VSC Sodba Cpg 152/2017

Jedro

Če gre z sporna določila in za takšna v konkretnem primeru gre, potem se skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.

Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka dejansko poplačevala izvajalce, ki jih je namesto tožeče stranke angažirala za odpravo napak, iz predložene garancije za odpravo napak v garancijski dobi in ne zadržnine, tako da je na podlagi tega nedvomno zaključiti, da je ne glede na pogodbeni zapis s trenutkom predaje bančne garancije nastopil pogoj, da se tožeči stranki izplača drugi del zadržnine (prvi del se ji je izplačal že z izdajo potrdila o prevzemu del skladno s prvim odstavkom 14.9. Splošnih pogojev) in da stranki nista dogovorili dvojno zavarovanje (zadržnina in garancija).

Takšno razlaga, kot je prej podana, pomeni ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja (6. člen OZ), saj izvajalec, ki sam ni odpravil napak in je v ta namen izročil za poplačilo drugih izvajalcev ustrezno bančno garancijo, sme biti za opravljeno in prevzeto delo poplačan, kar pa pomeni tudi sprostitev zadržnine, ki predstavlja plačilo za že opravljeno delo.

Priznana ločitvena pravica na terjatvi, ki je predmet tožbe, je bila le pravna podlaga, da je stečajni dolžnik (tožeča stranka) ponudil upniku, da se nanj cedira terjatev, ki je ni bilo mogoče prodati v stečajnem postopku in bi upnik lahko to tudi odklonil. Tega ni storil in tako je skladno z 2. točko prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP premoženje (terjatev), ki ga ni bilo mogoče unovčiti, bilo prenešeno na upnika. S tem, ko je prišlo do prenosa terjatve na upnika, v razmerju do dolžnika, postane status upnika v stečajnem postopku, kjer je bil ločitveni upnik, pravno nepomemben in v razmerju do dolžnika (tožene stranke) je upnik, ki zaradi načina pridobitve terjatve nima privilegiranega položaja in nima takojšnje prednostne pravice do poplačila.

Zmotno je tudi naziranje sodišča, da pri neposrednem zahtevku podizvajalca do naročnika po 631. členu OZ ne gre za zakonito cesijo, saj nasprotno izhaja tako iz pravne teorije kot sodne prakse, ki pove,da gre najmanj za pravni institut, ki je najbližji zakoniti cesiji.

Tako podizvajalca, ki sta terjatev pridobila na podlagi zakonite cesije kot upnik I. d.o.o, ki je terjatev pridobil po sodni odločbi so glede na način pridobitve v enakem položaju, saj gre za tako imenovani originaren način pridobitve, kot je poznan v stvarnem pravu.

Če so v enakem položaju, potem bi njihovo upravičenje do poplačila iste terjatve, ker drugačne ureditve ni, bilo presojati po določbi 420. člena OZ o večkratnem odstopu.

Ker je upnik I. d.o.o. najprej dosegel sodno priznanje svoje terjatve, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati cedirano terjatev upniku I. d.o.o. v višini in na način kot je vtoževana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.203, 32 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v nasprotnem za ves čas zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 324/2015 z dne 16. 3. 2017 izreklo: "I. Tožena stranka je dolžna plačati znesek 117.329,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2010 dalje upniku I. d.o.o., mat. št. ..., d.š. ..., na TRR ... pri NLB d.d. v roku 15 dni po vročitvi sodbe tožeči stranki. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh plačati 5.370,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila."

2. Zoper sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter odloči, da je tožeča stranka toženi stranki stranki dolžna povrniti stroške postopka v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka in stranski intervenient sta na pritožbo odgovorila. Trdita, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožeča stranka in stranski intervenient priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: - da je tožeča stranka vložila zoper toženo stranko predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - izpisa odprtih postavk po stanju na 31. 12. 2011, z dne 6. 3. 2012, vezano na zadržana sredstva po Pogodbi D. d.d. št. 390/08 z dne 22. 4. 2008 z aneksi in sicer za znesek 117.329,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2010 dalje do plačila; - da je tožeča stranka imela s toženo stranko (v času sklenitve še tožeča stranka ni bila v stečaju) sklenjeno Pogodbo št. D. d.d. 390/08 z dne 22. 4. 2008, katere predmet je bila izvedba gradnje vzdrževalne avtocestne baze M., na AC odseku ...; - da je v petem členu pogodbe, ki je umeščen v poglavje V. "način plačevanja", med drugim tudi določeno, da naročnik zadrži znesek 10 % od vsake situacije (do max. 5 % pogodbene vrednosti, skladno s podčlenom 14.3c splošnih pogojev pogodbe) in so navedeni zadržani zneski predstavljali varščino za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti; - da je tožeča stranka kot izvajalec bila po 7. členu iste pogodbe dolžna izstaviti toženi stranki za čas izvajanja pogodbenih obveznosti garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, za čas garancijske dobe pa garancijo za odpravo napak v garancijski dobi in le v primeru, če bi garanciji za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti potekel rok veljavnosti, bi bila tožena stranka kot naročnik upravičena, v času do prejema garancije za odpravo napak v garancijski dobi, zadržati varščino v višini 5 % vrednosti izvršenih del; - da sta pravdni stranki k tej pogodbi sklenili še 3 anekse: - Aneks št. 1 z dne 29. 5. 2009, katerega predmet je bilo podaljšanje roka za dokončanje del, - Aneks št. 2 z dne 13. 10. 2009, s katerim je bila dogovorjena sprememba vrednosti pogodbenih del, v peti alineji 1. člena tega aneksa pa so stranke medsebojno ugotovile, da so bila vsa dotedanja dela izvedena v pogodbenem roku in skladna s splošnimi in posebnimi tehničnimi pogoji, pravili gradbene stroke in potrjena s strani inženirja in naročnika, - Aneks št. 3 z dne 12. 8. 2010 s katerim so pogodbene stranke ugotovile vrednost že izvedenih del do dne 31. 12. 2009 in vnesle določilo o spremembi obveznosti plačila DDV, kot posledico spremembe davčne zakonodaje, v 6. alineji 1. člena tega aneksa pa so stranke sporazumno potrdile, da so bila vsa dela po osnovni pogodbi in prejšnjih aneksih izvedena v pogodbenih rokih, skladna s pravili gradbene stroke in tudi potrjena s strani inženirja in naročnika; - da so vsa dela bila zaključena do 15. 4. 2009, pridobljeno je bilo uporabno dovoljenje št. 35106/8 z dne 3. 2. 2010 in izdano potrdilo o prevzemu del št. 402-30/10 z dne 22. 11. 2010 in vsa ta dejstva izhajajo iz dopisa tožene stranke tožeči stranki št. 402-30/14-1027 z dne 7. 11. 2014; - da je 19. 8. 2010 (torej še pred izdajo potrdila o prevzemu del) N. d.d. izdala toženi stranki, kot upravičencu, garancijo za odpravo napak v garancijski dobi št. 84005/09, vezano na Pogodbo D. d.d. št. 390/08 z aneksi št. l., 2. in 3. in sicer za znesek 228.825,43 EUR, k tej garanciji je bil izdan dodatek št. 1 z dne 21. 10. 2010 in se je s tem dodatkom znesek garancije povišal za 133.746,29 EUR, torej na znesek 362.571,72 EUR, nato pa še dodatek št. 2 z dne 11. 12. 2010, kjer se je prej navedeni znesek zvišal na 436.213,22 EU; - da je glede na izdane bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi tožeča stranka izpolnila pogodbeno obveznost, tožena stranka pa je kljub temu zadržala določene zneske varščine, za kar pa ni imela pogodbene podlage; - da iz obojestransko potrjenega izpisa odprtih postavk tožene stranke (IOP) z dne 6. 3. 2012, po stanju 31. 12. 2011 izhaja znesek zadržanih sredstev po pogodbi D. d.d. št, 390/08: po 6. začasni situaciji 24.938,42 EUR, po 7. začasni situaciji 49.967,18 EUR, po 8. začasni situaciji 4.842,68 EUR in po 14. začasni situaciji 37.536,52 EUR, skupaj torej 117.329,80 EUR; - ker je bila bančna garancija za odpravo napak v garancijski dobi izdana toženi stranki dne 19. 8. 2010, je bila tožena stranka dolžna takoj tega dne tožeči stranki sprostiti navedena zadržana sredstva (7. člen v zvezi s 3. odstavkom 5. člena Pogodbe), ki so tega dne tudi zapadla v plačilo in ker tega ni storila, je od dne 20. 8. 2010 v dolžniški zamudi in je tožeča stranka od tega dne dalje upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti.

8. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: - da je tožena stranka utemeljenosti tožbenega zahtevka ugovarjala iz razlogov, ker meni, da je do tega upravičena na podlagi prvega odstavka 7. člena med strankama sklenjene Pogodbe D., saj še ni bilo izdano potrdilo o odpravi pomanjkljivosti, na podlagi prejetega sklepa o rubežu terjatve, na podlagi prejetih neposrednih zahtevkov podizvajalcev; - da je tožena stranka pojasnila, da je v prvem odstavku 7. člena citirane Pogodbe D. določeno, da bo: "Pred izdajo Potrdila o odpravi pomanjkljivosti, bo Izvajalec dostavil Garancijo za odpravo napak v garancijskem roku v višini 5 % vrednosti del po pogodbi in jo nato po potrjeni končni situaciji uskladil in po potrebi dopolnil. Vse dotlej, dokler taka Garancija ne bo izdana in ne bo izdano Potrdilo o odpravi pomanjkljivosti, bo Naročnik zadržal veljavno Garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. V primeru izteka roka veljavnosti Garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, bo Naročnik do prejema Garancije za odpravo napak v garancijski dobi, iz vrednosti že opravljenih del, zadržal varščino 5 % vrednosti izvršenih del."; - da je tožena stranka pojasnila, da je naročnik je v skladu s podčlenom 14.3 (c) Splošnih gradbenih pogojev (FIDIC) zadržal zadržani znesek 10 odstotkov od vsake situacije do max 5 % Pogodbene vrednosti del (priloga A ponudbe) in da bo plačilo zadržanega zneska izvedeno v skladu s podčlenom 14.9. Splošnih pogojev Pogodbe (omenjeni splošni pogoji na podlagi 19. člena Pogodbe D. predstavljajo sestavni del pogodbenega razmerja), in sicer, ko se za dela izstavi Potrdilo o prevzemu del mora inženir potrditi izvajalcu plačilo prve polovice zadržanega zneska", nadalje je določeno še: "takoj po zadnjem datumu preteka rokov za reklamacijo napak, mora inženir potrditi še neplačani saldo zadržanega zneska za izplačilo izvajalcu" in ker potrdilo o odpravi pomanjkljivosti še ni bilo izdano (ugotavljanje pomanjkljivosti je predmet posebnega javnega naročila - s tem v zvezi je bila sklenjena posebna pogodba D. št. 352/14), pogoji za sprostitev sredstev na tej podlagi še niso izpolnjeni; - da tožena stranka zadržnine še ni izplačala, ker je dne 19. 01. 2011 prejela sklep Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. 1082 VL 156938/2010 z dne 17. 01. 2011, s katerim je sodišče na predlog upnika I. d.o.o. med drugim dovolilo rubež terjatve tožeče stranke na podlagi Pogodbe D. ter toženi stranki kot dolžnikovemu dolžniku prepovedalo poravnati zarubljeno terjatev upniku; - da je sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru 1082 VL 156938/2010 z dne 21. 02. 2011 bil omenjeni izvršilni postopek prekinjen, dolžnik pa sklepa na podlagi 280. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) še ni prejel, zato je prepoved izvršilnega sodišča še vedno v veljavi in dolžnik sredstva na tej podlagi upravičeno zadržuje: - da tožena stranka sredstva utemeljeno zadržuje med drugim zato, ker je prejela več neposrednih zahtevkov podizvajalcev (na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ)) v okviru istega gradbenega projekta, ki po višini bistveno presegajo terjatev upnika, ki je predmet tega izvršilnega postopka, zato tožeča stranka do plačila v nobenem primeru ne more biti upravičena, tožena stranka pa je v primeru prejema neposrednih zahtevkov podizvajalcev (v primeru, če so ti utemeljeni) dolžna plačati podizvajalcem, ne pa glavnemu izvajalcu; - da je tožena stranka tako prejela: dne 06. 01. 2011 neposredni zahtevek podizvajalca I. G. d.d. v skupni višini 190.475,06 EUR, dne 16. 02. 2011 neposredni zahtevek podizvajalca (Č. d.o.o.) v skupni višini 4.034,16 EUR; - da tožena stranka tako dolguje kvečjemu kateremu izmed podizvajalcev, saj glede na pravno podlago, na katerih temeljijo neposredni zahtevki podizvajalcev (631. člen OZ) po uveljavitvi neposrednega zahtevka podizvajalca (če je ta utemeljen) dolžnik ne sme opraviti izpolnitve svojemu sopogodbeniku, ampak lahko veljavno opravi izpolnitev le podizvajalcu; - da je tožeča stranka še navajala, da je v stečajnem postopku St 30/2011 terjatev upnika I. d.o.o. prijavljena v obsegu terjatve z ločitveno pravico v višini 230.173,37 EUR in je terjatev uveljavljal tudi na podlagi v izvršilnem postopku zarubljene terjatve do tožeče stranke iz pogodbe 390/08; - da je bila upnikova terjatev in ločitvena pravica v celoti priznana in je s sklepom o končni razdelitvi St 30/2011 z dne 8. 9. 2014 s prenosom stečajne mase (prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti po 2. točki prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP) vtoževana terjatev do tožene stranke prešla na upnika I.;

