VSC Sodba I Cpg 217/2017

Jedro

Ne glede na neutemeljenost pritožbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, sodbo na podlagi pripoznave je dopustno izdati le tedaj, če tožena stranka delno ali v celoti pripozna tožbeni zahtevek, kar pomeni, da mora dati nedvoumno izjavo, da pripoznava tožbeni zahtevek (316. člen ZPP). Plačila po tožbenem zahtevku ne predstavljajo takšne nedvoumne izjave. Da mora izjava biti pisna in jasna kaže določba tretjega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da pripoznavo tožbenega zahtevka na naroku ali v pisni vlogi lahko tožena stranka tudi brez privolitve tožeče stranke prekliče do izdaje sodbe. Pripoznati se mora torej tožbeni zahtevek, ne pa utemeljenost vtoževane terjatve. Tožena stranka je z delnimi plačili pripoznala utemeljenost terjatve. Ker tožena stranka ni pripoznala tožbenega zahtevka na način kot to določa 316. člen ZPP, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Sodišče prve stopnje pa sodi po stanju ob koncu glavne obravnave (311. člen ZPP) in ko je ugotovilo, da je tožena stranka delno plačala vtoževano terjatev, je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek za plačani del ni utemeljen (II. točka izreka sodbe), nedvomno pa iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi tožeča stranka za izvedeno plačilo delno umaknila tožbo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke glede izpodbijane II. točke izreka sodbe se zavrne in v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 319/2016 z dne 12. 7. 2017 izreklo: "I. Tožena stranka B. d.o.o., ..., matična številka: ..., je dolžna plačati tožeči stranki P. d.o.o. ..., matična številka: ..., znesek 1.211,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od: - zneska 1.000,00 EUR od 12. 10. 2014 dalje do plačila in od - zneska 211,01 EUR od 26. 5. 2016 dalje do plačila. II. Presežni del tožbenega zahtevka za plačilo nadaljnjih 1.047,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2014 dalje in za plačilo zamudnih obresti od 211,01 EUR za obdobje od 2. 7. 2015 do 25. 5. 2016 se zavrne. III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.022,60 EUR pravdnih stroškov v 8 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

2. Zoper to sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka brez navedbe pritožbenih razlogov in smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

3. Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

5. Tožeča stranka meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Celju II Pg 319/2016 z dne 12. 7. 2017 v II. točki izreka spremeni tako, da zahtevku za plačilo 1.047,20 EUR z zakonskimi obrestmi od 12. 10. 2014 dalje ugodi, podrejeno II. točko izreka sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

8. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

9. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

10. Pritožbi nista utemeljeni.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ( prvi odstavek 458. člena ZPP).

12. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:- da je toženec v začetku februarja 2014 prokuristu tožnika H. Š. predstavil projekt, v katerem bi lahko pravdni stranki izdelovali fotelje za modnega kreatorja K. L.; - da bi na izdelano kovinsko konstrukcijo v treh delih ("tre pezzi"), ki bi jo nudil toženec, tožnik skreiral posebno obliko penaste obloge iz več vrst materialov v 3D obliki (več konveksnih in konkavnih linij v enem kosu); - da je 21. 2. 2014 toženec po mailu prejel ponudbo s strani tožnikove komercialistke S. Š. (B5), v katerem je bila določena cena stolov 166,00 EUR za kom, medtem ko se 3 vzorčni komadi ne bodo fakturirali, še pred tem je prokurist Š. tožencu 18. 2. 2014 izdal predračun št. 19 za izdelavo vzorčnih stolov v znesku 2.000 EUR oziroma z DDV 2.440 EUR (A8), na podlagi katerega je toženec 27. 2. 2014 plačal 1.000 EUR avansa, za kar mu je tožnik istega dne izdal račun št. 226 za 1.000 EUR (A9); - da je bilo sicer tožencu pred tem pojasnjeno, da gre za zahtevno oblikovanje vzorčnih stolov, za kar morajo v družbi šele oblikovati idejo in jo dokončno razviti z več poskusi, kar posledično privede do razvojnih stroškov, za katere tožnik zahteva predhodno plačilo v znesku 2.000 EUR; - da je toženec, ki je menil, da je s plačilom avansa delno že poravnal prvo naročilo sedmih stolov, nato 9. 5. 2014 z zneskom 417,64 EUR plačal še preostanek računa št. 231, ki mu ga je tožnik izdal 27. 2. 2014 za prvo naročilo v višini 1.417,64 EUR (A3); - ker ga je S.Š. pozival tudi na poravnavo razvojnih stroškov, je med njima prišlo do sestanka, na katerem je bilo tožencu pojasnjeno, da se predračun nanaša samo na razvojne stroške in ne na naročilo; - da je s tožencem, ki razvojnim stroškom ni nasprotoval, prišlo do dogovora, da bo te stroške tožniku postopoma plačeval pri novih naročilih, kjer mu bo zaračunana 20,00 EUR višja cena stola; - da je v skladu s tem dogovorom tožnik tožencu izdelal 10 stolov po drugem naročilu in mu zanje 11. 9. 2014 izdal račun št. 1036 za 2.269,20 EUR po ceni 186 EUR za kom (A2; - da tožencu stolov iz drugega naročila ni uspelo prodati, drugih naročnikov pa ni imel, zato so mu ostali na zalogi, tožniku pa računa zaradi neplačevitosti ni zmogel poravnati in je namesto tega tožniku dobavil dve lestvi in mu zanje 13. 1. 2015 izstavil kompenzacijski račun za 122,00 EUR (B1), kasneje pa mu je račun št. ... postopoma poravnal s plačili 500,00 EUR 9. 6. 2015, 400,00 EUR dne 2. 7. 2015, 200,00 EUR dne 4. 2. 2016 in tekom postopka še 347,20 EUR dne 18. 4. 2017, 350,00 EUR dne 25. 4. 2017 in 350,00 EUR dne 5. 5. 2017; - da je z upoštevanjem kompenzacijskega računa za 122,00 EUR toženec s preostalimi delnimi plačili v celoti poravnal račun št. 1036 z dne 11. 9. 2014 za plačilo 2.269,20 EUR; - da razvojnih stroškov (razen 200,00 EUR, ki so vsebovani v povišani ceni drugega naročila oziroma v plačanem računu št. ...) ni poravnal, niti zamudnih obresti od nepravočasnih delnih plačil v vtoževanem znesku 211,01 EUR.

