VSC Sklep EPVDp 2/2018

Jedro

Določba drugega odstavka 89. člena ZUP ne zahteva izrecno izkazovanje pooblaščenca za vročitve s pisnim pooblastilom. Pri tej vrsti vročanja gre običajno za vročanje članom skupnega gospodinjstva, v katerem prebiva tudi storilec in je ob normalnih družinskih odnosih in razmerah pričakovati, da je naslovnik (vsaj konkludentno) izrazil voljo, da se lahko pisanja, ki so naslovljena nanj in bi jih moral prevzeti osebno, lahko vročajo tudi njegovim družinskim članom kot pooblaščencem za vročitve. Ob dejstvu, da je pooblaščenka za vročitve storilčeva mati in da v predmetni zadevi ni udeležena kot stranka z nasprotnim interesom, po prepričanju pritožbenega sodišča vročevalec ni imel razloga za pomisleke o tem, ali je M. E., kot storilčeva mati, pooblaščena za prevzem dokumenta, naslovljenega na storilca. Povsem logično in življenjsko sprejemljivo je zato sklepanje, da mati naslovnika lahko šteje za pooblaščenca za vročitev pisanj, ne glede na to, ali o tem obstaja pisno ali izrecno ustno pooblastilo. Ob drugačni razlagi bi namreč popolnoma razvrednotili pomen določbe drugega odstavka 89. člen ZUP, saj bi vročevalec moral vsakič izrecno zahtevati, da pooblaščenec za vročitve svoje upravičenje za prevzem pošiljke izkaže s pisnim pooblastilom. Tako postopanje vročevalca pa bi bilo v izrecnem nasprotju s sedaj veljavno določbo drugega odstavka 89. člena ZUP, ki zahteva zgolj to, da pooblaščenec zgolj podpiše izjavo o obstoju pooblastila

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo storilčev predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa EPVD 796/2017 z dne 8. 9. 2017 (I. točka izreka), zavrglo storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje (II. točka izreka), zavrglo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (III. točka izreka) ter storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se pritožujejo storilčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sklep z dne 8. 9. 2017, s katerim je storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ta sklep je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča bil vročen storilčevi materi M. E., ki je na vročilnici podpisala izjavo, da jo je storilec pooblastil za prevzem navedenega pisma, vročevalec pa je istovetnost M. E. preveril na podlagi njene osebne izkaznice ter številko in izdajatelja navedel na vročilnici. Ker je vročilnica javna listina in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa in ker storilec v predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ni niti navajal (niti dokazoval), da M. E. ni imela pooblastila za prevzem pisanja, jo je prvostopenjsko sodišče štelo za pooblaščenko za vročitve in ker je vročevalec izvedel postopek vročanja v skladu z določbo drugega odstavka 89. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se ga na podlagi določbe 67. člena ZP-1 smiselno uporablja tudi za vročanje pisanj v rednem sodnem postopku o prekršku, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je vročitev sklepa z dne 8. 9. 2017 bila pravilno in zakonito opravljena 13. 9. 2017, ko je pisanje prevzela storilčeva pooblaščenka za vročitve.

5. Storilčevi zagovorniki šele v pritožbi navajajo, da storilec svoje matere nikoli ni pooblastil za prevzem kakršnegakoli sodnega pisanja in šele k pritožbi prilagajo izjavi storilca in njegove matere, s katerimi potrjujeta, da pooblastilo za prevzem pisanja v času vročanja ni obstajalo. Glede na to, da so zagovorniki že v predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sami ugotavljali, da je vročevalec sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja vročil storilčevi materi kot pooblaščenki za vročitve, ni mogoče šteti, da navedb o dejanskem neobstoju pooblastila za prevzem sodne pošiljke, niso mogli podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje oziroma v samem predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Ker tako ni mogoče šteti, da so zagovorniki verjetno izkazali, da teh novih dejstev in dokazov, niso mogli brez svoje krivde uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1), pritožbene navedbe, v katerih zagovorniki zanikajo obstoj pooblastilnega razmerja in zatrjujejo, da storilec nikoli ni pooblastil svoje matere za prevzem kakršnegakoli pisanja, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tako so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je storilčeva mati v času vročanja sklepa o izvršbi imela storilčevo pooblastilo za prevzem pisanj, neutemeljene, ob taki ugotovitvi pa je pravilen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je storilcu sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja bil vročen pravilno in zakonito.

