VSC Sklep Cp 380/2017

Jedro

Od ugotovitve ali je bil zahtevek za znesek odpravnine v gospodarskem sporu pravočasno postavljen in sklepčen (kar sta med pravdnima strankama sporni dejstvi), je odvisna presoja o tem ali je bilo tožnikovo ravnanje strokovno pravilno ali ne in ali je med njegovim ravnanjem in toženčevo zatrjevano škodo podana vzročna zveza. Vse to bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti v novem sojenju ob upoštevanju trditvene in dokazne podlage pravdnih strank v tej pravdi o utemeljenosti v pobot ugovarjanega zneska iz naslova odškodnine za zatrjevano v gospodarskem sporu povzročeno materialno škodo in ob upoštevanju dejstva, da je bila v gospodarskem sporu sklenjena sodna poravnava iz naslova provizij.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se razveljavi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I in III izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi se ugodi in se razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa za 7.019,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2016 in odmerjene izvršilne stroške (točka I izreka), v presežku se sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (točka II izreka) ter, da se zavrne pobotni ugovor (točka III izreka).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje glede odločitev pod točkama I in III izreka ter sklep o stroških z dne 19. 5. 2017. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da pobotnemu ugovoru toženca ugodi, podredno pa je predlagal razveljavitev v teh delih in vrnitev v novo sojenje. Iz vseh pritožbenih razlogov je izpodbijal tudi sklep o stroških z dne 19. 5. 2017 in predlagal spremembo tako, da se zahtevek tožnika za plačilo pravdnih stroškov v celoti zavrne, podredno pa je predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbene trditve in razlogi bodo povzeti v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal delnega plačila tožniku 3.500,00 EUR. Toženec je v pritožbi zatrjeval, da gotovinsko poslovanje s.p. ni strogo formalizirano, sodišče prve stopnje pa ni dokazno presodilo toženčeve trditve, da je bil to (plačilo 3.500,00 EUR) pogoj, da je tožnik sploh sprejel zadevo. Tudi ni sprejelo konkretnega dokaznega zaključka glede listine v spisu, zakaj tožnik vsa leta sodnega postopka tožencu ni izstavil nobenega računa. Obrazložitev v točki 9 izpodbijane sodbe je pomanjkljiva, s tem, ko je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 7.019,27 EUR, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP. Dokazno breme, da je toženec tožniku plačal 3.500,00 EUR, je res na tožencu, ta pa je za te svoje trditve ponudil obrazložene trditve tako po kraju in času plačila in bistveno tudi, zakaj je plačal zahtevani znesek, sodišče pa ni presojalo neprekane trditve, da je bil to pogoj za prevzem zadeve.

Pritožba v tem delu ni utemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izpovedbe tožnika, toženca in priče M. Č. K. ter pravilno zaključilo, da toženec ni uspel dokazati trditve o delnem plačilu, oziroma o plačilu gotovinskega zneska 3.500,00 EUR tožniku osebno v njegovi pisarni takrat, ko je prišel podpisat pooblastilo. V svoji prvi pripravljalni vlogi je, kot izhaja iz podatkov v spisu, toženec prvič zatrjeval plačilo 3.500,00 EUR, v drugi pripravljalni vlogi pa je dodatno navedel še okoliščino, da je 3.500 EUR plačal tožniku osebno ob sklenitvi pogodbenega razmerja, da je to bil pogoj za zastopanje. Tožnik pa je v svoji drugi pripravljalni vlogi izrecno trdil, da od toženca ni prejel nobenega gotovinskega plačila. Na prvem naroku za glavno obravnavo pa je tožnik navedel (v odgovor na toženčevo drugo pripravljalno vlogo), da "glede na včeraj prejeto zadnjo pripravljalno vlogo tožene stranke, tožnik prereka vse navedbe ", pri čemer je tako izraženo nasprotovanje tožnika bilo glede na vročitev toženčeve pripravljalne vloge tožnikovi pooblaščenki 24. 3. 2017 (kar dokazuje vročilnica pri listni številki 107 spisa) usmerjeno tudi na zgoraj povzeto toženčevo trditev. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da tožnik ni prerekal toženčeve navedbe, da je bilo plačilo 3.500,00 EUR pogoj za zastopanje, saj glede na obrazloženo iz celotnih siceršnjih tožnikovih navedb izhaja namen zanikanja tega dejstva (drugi odstavek 214. člena ZPP). Glede na odsotnost trditev o okoliščinah izročitve 3.500,00 EUR v utemeljitev prerekane trditve o namenu plačila, pa po presoji pritožbenega sodišča toženčeva trditev o namenu plačila 3.500,00 EUR ni bistvena, oziroma pravno odločilna, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zavzeti stališča do te toženčeve trditve. Pritožba pa tudi zmotno meni, da obrazložene toženčeve trditve o okoliščinah plačila zadoščajo, za zadostitev svojemu dokaznemu bremenu, ki ga toženec v pritožbi priznava, bi moral toženec razen svoje lastne izpovedbe predložiti še tudi kakšen drug dokaz, tega pa ni storil.

