VSC Sodba I Kp 8405/2016

Jedro

Pritrditi pa je potrebno pritožniku, da je sodišče prve stopnje dalo pretiran poudarek, v izpodbijani sodbi povsem nasplošno navedenemu obtoženčevemu obnašanju med kazenskim postopkom, ki naj bi kazalo na njegov nespoštljiv odnos do sodišča, pravosodnega sistema, pravosodnih institucij in v njih zaposlenih uradnih oseb. Glede na to je sodišče druge stopnje, ob sicer, po sodišču prve stopnje ustreznem vrednotenju ostalih obteževalnih okoliščin, obtoženemu J. V., za obravnavano kaznivo dejanje določeno kazen, znižalo na eno leto in deset mesecev zapora. Temu ustrezno pa je znižalo tudi višino izrečene enotne kazni in sicer na tri leta in osem mesecev zapora.

Izrek

I. Pritožbama obtoženega J. V. in njegovega zagovornika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje zanj spremeni:

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se mu za kaznivo dejanje opisano v izreku sodbe določena kazen zniža na 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora, na kar se mu z upoštevanjem še neprestanega dela kazni 1 (enega) leta, 11 (enajstih) mesecev in 15 (petnajstih) dni zapora kot posledico preklica pogojnega odpusta, na podlagi določb 3. točke drugega odstavka 53. člena in prvega odstavka 55. člena Kazenskega zakonika-1 izreče

enotna kazen

3 (tri) leta in 8 (osem) mesecev zapora;

- v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da se obtoženega J. V. po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP;

sicer pa se v preostalem delu pritožbi obtoženega J. V. in njegovega zagovornika, v celoti pa pritožbi zagovornikov obtoženih S. V. in F. R. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtožena S. V. je dolžna plačati sodno takso, obtoženega F. R. pa se plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega J. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 243. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1) in 20. členom KZ-1 ter mu na podlagi istih zakonskih določil določilo kazen dve leti zapora. V skladu s prvim odstavkom 89. člena KZ-1 mu je preklicalo pogojni odpust po sodbi Okrožnega sodišča v Celju I K 49707/2011 z dne 11. 7. 2013 in mu upoštevalo še neprestani del izrečene kazni v višini eno leto, enajst mesecev in petnajst dni zapora ter mu ob uporabi določb 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 in prvega odstavka 55. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu od 1. 3. 2016 od 9.32 ure dalje. Obtoženi S. V. pa je sodišče prve stopnje na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen osem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženka v preizkusni dobi dveh let, po pravnomočnosti te sodbe, ne bo storila novega kaznivega dejanja. V skladu s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1 pa ji je naložilo tudi posebni pogoj in sicer, da mora v roku enega leta, po pravnomočnosti sodbe, oškodovani družbi K. z.b.o. povrniti polovico premoženjskopravnega zahtevka v višini 221,87 EUR in oškodovani družbi N. d.o.o. polovico premoženjskopravnega zahtevka v višini 100,00 EUR. V primeru preklica pogojne obsodbe pa se obtoženi S. V. v izrečeno kazen všteje čas prestan v pridržanju od 9.43 ure dne 1. 3. 2016 do 16.45 ure dne 4. 3. 2016. Obtoženemu F. R. pa je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 243. člena KZ-1 izreklo kazen deset mesecev zapora. V nadaljevanju je odločilo še o stroških kazenskega postopka in sicer, da morata obtožena J. V. in S. V. na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP povrniti vsak 1/3 stroškov kazenskega postopka, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom ter plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe ter povrniti potrebne izdatke oškodovancev. Obtoženega F. R. pa je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Za vse tri obtožence pa je na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov, ki so jim bili postavljeni po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP sta obtožena J. V. in S. V. dolžna povrniti oškodovanima družbama K. z.b.o. Slovenj Gradec premoženjskopravni zahtevek v znesku 221,87 EUR in N. d.o.o. premoženjskopravni zahtevek v znesku 100,00 EUR, obtoženi F. R. pa je dolžan povrniti premoženjskopravni zahtevek oškodovani družbi G d.o.o., v znesku 100,00 EUR. V skladu s 74. v zvezi s 75. členom KZ-1 je obtoženi J. V. v dobro proračuna dolžan plačati znesek 263,73 EUR, kar predstavlja premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 243. člena KZ-1 ter 73. člena KZ-1 odvzelo zasežene in ponarejene bankovce.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obtoženi J. V. in zagovorniki vseh treh obtožencev.

3. Prvoobtoženi J. V. se, kot navaja v uvodu svoje pritožbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da ga oprosti obtožbe in zoper njega odpravi pripor. Njegov zagovornik odvetnik mag. A. J. se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti očitanega kaznivega dejanja oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Zagovornik obtožene S. V., odvetnik A. C. prav tako v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženo oprosti storitve očitanega ji kaznivega dejanja oziroma podredno, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

5. Zagovornica obtoženega F. R., odvetnica U. K. V. pa se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da F. R. oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6. Na vložene pritožbe ni bil vložen odgovor.

