<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba Cpg 220/2017

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2018:CPG.220.2017
Evidenčna številka:VSC00008723
Datum odločbe:07.02.2018
Senat, sodnik posameznik:Irena Leskovšek Jurjec (preds.), Zdenka Pešec (poroč.), Nataša Gregorič
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost uprave (poslovodje) v primeru stečaja podjetja - omejitev višine odškodnine

Jedro

Ker je dopustno izpodbijati domnevo o vzročni zvezi med ravnanjem toženca in višino škode tudi iz razloga, da zaradi zamude pri izvedbi ukrepov za sanacijo insolvenčnega stanja ni mogla nastati domnevana škoda ali pa vsaj ne v zatrjevani višini, pomeni, da so zmotne pritožbene trditve o nedopustnosti zamujanja, seveda pa se s podaljševanjem zamude povečuje (odvisno od poslovanja v tem obdobju) možnost povečevanja škode upnikom. Odpravi te škode pa služi tožba po 44. členu ZFPPIPP.

Odškodninska odgovornost poslovodje do upnikov se ne presoja po določbah prvega odstavka 131.člena Obligacijskega zakonika, ampak so predpostavke odškodninske odgovornosti poslovodstva v razmerju do upnikov in razlogi za razbremenitev te odgovornosti (razbremenilni razlogi) v celoti urejeni s posebnimi pravili po ZFPPIPP, ki kot lex specialis izključujejo uporabo splošnega pravila o predpostavkah neposlovne odškodninske odgovornosti.

V enakem položaju do družbe so upniki glede na vrsto terjatev, ki jih priglašajo ali se po zakonu štejejo za priglašene glede na 19. člen in 21. člen ZFPPIPP. Pritožba pa zmotno meni, da velja enako tudi za dejanja po 2. točki četrtega odstavka 34. člena (pravna dejanja, ki bi bila v stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu ZFPPIPP), saj so pri izpodbojnih dejanjih v enakem položaju vsi upniki stečajnega dolžnika, ki plačila še niso prejeli in pričakujejo poplačilo iz stečajne mase, upnik, ki ni obravnavan enako pa je pri izpodbojnih dejanjih tisti, v čigar korist je izpodbojno dejanje bilo opravljeno. Ali drugače povedano vsi upniki stečajnega dolžnika so neenako obravnavani glede na upnika, ki jih poplačan.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se glede izpodbijane II. točke izreka sodbe zavrne kot neutemeljena in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba, pritožbi pa se ugodi glede izpodbijane III. točke izreka sodbe in se v tem delu izrek sodbe spremeni tako, da sedaj glasi: "III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške tega postopka v višini 12.416,81 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo."

II. Pritožba tožene stranke glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe se zavrne in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

III. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 72/2017 z dne 14. 6. 2017 izreklo: "I. Tožena stranka C. B. je dolžna tožeči stranki S. d.o.o. - v stečaju, plačati znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. II. V presežku za znesek 840.755,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2015 dalje do plačila, pa se tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne. III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške tega postopka v višini 12.543,05 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo."

2. Zoper to sodbo sta po svojih pooblaščencih pravočasno pritožbo vložili tako tožeča stranka kot tožena stranka in sicer obe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija II. in III. točko izreka sodbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter naloži toženi stranki v plačilo vse pritožbene stroške tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

4. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

5. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in menila, da je sodba v izpodbijanem delu v celoti pravilna in predlaga njeno zavrnitev.

6. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Tožena stranka sodbo izpodbija glede I. in III. točke izreka sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v tč. I izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v obsegu prisodilnega dela zavrne ter naloži tožeči stranki obveznost plačila vseh toženi stranki nastalih pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi stroški, ki zapadejo v plačilo v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi od prvega naslednjega dne do dneva zapadlosti.

8. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

9. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

10. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

11. Tožeča stranka je skladno z določbo petega odstavka 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v sporni zadevi vtoževala odškodnino v višini 860.755,32 EUR s pripadki iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke kot poslovodje tožeče stranke, nad katero je začet stečajni postopek 24. 9. 2013. Tožena stranka je bil poslovodja tožeče stranke od 28. 3. 1997 do začetka stečajnega postopka. V stečajnem postopku so upnikom skupaj priznane terjatve v višini 1,829.823,00 EUR, ocenjena vrednost stečajne mase je 1,042.187,00 EUR, stroški stečajnega postopka na 13.119,32 EUR in razlika med priznanimi terjatvami upnikov ter ocenjeno vrednostjo stečajne mase znaša 860.755,32 EUR kar predstavlja vtoževano škodo skladno z drugim odstavkom 42. člena ZFPPIPP.

12. Tožeča stranka je navedla, da je bila insolventna najmanj od leta 2010 dalje, saj je vrednost njenega premoženja bila manjša od vsote njenih obveznosti, prav tako pa je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala (osnovni kapital 9.478,00 EUR). Tožeča stranka tudi ni plačevala vseh davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem. Tožeča stranka je tako imela leta 2011 sredstev oziroma premoženja v višini 1.505.409,00 EUR, obveznosti pa za 1.920.342 EUR, razlika 414.933,00 EUR oziroma izguba pa je znašala več kot polovico osnovnega kapitala, tudi v letu 2012 je tožeča stranka imela sredstev oziroma premoženja v višini 1.545.699,00 EUR, obveznosti pa za 1.858.886,00 EUR razlika 313.187,00 EUR oziroma izguba pa je znašala več kot polovico osnovnega kapitala, v prvem trimesečju leta 2013 in naprej je tožeča stranka imela sredstev oziroma premoženja v višini 1.179.321,00 EUR, obveznosti pa za 1.906.886,00 EUR, razlika 27.565,00 EUR oziroma izguba je znašala več kot polovico osnovnega kapitala, kar v skladu s 2. točko tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP pomeni, da je bila družba dolgoročno plačilno nesposobna in torej insolventna. Insolventnost je razvidna tudi iz načrta finančnega prestrukturiranja, ki ga je tožeča stranka predložila v postopku prisilne poravnave in predloga za začetek prisilne poravnave, kjer tudi sama ugotavlja, da je insolventna. Tožeča stranka je imela že v letu 2012 neporavnane obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem in takšno stanje je trajalo vse do dneva začetka stečajnega postopka. Iz načrta finančnega prestrukturiranja je razvidno, da je tožeča stranka imela pred 31. 12. 2012 dolg iz naslova prispevkov v višini 72.154,06 EUR, ki se je samo še večal in je dne 31. 3. 2013 znašal več kot 97.727,00 EUR. Vse navedene okoliščine dokazujejo, da je tožeča stranka na podlagi 14. člena ZFPPIPP bila že od leta 2010 insolventna, neizpodbitno pa sredi leta 2012, ko je za več kot dva meseca zamujala s plačilom davkov in prispevkov iz naslova plač, kar tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 14. čl. ZFPPIPP niti ne more izpodbiti.

13. Tožeča stranka je trdila, da upniki tožeče stranke niso in ne bodo dosegli popolnega poplačila svojih terjatev do tožeče stranke, s čimer jim je nastala škoda zaradi kršitve obveznosti tožene stranke kot poslovodstva tožeče stranke iz 34. do 39. člena ZFPPIPP.

14. Tožena stranka bi morala v skladu z 39. členom ZFPPIPP v roku 3 mesecev od nastanka insolventnosti vložiti popoln predlog za prisilno poravnavo ali v roku treh dni vložiti predlog za stečaj, pa tega ni storila. Zaradi takšnega ravnanja tožene stranke, se je premoženje tožeče stranke zmanjšalo in s tem tudi zmanjšala stečajna masa, iz katere bodo le v manjšem deležu poplačani upniki. Tožena stranka ni pripravila ukrepov prestrukturiranja v obsegu in rokih kot jih določa 35. čl. ZFPPIPP.

15. Kot je navedla tožeča stranka, je tožena stranka kršila tudi določilo 34. člena ZFPPIPP in favorizirala posamezne upnike. V izpodbojnem roku je tožena stranka sklenila številne odstope terjatev, kompenzacije in asignacije do družb XX. d.o.o., P. d.o.o. in drugih družb, za kar so bile vložene izpodbojne tožbe po 271. členu ZFPPIPP. V postopku izpodbijanja pravnega dejanja stečajnega dolžnika po 271. členu ZFPPIPP zoper družbo P. d.o.o. je sodišče že razsodilo v korist tožeče stranke. Navedena ravnanja predstavljajo na podlagi 2.točke četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP prepovedana dejanja na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP.

16. Nadalje je tožeča stranka navedla, da je tožena stranka s pomočjo svoje hčere in sina dne 18. 3. 2013 ustanovila by-pass družbo XX d.o.o., saj so predhodne blokade računa onemogočile poslovanje tožeče stranke. Tožeča stranka je pri poslovanju prejeto gotovino v blagajni polagala na TRR by-pass družbe vse do 30. 6. 2013 v skupnem znesku 77.723,406 EUR. Gotovina ni bila položena na TRR tožeče stranke, da ne bi bila predmet rubeža, saj je bil TRR tožeče stranke v blokadi. Vsa očitana ravnanja ne bi bila mogoča, če jih ne bi dogovorila, odobrila in izvedla tožena stranka kot edina pooblaščena oseba tožeče stranke. Ker je tožena stranka preusmerila poslovne in finančne tokove tožeče stranke na drugo osebo, predstavlja takšna ravnanja na podlagi 1. točke četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP, prepovedana dejanja v zvezi s tretjim odstavkom 34. člena ZFPPIPP. Prav tako je tožena stranka dodatno zadolževala tožečo stranko s sklenitvijo novega posojila dne 12. 04. 2013, čeprav je vedela, da je insolventna in je takšno ravnanje izrecno prepovedano po prvem odstavku 34. člena ZFPPIPP.

17. Izkazana nastala škoda upnikov znaša 860.755,32 EUR, tožeča stranka je dobro vedela, da je insolventna že od leta 2010 dalje, neizpodbitno pa od sredine leta 2012, ko ni imela plačane prispevke za plače in precejšen dolg do DURS-a in posledično delavcev. Kljub blokadi TRR v marcu 2013 in vloženem predlogu za prisilno poravnavo v juniju 2013, je tožena stranka kot zakoniti zastopnik tožeče stranke sklepala številne cesije, asignacije in kompenzacije, s čimer je favoriziral posamezne upnike in preusmerjal finančne tokove na druge pravne osebe, vse v izogib blokadi TRR in enakomernemu poplačilu upnikov, kar ni mogoče storiti iz navadne malomarnosti. Tožena stranka je pri tem ravnala namenoma oziroma vsaj s hudo malomarnostjo. Tožena stranka je vse finančne tokove namenoma preusmerila na družbo S. i. d.o.o., sklenila fiktivno posojilno pogodbo z dne 12. 4. 2013, z odvodom gotovine (fizično izročene drugi pravni osebi) in odstopom terjatev vse finančne prilive preusmerila na navedeno družbo ter s pomočjo navedene družbe selektivno in v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP plačevala upnikom tožeče stranke. Takšno ravnanje oziroma kršitev 34. člena ZFPPIPP je tožena stranka storila namenoma. Ker je tožena stranka namenoma oziroma iz hude malomarnosti kršila prepovedi iz 34. člena ZFPPIPP, njena odškodninska odgovornost ni omejena po 44. členu ZFPPIPP.