6. Pritožba tudi neutemeljeno očita, da ni razumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da za potrditev svojih navedb toženec ni predlagal nobenega materialnega dokaza niti zaslišanja priče, ker prič pri predaji gotovine ni bilo.

Pritožbeno sodišče je že zgoraj pojasnilo, da toženec ni podal trditev o okoliščinah ob zatrjevani izročitvi denarja in da ni izpolnil dokaznega bremena, zato je izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Toženec je dejansko o spornem dejstvu izročitve 3.500,00 EUR le sam izpovedal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje in pravilno presodilo, da toženec ni dokazal trditve, da je tožniku pri sklepanju mandatne pogodbe (pri podpisu pooblastila za zastopanje pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi XII Pg 624/2009 - v nadaljevanju gospodarska zadeva) izročil 3.500,00 EUR gotovine, svojo odločitev pa je tudi obrazložilo s pravilnimi in zadostnimi razlogi.

7. Ker pa je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve tudi v točki I izreka, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presojati utemeljenost toženčevega ugovora delne izpolnitve v višini 3.500,00 EUR (ponovno bo moralo dokazno oceniti izvedene dokaze, ugotoviti pravno relevantna dejstva in navesti materialnopravne razloge ter odločiti o utemeljenosti tega toženčevega ugovora).

8. Toženec v pritožbi trdi, da čeprav v poravnavi, sklenjeni v gospodarskem sporu za 17.857,75 EUR, ni navedeno, iz katerega naslova je toženec ta znesek po poravnavi prejel, je toženec v spis vložil izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke z vsemi listinami, iz katerih izhaja, da je toženec upravičen do provizij glede na sklenjene zavarovalne pogodbe v višini 17.857,75 EUR, kar je toženec pojasnil v točki 2 prvega pripravljalnega spisa in tudi navedel, da dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 15. 11. 2015 predstavlja del njegove trditvene podlage.

Drži pritožbena navedba, da je toženec v trditveni podlagi navedel, da izvedensko mnenje finančne stroke z dopolnitvami, pridobljene v gospodarski zadevi, predstavlja del njegove trditvene podlage ter da je izvedenka izračunala, da tožencu pripada za 17.857,75 EUR provizij ter da je ta znesek bil predmet sklenjene sodne poravnave. Pritožbeno sodišče sprejema pritožbeno trditev, da je napačen dejanski zaključek sodišča prve stopnje v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe o tem, da toženec ni specificiral, na katero podlago (in del tožbenega zahtevka v gospodarski zadevi) se nanaša sklenjena sodna poravnava. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je med drugimi prebralo in vpogledalo tudi izvedenska mnenja izvedenke finančno ekonomske stroke z vsemi dopolnitvami v gospodarski zadevi. Če bi upoštevalo toženčevo trditveno podlago in če bi dokazno ocenilo navedeno izvedensko mnenje, bi ugotovilo, da je izvedenka v dopolnjenem izvedenskem mnenju z dne 15. 11. 2015 (v gospodarski zadevi na listni številki 534 do 539) izračunala tožencu pripadajoč znesek provizij 17.857,75 EUR in da je to bil predmet sodne poravnave. S tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotne trditvene podlage toženca in s tem odločilnega dejstva, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