9. Nadalje izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je sodišče s sklepom z dne 31. 1. 2017 dovolilo spremembo tožbe v korist družbe I. d.o.o. namesto tožeče stranke, saj je tožeča stranka je v okviru stečajnega postopka St 30/2011 prenesla terjatev, ki je predmet tega gospodarskega spora na upnika I. d.o.o. z učinkom prenosa z dne 8. 9. 2014, ko je bilo o prenosu odločeno s Sklepom St 30/2011 o končni razdelitvi s prenosom stečajne mase na ločitvenega upnika z dne 8. 9. 2014. S tem je bila posebna stečajna masa iz naslova Pogodbe 390/2008 (CP - 140/2008) v celoti prenesena na upnika I. d.o.o. in to v višini 157.959,05 EUR - pri čemer je v tem znesku zajeta glavnica 117.329,80 EUR in zakonske zamudne obresti od 20. 8. 2010 do 23. 7. 2014 v višini 40.665,25 EUR (kar je razvidno iz končnega načrta razdelitve s prenosom stečajne mase št. 30/2011-10 z dne 18. 8. 2014). In s tem je I. d.o.o. postal novi upnik tožene stranke. To izhaja iz prilagojenega tožbenega zahtevka.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in razsodilo: - da je med strankama nesporno, da sta (skupaj z drugimi sopogodbeniki) sklenili Pogodbo D. d.d. št. 390/08, nesporno je, da tožeča stranka od tožene zahteva plačilo sredstev, ki so bila tožeči stranki zadržana na podlagi četrtega odstavka 5. člena Pogodbe D. d.d. št. 390/08; - da med strankama višina zadržanih sredstev ni sporna, sporno pa je predvsem, ali je tožeča stranka do plačila teh zadržanih sredstev upravičena; - da je izvajalec prvo polovico zadržanih del že prejel glede na prejeto Potrdilo o prevzemu del in da je predmet tega pravdnega postopka plačilo preostanka zadržanih sredstev; - da glede na določbo 7. člena Pogodbe D. št. 309/08 in ob nespornem dejstvu, da je bilo potrdilo o prevzemu del izdano 22. 11. 2010, objekt pa predan v uporabo ter izdana bančna garancija za odpravo napak v garancijski dobi št. 84005/09 z dodatkoma št. 1 in 2 - garancija, ni utemeljen ugovor tožene stranke, da sme zadrževati neizplačani del zadržnine; - da iz Zapisnika o končnem obračunu izvedenih del z dne 27. 1. 2011 (priloga B15), izhajajo naslednja dejstva: da je bilo za pogodbeni predmet dne 3. 2. 2010 pridobljeno uporabno dovoljenje št. 35106/8, da je izvajalec pridobil pismo o prevzemu del (potrdilo o prevzemu del) z dne 22. 11. 2010 št. 402-30/10, da izjava o odpravi pomanjkljivosti na dan 27. 1. 2011 še ni bila izdana, da so bila dela končana 15. 4. 2009, da so se vsi objekti začeli uporabljati za svoj namen najkasneje 25. 4. 2009, da je garancijski rok pričel teči 4. 6. 2010 in se izteče za vsa izvedena dela in vse vgrajene materiale 4. 6. 2015; za stabilnost objektov pa 4. 6. 2020, da je bil objekt predan v upravljanje in vzdrževanje dne 25. 4. 2009, da ima izvajalec za pogodbena dela garancijo N. za dobro izvedbo del št. 78919/59 v znesku 872.450,82 EUR, veljavno do 30. 10. 2010, da je izvajalec predložil garancijo za odpravo napak v garancijski dobi št. 84005/09 z dne 19. 8. 2010 N. d.d. z dodatki št. 1 in 2 z veljavnostjo do 4. 6. 2020 v skupni vrednosti 436.213,22 EUR - kar je 5% vrednosti del, rok za opravo pomanjkljivosti je 30. 5. 2011; - da je glede na ugotovitve iz zgoraj navedenega zapisnika garancijski rok pričel teči 4. 6. 2010, s predložitvijo garancije za odpravo napak v garancijski dobi z dne 19. 8. 2010 se je nadomestila garancija za dobro izvedbo del, veljavna do 30. 10. 2010 in so tako bila vsa dela ves čas garancijsko zavarovana; - da je tako nadaljnje zadržanje zadržanega zneska s strani tožene stranke neutemeljeno, saj je to v skladu s prvim odstavkom 7. člena Pogodbe D. 309/08 bilo možno le ob neizdaji garancije za odpravo napak v garancijski dobi. ker pa je ta bila nesporno izdana; - da bi s pridobitvijo garancije za odpravo napak v garancijski dobi z dne 19. 8. 2010, morala tožena stranka sprostiti tožeči stranki zadržana sredstva, oziroma najkasneje 4. 6. 2015, ko se je iztekla garancijska doba za vsa izvedena dela, kot to pravilno meni tožena stranka; - da uporaba splošnih pogojev in podčlena 14.9 in 11.9 pa pride v poštev le v primeru neizdaje navedene bančne garancije, ko pa je bila garancija za odpravo napak v garancijski dobi izdana, pa tožena stranka nima več pravne podlage za zadrževanje zadržanih sredstev; - da je tožeča stranka v stečajnem postopku St 30/2011 terjatev upnika I. d.o.o., prijavljeno pod zap. št. 322 v obsegu terjatve z ločitveno pravico v višini 230.173,37 EUR v celoti priznala; - da je upnik I. d.o.o. terjatev in prijavo ločitvene pravice uveljavljal prav na terjatvi tožeče stranke do tožene stranke po pogodbah št. 1982/2009, CP 459/2009 in št. 390/2008; - da je po sklepu o končni razdelitvi St 30/2011 z dne 8. 9. 2014, bila na upnika I. d.o.o. terjatev do tožene stranke, po pogodbi D. 390/2008 in sicer po po 6. začasni situaciji 24.938,42 EUR, po 7. začasni situaciji 49.967,18 EUR, po 8. začasni situaciji 4.842,68 EUR in po 14. začasni situaciji 37.536,52 EUR, prenesena v višini glavnice 117.329,80 EUR oz. v višini 157.959,05 EUR, pri čemer so v tem znesku zajete zakonske zamudne obresti od 20. 8. 2010 do 23. 7. 2014 v višini 40.665,25 EUR (kar je razvidno iz končnega načrta razdelitve s prenosom stečajne mase št. 30/2011-10 z dne 18. 8. 2014); - da je tožena stranka le v ugovoru (zoper sklep o izvršbi) zatrjevala, da ji izplačilo zadržanih sredstev upniku oziroma tožeči prepoveduje izdan sklep VL 156938/2010 z dne 17. 1. 2011 oziroma z dne 21. 2. 2011, ko je bil omenjeni izvršilni postopek prekinjen, nato pa tožena stranka v nadaljevanju pri omenjenem ugovoru niti ni vztrajala; - da pa glede na pravnomočno dovoljeno spremembo tožbe in glede na pravnomočno dovoljneo stransko intervencijo I. - torej upniku, ki ima po sklepu VL 156938/2010 z dne 17. 1. 2011 oz. 21. 2. 2011 proti toženi stranki zarubljeno terjatev iz pogodbe D. d.d. št. 390/08 z dne 22. 4. 2008 (z dodatki - aneksi) in ki je hkrati tudi prevzemnik te terjatve po cesiji med tožečo stranko kot odstopnikom terjatve, ugovor tožene stranke ni utemeljen, saj se bo terjatev po spremenjeni tožbi plačala v korist I. d.o.o., v korist katerega je tudi zarubljena in ne tožeči stranki; - da je ugovor tožene stranke, da plačila zadržanih sredstev ne more izvesti zaradi neposrednih zahtevkov podizvajalcev (na podlagi 631. člena OZ) v okviru istega gradbenega projekta, ki po višini bistveno presegajo terjatev upnika, in je v primeru prejema neposrednih zahtevkov podizvajalcev (v primeru, če so ti utemeljeni) dolžan plačati podizvajalcem, ne pa glavnemu izvajalcu (upniku) prav tako neutemeljen; - da med strankama ni bilo sporno, da je I. d.o.o. na terjatvi pridobil ločitveno pravico kot posledica dejstva, da je bila terjatev zarubljena s sklepom izvršilnega sodišča, dne 17. 1. 2011; - da je z rubežem terjatve pridobil I. d. o. o. na terjatvi tožeče stranke do tožene stranke tudi zastavno pravico, kar mu priznava tudi tožena stranka, ko sama izpostavlja, da je bil opravljen rubež terjatve po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru; - da je ta upnikov položaj močnejši od podizvajalčevega zahtevka po neposrednem plačilu, saj je I. d.o.o. zastavni upnik, podizvajalec pa navadni upnik, zastavna pravica, ki ima v stečajnem postopku status ločitvene pravice, je pravica do prednostnega poplačila iz predmeta zavarovanja, pred vsemi drugimi upniki in ob dejstvu spremembe zahtevka, po katerem je potrebno izpolnitev opraviti v korist družbe I. d. o.o. je tako ugovor tožene stranke tudi v tem delu neutemeljen; - da je ugovor nadalje neutemeljen tudi iz razloga, ker je tožeča stranka v okviru stečajnega postopka St 30/2011 prenesla terjatev, ki je predmet tega gospodarskega spora, na upnika I d.o.o. z učinkom prenosa z dne 8. 9. 2014, ko je bilo o prenosu odločeno s Sklepom St 30/2011 o končni razdelitvi s prenosom stečajne mase na ločitvenega upnika z dne 8. 9. 2014, kar sicer za toženo stranko ni bilo sporno; - če glavni izvajalec svojo terjatev do naročnika prenese (cedira) tretji osebi, podizvajalec nima več direktne tožbe oziroma zahtevka zoper naročnika, zato je ugovor tožene stranke tudi iz tega razloga neutemeljen; - da se je naročnik v konkretni zadevi skliceval, da je pridobil le zahtevke podizvajalcev, iz njegovih navedb pa evidentno izhaja, da jih ni poravnal, tako da njegova obveznost do izvajalca še obstaja; - da se sodišče ne strinja, da gre v primeru direktnega zahtevka po 631. členu OZ za zakonito cesijo in prehoda terjatev z glavnega izvajalca na podizvajalca v trenutku postavitve zahtevkov.

11. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke po spremenjeni tožbi in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 117.329,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2010 dalje upniku I. d.o.o. mat. št. ..., d.š. ..., na TRR ... pri NLB d.d. v roku 15 dni po vročitvi sodbe (paricijski rok je namreč v rednem postopku 15 dni - drugi odstavek 313. člena ZPP in ne 8, sklep o izvršbi pa je bil zaradi dovoljene spremenjene tožbe že razveljavljen in 8 dnevni rok ne more izhajati niti od tam).

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka navedla, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa ga sploh ni obrazložila, zato se pritožbenemu sodišču glede tega pritožbenega razloga ni bilo potrebno izrekati.

13. Pritožba meni, da se je glede prvega ugovora, to je glede pravice tožene stranke, da zadržuje izplačilo zadržanih sredstev do izdaje potrdila o izvedbi (potrdila o odpravi pomanjkljivosti) na podlagi podčlenov 11.9 in 14.9 Splošnih pogojev, sodišče prve stopnje postavilo na povsem zgrešeno stališče, da uporaba Splošnih pogojev (in v njih vsebovanih podčlenov 11.9 in 14.9) pride v poštev samo v primeru, če bančna garancija za odpravo napak v garancijski dobi ni izdana (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz obrazložitve sodišča v izpodbijani sodbi ni jasno, na čem takšen zaključek sodišča temelji. Nobena določba Pogodbe D. ali Splošnih pogojev ne daje podlage za zaključek, da Splošnih pogojev oziroma v njih vsebovanih posameznih podčlenov ne bi bilo mogoče uporabiti v konkretnem primeru, ko je bila naročniku izročena bančna garancija za odpravo napak v garancijski dobi. Nasprotno, iz 19. člena Pogodbe D. jasno izhaja, da Splošni pogoji (rdeča knjiga FIDIC) predstavljajo sestavni del pogodbenega razmerja (kar je v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo tudi sodišče), zato je zaključek sodišča o tem, da se Splošni pogoji v relevantnem delu za obravnavano vprašanje v konkretnem primeru ne morejo uporabiti, še toliko bolj nerazumljiv. Pravila, ki se nanašajo na pravico naročnika (tožene stranke) zadrževati zadržana sredstva po pogodbi, ki so vsebovana tako v Pogodbi D., kakor tudi v Splošnih pogojih, je potrebno razlagati kot pravila, ki se dopolnjujejo, ne pa kot pravila, ki se izključujejo, kot je razumeti razlago sodišča v izpodbijani sodbi. Na dejstvo, da pravila, vsebovana v Splošnih pogojih, dopolnjujejo pravila pogodbe, v prvi vrsti napotuje določba prvega odstavka 120. člena OZ pravilo 19. člena Pogodbe D., v zvezi z vprašanjem plačila zadržanih sredstev pa konkretno še pravilo četrtega odstavka 5. člena Pogodbe D., na katero se je sodišče v izpodbijani sobi izrecno sklicevalo (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), a ga kljub temu pri odločitvi očitno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje se je do prvega ugovora tožene stranke očitno opredelilo samo na podlagi 7. člena Pogodbe D., ki ga je razložilo povsem napačno in iz omenjenega člena izpeljalo preuranjen, predvsem pa napačen zaključek, da tožena stranka po predaji bančne garancije za dobro odpravo napak v garancijski dobi v nobenem primeru ni več upravičena do zadrževanja zadržanih sredstev po pogodbi, čeprav tako iz določil Pogodbe D., še bolj pa iz Splošnih pogojev izhaja, da je tožena stranka do tega upravičena. Sodišče po mnenju tožene stranke s svojo interpretacijo pogodbenega razmerja, ni odločalo po pravu, ki velja med strankama, ampak na podlagi lastne ocene, kakšno vsebino bi pravno razmerje med pravdnima strankama po oceni sodišča moralo imeti.