18. Tožena stranka je trdila, da ne držijo navedbe, da je bila tožeča stranka insolventna najmanj od leta 2010 dalje. Iz Načrta finančnega prestrukturiranja, ki je bil predložen s strani tožeče stranke kot priloga k predlogu za začetek postopka prisilne poravnave z dne 13. 6. 2013, izhaja, da bilance stanja na datum 31. 12. 2009, 31. 12. 2010, 31. 12. 2011, 31. 12. 2012 in 31. 3. 2013 ne izkazujejo, da bi bila tožeča stranka v letih od 2009 do vključno 2012 insolventna. Tudi iz izkazov poslovnega izida za navedena leta izhaja, da v letih 2009, 2010 in 2011 ni bilo ustvarjene izgube, v letu 2012 je bila prvič beležena čista izguba obračunskega obdobja v višini 116.411,00 EUR. Razlogi in podrobnejša analiza izkazov stanja in uspeha so razvidni iz načrta finančnega prestrukturiranja, na katere se tožena stranka sklicuje in se štejejo kot del njenih navedb. Iz Poročila neodvisnega revizorja (V. d.o.o.), pooblaščene revizorke A. A. izhaja, da je računovodski izkaz tožeče stranke, ki izkazuje stanje na dan 31. 3. 2013, pošten prikaz finančnega stanja ter izida za tedaj končano obdobje, da pa je glede na ugotovljen negativni kapital lahko ogroženo delovanje družbe. Neizkazanost tožnikovih trditev izhaja tudi iz poročila pooblaščenega ocenjevalca za postopek uvedbe prisilne poravnave družbe S. d.o.o., z dne 19. 6. 2013, ki pove, da da je bila finančna struktura do vključno leta 2011 dokaj stabilna (sicer z relativno neugodnim deležem tujih virov financiranja), nato pa ugotavlja obstoj insolventnosti po stanju na dan 31. 3. 2013 -tega dne je tožeča stranka zamujala s plačilom dela prispevkov in davkov iz plač več kot 3 mesece (trajnejša nelikvidnost) in ko je na ta dan vrednost premoženja tožeče stranke bila nižja od vsote vseh njenih obveznosti (dolgoročna plačila nesposobnost). Glede na navedeno, torej tožeča stranka ne more zatrjevati, da je stanje insolventnosti imela že sredi leta 2012. Iz Prijave terjatve in terjatve zavarovane z ločitveno pravico v postopku prisilne poravnave RS, Ministrstva za finance, DURS, DU Celje z dne 17. 7. 2013 ne izhaja, da bi tožeča stranka iz naslova prispevkov in davkov, ki jih mora izplačevalec obračunati in plačati hkrati z izplačilom plač delavcem, v letu 2012 zamujala več kot 2 meseca. Iz seznama izvršilnih naslovov, ki so priloženi k prej navedeni prijavi izhaja za obdobje 1. 11. 2012 - 31. 12. 2012 dolg v skupni višini 18.323,75, vendar je prispevke in davke, ki se plačujejo hkrati s plačo potrebno plačati do 18. v mesecu za pretekli mesec. Tako so obveznosti iz meseca novembra 2012 zapadle v plačilo 18. 12. 2012, iz meseca decembra 2012 pa 18. 1. 2013. Zamuda pri plačilu novembrskih obveznosti v trajanju dveh mesecev, se je realizirala 18. 2. 2013, pri plačilu decembrske obveznosti pa 18. 3. 2013, ne pa kot navaja tožeča stranka v letu 2012.

19. Tožena stranka je trdila, da je po ugotovitvi insolventnosti, kar je bilo 31. 3. 2013, ukrepala v celoti v skladu s profesionalno skrbnostjo in je s tem v zvezi angažirala zunanje strokovne sodelavce za pripravo ocene stanje družbe o ugotovitvi finančnega in poslovnega stanja družbe ter priprava programa potrebnih ukrepov. Dne 27. 3. 2013 se je izkazalo, da je bil TRR tožeče stranke blokiran s strani DURS (zaradi neplačanih prispevkov in DDV). V takšni situaciji so se banke kreditodajalke umaknile, vendar pa toženi stranki kot poslovodstvu tožeče stranke sugerirale, da naj zaradi zagotavljanja tekočega poslovanja le tega realizira preko druge pravne osebe, ki bo izvajala finančni servis za tožečo stranko. Dejansko je tožena stranka izvajala vse ukrepe, ki se pričakujejo od profesionalno skrbnega poslovodje, ne da bi pri tem kršila kakršnokoli zakonsko zapoved ali prepoved. Aktivnosti tožene stranke so bile usmerjene v reševanje družbe in v nadaljnje poslovanje, ki bi ob pričakovanih finančnih in poslovnih dogodkih morali ustvariti tolikšne prihodke, da se bi upniki in država sproti poplačevali, hkrati pa tudi servisiral kreditni dolg. Realnost teh se je potrdila tudi, ko je tožena stranka pridobila za tožečo stranko načrt finančnega prestrukturiranja, ki je bil nato v okviru začetega postopka prisilne poravnave potrjen s strani pooblaščenega revizorja in pooblaščenega ocenjevalca. Tudi upniški odbor ni bil skeptičen glede načrta finančnega prestrukturiranja in s tem glede uspešnosti predlagane prisilne poravnave. Do potrditve le te ni prišlo, ker je bil predujem za stroške prisilne poravnave plačan prepozno.

20. Kot je poudarjala tožena stranka, ni opustila potrebnih ukrepov, saj je v roku 3 mesecev od ugotovitve insolventnosti vložila popoln predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Insolventnost je bila ugotovljena 31. 3. 2013, predlog za začetek postopka prisilne poravnave pa je bil vložen na sodišče 13. 6. 2013. Enako je tožena stranka tudi pripravila in celo izvajala ukrepe prestrukturiranja kot jih določa 35. č1en ZFPPIPP. Navedeno zakonsko določilo se predvsem nanaša na dolžnosti poslovodstva, ki mora poročilo o ukrepih predložiti nadzornemu svetu. Tožeča stranka je majhna družba, ki nima nadzornega sveta in tožena stranka kot poslovodja in hkrati večinski lastnik, ker je tožena stranka ugotovila, da obstoja na dan 31. 3. 2013 stanje insolventnosti, pravočasno in v skladu s profesionalno skrbnostjo poskrbela, da je bil pripravljen načrt finančnega prestrukturiranja in še prej kot v roku treh mesecev vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave, ki je bil dne 19. 6. 2013 dopolnjen s poročilom o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, revizorjevim poročilom, osnovnim načrtom finančnega prestrukturiranja in poročilom pooblaščenega ocenjevalca.

21. Glede škode je tožena stranka zatrjevala, da tožeči stranki ni nastala škoda in se njeno premoženje ni zmanjšalo. V času od 31. 3. 2013 do vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave je minilo 2 meseca in 16 dni in v tem času gotovo ni moglo nastati škode za 860.755,32 EUR kolikor vtožuje tožnik. Po začetku postopka prisilne poravnave pa tako ali tako veljajo za poslovanje pravila ZFPPIPP. Glede na konkretni primer je torej potrebno upoštevati, da je bil začet postopek prisilne poravnave dne 1. 6. 2013, nato pa nad tožnikom dne 24. 9. 2013 začet stečajni postopek. Toženec je torej lahko vplival na poslovanje tožeče stranke le do 21. 6. 2013, ko je bil začet postopek prisilne poravnave. Iz bilance stanja na dan 31. 3. 2013 je razvidno kakšno je bilo stanje tožeče stranke na navedeni datum. Da bi se zmanjšala nastajajoča škoda in s tem škoda upnikov je za tožečo stranko opravljal posle finančnega inženiringa XX d.o.o., preko katerega so se plačevali delavci tožeče stranke in dobavitelji, s katerimi se je zagotavljalo redno poslovanje družbe. To pa so dovoljene aktivnosti tudi po določbah člena 34 ZFPPIPP, preko računa družbe S. i. d.o.o. se je v času od 9. 4. 2013 do 1. 6. 2013 financiralo za 25.865,89 EUR plač zaposlencev tožeče stranke in za 63.704,10 EUR tekočih stroškov rednega poslovanja in tekočih dobav blaga in storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe. Iz pregleda financiranja v obdobju od 31. 3. 2013 do 1. 6. 2013 je razvidno, da so se preko računa XX d.o.o. plačevale obveznosti tožeče stranke in to do dobaviteljev iz tekočih dobav blaga in storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe. Ker bi bili delavci enako prednostno poplačani iz stečajne mase, do zmanjšanja stečajne mase ni prišlo, ravno tako pa ni šlo za privilegiranje upnikov, saj so plače prednostne terjatve in so že tako po samem zakonu privilegirane terjatve pred drugimi upniki. Pri tem tudi ni nepomembno, da določba tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP jasno določa, da so prepovedana v času insolventnosti dejanja zaradi katerih bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani. Zaposlenci tožeče stranke so bili vsi v enakem položaju do družbe in vsi enako obravnavani. Vsi so prejeli plače in bi jih bili upravičeni prejeti tudi v postopku prisilne poravnave (stečaja) in se tudi v okviru teh postopkov obravnavajo enako. Torej ne gre za ravnanja prepovedana po členu 34 ZFPPIPP in tudi ne za oškodovanje upnikov v stečaju in ne za zmanjšanje stečajne mase. Enako velja tudi za prej navedene redne dobavitelje in plačane terjatve iz stroškov rednega poslovanja, ki niso prepovedana plačila po prej navedenem zakonskem določilu. Tožena stranka ni kršila določbe 34.člena ZFPPIPP in tudi ni favorizirala posameznih upnikov, kot ji to očita tožeča stranka.

22. Kar zadeva družbe XX d.o.o. je potem , ko je v marcu 2013 s strani DURS prišlo do blokade TRR tožeče stranke zaradi neplačanih prispevkov in DDV in ko so v istem obdobju pri tožeči stranki zapadli kratkoročni krediti bank, ki so bili namenjeni in porabljeni za nakup osnovnih sredstev, ta res bila ustanovljena, vendar ne zato, da bi se slabilo tožečo stranko ali izigravalo upnike, pač pa z namenom zagotavljanja tekočega poslovanja tožeče stranke na način, da se ustanovi nova družba z odprtim in neblokiranimi TRR, ki bo krajše časovno obdobje izvajala finančni servis za tožečo stranko. XX d.o.o. je bil torej ustanovljen, da bi lahko servisirala tožečo stranko in pomagala pri poslovanju. Ni pa mogoče govoriti, da je šlo za preusmeritev poslovanja ali finančnih tokov na drugo pravno osebo v smislu ZFPPIPP. Izkazano je, da je šlo za plačila, ki jih izrecno dopušča drugi odstavek 34. člena ZFPPIPP. S takimi plačili preko TRR druge pravne osebe, tožena stranka ni kršila omenjenega zakonskega določila, njen namen pa je bil izključno v tem, da se omogoči poplačilo zaposlenih in tekoče redno poslovanje družbe. Kar zadeva poslovanja z gotovino, tožeča stranka očita toženi, da je tožeča stranka prejeto gotovino polagala na TRR XX d.o.o. in ne na svoj TRR. Tožena stranka pojasnjuje, da je bila tudi ta gotovina v celoti namenjena za poplačilo upnikov - dobaviteljev tekočih dobav, blaga in za plače zaposlencev tožeče stranke. Navedba tožeče stranke, da je očitno, da gre za by-pass družbo, ki je bila ustanovljena in je delovala zgolj za preusmeritev finančnih in poslovnih tokov, tako ni z ničemer utemeljena.

