VSC Sodba Cp 357/2017

Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da mora delodajalec poskrbeti za varno delovno okolje svojih delavcev, je materialnopravno pravilen, saj to dolžnost delodajalcu nalagata določbi 5. člena in 15. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD).

Če ni poskrbel, da bi zagotovil varno delovišče tožniku in njegovemu sodelavcu kdo drug od številnih izvajalcev na skupnem delovišču, bi moral to dolžnost izpolniti zavarovanec sam. 25. člen ZVZD jasno določa, da je dolžnost dveh ali več delodajalcev zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in za izvajanje teh ukrepov odgovornega delavca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev v točki VI izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo delno spremeni tako, da se v drugi vrstici točke VI izreka za besedo "mesečno" dodajo besede "od upokojitve tožnika dalje".

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo v preostalih še izpodbijanih in nespremenjenih delih.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo v zvezi z dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

- da je toženka dolžna tožniku plačati 19.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2012 dalje do plačila (točka I izreka),

- da se v presežku za še zahtevanih 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2010 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od 19.600,00 EUR od 1. 9. 2010 do 27. 8. 2012 tožbeni zahtevek zavrne (točka II izreka),

- da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino zaradi izgube na zaslužku za čas od 27. 11. 2012 do 20. 11. 2015 v neto znesku 15.570,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2015 dalje do plačila, v presežku za še zahtevanih 3.517,57 EUR se tožbeni zahtevek zavrne (točka III izreka zvezi z dopolnilno sodbo),

- da je toženka dolžna obrutiti neto znesek pod točko III izreka tako, da je ob izplačilu ta znesek dolžna povečati za 25 % davka, oziroma po stopnji, ki bo veljala na dan izplačila (točka IV izreka),

- da je toženka dolžna plačati tožniku zakonske zamudne obresti od zneska pod točko III izreka natekle do 1. 10. 2015 v višini 1.376,40 EUR, v presežku za še zahtevanih 344,10 EUR pa se tožbeni zahtevek zavrne (točka V izreka),

- da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino zaradi izgube na dohodku v višini 26,31 EUR mesečno ter jo plačevati do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku za še zahtevanih 6,58 EUR mesečno skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se tožbeni zahtevek zavrne (točka VI izreka),

- da je toženka dolžna tožniku povrniti 3.469,81 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. naslednjega dne po izteku tega roka do plačila (točka VII izreka).

2. Toženka je sodbo sodišča prve stopnje in dopolnilno sodbo izpodbijala s pritožbo z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotna uporaba materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (3. in 1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala spremembo sodbe v izpodbijanih delih tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in odloči o stroških pravdnega postopka. Podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navedbe in razlogi pritožbe bodo povzeti v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je le delno utemeljena, v pretežnem delu pa ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo izhajajo ugotovljena dejstva:

- tožnik je bil na dan škodnega dogodka zaposlen pri toženkinem zavarovancu,

- toženkin zavarovanec je za naročnika H. d.o.o., s katerim je bil v pogodbenem odnosu, kot podizvajalec urejal razstavni prostor na objektu C., tožnik in priča E. B. pa sta kot zavarovančeva delavca urejala razstavni prostor za naročnika H. d.o.o. in na dan škodnega dogodka sta vpenjala panoje na kovinsko konstrukcijo, ki je že stala na razstavnem prostoru,

- na razstavnem prostoru je bilo takrat več podjetij, več izvajalcev različnih naročnikov, kakšnih deset, ki so izvajali dela,

- do škodnega dogodka je prišlo, ko je tožnik stal na tleh in želel E. B., ki je bil na dvigalu 5 do 7 metrov visoko in je nameščal pano ter tožnika vprašal, če je pano raven, to povedati, zato je tožnik stopil korak nazaj in omahnil ter se poškodoval,

- tožnik je stopil v 50 cm širok in 30 cm do 10 cm globok kanal, v katerem so potekale razne instalacije, ki je bil takrat, ko sta z E. B. prišla v razstavni prostor kakšni dve uri pred škodnim dogodkom, pokrit z lesenimi deskami, kar sta oba videla,

