VSC Sklep Cpg 210/2017

Jedro

Tožena stranka utemeljeno kot nepravilno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče pobotati terjatev in obveznosti, ki izvirajo iz medsebojnih razmerji med toženo stranko in družbo P. d.o.o., ker da ta ni pravdna stranka. Po določbi drugega odstavka 421. člena OZ lahko dolžnik (v tem primeru tožena stranka) uveljavlja proti prevzemniku terjatev (v tem primeru tožeča stranka) vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku, torej proti družbi P. d.o.o. do takrat, ko je izvedel za odstop. Ni dvoma, da je tak ugovor tožene stranke tudi ugovor, da je vtoževana terjatev ugasnila zaradi pobota z nasprotno terjatvijo, ki jo ima tožena stranka do odstopnika, kakor tudi ugovor pobota v pravdnem postopku takoimenovani procesni pobot.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (točka II. izreka sodbe in sklepa) se razveljavi in se zadeva v tem izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom izreklo: "I./1. Zaradi delnega umika tožbe se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 123236/2014 z dne 28. 10. 2014 v zahtevku tožeče stranke delno razveljavi glede plačila zneska 10.044,35 EUR s pp in se postopek v tem obsegu ustavi. II./1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 123236/2014 z dne 28. 10. 2014 se v preostalem delu zahtevka delno vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka A. Š., sedaj S. d.o.o., dolžna plačati tožeči stranki J. d.o.o., znesek 74.313,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2014 dalje do plačila, ter povrniti izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2014 dalje, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. II./2. Ugovor pobotanja tožene stranke se zavrne. II./3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi njene nadaljnje pravdne stroške v skupnem znesku 4.051,75 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo."

2. Tožena stranka po pooblaščencu sodbo sodišča prve stopnje (točka II. izreka) izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, tožečo stranko pa obveže k plačilu pravdnih stroškov in stroškov pritožbenega postopka, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka v pritožbi še nadalje vztraja, da obstojijo vsi pogoji za medsebojni pobot terjatev in sicer za pobot terjatev in obveznosti, ki izvirajo iz medsebojnega razmerja med družbo P. d.o.o. in toženo stranko in da je obstoj in višino svoje nasprotne terjatve, ki jo uveljavlja v pobot z vtoževano terjatvijo, tudi dokazala, sicer pa, da tega tožeča stranka niti ni z ničemer prerekala. Nadalje vztraja, da je svojo nasprotno terjatev, ki jo uveljavlja v pobot, tožena stranka tekom postopka tudi v celoti dokazala s predlaganimi dokazi. Zaključek sodišča prve stopnje v tem delu je zato materialno pravno napačen. Nadalje vztraja, da pogodba o odstopu terjatev ni bila podpisana 13. 8. 2014, temveč kasneje in zgolj za potrebe te pravde zato, da je nična. Pri tem se sklicuje na svoje že v postopku na prvi stopnji podane navedbe v zvezi s trditvami tožeče stranke glede izstavitve računa št. 0086-2014 v višini 74.313,70 EUR z dne 5. 9. 2014 katerih pa da sodišče prve stopnje ni presojalo.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene.

4. Postopek v tej zadevi se je začel pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017, v nadaljevanju ZPP-E). Vendar pa je bila odločba s katero se je postopek končal pred sodiščem prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E. Zato se je postopek pred višjim sodiščem na podlagi 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale pred začetkom uporabe ZPP-E.

5. Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala plačilo terjatve v znesku 84.358,05 EUR s pp., ki jo je po ugovoru tožene stranke delno skrčila tako, da uveljavlja še terjatev v znesku 74.313,70 EUR po računu št. 00086-2014 z datumom 16. 7. 2014 in z zapadlostjo 24. 7. 2014. Zatrjevala je, da ji je bila ta terjatev odstopljena s cesijsko pogodbo z dne 13. 8. 2014 sklenjeno z odstopnikom P. d.o.o.

6. Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala. Zatrjevala je, da je bila vtoževana terjatev pobotana z nasprotno terjatvijo, ki jo je imela do družbe P. d.o.o. iz naslova opravljenih del zaračunanih z računom 75/2014 z dne 28. 3. 2014 v višini 54.956,66 EUR in z računom št. 108/2014z dne 19. 6. 2014 v višini 15.685,86 EUR. Prav tako je navajala, da ima nasprotno terjatev do tožeče stranke v znesku 6.070,39 EUR po računu z dne 18. 12. 2013 z zapadlostjo 23. 12. 2013. Za primer, da bi sodišče ugotovilo obstoj vtoževane terjatve tožeče stranke je tožena stranka terjatev po navedenih računih uveljavljala v pobot z vtoževano terjatvijo tožeče stranke. Istočasno je tožena stranka uveljavljala ničnost sklenjene pogodbe o odstopu terjatve, ker da je bila ta antidatirana.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je družba P. d.o.o. za toženo stranko izvedla naročena dela v L. v skupnem znesku 84.358,05 EUR, kolikor je znašala tudi tožeči stranki odstopljena terjatev, ki jo je ta uveljavljala zoper toženo stranko na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 13. 8. 2014. Nadalje je ugotovilo, da je bil del terjatev v znesku 10.044,35 EUR poravnan s kompenzacijo sklenjeno med toženo stranko in družbo P. d.o.o., neporavnan pa je ostal račun v vtoževanem znesku 74.313,70 EUR, katerega utemeljenost je tekom postopka bila potrjena tudi s pridobljenim izvedenskim mnenjem izvedenca gradbene stroke, na katerega pa tožena stranka ni imela pripomb in utemeljenosti tako ugotovljene terjatve tožena stranka tudi v pritožbenem postopku ne izpodbija.

8. Kolikor tožena stranka izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o odstopu terjatev sklenjena 13. 8. 2014 in da ni nična, kot je to zatrjevala tožena stranka, pa pritožba ni utemeljena. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da terjatev po vtoževanem računu obstoji v vtoževanem znesku, za odločitev ni relevantno koliko računov je tožeča stranka oziroma družba P. d.o.o. izstavila toženi stranki za to terjatev. Zgolj dejstvo, da naj bi ji zadnji račun poslala po datumu sklenitve pogodbe o odstopu pa tudi ne dokazuje, da pogodba ni bila sklenjena z navedenim datumom in da je bila antidatirana, še manj dokazuje ničnost sklenjene pogodbe.

9. Tožena stranka pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede uveljavljanega pobotnega ugovora tožene stranke in sicer materialnega in procesnega pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je ta ugovora zavrnilo. Glede nasprotne terjatve tožene stranke, ki jo je ta uveljavljala v pobot z vtoževano terjatvijo tožeče stranke in uveljavljanega pobota je sodišče prve stopnje zaključilo, da pobot ni možen, ker da tožena stranka zoper tožečo stranko ne more uveljavljati terjatev, ki jih ima do družbe P. d.o.o., ki ni pravdna stranka. Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala iztožljivosti in likvidnosti svoje v pobot uveljavljane terjatve, da ni izkazala nespornosti računa št. 75-2014 za znesek 54.955,65 EUR in št. 180-2014 za znesek 15.865,86 EUR, ker da teh računov P. d.o.o. ni potrdil oziroma priznal, računa za znesek 6.070,79 EUR pa da tožena stranka sploh ni predložila, da tožena stranka ni predložila pisnega obvestila o enostranskem pobotu, kompenzacija, ki jo je predložila (priloga B 8 spisa), pa da je obsegala samo skupni znesek kompenzacije 10.044,35 EUR za katerega pa da je tožeča stranka skrčila svoj zahtevek. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje oba pobotna ugovora (materialnega in procesnega) zavrnilo.

10. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

11. Tožena stranka utemeljeno kot nepravilno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče pobotati terjatev in obveznosti, ki izvirajo iz medsebojnih razmerji med toženo stranko in družbo P. d.o.o., ker da ta ni pravdna stranka. Po določbi drugega odstavka 421. člena OZ lahko dolžnik (v tem primeru tožena stranka) uveljavlja proti prevzemniku terjatev (v tem primeru tožeča stranka) vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku, torej proti družbi P. d.o.o. do takrat, ko je izvedel za odstop. Ni dvoma, da je tak ugovor tožene stranke tudi ugovor, da je vtoževana terjatev ugasnila zaradi pobota z nasprotno terjatvijo, ki jo ima tožena stranka do odstopnika, kakor tudi ugovor pobota v pravdnem postopku takoimenovani procesni pobot.

12. Nadalje OZ v določbi 315. člena izrecno določa pobot z odstopljeno terjatvijo in tako v prvem odstavku določa, da dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom. Z njim lahko pobota tudi svoje terjatve do odstopnika, ki jih je pridobil pred obvestilom o odstopu, pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, če zapade ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim (drugi odstavek). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem postopku ne more uveljavljati v pobot terjatev, ki jih ima do družbe P. d.o.o., je tako napačen. Sodišče prve stopnje bi moralo pobotni ugovor presojati na podlagi zgoraj navedenih materialnopravnih pravil.

13. Prav tako je zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da morajo biti v pobot uveljavljane terjatve nesporne, saj je namen pravdnega postopka ravno ugotavljanje utemeljenosti uveljavljanih terjatev in se te ugotavljajo glede na trditve in dokaze pravdnih strank. Sodišče prve stopnje bi zato moralo po toženi stranki uveljavljani pobotni ugovor presojati upoštevaje trditve tožene stranke in zanje predložene dokaze ter nasprotne trditve in dokaze tožeče stranke, v kolikor so bile te sploh podane.

14. Sodišče prve stopnje je sicer v zvezi z nasprotno v pobot uveljavljano terjatvijo oziroma pobotno terjatvijo po trditvi tožene stranke zaključilo tudi, da tožena stranka te ni z ničemer izkazala, prav tako da ni izkazala, da je izjavila pobot za terjatev tožeče stranke, kar pa pritožba utemeljeno izpodbija in v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem se utemeljeno sklicuje na svoje trditve in zanje predložene dokaze v zvezi z obstojem svoje nasprotne terjatve, kot je te podala že v ugovoru zoper tožbeni zahtevek tožeče stranke in nato tekom postopka, med njimi tudi na kompenzacijsko listino (glej prilogo B8), ki dokazuje, da je bil račun št. 75/2014 vključen v kompenzacijo z dne 9. 5. 2014 in kot takšen s strani družbe P. d.o.o. potrjen. Prav tako je z računom št. 108/2014 z dne 19. 6. 2014 dokazovala nasprotno terjatev v znesku 15.685,86 EUR (glej prilogo B9), z izpiskom iz poslovnih knjig pa terjatev v znesku 6.070,39 EUR do tožeče stranke, za katero tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je tožeča stranka ni z ničemer prerekala. Navedeno je tako v nasprotju s pavšalno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka nasprotne terjatve ni z ničemer izkazala. Prav tako je tožena stranka v dokaz trditev, da je prišlo do enostranskega pobota zatrjevala in se sklicevala na e korespondenco z dne 9. 9. 2014, iz katere naj bi bilo razvidno, da je bil pobot izveden in torej podana pobotna izjava upniku, česar pa sodišče prve stopnje ni presojalo.

15. Sodišče prve stopnje je tako glede v pobot uveljavljane terjatve zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja nasprotnih terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Pritožbi je bilo po navedenem ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje (točka II. izreka) razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (člen 165/III ZPP).

17. V novem sojenju naj sodišče ravna v zgoraj nakazani smeri.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 166/2007
• VSL sklep II Ip 5213/2012
• VSL sklep I Cpg 1751/2013