23. Nadalje je tožena stranka prerekala, da bi se tožeča stranka dodatno zadolževala s sklenitvijo novega posojila dne 12. 4. 2013, ki je prepovedano po prvem odstavku člena 34. ZFPPIPP (tožena stranka tudi te navedbe prereka kot netočne in neutemeljene). Listina z nazivom Posojilna pogodba z dne 12. 4. 2013 (po kateri naj bi bila posojilodajalec XX d.o.o.) je bila sklenjena zgolj zaradi računovodskega zapiranja finančnih tokov tožeče stranke na toženo. Pravno in dejansko gledano, pa navedena listina sploh ne more predstavljati posojilne pogodbe, saj v njej ni naveden znesek posojila. Vsa plasirana in deponirana sredstva na S. i. d.o.o. (tako sredstva po cesijah, kakor tudi sredstva po pologih) so bila namenjena in porabljena za poplačilo sprotnih obveznosti tožeče stranke, kar je bilo že pojasnjeno in zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o zmanjšanju stečajne mase. Tako dejansko ni šlo za nobeno posojilo in dodatno zadolževanje in s tem v zvezi tudi ne za kršitev iz prvega odstavka 34.člena ZFPPIPP. Tožena stranka ni ravnala škodljivo in med njenim ravnanjem in po tožeči stranki zatrjevano škodo ne obstoji nobena vzročna zveza.

24. Tožena stranka škode v višini 860.755,32 EUR ni mogla povzročiti. Višino škode tožeča stranka pripisuje toženi stranki zaradi sklepanja številnih cesij, asignacij in kompenzacij in favoriziranja posameznih upnikov, kar naj bi tožena stranka celo storila namenoma oziroma vsaj s hudo malomarnostjo. Tožeča stranka zaradi navedenega uveljavlja od tožene stranke neomejeno odškodnino, ki je sicer po 3. tč. prvega odstavka 44. čl. ZFPPIPP omejena na 20.000,00 EUR. Tožena stranka nikakor ni ravnala ne namenoma, in ne hudo malomarno in njen namen ni bil privilegiranje neupnikov, pri čemer se sklicuje na vse predhodno navedeno. Tožena stranka nikakor ni imela v mislih in ne v namenu, da bi izigrala zakon, pač pa se je trudila, da svoje ravnanje usmeri v reševanje družbe in položaja upnikov. Poskrbela je, da so se upniki istega vrstnega reda enakomerno poplačali in da so bili poplačani tudi dobavitelji tekočih dobav zaradi zagotovitve rednega poslovanja družbe. Toženec je ravnal v skladu s profesionalno skrbnostjo in je prepričan, da je z ukrepi kot jih je izvedel omejil škodljive posledice, ki so nastale v položaju insolventnosti. V času od 31. 3. 2013 do 21. 6. 2013, torej v obdobju krajšem od treh mesecev, nikakor ni mogla nastati škoda v višini 860.755,32 EUR V tem obdobju družba XX d.o.o. sploh ni ustvarjala svojih prihodkov, kar pomeni, da ni prevzemala poslovanja tožeče stranke. Izkazani prilivi so bili gotovinski pologi (tudi cesije), denarnih sredstev tožeče stranke, ki jih je nato družba S. i. d.o.o. nakazovala dobaviteljem tožeče stranke za redne dobave, plače delavcem in tekoče stroške tožnika. Izpostaviti še velja, da znašajo vtoževane terjatve iz izpodbojnih dejanj skupaj 66.561,42 EUR

25. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi ponovno odločalo.

26. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 1145/2013 z dne 24. 9. 2013 začet stečajni postopek nad tožečo stranko in da je tožeča stranka vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave dne 13. 6. 2013, sodišče pa je izdalo sklep o začetku postopka prisilne poravnave St 1145/2013 dne 21. 6. 2013, 24. 9. 2013 je bil ustavljen postopek prisilne poravnave in začet stečajni postopek nad tožečo stranko, ki se vodi pod isto opr. št. St 1145/201; (-) da prav tako ni sporno, da je bil edini direktor družbe S. d.o.o. v času od 28. 3. 1997 do 24. 9. 2013 tožena stranka (priloga A7); (-) da tožeča stranka vtožuje odškodnino od tožene stranke iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP1; (-) da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je iz računovodskih izkazov družbe S. d.o.o. razvidno, da družba v obdobju, ko je bil direktor družbe tožena stranka, torej od 28. 3. 1997 do 24. 9. 2013, ko se je začel stečajni postopek, vsako leto zaključila z dobičkom iz poslovanja in manjšim končnim dobičkom, v letu 2012 pa je zabeležila visoko izgubo 116.411,00 EUR; (-) da je iz poročila pooblaščenega ocenjevalca z dne 19. 6. 2013 (listina B 6) razvidno, da je bilo treba v letu 2013 opraviti slabitev terjatev, ki izvirajo iz obdobja 2006 do 2011 in če bi družba popravke neizterljivih terjatev opravila v letih 2010 - 2011 bi v teh letih že zaradi tega poslovala z negativnim končnimi izidom (tako pa je imela minimalni dobiček 477,00 EUR v letu 2010, 1.110,00 EUR v letu 2011) kar pa samo po sebi poslovanja še ni ogrozilo, saj je družba v letih 2010 in 2011 iz poslovnega dela dosegla za 84.606,00 EUR oziroma 101.144,00 EUR dobička iz poslovanja (EBIT); (-) da iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da se je uspešnost poslovanja družbe izrazito poslabšala v letu 2012, ko so se od nižjih prihodkov od prodaje povečali tako stroški materiala, blaga in storitev, kot tudi stroški dela, kar je pri nizki stopnji donosnosti v preteklosti vodilo k negativnemu izidu poslovanja, zaradi previsokih odhodkov financiranja pa še k visokemu negativnemu izidu 116.411,00 EUR ali kar 10 % kosmatega donosa iz poslovanja, na dan 31. 3. 2013 je bila ugotovljena visoka negativna vrednost kapitala - 727.565,00 EUR kot posledica visoke prenesene izgube (-513.014,00 EUR) iz odprave aktivnih časovnih razmejitev in tekoče izgube iz obdobja januar - marec 2013 (- 224.029,00 EUR); (-) da iz izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče v celoti sledilo, izhaja, da je bila družba na dan 31. 3. 2013 insolventna po vseh pravilih ZFPPIPP; (-) da iz izvedenskega mnenja sledi, da je imela družba v vsem proučevanem obdobju od 2010 do 2013 med premoženjem evidentiranih v letu 2010 za 487.859,00 EUR, v letu 2011 za 386.162,00 EUR in v letu 2012 za 381.041,00 EUR aktivnih časovnih razmejitev, ki jih je v celoti odpravila v letu 2013 na zahtevo revizijske hiše in so aktivne časovne razmejitve predstavljale razmejene stroške zalog in so zavzemale 1/5 premoženja družbe po bilanci stanja in ker gre v tem primeru za postavke, ki bi morale biti vsako leto knjižene v odhodke, bi se za toliko poslabšal končni poslovni izid in premoženjsko stanje družbe že na dan 31. 12. 2010, vendar pa je družba navedene časovne razmejitve odpravila šele v letu 2013 na zahtevo revizijske družbe, sicer pa družba po zakonu ni bila zavezana k revidiranju računovodskih izkazov; (-) da izvedenec potrjuje, da prikazani računovodski izkazi za leto 2012 niso bili pravilni in verodostojni, saj je bilo očitno, glede na podatke v letu 2013, da so bili naknadno popravljeni predvsem zaradi odprave aktivnih časovnih razmejitev, saj je preneseni rezultat, torej končni poslovni izid na dan 31. 12. 2012 znašal - 513.014,00 EUR in ne zgolj - 116.411,00 EUR in šele po izvedenih prilagoditvah in uskladitvah v skladu s SRS (slovenskimi računovodskimi standardi) je revizijska hiša izdala poročilo neodvisnega revizorja V. d.o.o. z dne 12. 6. 2013 (priloga B 5), da so računovodski izkazi na dan 31. 3. 2013 resničen in pošten prikaz finančnega stanja gospodarske družbe S. d.o.o. in v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi (SRS); (-) da je tožena stranka zaupala računovodskemu servisu, ki je za družbo opravljalo računovodske storitve in je za nepravilno knjiženje izvedela šele po prihodu revizorjev; (-) da je neposreden dokaz o morebitni plačilni nesposobnosti tudi občasna ali trajna blokada TRR dolžnika in iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenec na podlagi pridobljenih podatkov bonitete.si, ugotovil, da sta bila računa družbe pri ... banki d.d. in ... banki blokirana šele v letu 2012 za 27 dni, nato pa v letu 2013 neprekinjeno 87 dni vse do začetka postopka prisilne poravnave; (-) da poslovodstvo oziroma tožena stranka na dan 31. 12. 2010 ni mogla ugotoviti, da je bila družba po računovodskih izkazih na ta dan insolventna, kljub kasneje ugotovljeni nepravilnosti pri knjižbah; (-) da glede na to, da je bil nad družbo dne 21. 6. 2013 začet postopek prisilne poravnave ni sporno, da je bila družba po zadnjih računovodskih podatkih na dan 31. 3. 2013 insolventna, kar je poslovodstvo samo tudi zapisalo v načrtu finančnega prestrukturiranja z dne 14. 6. 2013 (v prilogi A 5), saj je sklep o začetku postopka prisilne poravnave z dne 21. 6. 2013 (v prilogi A 3) bil izdan na podlagi predloga dolžnika z dne 13. 6. 2013 (A 4), kot izhaja iz izvedenskega mnenja ob upoštevanju nerevidiranih prijavljenih in javno objavljenih računovodskih izkazov, (ker družba pred prisilno poravnavo ni bila zavezana k reviziji), je družba postala insolventna na dan 30. 11. 2012, saj od decembra naprej ni bila sposobna poravnavati različnih obveznosti, največ dajatev, ki jih je obračunal in prikazal v svojih seznamih Davčni urad in takšno insolventnost bi morala družba oziroma njeno poslovodstvo ugotoviti najkasneje v decembru 2012; (-) da je tožena stranka odreagirala, ko je DURS v letu 2013 blokiral TRR tožeče stranke in angažirala strokovnjake, ki so pripravili program finančnega prestrukturiranja z ukrepi, ki so bili usmerjeni v potrditev prisilne poravnave in gre za ukrepe v smislu 35. člena ZFPPIPP2; (-) ker bi tožena stranka najkasneje decembra 2012 morala ugotoviti, da je družba insolventna, bi morala v skladu z 39. člena ZFPPIPP v roku 3 mesecev od nastanka insolventnosti vložiti popoln predlog za prisilno poravnavo ali v roku 3 dni vložiti predlog za stečaj; (-) da iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožena stranka vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave dne 13. 6. 2013, sklep o začetku postopka prisilne poravnave, pa je bil izdan dne 21. 6. 2013, kar pomeni, da je tožena stranka po tem, ko je ugotovila insolventnost družbe odreagirala in pričela z izvajanjem ukrepov iz 35. člena ZFPPIPP, vendar z zamudo, toda upoštevati je treba, da aktivnosti finančnega prestrukturiranja v smislu 35. člena ZFPPIPP in priprave postopka prisilne poravnave ni bilo mogoče izvesti v krajšem času kot so bili; (-) da je tožena stranka z ukrepi iz 35. čl. ZFPPIPP zamudila glede na 39. člen ZFPPIPP in 33. čl. ZFPPIPP, vendar sodišče ugotavlja, da zaradi zamude tožene stranke z izvedbo ukrepov iz 35. ZFPPIPP (2 mesecev in pol), tožeči stranki ni nastala škoda, ki jo v tem postopku vtožuje, česar tožeča stranka tudi ni dokazala; (-) da je glede očitane kršitve po določbi 34. člena ZFPPIPP3 ugotoviti iz zgodovinskega izpiska (priloga A 6), da je bila družba XX d.o.o. ustanovljena 18. 3. 2013, kot dejavnost je registrirana ista dejavnost kot pri družbi S. d.o.o., družbenika in zakonita zastopnika navedene družbe sta bila M. in T. .C, kar je prav tako razvidno iz zgodovinskega izpiska v prilogi A 6; (-) da je bila ta družba ustanovljena z namenom nadaljnjega poslovanja družbe S. d.o.o., ki ga je onemogočala blokada njenih TRR in je ustvarjala pogoje, da so se lahko poplačevale tekoče obveznosti družbe S. d.o.o., ki jih ta zaradi blokiranega računa ni mogla poravnavati (telefon, elektrika, nabava blaga za gostinski lokal, prednostni upniki oziroma plače in podobno); (-) da je takšen začasen način poslovanja bil predstavljen tudi upnikom in stečajni upraviteljici (takrat imenovani še v postopku prisilne poravnave), kar potrjujejo tudi dopisi z dne 30. 1. 2014 in 28. 8. 2013 stečajni upraviteljici v prilogi A 14 in prilogi A 15, iz dopisa v prilogi A 14 izhaja tudi, da je takšno poslovanje obeh podjetij predstavljeno na upniškem odboru; (-) da iz izvedenskega mnenja izhaja, da so sredstva za poplačilo obveznosti družbe S. d.o.o. izhajala iz računa družbe XX d.o.o. izvirala pa iz: 1. gotovine, s katero so kupci oziroma obiskovalci lokala družbe S. d.o.o. v času blokade računa plačevali svoje obveznosti in se je polagala na račun družbe XX d.o.o. in 2. prilivov iz terjatev, ki jih je S. d.o.o. odstopil ali asigniral družbi XX d.o.o.. in je na ta način lahko družba S. d.o.o. s pomočjo računa družbe XX d.o.o. selektivno poplačevala svoje dobavitelje iz tekočega poslovanja kot izhaja iz priloge A9 izpis kartic za obdobje 2013 z dne 30. 12. 2013, poravnavanje tekočih obveznosti pa je dovoljeno tudi po določilih ZFPPIPP; (-) da pa je bilo mogoče računovodsko pokriti prenos gotovine in terjatev iz družbe S. d.o.o. na družbo XX d.o.o., je bila podpisana poenostavljena posojilna pogodba št. 1/2013 z dne 12. 4. 2013 (priloga A 13) med posojilodajalcem XX d.o.o. in posojilojemalcem tožečo stranko, po kateri posojilodajalec daje posojilojemalcu brezobrestno kratkoročno posojilo za poplačilo obveznosti (neznane vrednosti), rok za vračilo pa je predvidoma eno leto od sklenitve pogodbe, s čimer so se prenosi gotovine in terjatev računovodsko pobotali z obveznostjo vračila prejetega posojila, kar izkazuje priloga A 8; (-) da iz mnenja izvedenca B. O. z dne 5. 3. 2015 (priloga B 3) izhaja, da je s pologi gotovine in z odstopom terjatev družba XX d.o.o. pridobila 90.136,87 EUR, družba XX d.o.o. pa je iz teh sredstev v obdobju od 9. 4. 2013 do 27. 5. 2013 poravnala za 89.478,58 EUR obveznosti tožeče stranke, od tega 25.865,90 EUR za plače in 63.612,68 EUR obveznosti do dobaviteljev tožeče stranke in da v tem primeru ni prišlo do prenosa dejavnosti (poslovanja ali premoženja na drugo pravno osebo S. I. d.o.o.), temveč je prišlo do začasne izposoje njenega TRR, kar je bilo na upniških odborih tudi povedano in predstavljeno; (-) da pa je v razmerju do družbe XX d.o.o. prišlo do preusmeritev finančnih tokov na drugo pravno osebo in sicer, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je s preusmeritvijo finančnih tokov na drugo pravno osebo prišlo do izogibanja plačil obveznosti do upnika, ki je bil v normalnem teku poslovanja prvi upravičenec do plačil, gre za upnika Davčni urad ...; (-) da je v postopku prisilne poravnave navedeni upnik (priloga A 23 do A 27 in B 7) in nato v stečajnem postopku prijavil terjatev (A 17) na osnovi seznama izvršilnih postopkov na dan 24. 9. 2013 v višini 47.268,77 EUR (glavnica 45.997,16 EUR), po katerem je najstarejši rok plačila 17. 4. 2013, nato terjatev z ločitveno pravico na nepremičninah dolžnika na podlagi sklepa o zavarovanju, opr. št. Z 26/2013 z dne 23. 4. 2013 v višini 14.851,95 EUR po treh seznamih izvršilnih naslovov, po katerih je najstarejši rok plačila 30. 11. 2012 in terjatev kot strošek postopka v višini 18.747,58 EUR; (-) da je na ta način prišlo do dejanja, ki je prepovedano po tretjem odstavku 34. člena ZFPPIPP kot preusmeritev finančnih tokov na drugo pravno osebo, s čimer je bil upnik, ki bi moral biti iz vsakega prejetega plačila na račun družbe S. d.o.o. prvi poplačan, zaobiden; (-) z izvršilnim naslovom, ki ga je pridobil Davčni urad in zaradi katerega sta bila blokirana TRR družbe S. d.o.o. je ta upnik pridobil zakonsko privilegiran položaj in je bil med vsemi upniki prvi na vrsti za poplačilo in ker je družba izplačevala plače, ne pa tudi obveznih dajatev, potem upnikov znotraj skupine navadnih upnikov iz rednega poslovanja ni obravnavala enako (enakomerno), tako da je upnike RS, ZPIZ in ZZZS obravnavala neenako, saj je potrebno vedno in brezpogojno dajatve in neto plače izplačati skupaj z neto plačami, pri poravnavi dospelih obveznosti davčnega zavezanca iz njegovih dohodkov, terjatev, premoženja in pravic ima dospela davčna obveznost absolutno prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi, ki se izterjujejo (94. čl. ZdavP-2); (-) v pravdi zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika tožeče stranke zoper toženo stranko P. d.o.o. za plačilo 920,74 EUR z dne 5. 5. 2014 je bila izdana sodba na podlagi pripoznave (priloga A 10) s katero so se razveljavili učinki sklenjene asignacije z dne 8. 4. 2013, v pravnomočni sodbi zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika z dne 4. 11. 2014 opr. št. I Pg 306/2014 (v prilogi A 18 in A 19) tožeče stranke zoper toženo stranko E. d.o.o. je sodišče razveljavilo učinke izpodbojnih asignacijskih pogodb v obdobju od 4. 4. 2013 do 17. 6. 2013 (asignata Mo. C. in XX d.o.o.), tako da so tudi v teh primerih, ki so navedeni, bila ugotovljena dejanja, ki v primeru insolventnosti niso dovoljena, saj gre za izpodbojna dejanja stečajnega dolžnika po 271. členu ZFPPIPP in navedena ravnanja tožene stranke pomenijo na podlagi 2. točke četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP prepovedana dejanja v obdobju insolventnosti; (-) tožeča stranka vtožuje skladno z določbo petega odstavka 42. člena ZFPPIPP odškodnino v višini 860.755,32 EUR s pripadki iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke kot poslovodje tožeče stranke, nad katero je začet stečajni postopek 24. 9. 2013, tožena stranka je nesporno bila poslovodja tožeče stranke od 28. 3. 1997 do začetka stečajnega postopka; (-) da so upnikom v stečajnem postopku priznane terjatve kot so v postopku zatrjevane, da je ugotovljeno ravnanja tožene stranke, ki predstavlja kršitev določb 34. člena ZFPPIPP (preusmeritev finančnih tokov na drugo pravno osebo in izpodbojna dejanja), zaradi česar je upnikom nastala škoda; (-) da se vzročna zveza pa se na podlagi drugega odstavka 42. člena ZFPPIPP domneva, odškodninska odgovornost posameznega člana poslovodstva pa je po 44. členu ZFPPIPP4 omejena na znesek, ki je enak dvakratnemu skupnemu znesku vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva v letu, v katerem je bilo dejanje, ki je predpostavka njegove odgovornosti storjeno, vendar ne manj kot 20.000,00 EUR pri malih družbah ali drugih pravnih osebah; (-) da sodišče ugotavlja na podlagi izvedenega dokaznega postopka (izvedenskega mnenja), da je stečajni dolžnik- tožeča stranka majhna družba; (-) da sodišče v konkretnem primeru ocenjuje, da ravnanje tožene stranke, ki sicer predstavlja ugotovljene kršitve 34. člena ZFPPIPP v obdobju insolventnosti, ko so bila izvedena zgoraj opisana izpodbojna dejanja in preusmerjeni finančni tokovi na drugo pravno osebo, niso bila izvršena namenoma oziroma iz hude malomarnosti, temveč so bila izvršena z namenom ohranitve obstoja in delovanja tožeče stranke, saj iz poteka dogodkov izhaja, da je tožena stranka računala, da bo predlagana prisilna poravnava sprejeta s strani upnikov in kot izhaja iz izvedenskega mnenja je predlagana prisilna poravnava imela realne možnosti, da uspe, če ne bi stečajni dolžnik zamudil s plačilom razlike dosojenega predujma za vodenje postopka prisilne poravnave, kar potrjuje tudi sklep naslovnega sodišča o ustavitvi postopka prisilne poravnave in začetka stečajnega postopka, opr. št. St 1145/2013 z dne 24. 9. 2013 (priloga A 2).

27. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo v višini 20.000,00 EUR s pripadki, v presežku za 840.755,32 EUR s pripadki, pa je zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožba tožeče stranke

28. Pritožba povzema, da je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vodstvo oziroma tožena stranka ugotovila/vedela za insolventnost družbe v decembru 2012. Sodišče prve stopnje sicer sprejema ugotovitve izvedenca o dnevu nastanka insolventnosti in je ugotovilo, da je insolventnost tožeče stranke nastopila že 31. 12. 2010, vendar naj tožena stranka ne bi mogla vedeti že na dan 31. 10. 2010, da je bila insolventna, ker je bila revizija izkazov in popravek opravljen v letu 2013, družba pa naj ne bi bila zavezana k letni reviziji izkazov. Navedene ugotovitve bi naj bile pomembne, ker bi naj po 33. čl. ZFPPIPP tožeča stranka morala dokazati, da je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti za insolventnost, ko je bilo dejanje storjeno. V izpodbijani sodbi je popolnoma zmotno tolmačen 33. člen ZFPPIPP. V 33. členu ZFPP1P je jasno določeno: "Pri uporabi pravil iz oddelka 2.2 tega zakona o obveznostih družbe in poslovodstva velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je družba postala insolventna takrat, ko bi tak položaj družbe lahko ugotovilo poslovodstvo, če bi člani poslovodstva ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij." Ker je izvedenec ugotovil, da so bile poslovne knjige vodene v nasprotju s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS), torej tudi v nasprotju z določili ZGD-1, je nedvomno, da bi oseba ki bi ravnala s profesionalno skrbnostjo lahko ugotovila že na podlagi računovodskih izkazov, da je družba bila že dne 31. 12. 2010 insolventna. Dokazovanje je tako mogoče samo ali bi oseba s profesionalno skrbnostjo lahko ugotovila insolventnost, kar je tožeča stranka z izvedencem tudi dokazala. Izpodbijanje tako ugotovljene insolventnosti na dan 31. 12. 2010 na podlagi izrecne določbe navedenega 33. člena ZFPPIPP niti ni dovoljeno. Prav tako sodišče ne more ugotoviti drugačnega datuma insolventnosti zaradi morebitnih posebnih okoliščin pri toženi stranki. V izpodbijani sodbi se zato nepotrebno ugotavlja, kdaj bi naj tožena stranka vedela za insolventnost, ampak je bistveno, kdaj bi oseba s profesionalno skrbnostjo vedela za insolventnost.

