VSC Sodba PRp 132/2017

Jedro

Vsak udeleženec v cestnem prometu mora namreč slediti odredbi poslujočega policista v zvezi s preizkusom psihofizičnih sposobnosti. S tem je seznanjen že po opravljenem teoretičnem preizkusu znanja cestnoprometnih predpisov. O tem, kakšne so posledice v primeru odklona odrejenega preizkusa, pa poslujoči policist ni dolžan posameznega udeleženca v cestnem prometu niti opozarjati, saj se namreč domneva, da voznik z opravljenim vozniškim izpitom dobro pozna tudi določbe ZPrCP tudi v tem delu, čeprav je obravnavani primer pokazal, da je policistka obdolženca tudi v tem delu ustrezno seznanila s posledicami. Zato ni bilo potrebno nobeno prepričevanje policista, naj preizkušanec preizkus oziroma odrejen strokovni pregled opravi, temveč je dovolj, da je odredba o opravi strokovnega pregleda jasna in nedvoumna, kar je v obravnavanem primeru, kot je potrdil tudi obdolženec v svojem zagovoru in kot sedaj priznava tudi pritožba, tudi bila.

Ko pa po jasni odredbi preizkušanec izrazi svojo voljo, torej odkloni odrejen strokovni pregled in, kot je obravnavani postopek še pokazal, celo podpiše zapisnik o prepoznavi, pa je v takem primeru postopek preizkusa psihofizičnih sposobnosti zaključen in zato tudi "obotavljanje", kot pritožba poimenuje naknadni pristanek obdolženca, da po posvetu z materjo in znancem, strokovni pregled tudi opravi, ne more biti relevanten razlog, da bi se postopek preizkusa znova odpiral, saj za kaj takega tudi ni zakonske podlage v določbah člena 107 ZPrCP.

Zato bi obdolženec v konkretnem primeru moral ravnati po odredbi poslujoče policistke in opraviti strokovni pregled tako, kot mu nalaga določba desetega odstavka člena 107 ZPrCP, kajti postopek preizkusa njegovih psihofizičnih sposobnosti je bil zaključen takrat, ko so bila v zapisnik o prepoznavi vnesena vsa dejstva in izjave, ki izhajajo iz tam zapisanih rubrik, obdolženec pa je takšen zapisnik celo podpisal, kar ni bilo sporno že pred prvostopnim sodiščem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 (dvesto petinpetdeset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega ravnanja v nasprotju z določbo desetega odstavka člena 107 ZPrCP in mu na podlagi dvanajstega odstavka tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo 1.200,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, medtem ko ga je plačila stroškov postopka iz 1. do 8. točke prvega odstavka člena 143 ZP-1 oprostilo.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in sodbo sodišča prve stopnje napada s pritožbo, ki jo je vložil njegov zagovornik z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek pred drugim okrajnim sodnikom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) pokazal, da se prvemu sodišču pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, na obdolženčevo škodo pa tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določba (člen 156 ZP-1).

5. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja relevantna dejstva:

- obdolženec je bil kritičnega dne (18. 8. 2016 ob 14.50 uri) zaznan kot voznik v cestnem prometu, s strani policijske patrulje, v kateri sta bila policistka P. M. in policist T. B., pa je bil obdolžencu najprej odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki ga je obdolženec opravil in je bil negativen, zatem je bil opravljen test obdolženčeve sline, ki je pokazal pozitiven rezultat (prisotnost kanabisa in benzodiazepina), istočasno pa je bil opravljen tudi preliminarni postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo (v nadaljevanju: postopek za prepoznavo), iz katerega izhaja, da je poslujoča policistka zaznala pri obdolžencu vodene oči, horizontalni in vertikalni drget oči ter upočasnjeno reakcijo zenic na osvetlitev, zaradi česar je zaključila (tretja faza postopka), da obstaja sum, da je obdolženec v kritičnem času vozil pod vplivom prepovedanih substanc, zaradi česar mu je bil odrejen strokovni pregled, iz zapisnika pa še izhaja, da je obdolženec strokovni pregled odločno odklonil, takšen zapisnik (priloga A1) pa je tudi podpisal.

- obdolženec je istega dne v popoldanskem času (izvid v prilogah B1-B2) samoiniciativno opravil laboratorijski pregled urina v JZ ZD Celje, ki je bil negativen na prisotnost prepovedanih substanc.