9. Predmet toženčevega ugovora procesnega pobota je bilo zatrjevanje, da je tožencu nastala škoda in v pobot uveljavlja odškodnino v znesku 24.488,65 EUR za utrpelo škodo, ki naj bi mu po njegovih trditvah nastala zato, ker naj bi tožnik v gospodarskem sporu po preteku enega leta od prenehanja pogodbe, torej prepozno uveljavljal plačilo odpravnine za toženca in ker naj bi bil zahtevek v tem delu nesklepčen.

Pritožba utemeljeno trdi, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo glede vprašanja pravočasnosti in nesklepčnosti postavljenega zahtevka za odpravnino v gospodarski zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo razjasniti med strankama sporni dejstvi, saj je za presojo utemeljenosti pobotnega ugovora ključno, ali je zahtevek za odpravnino 24.488,65 EUR bil v gospodarskem sporu postavljen pravočasno in ali je bil sklepčen (zadosti utemeljen s pravno relevantnimi dejstvi) ali ne. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejstvo, da v gospodarskem sporu o zahtevku za 24.488,65 EUR iz naslova odpravnine ni bilo razsojeno in pravilen je tudi zaključek, da je negotovo, ali bi tožencu sodišče v gospodarskem sporu glede tega dela zahtevka ugodilo ali ne. Prav zaradi tega pa bi sodišče prve stopnje moralo razčistiti moralo razčistiti sporna dejstva v tej pravdi in v okviru trditvene podlage strank presojati, ali je bilo ravnanje tožnika v gospodarskem sporu pri zastopanju toženca pri uveljavljanju tega dela zahtevka iz naslova odpravnin, dovolj skrbno in v skladu s pravili stroke (drugi odstavek 6. člena in 131. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Od ugotovitve ali je bil zahtevek za znesek odpravnine v gospodarskem sporu pravočasno postavljen in sklepčen (kar sta med pravdnima strankama sporni dejstvi), je odvisna presoja o tem ali je bilo tožnikovo ravnanje strokovno pravilno ali ne in ali je med njegovim ravnanjem in toženčevo zatrjevano škodo podana vzročna zveza. Vse to bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti v novem sojenju ob upoštevanju trditvene in dokazne podlage pravdnih strank v tej pravdi o utemeljenosti v pobot ugovarjanega zneska iz naslova odškodnine za zatrjevano v gospodarskem sporu povzročeno materialno škodo in ob upoštevanju dejstva, da je bila v gospodarskem sporu sklenjena sodna poravnava iz naslova provizij.

10. Pritožba tudi trdi, da tožnikov zahtevek v delu za plačilo nagrade za posel po tarifni številki 2200 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Uradni list RS, št. 67/2008) ni utemeljena.

Pritožba je utemeljena tudi v tem delu. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženec že v prvi pripravljalni vlogi zatrjeval, da tožnik neutemeljeno zahteva znesek 1.089,40 EUR, v drugi pripravljalni vlogi pa je trdil, da ta nagrada po tarifni številki 2200 sploh ni izkazana, da ni izkazano, da je bilo to opravilo sploh opravljeno (vložitev predpravdnega zahtevka v gospodarskem sporu). Sodišče prve stopnje se v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je obrazložilo zahtevano nagrado po tarifni številki 2200, sploh ni opredelilo do zgoraj povzete toženčeve trditve in s tem o med strankama spornega dejstva o utemeljenosti zahtevka za nagrado po tarifni številki 2200. Ker je to sporno dejstvo odločilno za zahtevano nagrado po tarifni številki 2200 ZOdvT, je sodišče prve stopnje s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem odločilnem dejstvu.

11. Toženec v pritožbi dalje meni, da je tožnik upravičen za opravljeno delo zastopanja v gospodarskem sporu do nagrade in stroškov le v sorazmernem delu z uspehom, to je upoštevaje s sodno poravnavo doseženim uspehom - zneskom 17.488,65 EUR. Vztrajal je pri trditvi, da je tožnik tožbeni zahtevek v gospodarskem sporu postavil samovoljno in previsoko, da ni upošteval toženčevih navodil.

Pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejstva, da je toženec prejel tožbo in nadaljnje pisne vloge v zvezi z gospodarskim sporom, ki jih je zanj vlagal tožnik, da je toženec prejel tudi vloge nasprotne stranke, da toženec na tožbo in ostale pisne vloge ni nikoli dal pripomb, ter da so bile pisne vloge sestavljene na podlagi opravljenih razgovorov s tožencem v tožnikovi odvetniški pisarni, da je toženec imel možnost podati pripombe v zvezi z delom tožnika, pa jih ni podal. Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe o tem, kar je izpovedal toženec, zaslišan kot stranka, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zgoraj povzetih ugotovljenih dejstev, saj jih potrjuje tudi toženčeva izpovedba. Zato je povsem materialno pravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik, kot odvetnik, upravičen do plačila nagrade in stroškov za opravljeno delo zastopanja toženca v gospodarskem sporu, upoštevaje vrednost tožbenega zahtevka, to je glede na vrednost spora 89.059,43 EUR.

12. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu razveljavilo zaradi specifičnosti izreka sodbe pri uveljavljanju pobotnega ugovora in glede na zgoraj obrazloženo.

13. Ob dejstvu, da je toženec v tej pravdi v pobot uveljavljal delno izpolnitev 3.500,00 EUR in odškodnino 24.488,65 EUR iz naslova odpravnine, niso pravno pomembne pritožbene trditve o tem, da v gospodarskem sporu tožnik ni postavil sklepčnega zahtevka glede zahtevanega zneska iz naslova izgube na dohodku in da je toženec plačal preveč sodne takse, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

14. Pritožba očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje prič S. in J., ki bi po toženčevih trditvah lahko potrdili, da je bil tožnik v gospodarskem sporu ves postopek opozarjan na nesklepčnost zahtevka in da je toženec tekom obravnave poizkušal tožnika prepričati na poravnavo in mu poskušal sugerirati, pa ga je tožnik zavrnil.

V točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe je naveden razlog za zavrnitev dokazov z zaslišanjem teh prič, in sicer: "da te niso imele vpogleda v razmerje med pravdnima strankama tega postopka in o tem ne bi mogle izpovedati." Tega dejanskega zaključka pritožba ne izpodbija. V nadaljevanju v isti točki obrazložitve pa je sodišče prve stopnje navedlo kot razlog za zavrnitev predloga z zaslišanjem prič še "da okoliščine obravnav v navedenem gospodarskem sporu so jasno razvidne iz zapisnikov". Sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe nikjer dokazno ni ocenilo teh zapisnikov in ni pojasnilo, katera dejstva o okoliščinah izhajajo iz le-teh, čeprav se nanje sklicuje, v točki 4. obrazložitve pa je navedlo, da jih je v dokaznem postopku prebralo in vpogledalo. V tem delu so razlogi sodišča prve stopnje nejasni, saj ni ugotovilo, kakšne okoliščine so razvidne iz zapisnikov, le-teh v obrazložitvi svoje sodbe nikjer ni dokazno ocenilo, to pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu vrnilo zadevo v novo sojenje (drugi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

16. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene bistvene kršitve in popolnoma ter pravilno ugotoviti pravno relevantna dejstva, kar bo lahko storilo z opravljeno dokazno oceno izvedenih dokazov za dokazovanje pravno upoštevnih spornih dejstev ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank in pravilne uporabe materialnega prava o utemeljenosti tožbenega zahtevka (že v točkah 7. in 8. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje navedeno materialno pravo) in o utemeljenosti pobotnega ugovora (določba 6. in 131. člena OZ).

17. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo v izpodbijanem delu, je posledično razveljavilo tudi sklep o stroških pravdnega postopka z dne 19. 5. 2017, ker še ni znan pravdni uspeh pravdnih strank. Odločitev o toženčevih pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1514/2018
• VSL Sodba II Cp 48/2018
• VSC Sodba in sklep Cpg 26/2020