29. Pritožba pove, da je izvedenec D. v svojem izvedeniškem mnenju jasno in obrazloženo podal mnenje, da je bila družba že na dan 31. 12. 2010 insolventna. Pri takšnem stališču je vztrajal tudi v dopolnitvi mnenja in obenem tudi pojasnil okoliščine glede nepravilnih knjižb aktivnih časovnih razmejitev (AČR). Takšnemu mnenju izvedenca je sledilo in ga sprejelo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Tako iz izvedenega dokaznega postopka nedvomno izhaja, da je bila družba ob pravilni uporabi 33. člena ZFPPIPP najkasneje od 31. 12. 2010 dalje insolventna. Prav tako je tožena stranka že ves čas vedela, da je tožeča stranka insolventna. Obveznosti poslovodstva so jasno določene v 28. členu ZFPPIPP, zato mora poslovodja, ne glede na to, ali ima za računovodenje in vodenje financ svoje pomočnike, poznati pravila financ in ravnati v skladu z njimi in se te svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na podatke iz knjigovodskih evidenc ali da ni strokovnjak za knjiženje. Izvedenec je jasno navedel, da ugotovljena insolventnost izhaja že iz samih računovodskih izkazov, saj je izguba večkrat presegla kapital. Prav tako iz izvedeniškega mnenja in bilanc stanja izhaja, da AČR tožeče stranke izhajajo iz razmejitve stroškov zalog. Izvedenec je tudi pojasnil naravo AČR in da je tožeča stranka napačno razmejevala stroške zalog, s čimer je prikazovala navidezno uspešnost poslovanja. Izvedenec je tudi pojasnil, da bi se AČR morale odpraviti v enem letu. Torej je insolventnost bila razvidna že iz samih računovodskih izkazov, ki so bili toženi stranki kot edinemu zastopniku nedvomno znani. Tožena stranka je ves čas vedela za insolventno stanje, saj je zanemarila svoje obveznosti po ZGD-1 in celo navidezno namenoma prikazovala uspešnost poslovanja z nepravilno oblikovanimi AČR. Da se je tožena stranka dobro zavedela vsega izkazuje tudi dejstvo, da so AČR izhajale iz domnevnih zalog, ki bi jih naj imela družba. Vrednost neporabljenih zalog v letu 2010 (torej AČR) so znašale 487.589 EUR, ker se je družba pretežno ukvarjala z dejavnostjo vulkanizerstva, je takšna zaloga ali njen manjko bil realno na zunaj zelo viden oziroma zaznaven. Tudi če tožena stranka ne bi vedela, da ji manjka takšna količina zalog, bi morala to ugotoviti najkasneje ob letni inventuri, ki jo je družba dolžna opraviti vsako leto in odpraviti AČR. Zato v konkretnem primeru ne gre samo za nekakšne skrivnostne knjižbe, ampak za realne stvari, ki so ali pa jih ni. Tožena stranka je tako vedela za insolventno stanje, prav tako pa ji je takšno dolžnost in skrbnost nalagal ZGD-1, vendar je namenoma prikazovala boljše poslovanje.

30. Tako je po mnenju pritožbe zmotna ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožena stranke šele ob reviziji poslovanja lahko ugotovila insolventnost. Tožena stranka bi že pri opravi letne inventure lahko ugotovila neobstoj zalog in nato morala odpraviti AČR, vendar ji to ni ustrezalo. Tožena stranka je bila dolžna za družbo izdelati tudi letna poročila in jih osebno podpisati ter ravnati z vso skrbnostjo, v samih izkazih pa izkazovati realno stanje. Glede na navedeno je zmotna in v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev v izpodbijani sodbi, da tožena stranka vse do decembra 2012 ni mogla ugotoviti insolventnost družbe, saj je za njo vedela oziroma bi morala vedeti ob ustrezni profesionalni skrbnosti, ki ji jo nalaga zakon. Ker je dokazni postopek izkazal, da je že od 31. 12. 2010 dalje tožena stranka vedela za insolventnost, je posledično napačna ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni dokazala, da je v zgolj 2,5 mesečnem obdobju nastala vtoževana škoda.

31. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba v zvezi z aktivnimi časovnimi razmejitvami zalog, ki po ugotovitvah izvedenca res niso bile pravilno knjižene v letih od 2010 do 2012, navaja vrsto pritožbenih novotin sicer: (-) da je tožena stranka že ves čas vedela, da je tožeča stranka insolventna, saj so obveznosti poslovodstva jasno določene v 28. členu ZFPPIPP, zato mora poslovodja, ne glede na to, ali ima za računovodenje in vodenje financ svoje pomočnike, poznati pravila financ in ravnati v skladu z njimi in se te svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na podatke iz knjigovodskih evidenc ali da ni strokovnjak za knjiženje; (-) da je insolventnost bila razvidna že iz samih računovodskih izkazov, ki so bili toženi stranki kot edinemu zastopniku nedvomno znani in da je tožena stranka ves čas vedela za insolventno stanje, saj je zanemarila svoje obveznosti po ZGD-1 in celo navidezno namenoma prikazovala uspešnost poslovanja z nepravilno oblikovanimi AČR; (-) da se je tožena stranka dobro zavedela vsega izkazuje tudi dejstvo, da so AČR izhajale iz domnevnih zalog, ki bi jih naj imela družba; (-) da je vrednost neporabljenih zalog v letu 2010 (torej AČR) znašala 487.589 EUR in ker se je družba pretežno ukvarjala za dejavnostjo vulkanizerstva, je takšna zaloga ali njen manjko bil realno na zunaj zelo viden oziroma zaznaven;(-) tudi če tožena stranka ne bi vedela, da ji manjka takšna količina zalog, bi morala to ugotoviti najkasneje ob letni inventuri, ki jo je družba dolžna opraviti vsako leto in odpraviti AČR, zato v konkretnem primeru ne gre samo za nekakšne skrivnostne knjižbe, ampak za realne stvari, ki so ali pa jih ni; (-) da je tožena stranka je tako vedela za insolventno stanje, prav tako pa ji je takšno dolžnost in skrbnost nalagal ZGD-1, vendar je namenoma prikazovala boljše poslovanje.

32. Tožeča stranka je namreč v svojih trditvah glede aktivnih časovnih razmejitev (glede zalog) navajala ( listna številka 24 -25 spisa) le, da : "se v letih 2009 in nato v naslednjih letih pri družbi pojavi v bilancah postavka aktivne časovne razmejitve, kar predstavlja odložene odhodke po SRS. Navedene aktivne časovne razmejitve so predvsem posledica neknjižene zaloge trgovskega blaga in drugih neznanih postavk, ki jih tožena stranka stečajni upraviteljici ni nikoli pojasnila. Tožeča stranka je tako izkazovala sredstva - aktivo, večinoma kot zalogo blaga, čeprav je ta že bila odsvojena in bi morala predstavljati strošek družbi. Tožena stranka je tako z nepravilnim knjiženjem ali neknjiženjem poslovnih dogodkov - stroškov - prikazovala, da posluje pozitivno, čeprav je od leta 2009 dalje poslovala z izgubo.V postopku prisilne poravnave je nato pri načrtu finančnega prestrukturiranja tožena stranka odpravila aktivne časovne razmejitve in prikazala dejansko insolventnost. Zgoraj navedeno je bilo ugotovljeno tudi na tretji seji upniškega odbora, kjer je pod točko AD 3 odbor ugotovil, da so bile odpravljene AČR, ki dejansko pomenijo izgubo iz preteklih let, če bi bili odhodki knjiženi tekoče. Navedeno manipulacijo poslovnih knjig je tožena stranka naredila namenoma, saj je na ta način prikazovala navidezno zdravo poslovanje družbe."

33. Pritoženih novot pritožbeno sodišče ne sme obravnavati, kolikor pritožba ne izkaže, da teh navedb pred sodiščem prve stopnje ni mogla podati iz razlogov, ki niso na njeni strani, tega pa pritožba ne zatrjuje (337. člen ZPP).

34. Drži sicer, da je izvedenec potrdil, da bi morala tožeča stranka vsako leto obračunavati aktivne časovne razmejitve in da bi računovodski izkazi ob pravilni uporabi slovenskih računovodskih standardov že po stanju 31. 12. 2010 izkazovali stanje insolventnosti po 14. točki ZFPPIPP, vendar pa pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot poslovodja tožeče stranke, ki jo je po določbah ZGD-1 šteti kot majhno družbo, utemeljeno zaupala računovodji, da so računovodski izkazi izdelani skladno z računskimi standardi, saj sama takega znanja ni imela in zato ji ni pripisovati opustitve profesionalne skrbnosti poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij po določbi 33. člena ZFPPIPP, če računovodski izkazi niso bili izdelani skladno z računskimi standardi. S tem pa ni izkazana niti namerno prirejanje rezulatov poslovanja, kot zatrjuje pritožba.

35. Pritožbeno sodišče meni, da je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka najprej v decembru 2012, ko je prišlo do blokade TRR, lahko ugotovila, da je pri tožeči stranki nastopilo stanje insolventnosti in pravilno je presodilo, da je sicer zamudila s predlogom za začetek postopka prisilne poravnave 2,5 meseca glede na 39. člena ZFPPIPP in pravilno presodilo, da v tako kratkem času ni mogla nastati vtoževana škoda.

36. Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje pri tem kršilo pravila o dokaznem bremene glede višine škode, ki jo določa drugi odstavek 42. člena ZFPPIPP, saj sodišče prve stopnje ni zaključilo, da bi tožena stranka napačno ugotovila višino škode, pač pa je v okviru toženčeve pravice do izpodbijanja domneve iz drugega odstavka 42. člena ZFPPIPP, presodilo, da zaradi kratkotrajne zamude pri izvedbi aktivnosti za postopek prisilne poravnave, v tem kratkem obdobju ni mogla nastati takšna škoda.

37. Ker je dopustno izpodbijati domnevo o vzročni zvezi med ravnanjem toženca in višino škode tudi iz razloga, da zaradi zamude pri izvedbi ukrepov za sanacijo insolvenčnega stanja ni mogla nastati domnevana škoda ali pa vsaj ne v zatrjevani višini, pomeni, da so zmotne pritožbene trditve o nedopustnosti zamujanja, seveda pa se s podaljševanjem zamude povečuje (odvisno od poslovanja v tem obdobju) možnost povečevanja škode upnikom. Odpravi te škode pa služi tožba po 44. členu ZFPPIPP.

38. Pritožbeno razlogovanje o tem, da neplačilo predujma za postopek prisilne poravnave kaže na to, da družba ni imela denarja in da je zato neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko bila prisilna poravnava uspešna, za presojo v sporni zadevi ni relevanten, saj je sodišče prve stopnje takšen zaključek naredilo na podlagi izvedenih dokazov, ki so vsi potrjevali, da je tudi upniški odbor soglašal s predlaganim finančnim prestrukturiranjem.