7. Pritožbi obtoženega J. V. in njegovega zagovornika sta delno utemeljeni, pritožbi zagovornika obtožene S. V. in zagovornice obtoženega F. R. pa sta v celoti neutemeljeni.

8. Glede na zahtevo obtoženega J. V., v smislu določila prvega odstavka 378. člena ZKP, je pritožbeno sodišče o seji pritožbenega senata obvestilo Okrožno državno tožilstvo v Celju, vse tri obtožence in vse tri njihove zagovornike. Vsi obveščeni so obvestila sprejeli, v njih pa so bili opozorjeni, da se bo seja opravila tudi, če se je ne bodo udeležili. Seje pritožbenega senata so se udeležili obtoženi J. V., njegov zagovornik, zagovornica obtoženega F. R. in predstavnica Okrožnega državnega tožilstva v Celju, višja državna tožilka M. Č.. Pritožbeni senata je nato sklenil, da se v skaldu z določilom četrtega odstavka 378. člena ZKP, pritožbena seja opravi v odsotnosti vseh, o seji pravilno obveščenih strank.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

- k pritožbama obtoženega J. V. in njegovega zagovornika

9. Zagovornik ne more uspeti, ko sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki da jo je zagrešilo s tem, ko je čas storitve kaznivega dejanja na škodo družbe B. d.o.o. razširilo na obdobje med 1. 2. in 8. 2. 2016, medtem ko je bil ta v obtožnici opredeljen med 5. 2. in 8. 2. 2016. Pritožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo v izpodbijani sodbi, češ da taka sprememba časa storitve kaznivega dejanja ni v ničemer vplivala na položaj obtoženih I. in S. V. in zatrjuje, da je bil navedeni poseg v škodo obtožencev saj, da je sodišče s tem razširilo zakonski znak kaznivega dejanja, obtoženca pa da nista imela možnosti podati zagovora in predlagati dokaze za obdobje med 1. 2. in 5. 2. 2016. S tem pa da je bila kršena njuna pravica do obrambe.

10. V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje presoja, da čas storitve obtožencem očitanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja, ni zakonski znak tega kaznivega dejanja (kot je to npr. pri kaznivem dejanju vojnega hudodelstva, kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost storjenih nad osebami mlajšimi od 15 let, detomor itd). V konkretnem primeru s strani sodišča prve stopnje opravljena sprememba glede časa storitve kaznivega dejanja ni pomembna niti za presojo, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon (npr. zastaranje), kot to v izpodbijani sodbi, pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Po presoji sodišča druge stopnje pa obsojenca v tem postopku tudi nista bila prikrajšana v svoji pravici do obrambe, saj navedena sprememba časa storitve kaznivega dejanja ne predstavlja drugačne kriminalne količine. Obtožena J. in S. V. sta namreč vse od začetka postopka vedela, da se jima očita, da je eden od njiju v svojstvu sostorilca v pekarni in prodajalni družbe B. d.o.o. Senovo unovčil ponarejen bankovec za 100,00 EUR s serijsko številko V....926 in glede tega podala oziroma imela možnost podati zagovor. Sicer pa tudi obtoženec niti njegov zagovornik v pritožbi ne navajata okoliščin, zaradi katerih v obdobju od 1. 2. do 5. 2. 2016 obtoženi J. V. očitanega kaznivega dejanja ne bi mogel storiti.

11. Obtoženi J. V. v okviru absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka sodišču prve stopnje očita še kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z povsem enakimi argumenti, kot na predobravnavnem naroku dne 26. 8. 2016 namreč izpodbija zakonitost pregleda zaseženega mu mobilnega telefona, ker da za pregled le-tega ni dal soglasja. Iz tega razloga sodišče prve stopnje na izsledke pregleda ne bi smelo opreti sodbe. O pomislekih obtoženca v zakonitost tako pridobljenih podatkov pa je sodišče prve stopnje že odločilo s sklepom X K 8405/2016 z dne 18. 10. 2016 in predlog za izločitev domnevno nedovoljenih dokazov zavrnilo kot neutemeljen, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ko je pritožbo obtoženčeve zagovornice zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje, zavrnilo kot neutemeljeno (sklep III Kp 8405/2016 z dne 6. 12. 2016).

12. Nadalje obtoženi J. V. in njegov zagovornik v okviru kršitve postopkovnih določil uveljavljata kršitev 269. člena ZKP, ker modificirana obtožnica z dne 21. 3. 2017 ni bila obrazložena in kot navaja obtoženi, tudi ni imel pravice do pritožbe. V nasprotju s temi pritožbenimi očitki, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se zagovornik neutemeljeno sklicuje na kršitev 269. člena ZKP, ki sicer določa, da mora obtožnica obsegati tudi obrazložitev, pri čemer povsem spregleda določbo člena 344 ZKP, ki takšne obvezne sestavine ne predvideva za spremenjeno obtožnico in tudi izrecno določa, da zoper spremenjeno oziroma novo obtožnico ni ugovora. Zato pritožnika ne moreta biti uspešna pri uveljavljanju zatrjevane procesne kršitve.

