<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep II Kp 23067/2017

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2018:II.KP.23067.2017
Evidenčna številka:VSC00010818
Datum odločbe:17.04.2018
Senat, sodnik posameznik:Marija Bovha (preds.), Zinka Strašek (poroč.), Andrej Pavlina
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:grožnja - opis kaznivega dejanja - odločilna dejstva - ogrožanje varnosti - poziv k dopolnitvi vloge - nepopoln obtožni predlog

Jedro

Natančno branje opisa očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu z dne 6. 2. 2015 pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu o tem, da opis ne vsebuje odločilnega dejstva v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem grožnje po prvem odstavku člena 135 ZKP, torej očitka, da naj bi obdolženec izvršil kaznivo dejanje prav z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Zato je napačno razlogovanje pritožbe, da bi zaradi pomanjkljivosti v zvezi z zadostno konkretizacijo prvostopno sodišče smelo pozvati oškodovanca kot tožilca k dopolnitvi obtožnega akta, kajti v takem primeru bi sodišče preseglo svoje poslanstvo o delitvi procesnih funkcij v kazenskem postopku, istočasno pa bi obdolženca s takim ravnanjem postavilo v neenakopraven položaj, saj bi s tem, ko bi nakazalo na vsebinsko pomanjkljivost vloženega obtoženega predloga v zvezi s samim opisom in v tej smeri zahtevalo popravek s strani oškodovanca kot tožilca, svoja pooblastila brez dvoma prekoračilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Oškodovanca kot tožilca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zavrglo in mu posledično naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebne izdatke obdolženca in njegovega zagovornika.

2. S tako odločitvijo se oškodovanec kot tožilec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svoji pooblaščenki uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlaga, da se napadeni sklep razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v nadaljnji postopek.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni kazenski zadevi so bila na predlog oškodovanca kot tožilca opravljena posamezna preiskovalna dejanja, nato pa je njegova pooblaščenka dne 6. 2. 2018 pri prvostopnem sodišču vložila obtožni predlog zoper obdolženca zaradi storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku člena 135 KZ-1. Prvostopno sodišče je pravilno v skladu z določbo prvega odstavka člena 435 ZKP najprej preizkušalo, ali so podani pogoji za vsebinsko obravnavo tako vloženega obtožnega predloga, oziroma, ali so morda podani pogoji, da se vložen obtožni predlog zavrže (prvi odstavek člena 437 ZKP). Takšen preizkus pred prvostopnim sodiščem je pokazal, da dejanje, kot je opisano v obtožnem predlogu, ni kaznivo dejanje, ker ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje, ki je storjeno takrat, kadar kdo komu zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje in telo. Po prepričanju prvostopnega sodišča takšen opis, kot izhaja iz vloženega obtožnega predloga z dne 6. 2. 2018 ne vsebuje posebnega namena storilca v zvezi z ustrahovanjem oziroma vznemirjanjem oškodovanca kot tožilca, kar je subjektivni znak tega kaznivega dejanja, zaradi česar posledično takšen opis ne zadosti kriterijem konkretizacije v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem. Zato je prvostopno sodišče tako vložen obtožni predlog zavrglo (člen 437 ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka člena 277 ZKP).

6. Pritožba sicer uvodoma celo pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu ne izhaja izrecen zapis v zvezi z namenom obdolženca, je pa ta namen po oceni pritožbe jasno razviden iz besedila obtožnega akta, kajti iz njegove vsebine gre namreč ta namen razbrati zadosti jasno in samo zaradi pomanjkanja določenih besed sodišče ni ravnalo prav, ko je tako vložen obtožni predlog zavrglo. S takimi pritožbenimi navedbami pa pritožba meri na kršitev kazenskega zakona po 1. točki člena 372 ZKP, vendar pa v tem delu ni utemeljena.

7. Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, sploh kaznivo dejanje. Dejanje, zaradi katerega se storilec preganja, pa ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, opis kaznivega dejanja pa predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje vloženi obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe. Opis slehernega kaznivega dejanja mora obsegati torej vse prvine posameznega kaznivega dejanja, v takšen opis pa sodijo najprej odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, kar je dolžnost upravičenega tožilca, ki takšen obtožni akt vlaga.