14. Pritožba trdi, da določila prvega odstavka 7. člena Pogodbe D. tako ni mogoče razlagati kot pravila, ki razveljavlja druga pravila Pogodbe D. (npr. četrti odstavek 5. člena) in Splošnih pogojev glede pravice naročnika do zadržanih sredstev, ampak kot pravilo, ki splošna pravila o plačilu zadržanih sredstev dopolnjuje (torej dodaja dodaten primer, ko je naročnik upravičen do zadržanih sredstev), kar je edino logično. Pravilo prvega odstavka 7. člena Pogodbe D., kakor je oblikovano, tudi ne daje nikakršne pravice izvajalcu, da na njegovi podlagi pridobi samostojno pravico zahtevati plačilo zadržanih sredstev (če splošni pogoji po četrtem odstavku v zvezi s podčlenom 14.9 Splošnih pogojev niso izpolnjeni), ampak določa dodaten pogoj, s katerim naročnik lahko pogojuje plačilo zadržanih sredstev (tj. izročitev bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi). Ob vsem povedanem tudi morebitno dejstvo, da se je iztekla garancijska doba za odpravo napak v garancijski dobi, ne vpliva na pravico tožene stranke zadrževati zadržana sredstva, saj njihova sprostitev ni odvisna zgolj od izročitve in veljavnosti bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi, ampak predvsem od okoliščine, ali je inženir izdal potrdilo o odpravi pomanjkljivosti (potrdilo o izvedbi), ki pa, kot je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, (še) ni bilo izdano. Ker je sodišče zgolj na podlagi prvega odstavka 7. člena Pogodbe D. in na podlagi dejstva, da je bil pogoj vsebovan v njem (izročitev bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi) izpolnjen, zaključilo, da tožena stranka ni upravičena do zadrževanja sredstev po Pogodbi D., po drugi strani pa je celo samo ugotovilo, da je bilo izdano samo potrdilo o prevzemu, ne pa tudi potrdilo o izvedbi -potrdilo o odpravi pomanjkljivosti (ki je po podčlenih 14.9 in 11.9 v zvezi s četrtim odstavkom 5. člena Pogodbe D. potrebno za sprostitev zadržanih sredstev), je napačno odločilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila zadržanih sredstev, čeprav je bil za plačilo izpolnjen samo en pogoj. Ker morajo biti za sprostitev zadržanih sredstev po Pogodbi D. izpolnjeni vsi pogoji po četrtem odstavku 5. člena Pogodbe D. v zvezi s podčlenom 14.9 Splošnih pogojev, ti pa v konkretnem primeru (tudi po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča niso bili, saj ni bilo izdano potrdilo o odpravi pomanjkljivosti - potrdilo o izvedbi) niso bili, je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila zadržanih sredstev (tožena stranka pa je zadržana sredstva dolžna plačati), saj terjatev tožeče stranka na plačilo še ni zapadla. Glede na navedeno bi bilo potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 311. člena ZPP zavrniti kot neutemeljen. Do drugačnega zaključka pa ne more pripeljati tudi dejstvo, da je tožena stranka bančno garancijo za odpravo napak v garancijski dobi deloma unovčila, saj je bilo s Pogodbo D. dogovorjenih več sredstev zavarovanja in dejstvo, da je bilo eno deloma uveljavljeno, ne pomeni, da tožena stranka do drugega ni upravičena.

15. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni smelo razlagati pogodbenih določil, kot neutemeljene, saj je jedro spora ravno v tem, da si pravdni stranki različno razlagata, kdaj se sprosti zadržnina po 5. členu in 7. členu Pogodbe 390/08 (listina A3).

16. Če gre z sporna določila, in za takšna v konkretnem primeru gre, potem se skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ, pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.

17. Prav na takšno razlago spornih določil petega in sedmega člena Pogodbe je opozarjala tožeča stranka na naroku dne 16.3.2017, ko je izpostavila, da je zaradi tega, ker je v stečajnem postopku, toženi stranki sporočila, da napak, ki so nastale do prevzema del in nato v garancijski dobi (ugotovljene v zapisniku sestanka v zvezi z dokončanjem del in odpravi napak na AC bazi M. - listina B16 v spisu), ni v stanju sama odpraviti zaradi pomanjkanja ustreznih resursov (dopis tožeče stranke z dne 11. 7. 2012 - listina B 19 v spisu) in da zaradi tega nikoli ne bo mogla pridobiti Potrdila o odpravi pomanjkljivosti, zato pa sta se pogodbeni stranki dogovorili, da za takšen primer izvajalec izda garancijo za odpravo napak v garancijski dobi, ki je namenjena temu, da se iz nje poplača delo tistih, ki so napake odpravili namesto izvajalca.

18. Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka dejansko poplačevala izvajalce, ki jih je namesto tožeče stranke angažirala za odpravo napak, iz predložene garancije za odpravo napak v garancijski dobi in ne zadržnine, tako da je na podlagi tega nedvomno zaključiti, da je ne glede na pogodbeni zapis s trenutkom predaje bančne garancije nastopil pogoj, da se tožeči stranki izplača drugi del zadržnine (prvi del se ji je izplačal že z izdajo potrdila o prevzemu del skladno s prvim odstavkom 14.9. Splošnih pogojev) in da stranki nista dogovorili dvojno zavarovanje (zadržnina in garancija).

