevim inkriminiranim ravnanjem ter prepovedano posledico, ki se odraža v oškodovancu nastali škodi zaradi pogina psa. Tudi čas storitve kaznivega dejanja, torej uničenja tuje stvari, čeprav ni zakonski znak kaznivega dejanja, je v opisu opredeljen, ko se navaja, da je obdolženec v bližini svoje stanovanjske hiše nastavil past, v katero se je 28. 1. 2014, med 17.00 in 17.30 uro ujel pes, ki ga je po ujetju še udaril z rovnico. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodba ni oblikovana v skladu z določbo 359. člena ZKP, saj so v opisu kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.

8. Kot že rečeno, sodišče druge stopnje v celoti sprejema zaključke izpodbijane sodbe glede dokazne vrednosti izvedenskega mnenja izvedenca veterinarske stroke prof. dr. M. P., ki je z neoporečno strokovno argumentacijo in trdnimi stališči odgovoril na vsa relevantna vprašanja, ki so se postavila v predmetnem kazenskem postopku glede poškodb, ki jih je oškodovančev pes utrpel pred poginom, narave teh poškodb ter načina njihovega nastanka. Bistvena ugotovitev, ki jo je izvedenec dr. M. P. s tehtnimi argumenti ter na stopnji gotovosti zastopal tekom celotnega kazenskega postopka in ki jo je prvo sodišče v izpodbijani sodbi pravilno dokazno ovrednotilo, je ta, da se je pes ujel v past dvigalko, namenjeno za lov manjše divjadi (verjetno lisice), zardi česar past ni zgrabila psa za vrat, temveč za nos in lobanjske kosti, okoli 20 cm od konca smrčka. Pri sprožitvi je past z zobatim delom presekala kožo in zdrobila kosti nosu. Poškodbe kot izhajajo iz opisa dejanja, so bile posledica delovanja intenzivne sile iz zgornje in spodnje strani. Past dvigalka je psa zagrabila za gobec in čelo, pri čemer lobanjska kost ni bila zdrobljena, spodnja čeljust pa je bila. Izvedenec dr. M. P. je v pisnih mnenjih ter na neposrednih zaslišanjih z izredno prepričljivostjo pojasnil, zakaj z gotovostjo lahko trdi, da gre večino opisanih poškodb psa pripisati delovanju pasti dvigalke. Poškodbe na glavi psa so bile vretenasto razporejene 20 cm od konice smrčka in dolge 1,5 do 3 cm, vse enake širine 0,5 cm. Če bi bile te poškodbe povzročene s prostimi udarci z rovnico, bi bile te neenakomerno razporejene, saj ni možno, da bi psu lahko storilec te poškodbe povzročil tako kontrolirano in enakomerno. Pritožniki zaključkom izvedenca nasprotujejo sklicujoč se na izpovedbe priče dr. M. G., ki je opravil raztelešenje psa. Ta je namreč v Poročilu Inštituta za patologijo, sodno in upravno veterinarstvo z dne 7. 3. 2014 (list. št. 31) zapisal: ″Pri raztelesbi psa na okončinah in vratu nismo ugotovili nobenih poškodb, ki bi jih pričakovano povzročila železna past z nazobčanimi čeljustmi ali žica, če bi se zadrgnila okoli vratu.″ Vendar pa je že iz povzetka zapisa razvidno, da je dr. M. G. sledove pasti iskal na drugih delih telesa psa kot jih je potem dejansko ugotovil izvedenec. Pritožniki so v nadaljevanju spregledali, da pa je dr. M. G. na kasnejših zaslišanjih dopustil tudi možnost, da so predmetne poškodbe psa nastale z ujetjem v past. Na glavni obravnavi 9. 3. 2017 (hrbtna stran list. št. 197) je tako navajal: ″Na vprašanje sodnice povem, da ob tem pa ne izključujem možnosti, da je te poškodbe povzročila past, saj tudi past vseka, če ima ostre robove″, ni pa povsem izključil tudi možnosti nastanka poškodb z rovnico. Izvedenec dr. M. P. se je do izpovedb priče opredelil na isti glavni obravnavi, pa tudi v dopolnilnem mnenju z dne 17. 4. 2017 ter na glavni obravnavi 4. 5. 2017. Prepričljivo je vztrajal pri ugotovitvi, da se je pes ujel v past dvigalko, kot že v prejšnjih izvidih in mnenjih pa je dopustil tudi udarec psa s topim orodjem, s topim delom oziroma peto rovnice. Glede vretenasto razporejenih poškodb glave ni odstopil od zaključka, da so bile posledica ujetja psa v past dvigalko. Takšen zaključek je dodatno utemeljeval z dejstvom, da v primeru, če bi bile zgornje poškodbe povzročene z ostrim delom rovnice, potem ne ve, kje pa so sledovi zgornjega dela pasti na glavi psa, saj če bi past psa zagrabila le za spodnjo čeljust, bi ta morala biti povsem zdrobljena ali kost presekana, bil pa je zdrobljen le en del spodnje čeljustnice le na levem delu.