39. Pritožba meni, da sodba zanemarja dejstvo, da nobeno od očitanih kršitev določil ZFPPIPP, ki so ugotovljena v izpodbijani sodbi v 25. in 26. točki obrazložitve sodbe, ni objektivno možno narediti iz malomarnosti. Vsa navedena dejanje je lahko tožena stranka storila le naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti. By-pass družbe ni mogoče ustanoviti iz malomarnosti, ampak gre za naklepno ravnanje, da se obide blokada TRR, s čimer je bil direktno oškodovan DURS. Toženec je s pomočjo by-pass družbe plačeval samo neto plače, ni pa plačeval prispevkov, saj je vedel, da na TRR tožeče stranke ni sredstev in se DURS ne more poplačati. Takšno dejanje tudi ne more biti storjeno z navadno malomarnostjo, ampak se je tožena stranka zavestno odločila, da prispevkov ne bo plačevala. Prav tako se je tožena stranka zavestno odločila, da bo s preusmerjenimi sredstvi selektivno poplačevala upnike, kar tudi ni ravnanje iz navadne malomarnosti. Tožena stranka je izpodbojno dejanje sklenilo s svojo hčerko C. M., pri čemer je ravnalo očitno namenoma v korist družinskih članov in ne družbe. Tožena stranka sicer tudi sama jasno izrazi, da je vsa dejanja izvajala premišljeno in z namenom ohranitve družbe in preusmeritve denarnih tokov, vendar očitno pri tem ni ravnala po določbah ZFPPIPP. Tožena stranka je s prirejanjem rezultatov poslovanja namenoma kar 5 let prikazovala navidezno dobro poslovanje in namenoma prikrivala insolventnost, posledično pa so se prepozno pričeli insolvenčni postopki. Tako je pri toženi stranki izkazana najmanj huda malomarnost, večinoma pa kar naklepna dejanja.

40. Pritožbeni očitek je zmoten.

41. Odškodninska odgovornost poslovodje do upnikov se ne presoja po določbah prvega odstavka 131.člena Obligacijskega zakonika5, ampak so predpostavke odškodninske odgovornosti poslovodstva v razmerju do upnikov in razlogi za razbremenitev te odgovornosti (razbremenilni razlogi) v celoti urejeni s posebnimi pravili po ZFPPIPP, ki kot lex specialis izključujejo uporabo splošnega pravila o predpostavkah neposlovne odškodninske odgovornosti.6

42. Po določbi drugega odstavka 44.člena ZFPPIPP (odškodninska odgovornost po prvem odstavku tega člena se ne omeji, če je bilo dejanje izvedeno ali opuščeno namenoma ali iz hude malomarnosti) se tako domneva le najlažja stopnja krivde, to je navadna malomarnost. Hujša oblika krivde (huda malomarnost in naklep) pa je izjema in omejitev odškodninske odgovornosti velja, razen če se dokaže drugače. Obstoj hujše oblike krivde mora dokazati oškodovanec. Pritožba torej po povedanem zmotno meni, da očitanega dejanja ni mogoče povzročiti iz malomarnosti, če pa glede tega obstaja zakonska domneva.

43. Odškodninska odgovornost obstaja, če je povzročitelj ravnal protipravno, s tem ravnanjem povzročil škodo in če obstaja vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo, kar pomeni, da zakonska domneva glede stopnje krivde obstaja tako glede protipravnega ravnanja kot škode, ki je posledica takšnega ravnanja.

44. Tako bi tožeča stranka morala zatrjevati, ne le, da je tožena stranka namenoma ali iz hude malomarnosti ravnala v nasprotju z določbo 34.člena ZFPPIPP, temveč da je namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti želela stanje, da bodo upniki poplačani manj kot bi sicer bili, če teh ravnanj ne bi bilo.

45. Takšnega zatrjevanja pa tožeča stranka ni podala in ga ne zatrjuje niti v pritožbi , zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odškodninsko odgovornost tožene stranke omejilo na 20.000,00 EUR skladno s prvim odstavkom 44. člena in v tem obsegu tožbenemu zahtevku ugodilo, v presežku pa zavrnilo.

46. Tako je pritožbeno sodišče pritožbo glede izpodbijane II. točke izreka sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

47. Tožeča stranka pa utemeljeno s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede nadaljnjih stroškov postopka (III. točka izreka izpodbijane sodbe), saj je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

48. Prav ima pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov, do katerih je upravičena tožeča stranka upoštevati tudi stroške pritožbe, ki jo je tožeča stranka vložila 22.8.2016 in priglasila nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 4440,00 EUR, pavšal po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za DDV.

49. Pritožbeno sodišče je v sklepu Cpg 265/2016 z dne 18. 1. 2017 odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. Sodišče prve stopnje je te priglašene stroške očitno spregledalo in tako bi tožeči stranki moralo priznati kot potrebne stroške še vse prej navedene stroške pritožbe , ki skupaj znašajo 5441,20 EUR. Sodne takse za pritožbo je tožeča stranka oproščena.

50. Tako je že priznanim stroškom 13.156,23 EUR prišteti še 5.441,20 EUR, kar znaša 18.597,43 EUR oziroma ob uspehu v pravdi v višini 2,32 % to znaša 431,46 EUR. Ob upoštevanju pobotanja stroškov je ob pravilni uporabi materialnega prava od toženi stranki priznanih stroškov v višini 12.848,27 EUR odšteti 431,46 EUR in tako stroški tožene stranke znašajo 12.416,81 EUR.

51. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke glede izpodbijane III. točke izreka ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo, tako da sedaj glasi: ?III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške tega postopka v višini 12.416,812 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.? ( 358. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

Pritožba tožene stranke

52. Pritožba trdi, da bi moralo glede na trditveno gradivo tožene stranke, izvedene dokaze, vključno z izvedenskim mnenjem, ki je bilo med postopkom pridobljeno, ugotavljati ali je res kar trdi tožena stranka, da tožeči stranki oziroma pravilno upnikom tožeče stranke, zaradi prepovedanih dejanj tožene stranke po določbah ZFPPIPP, škoda sploh ni nastala. Do tega vprašanja se torej sodišče prve stopnje dejansko sploh ni opredelilo oziroma je neargumentirano povzelo zakonsko domnevo o višini škode. Na ta način je kršilo tudi pravico tožene stranke da se v postopku ugotavljajo tiste pravno relevantne okoliščine in dejstva, ki bi, če bi jih sodišče ugotovilo, lahko pripeljale do, za toženo stranko, ugodnejšega zaključka spora od sedaj obstoječega. Gre za bistveno kršitev določb ZPP po 8. točki 2. odstavka člena 339 ZPP.

53. Po stališču pritožbe ne more biti vprašljivo, da lahko poslovodstvo (tožena stranka) skladno z drugim odstavkom čl. 42 ZFPPIPP dokaže, da upniki zaradi opustitve ali dejanj poslovodstva niso utrpeli škode v višini kot jo določa ta drugi odstavek - kar po drugi strani pomeni, da ima poslovodstvo, konkretno tožena stranka pravico da dokazuje tudi to, da z njenimi dejanji škoda sploh ni nastala. Obstoj škode je namreč ena izmed bistvenih predpostavk odškodninske odgovornosti. Če je ni, torej, tudi ne more biti govora o odškodninski odgovornosti. Zgolj abstraktna škoda, ne da bi obstajala pravica toženca, da dokazuje njen dejanski (ne)obseg, bi predstavljala povsem nedopustno predpostavko odškodninske odgovornosti in bi bila po globokem toženčevem prepričanju tudi protiustavna.

54. Tako je, kot pove pritožba, sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka bila insolventna po vseh pravilih ZFPPIPP na dan 31. 3. 2013. Vendar pa, da bi toženec kot poslovodja tožeče stranke moral to ugotoviti najkasneje v decembru 2012, pri čemer se je oprlo na mnenje izvedenca finančne stroke. Kot je sodišče nato (tč. 19 obrazložitve) navedlo, bi tožena stranka morala skladno z 39. členom ZFPPIPP vložiti popoln predlog za prisilno poravnavo v roku 3 mesecev, kar bi naj bilo 31. 3. 2013. Tako pa je tožena stranka predlog vložila šele 13. 6. 2013 in je torej ta rok zamudila za 2,5 meseca. V tej zvezi sodišče prve stopnje zaključuje, da zaradi zamude tožene stranke pri izvajanju ukrepov iz 35. č1. ZFPPIPP, zagotovo ni nastala zatrjevana škoda.

55. Glede tožbenega očitka, da je tožena stranka v spornem obdobju prenesla poslovanje tožeče stranke na novo (ustanovljeno) gospodarsko družbo XX d.o.o, kar je po tretjem odstavku 34. čl. ZFPPIPP prepovedano, je sodišče ugotovilo, da v tem primeru ni prišlo do prenosa dejavnosti (poslovanja ali premoženja) na drugo pravno osebo, temveč je prišlo do začasne izposoje njenega TRR (kar je bilo na sejah upniškega odbora tudi povedano in predstavljeno), iz katerega so se iz nateklih sredstev poravnavale tekoče obveznosti tožeče stranke. Poravnavanje tekočih obveznosti pa je tudi po določilih ZFPPIPP dovoljeno. Prav tako velja za pologe gotovine in prenos terjatev iz tožeče stranke na XX d.o.o., da so se ta sredstva v obdobju od 9. 4. 2013 do 27. 5. 2013 v višini 89.478,58 EUR porabila za poravnavo obveznosti tožeče stranke in sicer 25.865,90 EUR za plače zaposlenih pri tožeči stranki, 63.612,68 EUR pa za poplačilo dobaviteljev tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da se z ustanovitvijo družbe XX d.o.o., tožeča stranka ni slabila.

56. Pritožba navaja, da ne glede na vse navedeno, naj bi šlo po mnenju sodišča prve stopnje za preusmeritev finančnih tokov na drugo pravno osebo zaradi česar naj bi prišlo do izogibanja plačil obveznosti do upnika Davčni urad ... (DURS), ki je bil v normalnem teku poslovanja prvi upravičenec do plačil. Sodišče je, sledeč mnenju izvedenca, zaključilo, da je na ta način prišlo do dejanja ,ki je prepovedano po tretjem odstavku 34. čl. ZFPPIPP, ker je bil upnik, ki bi moral biti iz vsakega prejetega plačila na račun tožeče stranke prvi poplačan, zaobiden. Za tega upnika sodišče še navaja, da je z izvršilnim naslovom, ki ga je pridobil in zaradi katerega je bil tudi blokiran TRR tožeče stranke, ta upnik pridobil zakonsko privilegiran položaj in je bil med vsemi upniki prvi za poplačilo. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja je sodišče povzelo , da če je družba izplačevala plače, ne pa tudi obveznih dajatev, potem upnikov znotraj skupine navadnih upnikov iz rednega poslovanja ni obravnavala enako. Naj bi veljalo, da ko družba postane insolventna, poslovodstvo ali drugi organi družbene ne smejo opraviti dejanj zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani. Takšno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje pa je zmotno in napačno in je zaradi tega ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

57. Pritožba trdi, da zgolj ugotovitev o preusmeritvi finančnega toka na drugo (pravno) osebo, ne zadošča za sklep, da je šlo za prepovedano dejanje po določbi tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP. Enako za tak sklep ne zadošča ugotovitev, da je zaradi preusmeritve finančnega toka na TRR druge osebe (in ne na TRR tožeče stranke) bil zaobiden upnik DURS, ki naj bi bil zaradi dejstva, da so njegove terjatve blokirale TRR tožene stranke, med vsemi upniki prvi v vrsti za poplačilo, saj da je razpolagal z izvršilnim naslovom. Preusmeritev finančnih tokov na drugo osebo sama po sebi še ne pomeni prepovedanega dejanja po določbi tretjega odstavka čl. 34 ZFPPIPP. Preusmeritev finančnega toka lahko postane dejanje, ki je v smislu prej navedene zakonske določbe prepovedano le, če je taka preusmeritev povzročila da so upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani. Argument sodišča da je bil upnik DURS med vsemi upniki prvi v vrsti za poplačilo, saj mu je izvršilni naslov dal neke vrste zakonsko priviligiran položaj, pa ne utemeljuje enakega položaja tega upnika do družbe z drugimi upniki. Če je ta upnik, kot navaja sodišče prvi v vrsti za poplačilo in zakonsko priviligiran (izvršilni naslov), drugih upnikov, ki bi bili v prvi vrsti za poplačilo in imeli izvršilni naslov pa ni, je edino logično zaključiti, da je bil DURS edini s takim položajem do družbe. Če je edini, pa ne more biti govora o neenakem obravnavanju v smislu določbe tretjega odstavka čl. 34 ZFPPIPP.

