VSC Sodba Cp 289/2017

Jedro

Status nepremičnine parc. št. 585/88 k. o. X v tem pravdnem postopku ni odločilno dejstvo, ker vprašanje obveznosti vrnitve v naravi ne more biti predhodno vprašanje v tej pravdi, katere predmet je zahtevek za ugotovitev ničnosti pravnega posla po 88. členu ZDen. Takšno je pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je razvidno iz odločbe II Dor 53/2016. Zato sodišču prve stopnje tega dejstva ni bilo potrebno ugotavljati, zaradi tega pa z zavrnitvijo dokaznega predloga za pridobitev mnenja izvedenca urbanista tudi ni kršilo določb ZPP in je očitek neutemeljen.

Posledica ničnosti pravnega posla, na podlagi katerega je bil opravljen vpis v zemljiško knjigo, je vpis brez pravne podlage, zato je dovolitev spremembe tožbe z razširitvijo z izbrisno tožbo ekonomično postopanje sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo razsodilo:

- da je nična prodajna pogodba z dne 18. 10. 2006, sklenjena med toženkama (točka 1. izreka),

- da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 585/88 k. o. X, dovoljena na podlagi nične prodajne pogodbe z dne 18. 10. 2006 na ime druge toženke (točka 2. izreka),

- da se pri nepremičnini parc. št. 585/88 k. o. X ID znak X-585/88-0 vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis v korist Občine A.(točka 3. izreka),

- da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka 137,93 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačilne zamude do plačila (točka 4. izreka).

2. Toženki sta s skupno pritožbo izpodbijali sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagali pritožbenemu sodišču, da naj v prisotnosti pravdnih strank opravi obravnavo ter pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse stroške pa naloži v plačilo tožniku. Podredno sta predlagali spremembo izpodbijane tožbe z zavrnitvijo zahtevka brez obravnavanja pred pritožbenim sodiščem. Kot drug podredni predlog pa sta predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nosilni pritožbeni razlogi v sicer obširni pritožbi, v kateri se razlogi tudi večkrat ponavljajo, so:

- da sta toženki istočasno z izpodbijano sodbo prejeli tudi pripravljalno vlogo tožnika z dne 6. 2. 2017, na katero nista imeli možnosti odgovoriti in je tako v njuno škodo nedvomno kršeno načelo kontradiktornosti postopka,

- da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz razloga, ker gre po vrednosti spora za spor majhne vrednosti, za katerega veljajo posebne določbe ZPP, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je dopustilo kopičenje številnih pripravljalnih vlog obeh pravdnih strank kljub temu, da je v postopku v sporih majhne vrednosti dovoljena le tožba z odgovorom na tožbo in še po ena pripravljalna vloga za vsako pravdno stranko,

- da je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka in je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo statusa nepremičnine in je zavrnilo dokaz toženk za pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca urbanista, ki bi lahko podal konkretno definicijo statusa nepremičnine (parc. št. 585/88 k. o. X) in obstoj ovir za vračilo v naravi,

- da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker izrek nasprotuje razlogom in sodba ne vsebuje vseh potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih ter so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju,

- da je neutemeljeno sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, ker ne predstavlja smotrnosti za dokončno rešitev razmerja med strankami, dovolitev spremembe tožbe z razširitvijo z dajatvenim zahtevkom - izbrisno tožbo za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja,

- da bi bilo potrebno tožbo zavreči iz razloga, ker tožnik ni izkazal upravičene koristi, ker je že njegov prvotni zahtevek neutemeljen, oziroma nezakonit, ter z zahtevkom na vrnitev v naravi ne bo uspel in ni podan njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti pravnega posla po 88. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in se z izdajo take sodbe njegov pravni položaj ne bi v ničemer izboljšal,

- da ni izkazan predpisan temeljni pogoj za uveljavljanje ničnosti po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) in bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti, da je odločitev obremenjena z napačno interpretacijo in uporabo materialno pravnih predpisov,

- da je zahtevek iz izbrisne tožbe utemeljen, če je izpodbijana vknjižba iz materialno pravnega razloga nepravilna in če tožbo uveljavlja oseba, ki izkaže, da so s to vknjižbo kršene njene pravice na nepremičnini, česar tožnik ni izkazal, ker denacionalizacija v konkretnem primeru ni možna v obliki vračila v naravi, temveč le v odškodnini, kar je sodišče prve stopnje prezrlo,

- da mora biti izbrisna tožba vložena zoper osebo, v korist katere je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice, pri čemer ne sme biti izkazana dobra vera pridobitelja, dobrovernost pa sta toženki uveljavljali in izkazali v odgovoru na tožbo in z listinami, iz katerih izhaja, da je šlo za bremen prost prenos nepremičnin,