9. Ni mogoče soglašati s pritožniki, da izpodbijana sodba medsebojno kombinira nezdružljive ugotovitve izvedenca dr. M. P. in obducenta dr. M. G. Že zgoraj je sodišče druge stopnje izpostavilo tisti del izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec dopustil tudi delovanje tope sile na področje čelnice psa. Dopustil je ″kakšen udarec″ s topim orodjem, s topim delov oziroma peto rovnice. Glede na to, da obdolženec sam ni zanikal, da je psa udaril tudi z rovnico, je sodišče v opis kaznivega dejanja, upoštevaje mnenje izvedenca vneslo tudi očitek, da je obdolženec psa, ujetega v past, z rovnico še ″trikrat″ udaril po glavi. Sodišče druge stopnje v tej zvezi le ugotavlja, da ob natančnejši analizi izvedenskega mnenja, ni mogoče obdolžencu očitati treh udarcev z rovnico (pri tem je šlo za topi del), ampak zgolj en udarec, saj je izvedenec navajal ″kakšen udarec s topim orodjem″, pri tem pa števila udarcev ni mogel točno opredeliti. Zato je sodišče v tem delu sledilo pritožbi in v korist obdolženca opis dejanja spremenilo tako, da se mu poslej očita le en udarec z rovnico po glavi v past ujetega psa.

10. Ob pravilni dokazni oceni izvedenskega mnenja izvedenca dr. M. P., kot jo je utemeljilo prvo sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa je slednje imelo zanesljivo podlago za zavrnitev obdolženčevega zagovora kot neverodostojnega. V zagovoru je obdolženec namreč zanikal, da je nastavil past dvigalko v katero se je ujel pes. Smiselno se je namreč skliceval na skrajno silo v kateri naj bi postopal pri obrambi pred napadom psa. Ker je bilo v predmetnem kazenskem postopku z gotovostjo ugotovljeno, da se je pes ujel v past dvigalko, so pravilni zaključki prvega sodišča, da ni mogoče govoriti o izključitvi protipravnosti obdolženčevega ravnanja (kot ga opisuje v zagovoru), saj ne z nastavitvijo pasti dvigalke ne z udarcem z rovnico v glavo psa, ko je ta bil že ujet v past, ni od sebe odvračal istočasne nevarnosti. Obdolženčev zagovor pa ni bil ovržen le z izvedenskim mnenjem dr. M. P., pač pa tudi s pričevanjem obducenta dr. M. G., na katerega se pritožniki sklicujejo. Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje pod točko 18 obrazložitve je dr. M. G. na glavni obravnavi 9. 3. 2017 (list. št. 197) potrdil, da pri raztelešenju psa ni bilo ugotovljeno, da bi pes krvavel in nosnic smrčka, kar bi bilo sicer izkazano, če bi obdolženec psa onesposobil zgolj z enim močnim udarcem s palico po glavi, zaradi katerega je pes obležal, iz nosnic pa mu je začela teči kri, kot se je zagovarjal. Tudi izvedenec dr. P. je izključil takšen način poškodovanja psa. Izključil je možnost, da bi obdolženec psa z udarcem z leseno palico spravil v nezavest. Trzanje nog, ki ga opisuje obdolženec, pa se pojavi le, ko so poškodovani oziroma zmečkani deli možganov. Dokazna ocena tega dela obdolženčevega zagovora torej ne temelji le na sklepanju oziroma domnevah dr. M. G., kot to skušajo prikazati pritožniki.

