<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep II Ip 422/2017

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2018:II.IP.422.2017
Evidenčna številka:VSC00007826
Datum odločbe:10.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Pešec (preds.), Irena Leskovšek Jurjec (poroč.), Darja Pahor
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:izdaja sklepa o izvršbi - opustitev vročitve predloga za izvršbo

Jedro

Po drugem odstavku 45. člena ZIZ je sklepu o izvršbi, ki se vroči dolžniku, priložena tudi kopija predloga za izvršbo. Povzeta zakonska določba pomeni, da je predlog za izvršbo sestavni del sklepa o izvršbi, v katerem izvršilno sodišče praviloma zgolj dovoli predlagano izvršbo. Ni zakonske zahteve, da bi moralo prepisovati vsebino predloga. Glede na množično vlaganje predlogov za izvršbo in njihovo obsežnost, bi to bilo neekonomično, zamudno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom izreklo dolžniku denarno kazen 60.000,00 EUR za primer, da v roku 15 dni od vročitve sklepa ne bo predal bančne garancije z vsebino, kot izhaja iz sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 23. 3. 2016 (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora v roku 15 dni od vročitve sklepa plačati denarno kazen 50.000,00 EUR na TRR sodišča, sicer jo bo izterjalo po uradni dolžnosti (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je s sklepom z dne 23. 3. 2016 dovolilo izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne terjatve - predaje bančne garancije z vsebino iz predloga za izvršbo. Sklep je postal pravnomočen 21. 6. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju II Ip 176/2017. Hkrati z dovolitvijo je dolžniku izreklo denarno kazen 50.000,00 EUR za primer, da ne bo izpolnil nedenarne terjatve. Upnik je po pozivu sodišča z vlogo z dne 17. 7. 2017 obvestil sodišče, da dolžnik ni izpolnil nedenarne terjatve.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga dolžnik pritožbi po različnih pooblaščencih.

O prvi pritožbi:

3. Dolžnik vlaga prvo pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V njej navaja, da mu doslej še ni bila izrečena denarna kazen. Res je upnik s predlogom za izvršbo predlagal tudi izrek denarne kazni. Sodišče je s sklepom o izvršbi zgolj dovolilo predlagano izvršbo in odmerilo izvršilne stroške, ni pa izreklo denarne kazni. Z izrekom sklepa o izvršbi ni bilo odločeno o izreku denarne kazni. Sodišče bi moralo, kolikor bi sledilo upnikovemu predlogu za izrek denarne kazni, v sklepu o izvršbi izrecno navesti, da se ugodi predlogu upnika. Izrek denarne kazni je samostojna odločitev, ki mora imeti dejansko podlago v navedbi pogojev za upravičenost, da je o denarni kazni mogoče odločiti. Ne gre zanemariti, da postane pravnomočen izrek sodne odločbe in ne njena obrazložitev. Posledično ne zadošča, da se sodišče opredeli do predloga zgolj v obrazložitvi sklepa.

4. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo upniku po pooblaščeni odvetniški pisarni s pozivom, odgovora ni vložil.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ne drži, da dolžniku ni bila izrečena denarna kazen s sklepom o izvršbi in da o tem ni bilo odločeno z izrekom sklepa o izvršbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s sklepom z dne 23. 3. 2016 dovolilo izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne terjatve - predaje bančne garancije z vsebino iz predloga za izvršbo (1. točka obrazložitve). Po drugem odstavku 45. člena ZIZ je sklepu o izvršbi, ki se vroči dolžniku, priložena tudi kopija predloga za izvršbo. Dolžnik ne zanika, da ju ne bi prejel skupaj. Povzeta zakonska določba pomeni, da je predlog za izvršbo sestavni del sklepa o izvršbi, v katerem izvršilno sodišče praviloma zgolj dovoli predlagano izvršbo. Ni zakonske zahteve, da bi moralo prepisovati vsebino predloga. Glede na množično vlaganje predlogov za izvršbo in njihovo obsežnost, bi to bilo neekonomično, zamudno.

7. Po prvem in drugem odstavku 226. člena ZIZ sodišče v primeru, če mora dolžnik po izvršilnem naslovu nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, dolžniku določi s sklepom o izvršbi primeren rok za izpolnitev obveznosti. S sklepom o izvršbi izreče sodišče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Fizični osebi izreče sodišče denarno kazen največ do 10.000 eurov, pravni osebi in podjetniku pa do 500.000 eurov. Odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je upnik po pozivu sodišča z vlogo z dne 17. 7. 2017 obvestil sodišče, da dolžnik ni izpolnil nedenarne terjatve (2. točka obrazložitve), ta ne izpodbija. S tem tudi ne izpodbija odločilnega pogoja za izrek nove, višje denarne kazni v novem roku po tretjem odstavku 226. člena ZIZ, o čemer je odločeno v I. točki izreka. Z II. točko izreka je sodišče prve stopnje dolžniku le naložilo plačilo denarne kazni, kar mu je zagrozilo s sklepom o izvršbi.