- da je bistvo predmetnega postopka, da lahko sodišče na podlagi dokaznih predlogo tožene stranke ugotavlja morebitni obstoj ovir za vračilo v naravi, zaradi katerih uveljavljani ničnosti ni moč ugoditi in ne pride v poštev 88. člen ZDen,

- da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in ostalih izvedenih dokazov in med samimi temi listinami in dokazi,

- da so napačna stališča sodišča prve stopnje, da naj bi bilo vsako razpolaganje, ki bi lahko vplivalo na vrnitev podržavljenega premoženja, nezakonito in nično, da se po ustaljeni sodni praksi 88. člen ZDen nanaša le na tiste primere, ko se v postopku upravičencu nepremičnino vrne v naravi, možnost vrnitve premoženja v smislu po 88. členu ZDen pa je podana, če teče denacionalizacijski postopek in če v njem upravičenec zahteva vrnitev podržavljenega premoženja v naravi in da obstaja vsaj minimalna realna možnost, da tožnik s takšno zahtevo uspe, oziroma da ta možnost ni že izključena, to pa lahko stori le na podlagi izvedenega postopka z namenom ugotavljanja obstoja ovir za vračilo v naravi, česar sodišče prve stopnje ni storilo,

- da pravdno sodišče samo reši vprašanje obstoja ovir za vračilo v naravi in posledično vprašanje uporabe 88. člena ZDen kot predhodno vprašanje, da gre pri predmetni nepremičnini za parcelo, ki je bila ob uveljavitvi ZDen že oddana za gradnjo v sklopu zemljišč, ki so bila opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča in jih je prva toženka s svojimi planskimi prostorskimi akti opredelila kot območje stanovanjskih površin z zazidalnimi načrti iz leta 1977 in se taka zemljišča po prvem odstavku 32. člena ZDen ne vračajo in vračilo v naravi iz tega razloga ni možno,

- tožnik je podal zahtevo za denacionalizacijo tudi v odškodnini, kar sta toženki izpostavili in je izpodbijana sodba vsled nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pravno zgrešena,

- da sodišče prve stopnje ne sledi osnovnemu namenu ZDen, da se z denacionalizacijo ne sme povzročati krivic, kar se zgodi s posegom v ustavno pravico do zasebne lastnine,

- da je napačna tudi odločitev o stroških postopka, ker je po pooblaščencu priglašena nagrada za stroške po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) neupravičena, saj je tožnik tožbo vložil sam in ne po pooblaščencu ter je napačna interpretacija sodišča, da se konkretna nagrada nanaša na cel postopek, nepravilni in pretirani pa so tudi preostali priglašeni stroški (potni stroški, administrativni stroški).

3. Vse povzete pritožbene trditve so neutemeljene iz razlogov, ki so pojasnjeni v nadaljevanju te obrazložitve tako, da je po vrstnem redu odgovorjeno na zgoraj povzete pritožbene trditve.

4. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev načela kontradiktornosti postopka in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker sta toženki istočasno s sodbo prejeli tožnikovo vlogo z dne 6. 2. 2017 in nista imeli možnosti odgovoriti nanjo.

Iz spisovnega gradiva izhajajo dejstva, da sta toženki na drugem naroku za glavno obravnavo 13. 1. 2017 dali soglasje po pooblaščenki za razsojo brez glavne obravnave in da toženkama še teče 15-dnevni rok, dan na prvem naroku 6. 1. 2017, za vložitev pripravljalne vloge ter da bo po prejemu vlog obeh strank sodišče ponovno presodilo o potrebnosti podaje nove pisne izjave za sojenje po 279.a členu ZPP (list. št. 142 spisa). Pričakovano tožnikovo vlogo z dne 25. 1. 2017 (list. št. 152-153) je sodišče prve stopnje vročilo toženkama 27. 1. 2017 (vročilnica pri list. št. 154), ki sta nanjo odgovorili z vlogama z dne 27. 1. 2017 in 31. 1. 2017 (list. št. 155 in 156). Toženkama je dne 3. 2. 2017 sodišče vročilo tožnikovo vlogo z dne 27. 1. 2017 (vročilnica pri list. št. 162) s pozivom za odgovor in nanjo sta odgovorili z vlogo z dne 10. 2. 2017 (list. št. 165 in 166). V vlogi z dne 9. 2. 2017 (sestavljena je bila 6. 2. 2017) je tožnik le odgovoril na 8. in 9. pripravljalno vlogo toženk in v njej ni navajal nobenega novega dejstva, je zgolj prerekal navedbe toženk v njunih prej navedenih vlogah. Iz vloge toženk z dne 10. 2. 2017 pa ponovno izhaja pisno soglasje toženk za izdajo sodbe brez naroka.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi iz sodnega spisa povzetih dejstev ocenilo, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena, ker tožnik v vlogi z dne 6. 2. 2017 ni navedel novih trditev, temveč je le ponovil tiste, s katerimi sta toženki že bili seznanjeni in sta nanje tudi že odgovorili s pisno vlogo. Pritožba pa tudi ni izrecno izpostavila, da je tožnik v vlogi z dne 6. 2. 2017, ki sta jo prejeli skupaj s sodbo, navedel kakšno dejstvo, na katero bi toženki morali odgovoriti oziroma morali imeti možnost odgovoriti.