11. Pritožniki zaključke prvega sodišča o ujetju psa v past dvigalko, temelječe na izvedenskem mnenju veterinarske stroke, po oceni pritožbenega sodišča skušajo neuspešno ovreči na podlagi lastne interpretacije pričevanj prič R. K. in I. S. Glede na krajevne okoliščine, razdalje na katerih naj bi priči psa slišali, dejstvo, da se tam na kmetijah nahajajo tudi drugi psi, menijo, da je sodišče prve stopnje dalo pričevanjema preveliko težo. Sodišče druge stopnje se s pritožbenim očitkom ne strinja. Priča R. K. je na obeh zaslišanjih skladno izpovedoval o cviljenju psa, ki je trajalo nekaj trenutkov in o katerem je seznanil tudi ženo. Povedal, je, da ni šlo za običajen lajež. Podobno je oglašanje psa ocenila priča I. S. V obeh primerih pa gre le za kontrolna dokaza, saj je bilo že na podlagi izvedenskega mnenja z gotovostjo ugotovljeno, da se je pes ujel v past dvigalko, pri čemer je pes, kot zatrjuje izvedenec, še vedno živel, bil pri zavesti in trpel.

12. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh izpovedb oškodovanca (obdolženca naj bi označil za monstruma, ki naj bi pobil več psov in mačk), ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih obravnavanega kaznivega dejanja. Odločilna dejstva so tista, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo.

13. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožniki, da prvostopenjsko sodišče v ponovljenem sojenju ni sledilo napotilom razveljavitvenega sklepa z dne 26. 9. 2017 ter ni podrobneje raziskalo dejansko stanje glede nastavljanja pasti. S temeljito presojo vsakega dokaza posebej in vseh kot celote, še zlasti pa z analizo izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje sprejelo zanesljiv dokazni sklep, pospremljen s tehtno argumentacijo, da je bil oškodovančev pred poginom ujet v past dvigalko. Obrazložitev v točki 27, da obdolžencu nastavljanje pasti ni tuje, ni protispisna niti ni vzeta iz konteksta. Priča D. V. je na glavni obravnavi 4. 5. 2017 opisala dogodek (list. št. 229), ko se je kakšni dve leti pred poginom E. S. psa, v past ujela tudi njegova psička. S poškodovano tačko do kosti jo je iz pasti rešil E. S., jo priči prinesel domov in povedal, da je bila ujeta v past v bližini obdolženčevega doma. Tedaj je proti psički pritekel obdolženec z motiko ali rovnico v roki, da bi jo pokončal. Na glavni obravnavi 1. 4. 2015 (hrbtna stran list. št. 60) je obdolženec sicer zanikal, da naj bi on nastavil pas (volka) v katero se je psička ujela in sprva navajal, da ga tam ni bilo, po predočenju izpovedb E. S. pa, da je z rovnico delal v vinogradu in da ni nameraval psičke ubiti. Na glavni obravnavi 8. 11. 2016 (list. št. 165) pa je, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, obdolženec navajal, da je nastavil past, ki jo pozneje vzel E. S. Dodal je še, da se je v past ujel D. V.-jev pes, ki je preganjal srne. Past volk je nastavil, ker ″so lisice nosile kure″. Glede na opisano spreminjanje obdolženčevega zagovora, sodišču prve stopnje ni mogoče oporekati pravilnosti njegove dokazne ocene.