19. Takšno razlaga, kot je prej podana, pomeni ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja (6. člen OZ), saj izvajalec, ki sam ni odpravil napak in je v ta namen izročil za poplačilo drugih izvajalcev ustrezno bančno garancijo, sme biti za opravljeno in prevzeto delo poplačan, kar pa pomeni tudi sprostitev zadržnine, ki predstavlja plačilo za že opravljeno delo.

20. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče meni, da tudi iz zapisa 7. člena pogodbe izhaja, da je zgolj garancija za odpravo napak v garancijski dobi varščina za plačilo stroškov odprave napak in ne več poleg tega še zadržnina, saj ta določba ne govori več o zadržnini, temveč le še o tem, da sme naročnik do prejema garancije za odpravo napak v garancijski dobi in dotlej da bo izdano potrdilo o odpravi pomanjkljivosti zadržati veljavno garancijo za dobro izvedbo del (ne pa zadržnine). Le če bi garanciji za dobro izvedbo del iztekel rok veljavnosti , bi smel naročnik do prejema garancije za odpravo napak v garancijski dobi iz vrednosti že opravljenih del zadržati varščino 5 % vrednosti izvršenih del.

21. Ker je tožeča stranka garancijo za odpravo napak v garancijski dobi izročila, ni pa izdano potrdilo o odpravi napak, je tožena stranka zavarovana z dvema garancijama, ne pa z zadržnino, tudi v primeru poteka veljavnosti garancije za dobro izvedbo del ne, saj sme zadržnino v višini 5 % zadržati le do prejema garancije za odpravo napak v garancijski dobi.

22. Pa tudi tretji odstavek 14.9. člena Splošnih pogojev ni razumeti tako kot to razlaga pritožba, saj ta določa le, da v primeru, če kakšno delo še ni izvedeno glede na 11 člen (Odgovornost za napake), je inženir upravičen , da zdrži potrditev ocenjenih stroškov za to delo, dokler delo ni izvedeno, kar pa ne pomeni, da se zadrži zadržani znesek, temveč se odloži potrditev vrednosti del, ki še niso opravljena. Glede zadržnine pa je po drugem odstavku istega člena jasno določeno, da mora takoj po zadnjem datumu preteka rokov za reklamacijo napak , inženir potrditi še neplačani saldo zadržanega zneska za izplačilo izvajalcu. Sprostitev zadržnine je torej vezana na potek rokov za reklamacijo, da roki še niso pretekli pa pritožba ne zatrjuje.

23. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da so nastopili pogoji za sprostitev zadržnine, ki je predmet vtoževanega zahtevka.

24. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo tudi o ugovoru tožene stranke glede učinkovanja sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru VL 156938/2010 z dne 17. 01. 2011. Pomenljivo je, da je sodišče z izpodbijano sodbo sklep o razširitvi izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (za tak sklep namreč v primeru sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru VL 156938/2010 z dne 17. 01. 2011 gre) razume kot začasno odredbo. Dejstvo, da sodišče omenjenemu sklepu pripisuje napačno pravno naravo samo po sebi sicer ne vpliva na vsebino sodbe, kaže pa na to, da je imelo prvostopenjsko sodišče pri razlagi materialnega prava ter njegovi uporabi resne težave, ki mu jih ni uspelo premostiti (podobno kot pri razlagi Pogodbe D.). Iz izreka sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. VL 156938/2010 z dne 17. 01. 2011 izhaja, da je izvršilno sodišče z njim toženi stranki prepovedalo, da zarubljeno terjatev poravna tožeči stranki, ali z njo drugače razpolaga, tožeči stranki pa je terjatev prepovedalo izterjati, in sicer tudi iz zastave, ki je bila dana v njeno zavarovanje, ali kako drugače z njo razpolagati. Res je sicer, da ob dejstvu, da je bila tekom pravdnega postopka na upnika iz izvršilnega postopka opr. št. VL 156938/2010 prenesena terjatev tožeče stranke do tožene in da je s tem odpadla podlaga za nadaljnji izvršilni postopek, je pa prvostopenjsko sodišče takšen sklep napravilo preuranjeno, predvsem pa je iz tega izpeljalo več napačnih sklepov.

25. Pritožba najprej ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče očitno prekoračilo navedbe pravdnih strank, konkretno tožene stranke, ko je v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da tožena stranka pri ugovoru glede učinkovanja sklepa o izvršbi, izdanega v postopku opr. št. VL 156938/2010, naj ne bi vztrajala. Tožeča stranka je omenjeni ugovor postavila že v ugovoru. Tožena stranka je pri omenjenem ugovoru vztrajala in še vedno vztraja, res pa je, da ga v svoji 1. pripravljalni vlogi ni ponavljala, saj je pravno relevantne trditve v zvezi z njim podala že v ugovoru in ni bilo prav nobene potrebe, da bi te navedbe ponavljala. Na podlagi trditev, ki jih je tožena stranka podala v ugovoru, bi prvostopenjsko sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo priti do drugačnega materialnopravnega zaključka ter tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi na tej podlagi zavrniti (ali pa zavrniti vsaj v večjem delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti).

26. Pritožba potem z obširnimi navedbami, ki so vse pritožbene novote, razlaga razmerje med sklepom o izvršbi, priznano ločitveno pravico upniku I. d.o.o. in poudarja, da je prepoved sodišča jasna in toženo stranko zavezuje tako kot vsaka druga sodna odločba in toženi stranki prepoveduje izpolnitev obveznosti tožeči stranki. Glede na podane trditve tožene stranke o učinkovanju prepovedi po sklepu VL 156938/2010 z dne 17. 01. 2011, kjer tožena stranka nikoli ni prejela sklepa izvršilnega sodišča o tem, da bi prepoved izpolniti tožeči stranki prenehala veljati, tožeča stranka ni ne trdila, ne dokazala, da bi bil tak sklep izdan, bi bil edini pravilen zaključek sodišča, da prepoved še vedno učinkuje. Učinek prepovedi dolžnikovemu dolžniku izpolniti obveznost dolžniku ima pravno naravo zamude (če bi o kakšni zamudi sploh lahko govorili, saj tožena stranka tožeči ni dolgovala in ne dolguje ničesar oz. tožena stranka ni imela in nima nobenih zapadlih obveznosti), ki je bila zunaj sfere tožene stranke, ki ga ta ne more in ga ni dolžna obvladovati. Tožena stranka v času od začetka učinkovanja sklepa o rubežu ni smela izpolniti obveznosti tožeči stranki. Če bi to storila, bi kršila prepoved iz sklepa o rubežu, zato tožena stranka ni imela vpliva na izpolnitev svoje obveznosti (tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1251/2014 z dne 11. 09. 2014, ki je bila izdana glede pravnih učinkov enake prepovedi, ki je bila izdana v postopku zavarovanja s predhodno odredbo). Posledično tožena stranka ne more biti zavezana plačati zamudnih obresti za obdobje učinkovanja sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru VL 156938/2010 z dne 17. 01. 2011, tj. od dneva njenega prejema s strani tožene stranke (19. 01. 2011), pa vse do prenehanja njenega učinkovanja (po stališču prvostopenjskega sodišča je sklep prenehal učinkovati s prehodom terjatve tožeče stranke na stranskega intervenienta, do česar je prišlo s pravnomočnostjo sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru St 30/2011 z dne 08. 09. 2014, tj. 24. 09. 2014, po mnenju tožene stranke pa glede na trditve pravdnih strank omenjeni sklep še vedno učinkuje). Če bi bilo stališče sodišča, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti tudi za čas, ko obveznosti po pogodbi ne sme (oz. ni smela) izpolniti nikomur, bi bila tožena stranka kaznovana zato, ker je tožeča stranka imela neporavnane obveznosti do stranskega intervenienta, ki so pripeljale do postopka izvršbe, v katerem je bila terjatev tožeče stranke do tožene zarubljena. V zvezi s postavljenim ugovorom tožene stranke glede učinkovanja sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru VL 156938/2010 z dne 17. 01. 2011 tožena stranka torej meni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v nobenem delu ne more biti utemeljen tudi iz tega razloga, v vsakem primeru (če bi se izkazalo, da sme pravdno sodišče namesto izvršilnega sodišča posegati v pravnomočne odločbe izvršilnega sodišča) pa ne more biti utemeljen vsaj v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od 19. 01. 2011 do 24. 09. 2014.