- kraj dogodka je bilo skupno delovišče več izvajalcev, na skupnih deloviščih se zaradi nastanka nevarnih situacij, kot v obravnavanem primeru, izvajajo skupni ukrepi varstva pri delu in nadzor nad organizacijo dela,

- zavarovanec, ki je bil podizvajalec, ni bil dolžan poskrbeti za sklenitev sporazuma o zavarovanju skupnih ukrepov za varstvo pri delu, sporazum z določitvijo ukrepov za zagotavljanje varstva pri delu bi sicer moral biti sklenjen, ker 25. člen Zakona o varstvu zdravja pri delu delodajalcu nalaga sklenitev sporazuma, vendar pa zgolj opustitev sklenitve sporazuma, ki je sicer kršitev delovnopravne zakonodaje, ni vzrok, ki je povzročil nastanek škodnega dogodka,

- delodajalec mora poskrbeti za varno delovno okolje svojih delavcev, varni pogoji dela pa bi se vzpostavili na način, da bi bila odprta kineta zaščitena z opozorilnim trakom, potekajočim na višini običajne ograje, ali bi delavci, ki so opravljali delo polaganja električne napeljave, poskrbeli za zaprtje odprtin po končanem delu,

- zavarovanec je tožnika napotil na delovno mesto, ki ni bilo varno za opravljanje njegovega dela, zavarovanec pa je vedel, da nima sklenjenega sporazuma, s katerim bi bilo določeno zagotavljanje ukrepov in določena oseba za koordiniranje, zavarovanec ni storil ničesar za zagotovitev varnega delovnega okolja tožniku,

- tožnik je stal in je moral, če je želel preveriti ustreznost nameščenega panoja, to opraviti s položaja, da je bil s hrbtom obrnjen proti odprti kanaleti in je stopil korak nazaj, ne da bi prej pogledal, kam bo stopil, čeprav je bil povprečno usposobljen delavec, ki je bil pri zavarovancu zaposlen že šest let pred škodnim dogodkom in čeprav je videl na tleh delovišča ležati razen material.

6. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zavarovanec opustil zatrjevano dolžnostno ravnanje poskrbeti za varno delovno okolje tožnika, zato krivdno odgovarja za nastanek škodnega dogodka in posledično škodo, tožnik pa bi moral in mogel vedeti ter upoštevati, da na delovišču, kakršno je to bilo, ne sme in ne more stopiti vzvratno, ne da bi pred tem pogledal, kam bo stopil, ker ni ravnal tako, je njegovo ravnanje bilo neskrbno po merilu povprečno ustrezno usposobljenega delavca za dejavnost, ki jo je opravljal in je sam prispeval k nastanku škodnega dogodka in posledične škode v deležu 20 %.

7. Toženka v pritožbi trdi, da nima opore v izvedenskem mnenju izvedenca varstva pri delu zaključek sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti zavarovanca, ker ni poskrbel za varno delovno okolje tožnika, ker iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je bila organizacija varstva pri delu v objektu, kjer se je tožnik poškodoval, predmet družbe C. d.d. in ker je jasno v mnenju odgovoril, da zavarovanec ni mogel preprečiti poškodbe tožnika, saj so delavci drugega izvajalca pustili odprt jašek kinete, iz mnenja tudi ne izhaja, da bi zavarovanec moral pred odprtino postaviti opozorilni trak in zavarovanec ni bil tisti, ki bi moral po končanem delu v kineti le-to zapreti, to je bila naloga delavcev drugega izvajalca, oziroma lastnika objekta. Sicer pa po mnenju toženke tudi nameščena opozorila, ali nameščen opozorilni trak ne bi preprečila tožnikove poškodbe, glede na svoj manever bi ob vzvratni hoji padel v odprtino.