14. Potem, ko je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je bil vzrok pogina psa njegovo ujetje v past, nastavljeno po obdolžencu, ob tem pa še obdolženčev udarec z rovnico v glavo psa, kar je povzročilo številne telesne poškodbe psa in njegovo izkrvavitev, ob tem pa zavzelo pravilen dokazni sklep, da je obdolženec vsaj enkrat v preteklosti že nastavil past v katero se je ujel pes, je imelo zanesljivo podlago za presojo obdolženčevega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari oziroma njenega uničenja (usmrtitve psa) ter njegove krivde. Obdolženec se je zavedal dejstva, da se lahko v nastavljeno past ujame tudi pes in se pri tem poškoduje, prav tako pa se je zavedal, da dodaten udarec s topim delom rovnice v glavo psa le-tega lahko ne samo poškoduje, temveč tudi usmrti. Zavedal se je torej, da lahko z opisanima ravnanjema tujo stvar poškoduje oziroma jo celo uniči, očitno pa je v to tudi privolil, kar potrjuje prav dodatni udarec s topim delom rovnice v glavo psa. Zato sodišče druge stopnje šteje, da je neoporečna argumentacija sodišča prve stopnje pod točko 35, da je obdolženec kaznivo dejanje storil s krivdno obliko eventualnega naklepa. Že samo obdolženčevo nastavljanje pasti ne more pomeniti njegovega malomarnostnega ravnanja v smeri realizacije prepovedane posledice, saj se je glede na vse okoliščine primera, obdolženec gotovo zavedal, da se v past lahko ujame tudi tuja žival, v konkretnem primeru pes, saj je nenazadnje past nastavil na domačem dvorišču. ne pa morebiti v gozdu. Pri tem je povsem irelevantno sklicevanje pritožnikov, češ da je dopustno uporabljanje pasti dvigalke za lov lisic v obdobju od 1. julija do 15. marca. Res je sicer, da 11. točka 4. člena Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob dovoljuje lov na lisico od 1. julija do 15. marca, a za dopustnost lova morajo biti uresničeni še številni drugi pogoji iz Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1), še zlasti iz X. dela slednjega, ki v 60. členu podrobneje predpisuje pravico do udejstvovanja v lovu. Vendar pa bi v dejanskih okoliščinah kot so bile ugotovljene v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari, bili zakonski znaki tega kaznivega dejanja uresničeni tudi, če bi obdolženec izpolnjeval vse pogoje po ZDLov-1. Sicer pa gre dodati, da v skladu z določbo 5. člena ZDLov-1 (pomen izrazov) lov pomeni iskanje, opazovanje, zasledovanje, vabljenje in čakanje divjadi s ciljem upleniti divjad ali odloviti divjad živo ter pobiranje divjadi ali njenih delov. Torej bi bil v okoliščinah obravnavanega primera lovec enako obravnavan kot obdolženec, zato je odveč problematiziranje pritožnikov, da je absurdno, da če bi past nastavil lovec, kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno.