58. Upnik DURS je blokiral TRR tožeče stranke v mesecu marcu 2013 in sicer le v manjšem delu za neplačane prispevke in davčne dajatve, ki so vezane na plače (kar je tožena stranka predstavila že v odgovoru na tožbo in česar tožeča ni prerekala), pretežno pa zaradi neplačanega DDV v preteklem obdobju. Na TRR družbe XX d.o.o. je bil prvi finančni priliv 9. 4. 2013 (kar je tožena stranka dokumentirano navajala v odgovoru na tožbo stran 16 in nadalje in česar tožeča stranka ni prerekala). Časovno je torej mogoče obravnavati preusmeritev finančnega toka le v obdobju od 9. 4. 2013 pa do 27. 5. 2013 (stran 18 odgovora na tožbo), medtem, ko je bil predlog za začetek prisilne poravnave vložen dva tedna za tem, to je 13. 6. 2013. V čem in kaj naj bi preusmeritev finančnega toka v tem obdobju predstavljala prepovedano dejanje in kateri upniki bi naj bili tisti, ki bi bili neenako obravnavani (pri čemer je pogoj da morajo biti do družbe v enakem položaju), sodišče ni ugotavljalo.

59. Sodišče samo ni ugotavljalo kaj je bilo v spornem obdobju plačano in kaj ne, kdo bi bili upniki enakega položaja, v čem bi bila izkazana neenaka obravnava med njimi in gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično seveda nepravilno uporabo materialnega prava. V tem delu se sodba niti ne da preizkusiti, saj nima relevantnih razlogov in je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb ZPP po tč. 14 drugega odstavka čl. 339 ZPP. Sicer pa je potrebno opozoriti, da je bila glede konkretnega očitka trditvena podlaga tožeče stranke tako posplošena in nekonkretizirana, da je mogoče ugotoviti, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Sodišče pa je prekoračilo zakonska pooblastila, ko je samo zapolnjevalo manjkajočo trditveno podlago tožeče stranke s povzemanjem izvedenskega mnenja, ne da bi za to imelo osnovo v tožnikovih navedbah, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP po prvem odstavku čl. 339 istega zakona v povezavi s čl. 7 ZPP.

60. Pritožba še navaja, da sodišče prve stopnje v tč. 26 obrazložitve sodbe ugotavlja, je v primeru dveh asignacij, ki sta bili ugotovljeni kot izpodbojni s sodbama Okrožnega sodišča v Celju (enkrat tožena P. d.o.o., enkrat E. d.o.o), šlo za dejanja, ki v primeru insolventnosti niso dovoljena in da gre za dejanja, ki so po čl. 271 izpodbojna - le ta pa so po določbi 2.tč. četrtega odstavka 34. čl. ZFPPIPP, prepovedana. Tudi v tem primeru je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Da je namreč dejanje prepovedano po tretjem odstavku čl. 34 ZFPPIPP mora biti izpolnjen pogoj neenakega obravnavanja upnikov, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju. Takih in tovrstnih adekvatnih navedb v trditveni podlagi tožeče stranke ni bilo. Tudi sodišče ni ugotavljalo pogoja neenake obravnave v smislu tretjega odstavka čl. 34 ZFPPIPP. Za to se sodbe v tem delu sploh ne da preskusiti in je podana kršitev 14. tč. 2. odstavka čl. 339 ZPP.

61. Sodišče prve stopnje se je, ne da bi upoštevalo navedbe in dokaze tožene stranke da zaradi očitanih dejanj upnikom škoda ni nastala, ne da bi upoštevalo oziroma dokazno ovrednotilo, kaj pomeni dejstvo, da je bil upnik DURS kot prednostni upnik in kot ločitveni upnik v stečaju v celoti poplačan (priloga B 59) in celo ne da bi dokazno ovrednotilo izjavo izvedenca finančne stroke, ki je na obravnavi 11. 5. 2016 izpovedal, da v spornem obdobju s prenosom finančnih tokov, tožeči stranki škoda ni nastala, ker so se sredstva porabila za poplačilo obveznosti tožeče stranke, enostavno postavilo na stališče domnevne višine škode.

62. Pritožba nadaljuje, da je glede na pravico, da lahko poslovodstvo izpodbije domnevo o upnikom nastali škodi zaradi dejanj, ki so sicer nedopustna z vidika ZFPPIPP in njeni višini, potrebno takšno zakonsko določilo razumeti v smislu, da lahko tožena stranka kot poslovodja tožeče stranke dokazuje, da škoda upnikom v spornem obdobju ni nastala oziroma,da dejanja niso vplivala na pravice in terjatve upnikov v kasnejšem stečajnem postopku. Bistvo stečajnega postopka je v tem, da se upniki do določene mere, glede na razpoložljivo premoženje, poplačajo, ne pa da upniki dosežejo polno poplačilo, ker če bi veljalo slednje, potem, sploh ne bi bili izpolnjeni pogoji za stečajni postopek. Zakonska domneva, da zaradi dejanj poslovodstva upniki ne bodo dosegli polnega poplačila, se nanaša na višino škode, ki jo zakon določa kot razliko med vsoto prijavljenih in priznanih terjatev ter vsoto s katero se upniki dejansko poplačajo. Tako določena višina škode pa ni absolutna, temveč ima poslovodja kot toženec, pravico da dokaže drugačno višino škode in tudi, da škoda, zaradi njegovih dejanj, ni nastala. Sodišče prve stopnje je torej povsem ignoriralo toženčevo dokazovanje, da škoda sploh ni nastala in je kot argument, da je škoda nastala, navedlo, da je med dejanjem in škodo podana vzročna zveza na podlagi 2. odstavka čl. 42. ZFPPIPP. Vprašanje obstoja škode je dejansko vprašanje, ki pa ga sodišče ni raziskalo in je na nepopolno dokazno oceno sprejelo zaključek o obstoječi škodi, ki jo zakon določa kot domnevo. Toženec je trdil in za to ponudil ustrezne dokaze, da se zaradi očitanih dejanj v spornem obdobju čista vrednost premoženja družbe ni dodatno zmanjšala. Torej se tudi ni zmanjšala stečajna masa. Edini (pogojno z vidika konkretnega primera relevantni) upnik, ki je bil v izvedenskem mnenju omenjen DURS pa je itak imel v stečaju priznano tako prednostno kot tudi ločitveno pravico in je zaradi tega posebnega položaja bil v stečaju na temelju teh pravic v celoti poplačan. Torej glede na celotno poplačilo tega upnika (temu tožeča stranka ni ugovarjala in ni prerekala), ni mogoče govoriti da v stečaju ni dosegel polnega plačila.

63. Pritožba nima prav, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožeče stranke in samo na podlagi izvedenskega mnenja, ugotavljalo dejstvo, saj je tožeča stranka že v tožbi podala obširne trditve o dejanjih, ki jih je tožeča stranka opravila v obdobju po začetku insolventnosti in za katere naj bi odškodninsko odgovarjala tožena stranka kot poslovodja po 44.členu ZFPPIPP. Dejanja je tudi časovno opredelila, tako glede preusmeritve poslovanja in finančnih tokov na drugo pravno osebo (S. i. d.o.o.) kot glede izpodbojnih dejanj in izhajala iz zakonske domneve glede višine škode po drugem odstavku 42.člena ZFPPIPP. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka se sodišču prve stopnje ni pripetilo.

64. Pritožba že sama pove, da je na toženi strani bilo dokazno breme, da očitna dejanja niso bila storjena in da škoda v višini, kot je vtoževana ni nastala in pritožba spregleda, da je tudi tožena stranka podala dokazni predlog z izvedencem finančne stroke tako glede časovnih okvirov izvedbe spornih dejanj kot glede ugotavljanja upnikov, ki naj bi bili neenako obravnavani kot glede višine škode. Tako se še dodatno pokaže, da je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka neutemeljen.

65. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno pritožbeno razlogovanje, da je kršitev po tretjem odstavku 34.člena ZFPPIPP podana tedaj, če so upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani in da je to presojo, glede na ugovorne trditve tožene stranke, sodišče prve stopnje bilo dolžno opraviti v zvezi z ugotovljeno preusmeritvijo finančnih tokov na drugo pravno osebo.

66. V enakem položaju do družbe so upniki glede na vrsto terjatev, ki jih priglašajo ali se po zakonu štejejo za priglašene glede na 197.člen in 21. člen 8ZFPPIPP.

67. Prav ima pritožba da zavarovana terjatev ali privilegirana terjatve DURS kot jo ugotovilo sodišče prve stopnje in njeno neplačilo v času insolventnosti in plačilo terjatve iz naslova plač ne predstavljajo enakovrstnih terjatev in zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka zaradi neplačila terjatev DURS-a storila prepovedano dejanje po 1.točki drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP.

68. Pritožba pa zmotno meni, da velja enako tudi za dejanja po 2. točki četrtega odstavka 34. člena ( pravna dejanja, ki bi bila v stečajnem postopku izpodbojna po 271.členu ZFPPIPP), saj so pri izpodbojnih dejanjih v enakem položaju vsi upniki stečajnega dolžnika, ki plačila še niso prejeli in pričakujejo poplačilo iz stečajne mase, upnik, ki ni obravnavan enako pa je pri izpodbojnih dejanjih tisti, v čigar korist je izpodbojno dejanje bilo opravljeno. Ali drugače povedano vsi upniki stečajnega dolžnika so neenako obravnavani glede na upnika, ki jih poplačan.

69. Pritožba sama pove, da je sodišče prve stopnje ugotovilo izvršitev dveh izpodbojnih dejanj (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ko je temu tako, je pravilen nadaljnji materialnopravni zaključek sodišča, da je tožena stranka s tem ravnala v nasprotju z 2. točko četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP.

70. V taki situaciji, ko je ugotovljena kršitev po 34. členu ZFPPIPP, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo , ko je skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP ugodilo tožbenemu zahtevku za vtoževani znesek 20.000, 00 EUR. Odškodninska odgovornost poslovodje se po izrecnem zakonskem določilu tretjega odstavka 44. člena ZFPPIPP ne sme izključiti niti omejiti v nasprotju s prvim odstavkom 44. člena ZFPPIP, kjer je prav tako izrecno določeno, da poslovodja odgovarja upnikom za škodo, ki ne more biti manj kot 20.000,00 EUR.