Pritožba v tem delu je neutemeljena. Zaključek sodišča prve stopnje, da mora delodajalec poskrbeti za varno delovno okolje svojih delavcev je materialnopravno pravilen, saj to dolžnost delodajalcu nalagata določbi 5. člena in 15. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD, Uradni list RS, št. 56/1999 in št. 64/2001, ki je bil veljaven predpis v času nastanka škodnega dogodka 1. 9. 2010).

Glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, povzete zgoraj v peti, osmi in deveti alineji točke 5 te obrazložitve je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je zavarovanec opustil svojo zakonsko dolžnost in je zato krivdno odgovoren za nastanek škodnega dogodka in posledične tožnikove škode. Če ni poskrbel, da bi zagotovil varno delovišče tožniku in njegovemu sodelavcu kdo drug od številnih izvajalcev na skupnem delovišču, bi moral to dolžnost izpolniti zavarovanec sam. 25. člen ZVZD jasno določa, da je dolžnost dveh ali več delodajalcev zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in za izvajanje teh ukrepov odgovornega delavca. Ta določba ne nalaga takšne dolžnosti lastniku objekta, na katerem se dela izvajajo (dela se dejansko niso izvajala na objektu, pač pa se je v prostorih objekta pripravljal sejemski prostor naročnika) in tudi ne naročniku dela. S tem, ko je zavarovanec tožnika le napotil na delo na skupno delovišče več izvajalcev, kjer je tudi sam prevzel naročeno delo kot izvajalec, se ni rešil zakonsko zapovedane dolžnosti zagotoviti tožniku varno delovno mesto.

Ugotovljena dejstva o okoliščinah na kraju škodnega dogodka je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno upoštevalo s tem, ko je zaključilo tudi, da tožnik ni bil zadosti pazljiv in je tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi ugotovljena višina, oziroma 20 % delež tožnikovega soprispevka materialnopravno pravilna.

8. Pritožba vztraja na stališču, da je tožniku pri zavarovancu delovno razmerje prenehalo po lastni krivdi, ker dela ni opravljal dovolj strokovno, kvalitetno in pravočasno, oziroma zaradi njegovega odnosa do dela. Pritožba navaja, da tožniku ne gre izguba pri plači za čas od prijave na zavodu za zaposlovanje pa do upokojitve, ker je bil na podlagi odločbe ZPIZ po končanem zdravljenju sposoben opravljati 8-urno delo, ki ustreza njegovi spremenjeni delovni zmožnosti. Zato mu ne gre celotna izguba zaslužka v tem obdobju, temveč le razlika med plačo, ki bi jo tožnik prejemal na drugem delovnem mestu, kamor je bil razporejen zaradi spremenjene delovne zmožnosti in plačo, ki jo je prejemal pred poškodbo, zato naj se zahtevek za znesek 15.570,29 EUR zavrne.

Pritožba je neutemeljena tudi v tem delu. Ob neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da so razlogi za ne dovolj strokovno, kvalitetno in pravočasno opravljanje dela na drugem delovnem mestu v tem, ker je tožnik starejši s premajhno delovno zmožnostjo tudi zaradi poškodbe rame na delovnem mestu in je zato fizično bolj nespreten, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za krivdni razlog odpovedi delovnega razmerja na strani tožnika. Ugotovljeni razlogi za zmanjšano delovno zmožnost na drugem delovnem mestu so posledica objektivnega dejstva, to je poškodbe na delu in starosti ter dejstva, da kot težje zaposljiva oseba tožnik ni našel primerljivega dela, čemur toženka po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje ni nasprotovala z ugovorom, da bi tožnik lahko kljub poškodbi našel ustrezno delo njegovi preostali delovni zmožnosti. Torej je sodišče prve stopnje ugotovilo, da razlog za ne dovolj strokovno, kvalitetno in nepravočasno opravljanje dela ni posledica voljnega ravnanja tožnika. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do celotne izgube zaslužka v višini plače, kot jo je prejemal pred obravnavano delovno nesrečo, za obdobje od prijave na zavodu za zaposlovanje 27. 11. 2012 do dneva upokojitve 20. 11. 2015, torej ob upoštevanju soprispevka do prisojenega zneska s pripadki v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo.