6. Pritožba povsem neutemeljeno očita storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ko očita sodišču prve stopnje, da ni uporabilo določb ZPP o postopku v sporu majhne vrednosti. V predmetni pravdi ne gre za postopek v sporu majhne vrednosti, ker predmet tožbenega zahtevka ni denarna terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (443. člen ZPP).

7. Status nepremičnine parc. št. 585/88 k. o. X v tem pravdnem postopku ni odločilno dejstvo, ker vprašanje obveznosti vrnitve v naravi ne more biti predhodno vprašanje v tej pravdi, katere predmet je zahtevek za ugotovitev ničnosti pravnega posla po 88. členu ZDen. Takšno je pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je razvidno iz odločbe II Dor 53/2016. Zato sodišču prve stopnje tega dejstva ni bilo potrebno ugotavljati, zaradi tega pa z zavrnitvijo dokaznega predloga za pridobitev mnenja izvedenca urbanista tudi ni kršilo določb ZPP in je očitek neutemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo in ugotovilo odločilna pravno upoštevna dejstva, ki so specifična za ta postopek in sprejelo zaključke:

- da je bila upravičencu podržavljena parc. št. 585/2 k. o. X, katere del je sedanja parc. št. 585/88, in je predmetna nepremičnina bila predmet dne 9. 2. 1993 vložene zahteve za denacionalizacijo, v kateri vlagatelji primarno zahtevajo vračilo v naravi, podredno pa v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, da je bila ta nepremičnina tudi predmet v denacionalizaciji vloženega predloga za izdajo začasne odredbe, da o tem predlogu ni bilo odločeno, da tudi o predlogu za vrnitev predmetne nepremičnine še ni bilo odločeno v denacionalizacijskem postopku, ker je bil ta pravnomočno prekinjen do pravnomočne odločitve stvarno pristojnega sodišča glede ničnosti pravnih poslov med prvo toženko in posamičnimi lastniki zemljišč, sklep o prekinitvi denacionalizacijskega postopka pa je med drugim obsegal tudi predmetno parc. št. 585/88,

- da 88. člen ZDen prepoveduje razpolaganje z nepremičninami glede katerih po ZDen obstaja vsaj možnost vrnitve v naravi in denacionalizacijski zahtevek za vrnitev v naravi obsega tudi predmetno nepremičnino,

- da je bila sporna pogodba med prvo toženko, kot prodajalcem in drugo toženko, kot kupcem sklenjena 18. 10. 2006, to je po uveljavitvi ZDen, to je po 7. 12. 1991,

- da možnost vrnitve predmetne parcele v naravi obstoji vse do pravnomočne odločitve v denacionalizacijskem postopku, da se nepremičnina ne vrne,

- da je pogodba z dne 18. 10. 2006 nična, ker je prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen absolutna in na ničnost pogodbe ne vpliva dejstvo, da je bila izpolnjena, ker konvalidacija ničnosti ni možna v skladu s prvim odstavkom 90. člena OZ, prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen pa ni manjšega pomena,

- da je posledično neveljaven vpis lastninske pravice na drugo toženko, izveden na podlagi sporne pogodbe na podlagi vknjižbe Dn št. 4249/2006,

- neveljavna vknjižba lastninske pravice ne more povzročiti veljavnega prenosa, ustanovitve, spremembe ali prenehanja knjižnih pravic, legitimacijo za izbrisno tožbo pa ima tisti, čigar pravica je bila kršena z neveljavno vknjižbo.

9. Sodišče prve stopnje je v zadnji alineji točke 8 obrazložitve izpodbijane sodbe citiralo vzorčni postopek glede pravnega stališča o pomembnosti statusa zemljišča, ki je predmet vračanja in sporne pogodbe in pomembnosti dejanske možnosti vrnitve nepremičnine v naravi v denacionalizacijskem postopku, sicer pa je izvedlo dokaze za ugotovitev pravno odločilnih dejstev v predmetni zadevi.