71. Če se bo v stečajnem postopku pokazalo, da so upniki bili poplačani v celoti in da je vplačilo odškodnine preseglo potrebno stečajno maso, bo tožena stranka na podlagi svoje regresne pravice po šestem odstavku 44. člena ZFPPIPP lahko zahtevala povrnitev tega , kar je plačala ali preveč plačala.

72. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse za presojo sporne zadeve pravno relevantne pritožbene trditve.

73. Tožena stranka izreka o stroških postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal zmotne uporabe materialnega prava ali kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

74. Glede na to je bilo pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe zavrniti in v tem obsegu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

75. Glede na to, da je tožeča stranka uspela le s pritožbo v zvezi s stroški nadaljnjega pravdnega postopka in še to le v minimalnem obsegu, glede glavne terjatve pa ne, je tožeča stranka dolžna sama nositi vse svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka prav tako ni uspela s pritožbo, zato mora tudi ona sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča niti k razjasnitvi zadeve, zato mora tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 42. člen ZFPPIPP se glasi: "(1) Poslovodstvo je upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka: 1. ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena tega zakona ali 2. je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona. (2) Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi opustitev ali dejanj poslovodstva iz prvega odstavka tega člena škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. (3) Če ima poslovodstvo dva ali več članov, so vsi člani upnikom solidarno odgovorni za škodo iz prvega odstavka tega člena. (4) Člani poslovodstva so v celoti ali delno prosti odškodninske odgovornosti za škodo iz prvega odstavka tega člena, če dokažejo, da je celotna škoda ali del škode nastal zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, ki jih poslovodstvo, čeprav je ravnalo v skladu s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij, ni moglo niti preprečiti niti odvrniti ali omejiti njihovih škodljivih posledic. (5) Posamezen član poslovodstva je prost odškodninske odgovornosti za škodo iz prvega odstavka tega člena, če dokaže enega od naslednjih oprostilnih razlogov: 1. da dejanj, določenih v 35. do 39. členu tega zakona, ni mogel opraviti samostojno, in: - je na seji poslovodstva predlagal, da se opravijo, a so drugi člani poslovodstva temu nasprotovali, ali - član poslovodstva, ki je bil v notranjem razmerju med člani poslovodstva odgovoren za finančno poslovanje družbe, ni pravočasno pripravil ustreznih strokovnih podlag ali 2. da za kršitev prepovedi iz 34. člena tega zakona ni vedel ali jih ni mogel preprečiti, čeprav je ravnal v skladu s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij."
2 35. člena ZFPPIPP se glasi: "1) Če družba postane insolventna, mora poslovodstvo v enem mesecu po nastanku insolventnosti nadzornemu svetu predložiti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja. (2) Poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja mora vsebovati: opis finančnega položaja družbe, 2. analizo vzrokov za insolventnost in 3. mnenje poslovodstva, ali obstaja najmanj 50-odstotna verjetnost, da bo mogoče uspešno izvesti finančno prestrukturiranje družbe tako, da bi družba znova postala kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. (3) Če je mnenje poslovodstva iz 3. točke drugega odstavka tega člena pritrdilno, mora poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja vsebovati tudi: 1. analizo ukrepov finančnega prestrukturiranja, potrebnih za odpravo vzrokov za insolventnost družbe in zagotovitev, da bi družba znova postala kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna, 2. opis ukrepov finančnega prestrukturiranja, ki jih bo v mejah svojih pristojnosti izvedlo poslovodstvo (na primer vpoklic nevplačanih vložkov v osnovni kapital, izvedba povečanja osnovnega kapitala z novimi vložki na podlagi odobrenega kapitala, prodaja poslovno nepotrebnega premoženja), in rokov, v katerih jih bo izvedlo, 3. če po presoji poslovodstva z ukrepi iz 2. točke tega odstavka vzrokov insolventnosti ne bo mogoče v celoti odpraviti, tudi: opis ukrepov finančnega prestrukturiranja, o katerih je pristojna odločati skupščina (na primer redno povečanje osnovnega kapitala z novimi vložki) in rokov, v katerih jih je treba opraviti, (4) Če je mnenje poslovodstva iz 4. točke tretjega odstavka tega člena pritrdilno, mora poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja vsebovati tudi opis predloga prisilne poravnave z vsebino iz 143. ali 144. člena tega zakona, ki bi bila po presoji poslovodstva sprejemljiva za upnike in bi zagotovila, da bo družba znova postala kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. (5) Nadzorni svet mora dati mnenje o poročilu o ukrepih finančnega prestrukturiranja v petih delovnih dneh po prejemu tega poročila.(6) Mnenje iz petega odstavka tega člena mora vključevati presojo nadzornega sveta: 1. ali je družba insolventna in 2. o potrebnosti in ustreznosti ukrepov iz 2. in 3. točke tretjega odstavka tega člena."
3 34. člen ZFPPIPP se glasi: "(1) Če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe.(2) Velja, da so za redno poslovanje družbe nujna zlasti plačila:1. terjatev upnikov do družbe, ki so v postopku zaradi insolventnosti prednostne terjatve po prvem odstavku 21. člena tega zakona, 2. tekočih stroškov rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno), 3. tekočih dobav blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe, 4. davka na dodano vrednost, trošarin in drugih davkov in prispevkov, ki jih mora dolžnik obračunati in plačati v skladu s predpisi. (3) Po tem, ko družba postane insolventna, poslovodstvo ali drugi organi družbe ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani. (4) Za dejanje, ki je prepovedano po tretjem odstavku tega člena, velja zlasti:1. preusmeritev poslovanja ali finančnih tokov na drugo pravno ali fizično osebo, 2. pravna dejanja, ki bi bila ob stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu tega zakona. (5) Prepovedi iz prvega in tretjega odstavka tega člena trajajo: 1. če mora poslovodstvo po prvem odstavku 38. člena tega zakona vložiti predlog za začetek stečajnega postopka: do začetka tega postopka,2. če mora poslovodstvo po prvem odstavku 39. člena tega zakona vložiti predlog za začetek postopka prisilne poravnave: do začetka tega postopka ali 3. če se finančno prestrukturiranje izvede zunaj postopka prisilne poravnave: do izvedbe vseh ukrepov finančnega prestrukturiranja in izpolnitve vseh zapadlih obveznosti družbe do upnikov. (6) Če se finančno prestrukturiranje izvede zunaj postopka prisilne poravnave, sme družba poleg dejanj iz prvega odstavka tega člena opraviti tudi pravne posle, določene v poročilu poslovodstva o ukrepih finančnega prestrukturiranja iz 35. člena tega zakona."
4 44. člen ZFPPIP se glasi: "(1) Posamezen član poslovodstva ali nadzornega sveta je odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona, vendar pri članih poslovodstva ne manj kot:1. pri veliki družbi 150.000 eurov, 2. pri srednji družbi 50.000 eurov in 3. pri majhni družbi ali drugi pravni osebi 20.000 eurov. (2) Odškodninska odgovornost po prvem odstavku tega člena se ne omeji, če je bilo dejanje izvedeno ali opuščeno namenoma ali iz hude malomarnosti. (3) Odškodninske odgovornosti po 42. ali 43. členu tega zakona ni mogoče izključiti niti je omejiti v nasprotju s prvim in drugim odstavkom tega člena. (4) Ureditev odškodninske odgovornosti v pododdelku 2.2.3 tega zakona ne izključuje odškodninske odgovornosti članov poslovodstva in nadzornega sveta po drugih zakonih. (5) Odškodninski zahtevek po 42. in 43. členu tega zakona: 1. se uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku nad družbo, tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku. 2. je upravičen uveljavljati: - stečajni upravitelj v imenu družbe kot stečajnega dolžnika in - vsak upnik, ki je v skladu s tem zakonom upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo, v svojem imenu in za račun družbe kot stečajnega dolžnika. (6) Če član poslovodstva ali nadzornega sveta odškodninsko odgovarja po 42. ali 43. členu tega zakona, pridobi s plačilom obveznosti na podlagi te odgovornosti pravico v stečajnem postopku nad družbo zahtevati povrnitev tega, kar je plačal (v nadaljnjem besedilu: regresna terjatev člana). (7) Član poslovodstva ali nadzornega sveta, proti kateremu je bila vložena tožba za uveljavitev odškodninske odgovornosti po 42. ali 43. členu tega zakona, mora v enem mesecu po dnevu, ko mu je vročena ta tožba, v stečajnem postopku kot svojo pogojno terjatev prijaviti regresno terjatev iz šestega odstavka tega člena, sicer ta regresna terjatev v razmerju do družbe kot stečajnega dolžnika preneha. (8) Regresna terjatev iz šestega odstavka tega člena se plača ob razdelitvi stečajne mase kot podrejena terjatev drugega vrstnega reda, iz razdelitvene mase, ki ostane po plačilu vseh prednostnih in navadnih terjatev ter morebitnih podrejenih terjatev iz tretjega odstavka 21. člena tega zakona."
5 Določba prvega odstavka 131.člena OZ se glasi: "Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde."
6 N. Plavšak, v Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 65.
7 19. člen ZFPPIPP se glasi: "(1) Terjatev je pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. (2) Nedenarna terjatev je terjatev upnika od dolžnika zahtevati izpolnitev nedenarne dajatve ali izvedbo storitve. (3) Zavarovana terjatev je terjatev upnika, ki je zavarovana z ločitveno pravico. (4) Nezavarovana terjatev je terjatev upnika, ki ni zavarovana z ločitveno pravico.(5) Kot nezavarovana terjatev se obravnava tudi tisti del zneska terjatve ločitvenega upnika, za katerega znesek terjatve presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice."
8 21. člen ZFPPIPP se glasi: "(1) Prednostne terjatve so naslednje nezavarovane terjatve: 1. plače in nadomestila plač za zadnjih šest mesecev pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, 2. odškodnine za poškodbe, ki so povezane z delom pri dolžniku, in poklicne bolezni, 3. neizplačane odpravnine za prenehanje delovnega razmerja pred začetkom stečajnega postopka, ki zaposlenim pripadajo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, vendar največ v višini odpravnine, določene za delavca, ki mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, 4. plače in nadomestila plač delavcem, katerih delo zaradi začetka stečajnega postopka postane nepotrebno, za obdobje od začetka stečajnega postopka do poteka odpovednega roka, 5. odpravnine delavcem, ki jim je upravitelj odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker je njihovo delo zaradi začetka stečajnega postopka ali med postopkom postalo nepotrebno, 6. davki in prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili iz 1., 3., 4. in 5. točke tega odstavka, 7. nadomestilo za neizrabljen letni dopust za tekoče koledarsko leto,8. terjatev iz naslova kreditov, danih na podlagi zakona, ki ureja pomoč za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb in zadrug v težavah, in poroštev, danih za te kredite. (2) V postopkih zaradi insolventnosti so prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. (3) Podrejene terjatve so nezavarovane terjatve, ki se na podlagi pravnega razmerja med dolžnikom in upnikom, če postane dolžnik insolventen, plačajo šele po plačilu drugih nezavarovanih terjatev do dolžnika. (4) Navadne terjatve so nezavarovane terjatve, ki niso niti prednostne niti podrejene terjatve."


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 19, 21, 34, 39, 44, 44/2, 271

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MjQ4