6. Prvo sodišče je glede na izveden dokazni postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da je obdolženec strokovni pregled odklonil, po zaključku postopka, ko je zapisnik o prepoznavi že podpisal, pa si je premislil in takrat izrazil pripravljenost za opravo strokovnega pregleda, čemur poslujoča policijska patrulja ni sledila, ugotovilo, da je obdolženec ravnal v nasprotju z določbo desetega odstavka člena 107 ZPrCP, saj je strokovni pregled odklonil. Pritožba temu oporeka in v okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpostavlja, da je obdolženec v kritičnem času užival določena zdravila, zaradi katerih pa ni bil povsem prepričan, ali bi slednje uživanje lahko ima vpliv na končni rezultat testa na prepovedane substance, zaradi česar je bilo prisotno njegovo začetno ?obotavljanje?, saj se je povsem upravičeno bal, da bo ob vozniški izpit, kar pa je bilo s strani policijske patrulje razumljeno in celo izkoriščeno kot zavrnitev odrejenega strokovnega pregleda. Obdolženec je zato po posvetu z materjo in z znancem v nadaljevanju jasno in nedvoumno izrazil željo, da strokovni pregled želi opraviti, preden sta policista dejansko s postopkom zaključila, čeprav se je to zgodilo dejansko že po izpolnitvi obrazca - zapisnika o prepoznavi znakov, ki ga je izpolnjevala policistka P. M., s katero ima obramba že doslej tudi slabe izkušnje v predhodnih postopkih (sklep pritožbenega sodišča, opr. št. PRp 37/2017 z dne 30. 5. 2017). Takšno postopanje pa je bilo nepravilno tudi v nadaljevanju, ko je obdolžencu bilo začasno odvzeto njegovo vozniško dovoljenje, zato je bil prisiljen tudi poiskati izvid pri ZD Celje, ki je nato potrdil, da v njegovem urinu ni bilo prisotnih prepovedanih substanc. Zato bi bilo na mestu tudi poslovanje sodišča, ki bi ugodilo dokaznemu predlogu obrambe po postavitvi izvedenca sodne medicine, ki bi na podlagi podatkov, da je obdolženec v 24-ih urah pred postopkom zaužil zdravilo Bupronorfen lahko ovrgel ali pa omajal zaključke o prisotnosti prepovedanih substanc v obdolženčevi slini (test Drag Wipe6S), za katerega je že laični javnosti znano, da je nezanesljiv. Ker tega dokaza sodišče ni izvedlo, je obdolžencu posledično tudi kršilo njegovo pravico do obrambe, kar je bistvena kršitev določb postopka o prekršku. Take pritožbene navedbe niso utemeljene.

7. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče pritožbi, ki ne nasprotuje ugotovitvam v izpodbijani sodbi o tem, kako je potekal preizkus obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti, potrebnih za varno vožnjo v cestnem prometu in ko si je obdolženec šele po podpisu zapisnika o prepoznavi premislil in policistki izrazil svojo pripravljenost, da bi takrat vendarle strokovni pregled opravil, pojasnjuje, da se je o tem ključnem dejstvu, kdaj je postopek preizkusa psihofizičnih sposobnosti v takih primerih zaključen, prvostopno sodišče ustrezno opredelilo z razlogi (točka 10 do 13 obrazložitve), katerim v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki se je v zvezi s tem že nekajkrat opredelilo v svojih odločbah¹. Gre za vprašanje o tem, kakšno je razumno in še zadostno poslovanje oziroma toleranca policistov v primerih, kot je obravnavani. Vsak udeleženec v cestnem prometu mora namreč slediti odredbi poslujočega policista v zvezi s preizkusom psihofizičnih sposobnosti. S tem je seznanjeno že po opravljenem teoretičnem preizkusu znanja cestnoprometnih predpisov. O tem, kakšne so posledice v primeru odklona odrejenega preizkusa, pa poslujoči policist ni dolžan posameznega udeleženca v cestnem prometu niti opozarjati, saj se namreč domneva, da voznik z opravljenim vozniškim izpitom dobro pozna tudi določbe ZPrCP tudi v tem delu, čeprav je obravnavani primer pokazal, da je policistka obdolženca tudi v tem delu ustrezno seznanila s posledicami. Zato ima prav prvostopno sodišče, da tudi ni bilo potrebno nobeno prepričevanje policista, naj preizkušanec preizkus oziroma odrejen strokovni pregled opravi, temveč je dovolj, da je odredba o opravi strokovnega pregleda jasna in nedvoumna, kar je v obravnavanem primeru, kot je potrdil tudi obdolženec v svojem zagovoru in kot sedaj priznava tudi pritožba, tudi bila. Ko pa po jasni odredbi preizkušanec izrazi svojo voljo, torej odkloni odrejen strokovni pregled in, kot je obravnavani postopek še pokazal, celo podpiše zapisnik o prepoznavi, pa je v takem primeru postopek preizkusa psihofizičnih sposobnosti zaključen in zato tudi "obotavljanje", kot pritožba poimenuje naknadni pristanek obdolženca, da po posvetu z materjo in znancem, strokovni pregled tudi opravi, ne more biti relevanten razlog, da bi se postopek preizkusa znova odpiral, saj za kaj takega tudi ni zakonske podlage v določbah člena 107 ZPrCP. Zato tudi ni pritrditi pritožbi, da je bilo ravnanje policistke, ko ob naknadni privolitvi obdolženca, da vendarle opravi strokovni pregled, temu ni sledila, neživljenjsko, saj je v tistem trenutku bil postopek preizkusa že zaključen, kar je ustrezno in vzorno obrazložilo tudi prvostopno sodišče.

8. Kar pa zadeva sklicevanje pritožbe na primerljivo zadevo PRp 37/2017 z dne 30. 5. 2017, pa je najprej pojasniti, da ni korektno sklicevanje pritožbe na predhodno slabe izkušnje (obrambe!) glede poslovanja policistke P. M.z obravnavano zadevo, ki pa tudi ni povsem primerljiva s konkretnim prekrškovnim postopkom, kot to napačno pojmuje pritožba. V izpostavljeni zadevi (PRp 37/2017) je namreč že test za slino, ki ga je preizkušanec opravil, bil negativen, zaradi indicirane terapije oči pri obdolžencu z uporabo dveh mazil, pa se je v tej zadevi pojavilo vprašanje pravilne prehodne zaznave suma vožnje pod vplivom prepovedanih substanc tako, kot je izhajalo iz zapisnika o prepoznavi. V obravnavanem primeru pa je šlo za ugotavljanje suma, kot izhaja iz zapisnika, brez prisotnosti zdravil (mazil), test sline pa je bil pozitiven, zato se v tem delu že prvostopnemu sodišču, enako pa tudi pritožbenemu sodišču, ni pojavil nikakršen dvom o resničnosti tam zapisanih dejstev. Zato bi po oceni pritožbenega sodišča obdolženec v konkretnem primeru moral ravnati po odredbi poslujoče policistke in opraviti strokovni pregled tako, kot mu nalaga določba desetega odstavka člena 107 ZPrCP, kajti postopek preizkusa njegovih psihofizičnih sposobnosti je bil zaključen takrat, ko so bila v zapisnik o prepoznavi vnesena vsa dejstva in izjave, ki izhajajo iz tam zapisanih rubrik, obdolženec pa je takšen zapisnik celo podpisal, kar ni bilo sporno že pred prvostopnim sodiščem.

9. Iz tega razloga je prvostopno sodišče, ki je pravilno razlogovalo, da se obdolžencu ne očita vožnja pod vplivom prepovedanih substanc, temveč pasivnost oziroma odklonitveno ravnanje, ki je kot tako opredeljeno v dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP, tudi povsem pravilno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki naj bi v tem delu pojasnjeval vpliv zaužitega zdravila v povezavi z naknadno opravljeno analizo urina obdolženca v ZD Celje, ki naj bi bila zanj ugodna. Dejstvo namreč je, da je že sam test sline (Drag Wipe6S) v obravnavanem primeru bil pozitiven in že samo ta test je zadostoval za sklep o obstoju (utemeljenega) suma, na podlagi katerega bi moral obdolženec opraviti strokovni pregled, pa je le-tega odklonil v času, ko je postopek potekal, sočasno pa je še predhodni postopek za prepoznavo izkazal sum, da obdolženec vozi pod vplivom prepovedanih substanc, zato je poslujoča policistka ravnala prav, ko je odredila strokovni pregled. Posledično torej dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke glede na očitek, ki izhaja iz izpodbijane sodbe ni bil relevanten, zato obdolžencu tudi ni bila kršena pravica do obrambe (prvi odstavek člena 90 ZP-1), zaradi česar posledično tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1.