6. Kljub temu, da glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ugotovitve glede pravilnosti vročitve šteje za pravilne, v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je pooblastilo prvenstveno enostranska izjava volja pooblastitelja in da brez obstoja takšne izjave pooblaščenec sam sebe ne more postaviti za pooblaščenca in da je Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 70/2015 z dne 17. 11. 2015 zavzelo stališče, da v primeru, če storilec ni pooblastil druge osebe za vročanje dokumentov (pooblaščenec za vročitve), vročitev plačilnega naloga (z vročitvijo tej osebi) ni mogla biti pravilno opravljena, prvotno poudarja, da bi storilec to moral zatrjevati in dokazovati v postopku pred sodiščem prve stopnje, hkrati pa meni, da je v primeru vročanja pooblaščencu za vročitve v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZUP obstoj pooblastila za prevzem pisanj potrebno presojati nekoliko drugače. Določba drugega odstavka 89. člena ZUP ne zahteva izrecno izkazovanje pooblaščenca za vročitve s pisnim pooblastilom, kot to zmotno navajajo zagovorniki v trinajstem odstavku 2. točke obrazložitve pritožbe. Pri tej vrsti vročanja gre običajno za vročanje članom skupnega gospodinjstva, v katerem prebiva tudi storilec in je ob normalnih družinskih odnosih in razmerah pričakovati, da je naslovnik (vsaj konkludentno) izrazil voljo, da se lahko pisanja, ki so naslovljena nanj in bi jih moral prevzeti osebno, lahko vročajo tudi njegovim družinskim članom kot pooblaščencem za vročitve. Ob dejstvu, da je pooblaščenka za vročitve storilčeva mati in da v predmetni zadevi ni udeležena kot stranka z nasprotnim interesom, po prepričanju pritožbenega sodišča vročevalec ni imel razloga za pomisleke o tem, ali je M. E., kot storilčeva mati, pooblaščena za prevzem dokumenta, naslovljenega na storilca. ZUP namreč na definira koga je mogoče šteti za pooblaščenca za vročitve, vendar je od vročevalca pričakovati, da ne izroči dokumenta katerikoli osebi, ki bi izjavila, da je pooblaščena za prevzem dokumenta za naslovnika in da ima vročevalec v primeru dvoma o pristnosti izjave pooblaščenca o pooblastitvi, saj ima vročevalec na voljo tudi možnost, da pride k naslovniku, ko bo ta doma.¹ Povsem logično in življenjsko sprejemljivo je zato sklepanje, da mati naslovnika lahko šteje za pooblaščenca za vročitev pisanj, ne glede na to, ali o tem obstaja pisno ali izrecno ustno pooblastilo.

7. Ob drugačni razlagi bi namreč popolnoma razvrednotili pomen določbe drugega odstavka 89. člen ZUP, saj bi vročevalec moral vsakič izrecno zahtevati, da pooblaščenec za vročitve svoje upravičenje za prevzem pošiljke izkaže s pisnim pooblastilom. Tako postopanje vročevalca pa bi bilo v izrecnem nasprotju s sedaj veljavno določbo drugega odstavka 89. člena ZUP, ki zahteva zgolj to, da pooblaščenec zgolj podpiše izjavo o obstoju pooblastila. Glede na pojasnjeno vročevalec v dani situaciji ni imel nobenega razloga za dvom v resničnost izjave storilčeve matere, da jo je storilec pooblastil za prevzem pisanja in je pravilno ter zakonito (v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZUP) pisanje izročil storilčevi materi. Ali je mati nato storilcu izročila sodno pisanje ali pa ga je nekam odložila in nanj pozabila, pa ni vprašanje, ki bi se nanašalo na pravilnost in zakonitost vročanja, ki je pogoj za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče je vprašanje, ali je pooblaščenka za vročitve naslovniku pravočasno izročila njej vročeni dokument, vprašanje njunega medsebojnega razmerja in zaupanja.

8. Tudi dejstvo, da vročevalec storilcu ni pustil sporočila o prispelem pismu s 87. členom ZUP, ne vpliva na pravilnost vročitve sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prvostopenjsko sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da za pravilnost vročitve ni potrebno, da bi bila vročitev dokumentov pooblaščencu za vročitve pravilno opravljena šele, ko bi bila osebna vročitev sklepa o prenehanju storilca prekrška po določbah 87. člena ZUP neuspešna. Iz določb ZUP namreč ne izhaja obveznost, da bi moral vročevalec prvotno poskusiti opraviti osebno vročitev (tudi) s tem, da bi storilcu v hišnem predalčniku pustil sporočilo o prispelem pismu in da bi ga lahko šele potem, ko naslovnik pisanja v predpisanem roku ne bi prevzel, lahko izročil pooblaščencu za vročitve. Tako vročitev pooblaščencu za vročitve šteje za osebno vročitev naslovniku. Pri tem je tudi nerelevantno dejstvo, da storilec nobenega organa ni obvestil o obstoju pooblastila, saj je takšno obvestilo pogoj za veljavnost vročitve po prvem odstavku 89. člena ZUP, v obravnavani zadevi pa je šlo za vročanje v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZUP, ko zadošča, da pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka pooblastila za prevzem pisanj, in za veljavnost vročitve ni potrebno, da se pooblaščenec izkaže s pisnim pooblastilom, na katerem je lastnoročni podpis stranke in potem, ko je njegovo istovetnost preveril z osebnim dokumentom s fotografijo, kot to neutemeljeno navajajo zagovorniki v pritožbi.