8. Natančno branje opisa očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu z dne 6. 2. 2015 pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu o tem, da opis ne vsebuje odločilnega dejstva v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem grožnje po prvem odstavku člena 135 ZKP, torej očitka, da naj bi obdolženec izvršil kaznivo dejanje prav z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku člena 135 KZ-1 namreč stori tisti, kdor komu za to, da bi ga ustrahoval ali pa vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo, ali prostost ali pa uničil njegovo premoženje velike vrednosti ali pa, da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Da so zakonski znaki tega kaznivega dejanja izpolnjeni, pa torej tako, kot izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa, ne zadošča, da se je oškodovanec počutil ogroženega, temveč mora takšen namen tistega, ki takšno kaznivo dejanje stori, iz opisa takega protipravnega ravnanja biti tudi razviden. Namen storilca je namreč pri tem kaznivem dejanju izrecni zakonski znak tega kaznivega dejanja in je pomemben tudi zato, da je obravnavano ravnanje prepoznavno v sistemu kaznivih dejanj in da se torej lahko pri obravnavi konkretnega dejanja posameznika napravi jasna ločnica med različnimi vrstami kaznivih dejanj (npr. razžalitve…). V tem primeru gre torej za obarvani naklep, ki mora biti zajet v opisu dejanja, kot bistven zakonski znak tega kaznivega dejanja, torej, da je obdolženec dejanje storil z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca, tega bistvenega znaka tega kaznivega dejanja, ki mora biti v opisu, pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni mogoče nadomeščati z razlogi sodbe in v kontekstu celotnega besedila obtožnega akta, kot si to napačno razlaga pritožba, kateri pri uveljavljanju pritožbenega razloga kršitve zakona v tem delu ni priznati uspeha.1

9. V nadaljevanju pritožba tudi nima prav, da je sodišče zagrešilo kršitev postopkovnih določb ZKP iz razloga, ker oškodovanca kot tožilca ni pozvalo k dopolnitvi obtožnega predloga in je le-tega kar takoj zavrglo, s čemer je bila oškodovancu kot tožilcu odvzeta nadaljnja možnost pregona obdolženca, kar je nedopustno. Po mnenju pritožbe gre za očitno pomanjkljivost v vloženem obtožnem aktu, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo obtožnega predloga, s čimer pa se po oceni pritožbe popolnoma nič smiselno ne spremeni glede celotne vsebine obtožnega akta, kar pritožba skuša podkrepiti s priloženima odločbama VSL opr. št. Kp 1545/93 z dne 22. 12. 1993 in VSC opr. št. Kp 110/2003 z dne 8. 4. 2003.