O drugi pritožbi:

8. Dolžnik vlaga drugo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ. V njej navaja, da ne obstoji več terjatev upnika po sklepu o izvršbi z dne 23. 3. 2016 za predajo bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku. Iz tega razloga ne obstaja podlaga za novo, višjo denarno kazen zaradi neizpolnitve obveznosti iz izvršilnega naslova. Dolžnik je z upnikom dogovoril nadomestno izpolnitev obveznosti iz sodne poravnave z dne 28. 5. 2015 v delu, ki zadeva predajo bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku po gradbeni pogodbi v smislu 283. člena Obligacijskega zakonika tako, da je prenehala obveznost po sklepu o izvršbi z dne 23. 3. 2016. Upnik je upoštevajoč, da dolžnik ni sposoben izpolniti uveljavljane terjatve iz sklepa o izvršbi in da je pri dolžniku prišlo do bistvenih sprememb v lastniški strukturi ter na ravni poslovodstva, na pobudo dolžnika pristal na nadomestno izpolnitev obveznosti v obliki posebnega dogovora o popolni odpravi in sanaciji napak ter drugih nepravilnosti na vaškem jedru S., zato ne obstoji več obveza dolžnika po sklepu o izvršbi. Dolžnik ne more izpolniti obveznosti iz izvršilnega naslova iz razloga zunaj njegove sfere, ker banka, ki se je sprva zavezala, da mu bo izdala bančno garancijo, kasneje ob zapadlosti terjatve v izvršilnem naslovu tega ni storila. Poskusi dolžnika, da pridobi bančno garancijo pri drugih bankah, so se izkazali za neuspešne, saj ga vztrajno zavračajo. Izstavitev in posledična predaja bančne garancije na način, kot veleva izvršilni naslov, ni odvisna od volje dolžnika, ampak tretjega, to je banke in je kakršnakoli denarna kazen za primer neizpolnitve obveznosti nesmiselna ter brez podlage. Nerazumljiva in brez podlage je višina zagrožene denarne kazni, saj presega višino predmeta spora, poleg tega pomeni denarna kazen v takšni višini za dolžnika nerešljivo finančno situacijo. Dolžnik zaradi vsesplošne krize v gradbeništvu in posledično izgube poslov že več let zapored beleži močan padec prodaje in dohodkov iz poslovanja. Ne razpolaga z zadostnimi sredstvi, da bi lahko poravnal denarno kazen v zagroženi višini. Plačilo denarne kazni v potencialnem skupnem znesku 110.000,00 EUR bi pomenilo gotovi stečaj, kar zanikuje interes upnika.

9. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo upniku po pooblaščeni odvetniški pisarni s pozivom, odgovora ni vložil.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. V uvodnem delu pritožbe dolžnik izpodbija I. točko izreka, ker naj ne bi bilo podlage za izdajo novega sklepa o višji denarni kazni in v novem roku ter navaja pomembno dejstvo, da sta se z upnikom dogovorila za takšno nadomestno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, da je prvotna obveznost prenehala. Kot dokaz se sklicuje na kopijo vsebine dogovora med strankama in upnikovo pisno izjavo, iz katere naj bi bila razvidna upnikova volja, da namesto izpolnitve obveznosti iz izvršilnega naslova sprejme nadomestno izpolnitev. Vendar dogovora in upnikove pisne izjave ni priložil. Sodišče prve stopnje je pozvalo dolžnika, da ju priloži, nakar je v odgovoru z dne 20. 11. 2017 pojasnil, da je upniku predložil novo bančno garancijo za odpravo napak v garancijskem roku z dne 30. 8. 2017, ki jo je upnik akceptiral, da so pogovori med strankama potekali med zastopnikoma, ki naj ju sodišče zasliši, in da pisnega sporazuma, na katerega se je predhodno skliceval, ne gre predložiti, saj v kasneje dogovorjeni obliki ni bil sklenjen, ampak je upnik takoj, ko je dolžnik zaključil s finančno konsolidacijo in pri banki pridobil novo bančno garancijo, to sprejel. Upnik je v obvestilu z dne 1. 12. 2017 sporočil, da je prejel garancijo za odpravo napak v garancijskem roku, pri čemer ima do celotne povrnitve vseh priznanih izvršilnih stroškov s strani dolžnika še vedno pravni interes za nadaljevanje postopka. Tako iz listin izhaja, da je dolžnik izpolnil obveznost po izdaji izpodbijanega sklepa in je bil ta očitno potreben, saj ga je prisilil k izpolnitvi. Kot v prvi pritožbi, dolžnik tudi v drugi ne izpodbija odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je upnik po pozivu sodišča z vlogo z dne 17. 7. 2017 obvestil sodišče, da dolžnik ni izpolnil nedenarne terjatve v danem roku (2. točka obrazložitve).

12. Drži sicer teoretično razlogovanje, da namen instituta denarne kazni po drugem odstavku 226. člena ZIZ ni v funkciji kaznovanja dolžnika, temveč prisiljevanja in vplivanja na dolžnikovo voljo, da bo zaradi zagrožene denarne kazni izpolnil obveznost iz izvršilnega naslova. Vendar upoštevanje upnikov položaj, ki ima izvršilni naslov, pomeni legitimno in zakonito odločanje na podlagi 226. člena ZIZ. Na pritožbene navedbe, da dolžnik ne more izpolniti obveznosti iz izvršilnega naslova iz razloga zunaj njegove sfere ter o težavah z bankami je bilo že odgovorjeno v prejšnjem sklepu sodišča druge stopnje II Ips 176/2017 z dne 21. 6. 2017 (6. točka obrazložitve). Presoja ali ima dolžnik denarna sredstva za plačilo denarne kazni ali pa bo dosegel, da se ga ne kaznuje ali da se mu denarna kazen zniža, je lahko stvar nadaljevanja postopka.

13. Ne drži očitek v zaključku pritožbe, da je obrazložitev glede II. točke izreka nezadostna, pavšalna in da je ni možno preizkusiti.

Končna odločitev:

14. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbi dolžnika kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

15. Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil po šestem odstavku 38. člena ZIZ in ker s pritožbama ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 45, 45/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MjQ5