10. Pritožba graja tudi razloge prvega sodišča glede krivde in meni, da prekršek ni bil storjen z eventualnim naklepom, temveč kvečjemu le iz malomarnosti, vendar pa ji tudi v tem delu ni pritrditi. Krivdo obdolženca je prvo sodišče ustrezno obrazložilo (točka 13 obrazložitve), ko je zapisalo, da se je obdolženec, kot imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja brez dvoma zavedal, da je dolžan spoštovati odredbe poslujočih uradnih oseb, da pa po odrejenem strokovnem pregledu taki odredbi ni sledil in je strokovni pregled odklonil (kljub temu, da je bil predhodno celo opozorjen na posledice takega ravnanja), zato takšni razlogi potrjujejo zaključke prvega sodišča o privolitvi v prepovedano posledico, torej v naklepno ravnanje (eventualni naklep). Obramba pa nepravilno povezuje naknadni pristanek obdolženca za strokovni pregled z razlogi o krivdi, kajti razlogi za krivdo se nanašajo na ugotovitve v času, ko je bil obdolženec pozvan, da opravi strokovni pregled, ne razteza pa se na čas, ko je bil preizkus obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti že zaključen in ko je obdolženec po zaključku tega postopka vendarle pristal, da opravi preizkus, kot to nepravilno pojmuje pritožba, ki nikakor nima prav tudi v delu, ko neutemeljeno navaja, da sta ravno policista povzročila situacijo, da je bil obdolženec prisiljen dokazovati, da ni vozil pod vplivom prepovedanih substanc tako, da je sam opravil test urina v JZ ZD Celje. Kot je bilo namreč predhodno povedano, je obdolženec bil pripravljen slediti odredbi policistke šele takrat, ko je le-ta postopek preizkus obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti že zaključila, takrat pa je obdolženec tudi že uresničil vse znake prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP.

11. Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, v ničemer ni ugotovilo tako, kot pritožba nekorektno navaja, dvom o pristranski policijski obravnavi obdolženca v predmetni prekrškovni zadevi, pravilno je uporabilo materialnopravne določbe ZP-1 in ZPrCP in obdolžencu tudi izreklo zakonito sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja preizkusilo tudi ob upoštevanju določbe člena 165 ZP-1 in ugotovilo, da je izrečena zakonito in da poseg vanjo ni potreben, po sami višini pa je pritožba ni problematizirala.

12. Glede na navedeno je bilo potrebno tako pritožbo obdolženčevega zagovornika, ki je neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP1), sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

13. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 144 ZP-1 moral poravnati pritožbene stroške - sodno takso. Oprostitve plačila sodne takse obdolženec ni predlagal niti pred prvostopnim sodiščem, niti v svojih pritožbenih navedbah, čeprav ga je prvostopno sodišče oprostilo plačila med drugim tudi sodne takse, ker je štelo da je nezaposlen, kar pa se ne sklada s spisovnim gradivom, ki izkazuje, da je obdolženec zaposlen pri delodajalcu Point Biro (priloga B5), za kar je sam tekom postopka priložil pogodbo o zaposlitvi. Zato bo po oceni pritožbenega sodišča moral poravnati tudi sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 255,00 EUR ob upoštevanju tar. št. 8111 in 8114 ter 8132 ZST-1, torej ob upoštevanju količnika 1,5 za znesek 170,00 EUR (10 % od globe 1.200,00 EUR + 50,00 EUR za izrek stranske sankcije KT). Tako odmerjeno sodno takso v višini 255,00 EUR pa bo dolžan obdolženec poravnati v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

-------------------------------
¹ Sodbi VIS CE, opr. št. PRp 170/2012 z dne 13. 4. 2012 in opr. št. PRp 20/2017 z dne 24. 3. 2017.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba PRp 88/2018
• VSC Sodba PRp 21/2020
• VSC sklep PRp 67/2015