10. Zmotno je prepričanje pritožbe, da je mogoče pomanjkljivosti glede opisa v zvezi z zakonskimi znaki kaznivega dejanja odpravljati s pozivom na dopolnitev tako vloženega obtožnega akta. Obtožni akt je namreč akt upravičenega tožilca (ne pa sodišča), za katerega je v zakonu predpisana tako njegova vsebina, kot tudi njegov preizkus, saj v objektivnem, kot tudi v subjektivnem pogledu določa predmet spora v kazenskem postopku, na ta način pa je tudi varovana pravica slehernega obdolženca pred vnovičnim pregonom za isto kaznivo dejanje. Zato je za vsak obtožni akt (zasebno tožbo, obtožni predlog in obtožnico) bistvena določenost opisa kaznivega dejanja in, kot je pravilno razlogovalo že prvostopno sodišče in kot izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse, je glede na pomembnost tako vloženega obtožnega akta potrebno tudi vsako njegovo nadaljnjo spremembo razlagati restriktivno. Nobenih pomislekov ni v smeri, da lahko upravičeni tožilec spremeni obtožni akt na glavni obravnavi v primeru, če se spremeni situacija glede dejanskega stanja glede na situacijo ob vložitvi obtožnega akta, kajti dejansko stanje se v vsakem konkretnem kazenskem postopku ugotavlja do konca glavne obravnave, ki je osrednji stadij kazenskega postopka.2 Prvostopno sodišče lahko v fazi predhodnega preizkusa vloženega obtožnega akta upravičenega tožilca pozove zgolj k popravi formalnih pomanjkljivosti vloženega obtožnega akta (drugi odstavek člena 270 ZKP), kar pa v nobenem primeru ne velja za ugotavljanje vsebinskih pomanjkljivosti vloženega obtožnega akta, ki se nanašajo na sklepčnost takega obtožnega akta, zlasti takrat, ko je pod vprašaj, kot je tudi v obravnavanem primeru, postavljen opis oziroma zadostna konkretizacija očitanega kaznivega dejanja. Za to je napačno razlogovanje pritožbe, da bi zaradi pomanjkljivosti v zvezi z zadostno konkretizacijo prvostopno sodišče smelo pozvati oškodovanca kot tožilca k dopolnitvi obtožnega akta, kajti v takem primeru bi sodišče preseglo svoje poslanstvo o delitvi procesnih funkcij v kazenskem postopku, istočasno pa bi obdolženca s takim ravnanjem postavilo v neenakopraven položaj, saj bi s tem, ko bi nakazalo na vsebinsko pomanjkljivost vloženega obtoženega predloga v zvezi s samim opisom in v tej smeri zahtevalo popravek s strani oškodovanca kot tožilca, svoja pooblastila brez dvoma prekoračilo.3 Napačno je tudi razlogovanje pritožbe, da je v tej smeri celo sodna praksa zavzela takšno stališče, saj obe izpostavljeni in priloženi odločbi ne obravnavata takšnega vprašanja. Z odločbo VSL opr. št. Kp 1545/1993 z dne 22. 12. 1993 je namreč pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbi takrat javnega tožilca in izpodbijani sklep razveljavilo, v obrazložitvi pa jasno zapisalo, da je v obravnavanem primeru pri vložitvi obtožnega akta s strani upravičenega tožilca šlo za formalno pomanjkljivost tako vloženega obtožnega akta, zato bi prvostopno sodišče v takem primeru tožilca moralo pozvati k odpravi takšne pomanjkljivosti in v nadaljevanju iz te odločbe jasno izhaja, da bi v skladu s prvim odstavkom člena 270 takrat veljavnega ZKP sodišče lahko postopalo le v primeru, če bi ugotovilo, da dejanje, ki je predmet obtožbe sploh ni kaznivo dejanje, kar pomeni, da je v obravnavanem primeru šlo za odpravo formalnih pomanjkljivosti vloženega obtožnega akta državnega tožilca, ne pa za odpravo vsebinskih pomanjkljivosti, kot je v obravnavanem primeru. Z odločbo VSC opr. št. Kp 110/2003 z dne 8. 4. 2003 pa je pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno v postopku zavrženja nepopolne vloge oškodovanke pred prvostopnim sodiščem. V tem primeru je oškodovanka kot tožilka vložila obtožni predlog zoper obdolženca, takšen obtožni akt ni bil sposoben za vsebinsko obravnavo, zato je bila oškodovanka pozvana k popravi vloge, kar pa v naloženem roku ni storila, zato je prvostopno sodišče oškodovankino vlogo zavrglo kot nepopolno, kar pomeni, da je bil predmet tega postopka presoja procesne odločitve prvostopnega sodišča, kateremu je pritožbeno sodišče s svojo odločbo pritrdilo. Nobena izmed obeh izpostavljenih odločb ne potrjuje pritožbenih navedb v smeri, da je dopustno v fazi preizkusa vloženega obtožnega akta pozivati upravičenega tožilca na odpravo vsebinskih pomanjkljivosti v zvezi z nezadostno konkretiziranim opisom kaznivega dejanja iz razlogov, kot je bilo predhodno pojasnjeno, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi postopkovnih določb ZKP (tretji odstavek člena 76 ZKP v zvezi z drugim odstavkom člena 371 ZKP).

11. Ker torej pritožbeno uveljavljena pritožbena razloga nista utemeljena, je bilo potrebno tako pritožbo zavrniti (tretji odstavek člena 402 ZKP), saj je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožbeno sodišče pa pri tem tudi ni zasledilo kršitve, na katero pazi uradoma (peti odstavek člena 402 ZKP). Pritožba izpostavlja, da je oškodovanec kot tožilec doslej že oproščen plačila sodnih taks v predhodnem postopku, zato oprostitev plačila sodnih taks tudi predlaga v pritožbenem postopku in po prepričanju pritožbenega sodišča je takšen njegov predlog utemeljen, saj spisovno gradivo izkazuje, da je bil pritožnik deležen brezplačne pravne pomoči pred prvostopnim sodiščem (odločba Bpp 575/2018 z dne 12. 4. 2018), zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da se oškodovanca kot tožilca v tem kazenskem postopku v skladu z drugim odstavkom člena 96 ZKP oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

-------------------------------
1 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 47349/2014-65 z dne 6. 4. 2017
2 Podobno v sodbah VS RS I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010, opr. št. I Ips 231/2008 z dne 19. 2. 2009 in I Ips 45062/2014 z dne 22. 6. 2017
3 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
01.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NzU3