9. Pritožba je izpodbijala tudi prisojeno mesečno rento 26,31 EUR zaradi manjše pokojnine z navedbo, da tožniku renta, kot jo je ugotovil izvedenec finančne stroke, ne pripada, ker je izvedenec upošteval kot najugodnejše obdobje 18 let od 1997 do 2014, ne pa obdobja od 1995 do 2012, kot je to upošteval ZPIZ za izračun pokojnine.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da je pritožba neutemeljena tudi v tem delu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je izvedenec finančne stroke za ugotovitev mesečnega prikrajšanja pri pokojnini pravilno upošteval tudi ugotovljeno mesečno prikrajšanje pri dohodku tožnika in posledično drugačno obdobje najugodnejših 18 let, kot ga je upošteval ZPIZ. Šele z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je postalo znano, da bi tožnik v obdobju od 27. 11. 2012 do upokojitve, če bi še delal na delovnem mestu montažerja, kot je na tem delal pred poškodovanjem, pridobil višji dohodek, kot ga je v tem obdobju prejel dejansko. V navedenem obdobju je bil tožnik brez zaposlitve in je prejemal nadomestilo, le-to je bilo ugotovljeno manjše, kot je bila plača, do katere je bil upravičen. Zato je logičen in pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tudi ZPIZ kot najugodnejše 18-letno obdobje za tožnika upošteval čas od 1997 do 2014, če bi tožnik še po letu 2012 prejemal plačo (kot bi jo moral prejemati).

10. Pritožbo izpodbija tudi v točki V izreka sodbe sodišča prve stopnje prisojeni znesek zamudnih obresti.

V točki 47 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da prisojeni znesek 1.376,40 EUR predstavlja natekle zakonske zamudne obresti od vsakomesečnega zneska tožnikovega prikrajšanja na zaslužku, ki je zapadel v plačilo vsakega 18. dne v naslednjem mesecu za čas (od 27. 11. 2012) do 1. 10. 2015 in navedlo tudi pravno podlago za utemeljenost tega dela zahtevka. Pritožba prisojeni znesek obresti izpodbija povsem nekonkretizirano. Po presoji pritožbenega sodišča odločitev v tem delu glede na povzete razloge iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni obremenjena s katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP) in je materialnopravno pravilna, pritožba pa je neutemeljena.

11. V pritožbenih navedbah tudi ni najti trditev o izpodbijanju v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje prisojene odškodnine za nematerialno škodo in pritožba kljub uveljavljanju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirala nobene kršitve. Ob uradnem preizkusu in ob upoštevanju 80 % krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca po temelju je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obseg nepremoženjske škode in višino prisojene odškodnine kot pravično zadoščenje in prisojene zakonske zamudne obresti obrazložilo v točkah od 24 do vključno 31 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob ugotovljenem dejanskem stanju v sodbi sodišča prve stopnje, ki ga pritožba ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe členov 179, 182, 299 in 378 Obligacijskega zakonika (OZ) in prisodilo pravično denarno odškodnino tožniku za prestane telesne bolečine in neugodnosti ter bodoče telesne bolečine, za prestan strah, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

12. Sodišče prve stopnje pa je po presoji pritožbenega sodišča delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ob med pravdnima strankama nespornem dejstvu, da se je tožnik upokojil 20. 11. 2015 in ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnik pri pokojnini, ki jo prejema mesečno, prikrajšan v višini 26,31 EUR, ni v odločitvi pod točko VI izreka prisodilo tega zneska rente za čas od tožnikove upokojitve dalje. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 354. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Odločitve o stroških pravdnega postopka pritožba tudi ni izpodbijala.

14. Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da napadena sodba sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu le delno spremenilo v točki VI izreka, tako kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo, ker ni utemeljena in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanih in nespremenjenih delih (353. člen ZPP).

16. Po oceni pritožbenega sodišča je toženkin pritožbeni uspeh zanemarljiv, zato je odločilo, da mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cpg 279/2010
• VSC Sodba Cp 241/2020
• VDSS Sodba Pdp 308/2017