14. Sodišče je presodilo, da so pravna podlaga tožbenega zahtevka določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na podjemno pogodbo (pogodbo o delu), s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava kakšne stvari, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ). Poleg tega pravno podlago predstavljajo tudi ustna pogodbena določila glede dogovora pravdnih strank o plačilu razvojnih stroškov.

15. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bistvo spora obstoj obveznosti tožene stranke iz naslova razvojnih stroškov. Toženec je namreč po prejemu predračuna št. 19 z dne 18. 2. 2014 za izdelavo vzorčnih stolov v znesku 2.440 EUR (A8) 21. 2. 2014 prejel ponudbo tožnika za izdelavo 10 stolov (B5), od katerih 3 kot vzorčni modeli ne bodo fakturirani. Vendar pa je bil dvom, na kaj se nanaša predračun, odpravljen na sestanku pravdnih strank (za tem, ko je toženec poravnal račun št. 231 v višini 1.417,64 EUR), na katerem je bilo tožencu pojasnjeno, da plačilo vzorčnih modelov po predračunu dejansko predstavlja razvojne stroške, saj je tožnik za razvijanje 3D oblike pene na vsakem od treh delov stola porabil dva tedna, v katerem so njegovi delavci z več poskusi izdelave ustrezne oblike poleg dela porabili tudi precej materiala. S plačilom teh stroškov se je toženec strinjal in ustna pogodba (dogovor, da bodo stroški poravnani) v tem delu zavezuje enako kot pisna. Nezmožnost dogovorjenega načina poravnave teh stroškov (v računih pri naslednjih naročilih) zaradi ustavitve naročil na terjatev tožnika ne vpliva. Višja cena v naslednjih računih predstavlja zgolj lažjo obliko (način) plačila stroškov, kar pa ne pomeni, da se je tožnik temu plačilu odpovedal, ker toženec stolov ni več naročal.

16. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je po stanju ob vložitvi tožbe (25.5.2016) toženec 20. 2. 2014 poravnal 1.000 EUR in 9. 5. 2014 še 417,64 EUR, s čemer je po svojih navedbah v celoti plačal prvi račun št. ... z dne 27. 2. 2014, z delnimi plačili pa je plačeval drugi račun št. ... z dne 11. 9. 2014 za 2.269,20 EUR (122,00 EUR dne 13. 1. 2015, 500,00 EUR dne 9. 6. 2015, 400,00 EUR 2. 7. 2015 in 200,00 EUR dne 4. 2. 2016), za katerega je do vložitve tožbe plačal skupaj 1.222,00 EUR in ostal dolžan 1.047,20 EUR, ki pa jih je poravnal tekom pravde (347,20 EUR dne 18.4.2017, 350,00 EUR dne 25. 4. 2017 in 350,00 EUR dne 5. 5. 2017). Kot delno plačilo je sodišče upoštevalo materialno pobotanje s terjatvijo toženca za dobavljeni lestvi po njegovem računu št. ... z dne 13. 1. 2015 za 122,00 EUR (B1), ki ga je priznaval tudi tožnik.

17. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da ker toženec ob delnih plačilih ni navedel, katero terjatev poravnava, je tožnik z njimi pokrival najstarejše zapadle obveznosti (drugi odstavek 287. člena OZ). S plačilom 1.000,00 EUR je pokril račun št. ... z dne 27. 2. 2014 za razvojne stroške po predračunu (A9), s preostalimi delnimi plačili nato prvi račun št. ... v višini 1.417,64 EUR in s preostankom še drugega št. ... za 222,00 EUR, saj zanj vtožuje 2.047,20 EUR. Ker je toženec z delnimi plačili nadaljeval tudi tekom postopka, ko je plačal še 1.047,20 EUR, za kar tožnik ni skrčil tožbenega zahtevka, je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženec je torej dolžan plačati tožniku še preostanek drugega računa v višini 1.000 EUR in zakonske zamudne obresti v višini 211,01 EUR. Toženec namreč zamuja s plačilom denarne terjatve, zato je poleg glavnice dolžan poravnati tudi zamudne obresti (378. člen OZ), če obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za njeno izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). V konkretnem primeru to pomeni, da je dolžan poravnati zakonske zamudne obresti od zapadlosti drugega računa dalje do dneva delnih plačil. Tožnik je v tožbi prikazal izračun zamudnih obresti, ki ob upoštevanju zapadlosti računa do prejema delnih plačil znašajo 211,01 EUR in jim toženec ni oporekal, zato jih je kot točne upoštevalo tudi sodišče in jim v tem znesku ugodilo. Ker pa je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ), je sodišče zahtevek za plačilo nadaljnjih obresti od 211,01 EUR za obdobje od 2. 7. 2015 do vložitve tožbe 25. 5. 2016 zavrnilo in jih priznalo le od vložitve tožbe 26. 5. 2016 dalje, od prisojene glavnice 1.000 EUR pa od zapadlosti drugega računa 12. 10. 2014, kot je bilo vtoževano.

18. Na dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano, saj v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog.

PRITOŽBA TOŽENE STRANKE

19. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo izničiti računa št. ... v vrednosti 1.000,00 EUR za tako imenovani "razvoj" izdelave pene za naročene stole, ki je bil izdan enostransko s strani P. in je po mnenju pritožbe izdan nezakonito in je izmišljen. Plačilo avansa je tožeča stranka enostavno zmaterializirali v stroške "razvoja" izdelave pene na stolu. Da je račun izmišljen je razvidno tudi iz samega zneska, saj znaša skupaj z DDV-jem točno 1.000,00 EUR. Če hočeš dobiti takšen znesek moraš račun kreirati in preračunavati nazaj, kar se je naredilo, da se je dobilo 1.000 EUR, drugače je nemogoče.

20. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da so poleg tega s strani tožeče stranke še sporočili, da ne bodo zaračunali nobenih vzorcev (stroški pri tako imenovanem razvoju nastajajo prav pri izdelavi vzorcev). Stroški pri izdelavi kakšnega novega artikla seveda nastajajo, vendar v je bilo v tem primeru drugače, ker je bilo vse skupaj samo kopiranje po prejetem vzorcu. Delo je bilo malo zahtevnejše, vendar je bilo to že upoštevano v ceni na posamezni komad. Pri drugem naročilu za 10 kos je bilo dogovorjeno, zato da se omilijo začetni stroški, da se ceno dvigne še za 20,00 EUR/kos, zato bi sodišče moralo upoštevati vsaj teh 200,00 eur manj od osnove, ker je bilo to plačano iz tega naslova.

21. Pritožba navaja tudi, da je tožena stranka izvajalcu del dala vsa potrebna navodila o izdelavi skupaj z izdelanimi ogrodji. Prav tako so dobili originalne dele stola skupaj z peno, kar pomeni, da so morali stvari samo prekopirati, kar je po zahtevnosti daleč od razvoja iz ničle. Na stole tudi niso vgradili negorljive pene, čeprav je na originalnem vzorcu bila, (kot strokovnjaki so to morali opaziti) ampak so vgradili navadno ki je bistveno cenejša. Tega v prvi fazi tožena stranka ni vedela, zvedeli so šele takrat, ko so stoli že bili odposlani in so zahtevali A-test o negorljivosti, pa so dejali da je na stolih navadna pena. Če bi izvedeli prej bi vse tako ali tako reklamirali. Glede na navedeno se čuti tožena stranka prevarana.

