VSC Sklep I Ip 387/2017

Jedro

Ko sodišče odloča o podaljšanju sodnega roka mora pretehtati vse pravnorelevantne okoliščine. Podaljšanje roka namreč predstavlja poseg v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Trditveno breme, da gre za opravičene razloge, je na stranki, ki prosi za podaljšanje roka. Merilo upravičenosti razlogov je subjektivno, in sicer se upoštevajo osebne okoliščine stranke, ki prosi za podaljšanje roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog upnika za podaljšanje roka (I. točka izreka), ustavilo izvršbo na dolžnikove nepremičnine (II. točka izreka) ter odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa sodišče po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi pri nepremičninah parc. št. 447, 448, ki sta vpisani v k.o. S, last dolžnika do celote, parc. št. 672, ki je vpisana v k.o. S, last dolžnika do 11/14 celote in parc. št. 433/1, 434, 451, 452, 460/1, 460/3, 626/1, 673, 674/1, 674/2, 687, *69, 690, 692, *70, 702/1, 702/2, 711, 713, 714, 831/17, 831/18, 831/19, 831/20, 831/21, ki so vpisane v k.o. S, last dolžnika do 2/14 celote, izbrisalo zaznambo sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Šentjurju VL 20529/2017 z dne 27. 7. 2017 (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se upnik pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Izpostavlja, da mu je sodišče prve stopnje za plačilo predujma 1.000,00 EUR dalo zelo kratek rok, in sicer 8 dni. Poudarja, da je osnovni namen izvršilnega postopka poplačilo upnika ter da je praviloma rok za plačilo predujma 30 dni. V tem času bi se lahko dogovoril z dolžnikom za poplačilo terjatve ali pa ugotovil, da dogovor ni možen. Zatrjuje, da je sodišče izpodbijano določitev sprejelo zato, da lahko spis čimprej odčrta ter povzema časovni potek procesnih dejanj konkretnega izvršilnega postopka. Navaja, da v konkretnem primeru podaljšanje roka ne bi pomenilo zavlačevanja postopka, ne bi ustvarilo novih stroškov, lahko pa bi doprineslo k hitrejši rešitvi zadeve. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ne zavrne predlog upnika za podaljšanje roka ter posledično ne ustavi izvršilnega postopka oziroma podrejeno, da se napadeni sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drugi odstavek 110. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da se lahko rok, ki ga določi sodišče, na predlog prizadete osebe podaljša, če so za to opravičeni razlogi.

5. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da trditve predlagatelja, da je znesek predujma visok ter da skuša z dolžnikom doseči dogovor o poplačilu, ne predstavljajo opravičenih razlogov za podaljšanje roka ter da upnik ni niti navedel, do kdaj predlaga podaljšanje roka.

6. Ko sodišče odloča o podaljšanju sodnega roka mora pretehtati vse pravnorelevantne okoliščine. Podaljšanje roka namreč predstavlja poseg v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Trditveno breme, da gre za opravičene razloge, je na stranki, ki prosi za podaljšanje roka. Merilo upravičenosti razlogov je subjektivno, in sicer se upoštevajo osebne okoliščine stranke, ki prosi za podaljšanje roka.¹ Pritrditi je sodišču prve stopnje, da upnikova navedba, da je znesek predujma visok v primerjavi s terjatvijo, ne more predstavljati opravičenega razloga v smislu 110. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je strošek sodnega cenilca strošek nepremičninske izvršbe, ki je pričakovan in na katerega mora upnik ob vložitvi predloga za izvršbo na nepremičnine računati. Prav tako pa pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje, da poskus doseči z dolžnikom dogovor o poplačilu, ne predstavlja opravičenega razloga za podaljšanje roka za plačilo predujma in kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje navedb o možnosti dogovora z dolžnikom ni upoštevalo. Ne gre namreč za osebne okoliščine na strani upnika, ki bi mu z izkazano verjetnostjo preprečevale plačilo predujma v tako kratkem roku.

7. Pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru podaljšanje roka ne bi pomenilo zavlačevanja postopka, ne bi ustvarilo novih stroškov, lahko pa bi doprineslo k hitrejši rešitvi zadeve, na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati, saj sodišče prve stopnje predlaganega podaljšanja roka ni zavrnilo na podlagi teh dejstev, torej ugotovljene neekonomičnosti oziroma namena zavlačevanja postopka, zato sodišče druge stopnje na njih ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Pritožbene navedbe, da se sodišče do upnika obnaša kot do manjvredne stranke in ne sledi osnovnemu cilju izvršilnega postopka, to je poplačilo upnika, so nekorektne in nimajo podlage v podatkih spisa. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je od predloga za dovolitev izvršbe z novim izvršilnim sredstvom do vročitve sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje temu predlogu ugodilo, preteklo 2 meseca, o predlogu za podaljšanje roka za plačilo predujma pa je sodišče odločilo v desetih dneh, samo po sebi tega očitka ne izkazuje, saj časovna razlika med odločitvama ni takšna, da bi lahko sama po sebi to utemeljevala, poleg tega pa je bil sklep o dovolitvi izvršbe z novim izvršilnim sredstvom izdan in vročan med sodnimi počitnicami.

9. Po določbi drugega odstavka 38. člena ZIZ mora upnik plačati predujem za stroške izvršilnih dejanj v višini in v roku, ki ga določi sodišče. Če upnik v določenem roku ne plača predujma, sodišče ustavi izvršbo.

10. Ker je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi upnikovega predloga za podaljšanje roka za plačilo predujma, ter ob pritožbeno nespornem dejstvu, da upnik v postavljenem roku predujma ni plačal in je bil na posledico neplačila predujma s sklepom z dne 18. 9. 2017 izrecno opozorjen, je potrditi tudi posledično ustavitev nepremičninske izvršbe ter razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj v zvezi z ustavljeno izvršbo.

11. Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo upnika, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), ni zasledilo kakšnih kršitev oz. nepravilnosti.

12. Ker upnik s pritožbo ni uspel, pritožbeni stroški za izvršbo niso bili potrebni, zato jih krije upnik sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).

-------------------------------
¹ Glej: A. Galič, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 457.

Datum zadnje spremembe:

08.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1302/2014
• VSL sklep Cst 376/2012
• VSM Sklep I Ip 477/2022