27. Pritožbeno sodišče pritožbene novote ne sme obravnavati, saj tožena stranka ne pove, zakaj tako obširnih navedb, kot jih sedaj daje v pritožbi, ni mogla podati že pred sodiščem prve stopnje. Glede na to, da gre za pritožbene novote se pritožbeno sodišče glede njih ne bo izjasnjevalo ( 337. člen ZPP).

28. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da izdani sklep o izvršbi ni ovira za presojo, da je upnik I. v stečajnem postopku pridobil vtoževano terjatev, ker je nanj bila cedirana kot ločitvenega upnika v zvezi s prenosom premoženja, ki ga ni bilo mogoče unovčiti v stečaju (po 2. točki prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP). Sklep St 30/20111 je postal pravnomočen 24. 9. 2014 (listina A 35 v spisu).

29. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je s tem, ko je terjatev, ki je bila zarubljena s sklepom o izvršbi 1082 VL 156938/2010 (listina B 8), bila v stečajnem postopku cedirana na upnika, ugovor tožene stranke, da ne sme zarubljeno terjatev izpolniti tožeči stranki brezpredmeten, še posebej, ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek ustrezno prilagodila v korist upnika I. d.o.o. in je sklep o izvršbi bil samo pravna podlaga, na kateri je upnik v stečajnem postopku uveljavljal ločitveno pravico, ki mu je bila tudi priznana.

30. Pritožba ima sicer prav, da je izvršilni postopek v posledici insolvenčnega postopka po 132. členu ZFPPIPP prekinjen in da še ni bil izdan sklep o ustavitvi izvršilnega postopka, vendar to ne vpliva na pravnomočno odločitev, da je terjatev, ki je bila zarubljena s sklepom o izvršbi, v stečajnem postopku cedirana na upnika I. d.o.o., še posebej pa ne vpliva na tek zamudnih obresti, saj cesija terjatve ne vpliva na njeno dospelost.

31. Pritožba še meni, da je sodišče prve stopnje povsem napačno interpretiralo tudi pravilo 631. člena OZ ter se posledično napačno opredelilo do ugovora tožene stranke iz tega naslova. Omenjeni ugovor je tožena stranka postavila za primer, če bi se sodišče postavilo na stališče, da v razmerju med toženo in tožečo stranko (oz. stranskim intervenientom) obstaja kakšna zapadla terjatev, saj bi to pomenilo, da bi neposredni zahtevki podizvajalcev glede na materialno podlago potencialno lahko bili utemeljeni.

32. Pritožba povzame, da je sodišče prve stopnje ugovor iz tega naslova zavrnilo s popolnoma zgrešeno interpretacijo, da je stranski intervenient v stečajnem postopku nad tožečo stranko pridobil ločitveno pravico, s tem pa naj bi pridobil močnejši pravni položaj od pravnega položaja podizvajalcev, ki so v razmerju do glavnega izvajalca uveljavljali neposredne zahtevke. Sodišče to svoje stališče očitno utemeljuje s tem, da dejstvo, da podizvajalec na naročnika naslovi neposredni zahtevek ne ustvarja nikakršnega pravnega učinka in to ne glede na to, ali kdaj je podizvajalec svoj neposredni zahtevek naslovil na naročnika. Sodišče je tako očitno kot povsem nepomembno štelo dejstvo, da je bil podizvajalski zahtevek podizvajalca I. G. d.o.o. uveljavljen še prej, preden je tožena stranka prejela sklep Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. VL 156938/2010 z dne 17. 01. 2011. Dejstvo, da je stranski intervenient morebiti pozneje morebiti pridobil ločitveno pravico na terjatvi, ki je hkrati tudi predmet neposrednega zahtevka podizvajalca, z vidika tožene stranke ni pomembna, saj tožena stranka ne na pridobitev ločitvene pravice, kakor tudi na pogoje utemeljenosti neposrednega zahtevka podizvajalca ni mogla vplivati. Tako pridobitev ločitvene pravice, kakor tudi pogoji utemeljenosti neposrednega zahtevka podizvajalca so namreč v pretežni meri odvisni od ravnanj tožeče stranke, tožena stranka pa je glede teh pravnih posledic bolj ali manj objekt postopkov, saj na njihov potek ne more vplivati. Sodišče je povsem spregledalo, da se ločitvena pravica nanaša na pravno razmerje upnika do stečajnega dolžnika (v konkretnem primeru stranskega intervenienta in tožeče stranke), pravne posledice uveljavljenega neposrednega zahtevka podizvajalca pa se nanašajo na pravno razmerje naročnika posla (tožena stranka) s podizvajalcem ter glavnim izvajalcem (tožeča stranka).