9. Čeprav je mogoče, da storilec zaradi tega, ker je sklep bil vročen njegovi materi, kot pooblaščenki za vročitve, sploh ni vedel za obstoj sklepa in da zato ni mogel pravočasno vložiti predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, da bi preprečil nastanek zanj katastrofalnih posledic, navedeno dejstvo ne more biti razlog za ugoditev predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa, saj je zato potrebna jasna in pravilna ugotovitev o tem, da sodno pisanje ni bilo pravilno vročeno, to pa v obravnavani zadevi glede na zgoraj pojasnjeno ni izkazano. Zato je neutemeljeno navajanje, da so bile podane kršitve pri vročanju sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja in je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja zakonita in pravilna.

10. Tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju storilčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je zakonita in utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da 89. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na uporabo katerega napotuje tretja alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1, omogoča vrnitev v prejšnje stanje le zaradi zamude roka za napoved oziroma vložitev pritožbe zoper sodbo ali sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi, predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa nedvomno ni mogoče šteti kot pritožbo. Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoče dovoliti le v primeru zamude procesnega, ne pa tudi materialno pravnega roka. In ker je v skladu z ustaljeno sodno prakso rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (kljub temu da je določen v 202.d členu ZP-1, ki je pretežno procesni zakon), materialnopravni in nepodaljšljiv zakonski rok, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da zaradi zamude tega roka ni mogoče dovoliti vrnitev v prejšnje stanje. Tako je prvostopenjsko sodišče v 5. točki obrazložitve pravilno poudarilo, da bi si lahko storilec pravni položaj zavaroval le z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev pritožbe zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zagovorniki sicer v pritožbi opozarjajo, da storilec ni nikoli želel vložiti pritožbe zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker vsebinsko nima pripomb zoper ta sklep in menijo, da stališče sodišča prve stopnje, da bi moral storilec skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložiti tudi pritožbo, preveč formalistično in pretirano ter storilca navaja na vložitev pravnega sredstva, ki ga sam nima namena vlagati. Vendar pa tako stališče prvostopenjskega sodišča ni mogoče označevati za posmeh storilčevim pravicam in za izrazito formalistično in neživljenjsko razlago instituta vrnitve v prejšnje stanje, saj vrnitve v prejšnje stanje nedvomno ni mogoče dovoliti v primeru zamude materialno pravnega roka. Predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja namreč ni eno izmed pravnih sredstev, kot neutemeljeno navajajo zagovorniki v pritožbi, saj storilec lahko tak predlog vloži šele po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja in v njem ne more uveljavljati nobenih kršitev pri odločanju prvostopenjskega sodišča, kar je namen pravnih sredstev. S takim predlogom storilec uveljavlja neko pravico oziroma možnost, ki mu jo nudi zakon in ga je zato šteti kot primarni zahtevek v postopku za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj je postopek za izrek prenehanja vozniškega dovoljenja končan s pravnomočnostjo sklepa, s katerim se storilcu izreče tak ukrep, postopek za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je postopek v zvezi z izvršitvijo in se lahko začne samo na predlog storilca. Zato pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, da gre za materialnopravni rok, kar je tudi sicer že utemeljevalo v več svojih odločbah (npr. EPVDp 115/20174, EPVDp 5/2017, EPVDp 69/2017).

11. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v to, da je v življenjskem interesu storilca, da ohrani vozniško dovoljenje, ki mu predstavlja osnovni pogoj za ohranitev zaposlitve in zagotavljanje sredstev za življenje ter da ni nobenega stvarno utemeljenega, logičnega in objektivnega razloga, da ne bi bil zainteresiran za pravočasno vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti dovoljenja, kot tudi, da je zamuda roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni posledica storilčeve malomarnosti. Vendar glede na ugotovitve, da je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja materialno pravni in ne procesni rok, zgolj zaradi teh dejstev ni mogoče ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in storilcu omogočiti, da po zamudi roka opravi zamujeno dejanje, to je vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tako ne glede na to, ali je prišlo v konkretnem primeru za zamudo iz opravičenih razlogov, pritožbi storilčevih zagovornikov ni mogoče slediti in jo je potrebno zavrniti, izpodbijani sklep pa potrditi tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrglo kot prepozen, kar zagovorniki sicer izrecno ne izpodbijajo.

12. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13. Ker storilčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

-------------------------------
¹ Tako Božo Grafenauer in Janez Breznik v: Upravno pravo : procesni del : upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 368, opomba 289.

Datum zadnje spremembe:

20.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep EPVDp 53/2020
• VSL sklep I Cp 19/2015
• VSC Sklep EPVDp 99/2021