15. Pravno zmotno je naziranje pritožnikov, da je sodišče prve stopnje s spremembo opisa kaznivega dejanja in drugačno pravno opredelitvijo kaznivega dejanja kršilo objektivno identiteto obtožbe obenem pa obdolženčevo pravico do obrambe, ker se glede spremembe ni mogel izjaviti. Sodišče je sicer vezano na opis dejanja v obtožbi, vendar pa sodna praksa pri razlagi objektivne identitete (oziroma pri razlagi zakonskega besedila ″sodba se lahko nanaša le na dejanje, ki je predmet obtožbe″) ni sprejela absolutne vezanosti med obema aktoma, temveč je dopustila določene manjše posege v opis dejanja, še posebej, če gre za posege v korist obdolžencev. Pri takšnih spremembah pa je zmeraj potrebno izhajati iz smisla in pomena objektivne identitete sodbe in obtožbe, ki je v tem, da zagotavlja obdolžencu učinkovito obrambo, hkrati pa sodišču preprečuje, da bi to prevzelo vlogo organa pregona. Sodišče sme spremeniti opis dejanja tudi v bistvenih delih, če je to obdolžencu v korist. V obravnavanem primeru je prvo sodišče iz opisa dejanja po obtožnem predlogu izpustilo dele, ki obdolžencu očitajo surovo ravnanje z živaljo in krut način povzročitve njenega pogina, kar so zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja mučenja živali po drugem v zvezi s prvim odstavkom 341. člena KZ-1, za katerega je bila zagrožena kazen do dveh let zapora. Iz preostalega opisa dejanja pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ustreza kaznivemu dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, za katerega sta zagroženi denarna kazen ali zapor do dveh let. Sodišče sme samo, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja, kar je v določenih primerih nujno, če se želi izogniti morebitnemu očitku o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe (kršitev 11. točke prvega odstavka 371 člena ZKP). Glede na navedeno ni dvoma, da je bila sprememba opisa po sodišču prve stopnje dopustna in da tudi ni šla v obdolženčevo škodo. Sprememba opisa kaznivega dejanja in pravne opredelitve kaznivega dejanja, ki v ničemer ni vplivala na obdolženčev pravni položaj, pa tudi ni narekovala posebne, vnaprejšnje priprave obrambe.

16. Procesna predpostavka za pregon kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari v temeljni obliki po prvem odstavku 220. člena KZ-1, je obstoj predloga za pregon, ki ga da oškodovanec (tretji odstavek 220. člena KZ-1) na zakonsko določen način in v zakonskem roku treh mesecev (52. in 53. člen ZKP). V obravnavanem primeru je ta predpostavka izpolnjena, saj je oškodovanec E. S. ustno kazensko ovadbo s predlogom za pregon na zapisnik podal 28. 1. 2014 (list. št. 6).

17. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da gre, glede na ugotovljeno manjšo kriminalno količino oziroma intenzivnost ravnanja obdolženca, ko se mu namesto treh poslej očita le en udarec po glavi psa s topim delom rovnice, obdolžencu določeno kazen zapora znižati iz petih na štiri mesece. Sicer pa je sodišče prve stopnje obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni štirih mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija, tudi z znižano določeno kaznijo zapora, zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

18. Obdolženec je upokojenec, ki prejema 594,00 EUR pokojnine, živi pa na kmetiji, ki je sedaj sinova last. Oprostitev povrnitve stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je izjema, ki jo sodišče uporabi le v primeru, če bi bilo zaradi plačila teh stroškov ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Dokazno breme, da so podani pogoji za oprostitev povrnitve vseh stroškov ali njihovega dela je na strani obdolženca. Zagovorniki pritožbeno izpostavljajo, da je obdolženec starejši gospod, ki je v pokoju in ni več delovno zmožen. S pokojnino naj bi si pokrival le osnovne materialne potrebe kot so hrana, obratovalni stroški, obutev, higienski pripomočki i. t. d. (obstoja ter višine slednjih pritožniki niso dokazno podkrepili). Plačilo stroškov kazenskega postopka 2.847,61 EUR in 80,00 EUR sodne takse naj bi škodno vplivalo na njegovo vzdrževanje. Kot izhaja iz obrazložitve stroškovnega dela sodbe pod točko 39 je sodišče pri odmeri sodne takse upoštevalo tudi slabše premoženjske razmere obdolženca, sicer pa je specificiralo vse stroškovne postavke in zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Opozoriti pa velja, da določba četrtega odstavka 95. člena ZKP dopušča, da sme sodišče, če se okoliščine, ki kažejo na ogroženo vzdrževanje obdolženca, ugotovijo po izdaji odločbe o stroških, na obdolženčev predlog s posebnim sklepom obdolženca oprostiti povrnitve stroškov kazenskega postopka, me plačilo le-teh odložiti, ali pa mu dovoliti, da jih povrne v obrokih.

19. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da v ostalem delu niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevih zagovornikov v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

20. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obdolženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

01.06.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 43384/2017
• VSL Sklep in sodba VII Kp 19826/2015
• VSL Sklep VII Kp 28903/2021