33. Nadalje pritožba meni, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi povsem neobrazloženo zaključilo, da pri uveljavljenem neposrednem zahtevku podizvajalca naj ne bi prišlo do zakonite cesije terjatve glavnega izvajalca do naročnika posla na podizvajalca oz. da se sodišče s stališčem, da imajo neposredni zahtevki podizvajalcev pravno naravo zakonite cesije "ne strinja". Tožena stranka je v svoji 1. pripravljalni vlogi predstavila tako stališča sodne prakse, kakor tudi pravne teorije o tem, da imajo uveljavljeni neposredni zahtevki podizvajalcev pravno naravo zakonite cesije. Izpodbijana sodba je glede zaključka o tem, da v primeru uveljavitve neposrednega zahtevka podizvajalca ne pride do zakonite cesije (kar bi pomenilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ne bi bil utemeljen, saj bi v tem primeru terjatev glavnega izvajalca - tožeče stranke do naročnika - tožene stranke prešla na podizvajalca in tožbeni zahtevek tožeče stranke posledično ne bi mogel biti utemeljen), zmotna. Sodišče se je namreč v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe postavilo na stališče, da tožena stranka naj ne bi dokazala, da je neposredne zahtevke podizvajalcev poravnala, kar naj bi pomenilo, da naj bi njegova obveznost do (glavnega) glavnega izvajalca še obstajala. Takšno materialnopravno stališče sodišča kaže na to, da prvostopenjsko sodišče institut neposrednih zahtevkov podizvajalcev razlaga povsem napačno, saj očitno zastopa stališče, da dejstvo, da naročnik prejme neposredni zahtevek podizvajalca, sploh ni pomembno, ampak ga mora plačati in šele, če to stori (in je bilo plačilo utemeljeno) lahko v razmerju do glavnega izvajalca potencialno uspešno ugovarja, da plačila ni dolžan izvršiti (tudi) v korist glavnega izvajalca.

34. Podobno zmoten pa je tudi materialnopravni zaključek sodišča, da zaradi prenosa terjatev z glavnega izvajalca (tožeče stranke) na novega upnika - stranskega intervenienta neposredni zahtevek podizvajalca ne more biti več utemeljen. Kot že pojasnjeno že z dnem, ko naročnik prejme neposredni zahtevek (in so zanj izpolnjeni pogoji po 631. členu OZ), pride do zakonite cesije terjatve glavnega izvajalca do naročnika na podizvajalca in na to ne more vplivati ne priznanje ločitvene pravice tretjih v stečajnem postopku nad glavnim izvajalcem, poleg tega pa tudi do veljavnega prenosa terjatve z glavnega izvajalca na tretje osebe ne more priti, saj s terjatvijo razpolaga podizvajalec. Razlaga sodišča, da tako dejstvo, da je bila na terjatvi priznana ločitvena pravica, kakor tudi dejstvo, da naj bi bila terjatev prenesena na tretjo osebo, vplivata na utemeljenost neposrednega zahtevka podizvajalca in s tem na utemeljenost postavljenega ugovora tožene stranke, zato pomeni primer zmotne uporabe materialnega prava, izpodbijana sodba pa je posledično napačna.

35. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno razlogovalo, da ima upnik, na katerega je cedirana vtoževan terjatev v posledici priznanja ločitvene pravice v stečajnem postopku, močnejši položaj kot drugi upniki iste terjatve.

36. Priznana ločitvena pravica na terjatvi, ki je predmet tožbe, je bila le pravna podlaga, da je stečajni dolžnik (tožeča stranka) ponudil upniku, da se nanj cedira terjatev, ki je ni bilo mogoče prodati v stečajnem postopku in bi upnik lahko to tudi odklonil. Tega ni storil in tako je skladno z 2. točko prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP premoženje (terjatev), ki ga ni bilo mogoče unovčiti, bilo prenešeno na upnika. S tem, ko je prišlo do prenosa terjatve na upnika, v razmerju do dolžnika, postane status upnika v stečajnem postopku, kjer je bil ločitveni upnik, pravno nepomemben in v razmerju do dolžnika (tožene stranke) je upnik, ki zaradi načina pridobitve terjatve nima privilegiranega položaja in nima takojšnje prednostne pravice do poplačila.

37. Zmotno je tudi naziranje sodišča, da pri neposrednem zahtevku podizvajalca do naročnika po 631. členu OZ ne gre za zakonito cesijo¹, saj nasprotno izhaja tako iz pravne teorije kot sodne prakse, ki pove,da gre najmanj za pravni institut, ki je najbližji zakoniti cesiji.

38. Tožena stranka je izkazala, da je že pred cesijo, s katero je na upnika I. d.o.o cedirana vtoževana terjatev, prejela dva zahtevka podizvajalca tožeče stranke iz pogodbe 390/08. Pritožbeno ni sporno, da podizvajalcev še ni poplačala.

39. Tako podizvajalca, ki sta terjatev pridobila na podlagi zakonite cesije kot upnik I. d.o.o, ki je terjatev pridobil po sodni odločbi so glede na način pridobitve v enakem položaju, saj gre za tako imenovani originaren način pridobitve, kot je poznan v stvarnem pravu.

40. Če so v enakem položaju, potem bi njihovo upravičenje do poplačila iste terjatve, ker drugačne ureditve ni, bilo presojati po določbi 420. člena OZ o večkratnem odstopu.² Ni dvoma, da je o odstopu iste terjatve prevzemniku I.-u tožeča stranka toženo stranko obvestila z vlogo v tej pravdi dne 11. 11. 2016 (listna številka 77-78 spisa), pri zakoniti cesiji pa takega obveščanja že po naravi stvari ne more biti, saj se podizvajalec sam neposredno obrne na naročnika, s tem da bi moral o tem najprej obvestiti podjemnika.

41. Podizvajalca sta se na toženo stranko obrnila pred upnikom I. d.o.o. in bi morala tožena stranka izpolniti isto terjatev enemu od podizvajalcev. Toda v situaciji, ko tisti, ki se je na dolžnika prej obrnil, še nima likvidne in nesporne terjatve, drugemu pa je sodno odločbo prisojena, ima po stališču pritožbenega sodišča ta upnik prednost pred drugimi, kar je skladno za načelom pravičnosti.

42. Ker je upnik I. d.o.o. najprej dosegel sodno priznanje svoje terjatve, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati cedirano terjatev upniku I. d.o.o. v višini in na način kot je vtoževana.

43. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pazi po uradni dolžnosti na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

44. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne ter svoje.

45. Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

46. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

47. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

48. Tožna stranka mora tožeči stranki in stranskemu intervenientu skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP skupaj povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.203,32 EUR. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče priznalo po ZOdvT po tar. št. 3210 in po tar. št. 1200 (zastopanje 2 strank) koeficient 1,9 - 1786,00 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 in 22%DDV, ki znaša 397,32 EUR. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo VS RS III Ips 1/2017 z dne 19. 9. 2017.
² Določba 420. člena OZ se glasi: "Če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik naprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil."

Datum zadnje spremembe:

08.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1429/2010
• VSL sklep Cst 361/2015
• VSL sklep II Cp 2742/2016