22. Tožena stranka z povzetimi pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP v zvezi z 458. členom ZPP).

23. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Sodišču prve stopnje se ni pripetila nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

24. Pritožba ni obrazloženo izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP).

25. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato se pritožbenemu sodišču glede njih ni bilo potrebno izrekati, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

PRITOŽBA TOŽEČE STRANKE

26. Tožeča stranka v pritožbi povzema, da je 25. 5. 2016 vložila tožbo za plačilo 2.258,21 EUR, in sicer znesek 2.047,20 EUR iz naslova neplačanega računa in 211,01 EUR iz naslova plačila zamudnih obresti. Iz obrazložitve izpodbojne sodbe izhaja, da je sodišče tožbenem zahtevku v višini 2.258,21 EUR v celoti ugodilo. V 8. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je toženec trdil, da je dolžan plačati še znesek 1.047,20 EUR, ki ga je poravnal tekom pravde (347,20 EUR dne 18. 4. 2017, 350,00 EUR dne 25. 4. 2017 in 350,00 EUR dne 5. 5. 2017). V 9. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da "ker je toženec z delnimi plačili nadaljeval tekom postopka, ko je plačal še 1.047,20 EUR, za kar tožnik ni skrčil tožbenega zahtevka, je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo".

27. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče bi morala na podlagi trditev toženca poleg sodbe v imenu ljudstva izdati še sodbo na podlagi pripoznave za znesek 1.047,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma glede na pripravljalno vlogo tožnika z dne 12. 7. 2017 odločiti še s sklepom in vzeti na znanje obvestilo tožnika in postopek v tem delu ustaviti ter tožencu naložiti plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.047,00 EUR za čas od 12. 10. 2014 do 18. 4. 2017 v višini 211,79 EUR. Sodišče prve stopnje pa je v II. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 1.047,20 EUR, iz česar izhaja, da je bil ta del tožbenega zahtevka neutemeljen, kar pa ne drži in si z obrazložitvijo sodbe nasprotuje.

28. Pritožba pojasnjuje, da vedno postane izvršljiv le izrek sodbe, v primeru da toženec po sodbi ne bo plačal zneska v višini 1.211,01 EUR s pripadki in bo tožnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, bo lahko v izvršbi neuspešen. V primeru, da bo toženec ugovarjal češ, da je 1.047,00 EUR že plačal, bo z ugovorom uspel, kajti sodišče je ta del tožbenega zahtevka v višini 1.047,00 EUR, kot neutemeljenega zavrnilo. Iz vsega navedenega izhaja, da je izrek II. točke sodbe Okrožnega sodišča v Celju II Pg 319/2016 z dne 12. 7. 2017 obremenjen z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

29. Pritožba trdi, da se je sodišču prve stopnje z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka (II. točka izreka sodbe) pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, vendar ne konkretizira za katero bistveno kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi šlo, zato se že iz tega razloga pritožba ne da preizkusiti in je zato neutemeljena.

30. Ker pritožbeno sodišče, kot je že pojasnjeno, na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je naredilo ta preizkus, pa ta ni pokazal, da bi do takšnih kršitev prišlo, zato pritožba tudi na podlagi preizkusa po uradni dolžnosti ni utemeljena.

31. Ne glede na neutemeljenost pritožbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je dopustno sodbo na podlagi pripoznave izdati le tedaj, če tožena stranka delno ali v celoti pripozna tožbeni zahtevek, kar pomeni, da mora dati nedvoumno izjavo, da pripoznava tožbeni zahtevek (316. člen ZPP). Plačila po tožbenem zahtevku ne predstavljajo takšne nedvoumne izjave. Da mora izjava biti pisna in jasna kaže določba tretjega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da pripoznavo tožbenega zahtevka na naroku ali v pisni vlogi lahko tožena stranka tudi brez privolitve tožeče stranke prekliče do izdaje sodbe. Pripoznati se mora torej tožbeni zahtevek, ne pa utemeljenost vtoževane terjatve. Tožena stranka je z delnimi plačili pripoznala utemeljenost terjatve.

32. Ker tožena stranka ni pripoznala tožbenega zahtevka na način kot to določa 316. člen ZPP, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Sodišče prve stopnje pa sodi po stanju ob koncu glavne obravnave (311. člen ZPP) in ko je ugotovilo, da je tožena stranka delno plačala vtoževano terjatev, je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek za plačani del ni utemeljen (II. točka izreka sodbe), nedvomno pa iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi tožeča stranka za izvedeno plačilo delno umaknila tožbo.

33. Pritožbene navedbe, da bo izpodbijana presoja neugodno vplivala na izvršilni postopek, so prav tako neutemeljene, saj ima tožeča stranka izvršilni naslov za neplačani del terjatve (točka I in točka III sodbe) in v tem delu bo lahko zahtevala izvršitev sodbe, ugovorne navedbe tožene stranke kot dolžnika pa na pravilno presojo sodišča ne morejo vplivati.

34. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke glede izpodbijane II. točke izreka sodbe zavrniti in v tem obsegu sodbo potrditi (353. člen ZPP v zvezi z 458. členom ZPP).

35. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165.člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

08.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 395/2015
• VSM Sodba I Cp 815/2019
• VSL sklep II Cp 2303/2009