10. Razlogi so v izpodbijani sodbi jasni in utemeljujejo izrek izpodbijane sodbe, med njimi samimi in izrekom tudi ni nikakršnih nasprotij, pritožbeno sodišče pa je pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe tudi lahko preizkusilo. Zato očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča ugotovilo vse pravno pomembne okoliščine in materialno pravno pravilno presodilo o utemeljenosti zahtevka, pritožbene trditve v nasprotnem so neutemeljene. Izražen dvom v objektivnost in verodostojnost prvostopnega sodišča pa je brez vsake podlage in neutemeljen, saj z drugačnim materialno pravnim stališčem v predmetni zadevi toženki ne moreta uspeti.

12. Posledica ničnosti pravnega posla, na podlagi katerega je bil opravljen vpis v zemljiško knjigo, je vpis brez pravne podlage, zato je dovolitev spremembe tožbe z razširitvijo z izbrisno tožbo ekonomično postopanje sodišča. Sklenitev sporne pogodbe je v nasprotju z 88. členom ZDen, ki je prisilni predpis, zato je po določbi 86. člena OZ pogodba nična. Materialno pravno stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Ni pa predmet odločanja v tej pravdi, niti kot predhodno vprašanje, možnost vrnitve predmetne nepremičnine v naravi, ker je v zahtevku za denacionalizacijo zahtevana njena vrnitev v naravi (II Dor 53/2016).

13. Namen izbrisne tožbe je vzpostaviti prejšnje stanje zemljiškoknjižnega vpisa pravice na nepremičnini, ki je bilo pred materialno pravno napačnim vpisom (v tem primeru vpisom brez pravne podlage, ker je ta odpadla z ugotovitvijo ničnosti pravnega posla), to je vpis lastninske pravice na zavezanca za vrnitev, to pa je prva toženka. Zato je tožniku brez dvoma priznati pravni interes za izbrisno tožbo.

14. Prepoved iz prvega odstavka 88. člena ZDen je naslovljena na denacionalizacijskega zavezanca in njegovega sopogodbenika, to pa sta obe toženki, zato morebitna dobra vere druge toženke ni pravno pomembna, tožba pa je pravilno vložena zoper obe pogodbeni stranki.

15. Pritožba ni razjasnila, katera ugotovljena odločilna dejstva v izpodbijani sodbi so v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov ter katerih listin zapisnikov, zato je nekonkretiziran smiselno uveljavljan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katerega pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Če je glede tožnikove zahteve za vrnitev predmetne nepremičnine v naravi kakršnakoli ovira po določbi 32. člena ZDen, je za odločanje o tem stvarno pristojen upravni organ v denacionalizacijskem postopku, ne pa sodišče v pravdnem postopku (II Dor 53/2016).

17. Glede na že obrazloženo je povsem pravno nepomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi naj na območju predmetne nepremičnini stali hlevi denacionalizacijskega upravičenca, zato morebiti napačno ugotovljeno to dejstvo ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje.

18. Predmetna nepremičnina je postala last druge toženke, ki je fizična oseba, šele s spornim ničnim pravnim poslom, zato je povsem zgrešena pritožbena trditev, da je v lasti fizične osebe že od gradnje njene hiše v 60. letih.

19. Drži pritožbena trditev, da je tožnik v zahtevi za denacionalizacijo zahteval tudi odškodnino za podržavljeno premoženje, vendar je primarno zahteval vrnitev v naravi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa je odločilno v predmetnem postopku.

20. Z ugotovitvijo ničnosti spornega pravnega posla, sklenjenega v letu 2006, pač ne gre za nikakršen poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine druge toženke in tudi ne gre za delanje novih krivic, četudi je druga toženka dejansko, vendar brez pravne podlage predmetno nepremičnino uporabljala že pred sklenitvijo spornega pravnega posla.

Pritožbeno izpostavljena zadeva II Ips 167/2014 ni primerljiva za obravnavano, ker ne obravnava ničnosti pravnega posla po 88. členu ZDen.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožniku stroške za nagrado odvetnici po tar. št. 3100 ZOdvT in zavzelo pravilno stališče, da se po tej tarifni številki prizna nagrada odvetniku za celoten postopek, ker to potrjuje vsebina prvega odstavka opombe številka 3 tretjega dela Tarife, ki določa, da nagrada za postopek nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Tožnikova pooblaščenka pa je nedvomno vsa ta opravila za tožnika opravila v tej pravdi.

Nekonkretizirano pritožba izpodbija priznane stroške postopka po višini, saj ne pojasni zakaj so preostali potni stroški priglašeni kot nepravilni in pretirani.

22. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da je izpodbijana sodba obremenjena še s katero drugo bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka od tistih, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede na vse obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Toženki s pritožbo nista uspeli, zato morata sami kriti svoje stroške, ki so jima nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

08.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1700/2017
• VSL sodba in sklep I Cp 2200/04
• VSL sodba II Cp 695/96