13. Obtoženi in zagovornik sodišču prve stopnje smiselno očitata, da je kršilo obtoženčevo pravico do obrambe, ker ni izvedlo s strani obrambe predlaganih dokazov, to je zaslišanje prič G. P. in Z. B., glede obtoženčevega zatrjevanja, da si v Bolgariji ni poskrbel ponarejenih bankovcev. Sodišče druge stopnje presoja, da obtoženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist ni mogoče razlagati tako, da ima obtoženec pravico do izvedbe vseh dokazov oziroma, da sodišče vedno krši njegovo pravico do obrambe, če ne izvede vseh dokazov, ki jih predlaga. Pravica do obrambe je namreč kršena, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer mora obramba obstoj pravno relevantnosti predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 31. 1. 2017 na list. št. 1198 je takratna zagovornica obtoženega J. V., zaslišanje G. P. in Z. B. predlagala zaradi ugotavljanja povezanosti teh prič z obtoženim J. V.. Zato sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost zaključkov prvega sodišča, da za dodatno razjasnjevanje dejanskega stanja zaslišanje teh prič ni potrebno, prav tako pa tudi ne zaradi dokazovanja njihove medsebojne komunikacije, kot ugotavljata že pritožnika, saj obtoženi kontakta z navedenima dvema pričama ne zanika. Kar se tiče zatrjevanja obtoženega J. V., da si v Bolgariji ni priskrbel ponarejenega denarja in očitkov v pritožbi, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede tega ni opredelilo oziroma ni navedlo razlogov, s tem pa zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče v točki od 8 do 16 izpodbijane sodbe, navedlo povsem jasne in prepričljive razloge, zaradi katerih zaključuje, da je ponarejene bankovce iz Bolgarije priskrbel prav obtoženi. Tem razlogom pa tudi po presoji sodišča druge stopnje, ni mogoče oporekati.

14. Precejšnji del pritožbe obtoženi namenja očitkom, da naj bi bila kršena njegova pravica do poštenega sojenja in v zvezi s tem opozarja na domnevno pristranost predsednice senata, izločitev katere je predlagal že na predobravnavnem naroku, dne 26. 8. 2016. Njegov predlog je predsednica senata po petem odstavku 42. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZKP zavrgla kot očitno neutemeljen in podan z namenom zavlačevanja postopka ter spodkopavanja avtoritete sodišča. Zoper takšen sklep ni posebne pritožbe, ampak se lahko izpodbija le s pritožbo zoper sodbo. V obravnavani pritožbi pa obtoženi ne navaja nobenih konkretnih razlogov v podkrepitev zatrjevanju o nepravilnosti sklepa o zavrženju zahteve za izločitev predsednice senata. Iz tega razloga sodišče druge stopnje predmetnega sklepa v tej smeri, ne more preizkusiti. Kar se tiče drugih, v pritožbi izpostavljenih očitkov o pristranosti predsednice senata, ki naj bi se kazali v domnevni neupravičeni prisilni privedbi priče M. V. na glavno obravnavo 7. 2. 2017 in o nepriznanju potnih stroškov, v tem, da 14 mesecev ni dovolila obiska obtoženčeve žene v priporu in tudi ne vrnila zaseženega denarja, pa po vsebini predstavljajo nov predlog za izločitev predsednice senata, ki pa je prepozen, saj ga mora v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZKP stranka vložiti takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave.

15. Zagovornika obtoženih S. V. in F. R. kljub temu, da uvodoma navajata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa v nadaljevanju svoje pritožbe uveljavljata zgolj razloge, ki po vsebini predstavljajo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

16. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb v vseh štirih vloženih pritožbah, glede zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja je pokazal, da je sodišče prve stopnje po izvedbi vseh potrebnih dokazov in njihovi oceni, vsa odločilna dejstva pri presoji dejanskega stanja v zvezi z obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, pravilno in popolno ugotovilo. Na podlagi ugotovitve vseh odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo pravilne dokazne zaključke, jih v izpodbijani sodbi primerno obrazložilo in z gotovostjo vse tri obtožence spoznalo za krive, da so na način, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe, storili očitano jim kaznivo dejanje, s krivdno obliko direktnega naklepa. Nestrinjanje z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožniki utemeljujejo z izpodbijanjem sprejete ocene zagovorov obtožencev in sprejetih ocen, v pritožbah naštetih dokazov. Vendar pa v utemeljitev lastnih drugačnih ocen in iz njih izvedenih lastnih zaključkov o nedokazanosti obdolžencem odločilnih dejstev, ne navajajo nobenih utemeljenih razlogov za dvom v zaključke sodišča prve stopnje.

- k pritožbama obtoženega J. V. in njegovega zagovornika

17. Poglavitni poudarek zagovornikove pritožbe je v nestrinjanju z zaključki sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi J. V. tisti, ki je priskrbel ponarejene bankovce za 100,00 EUR in jih prinesel iz Bolgarije. Pri tem dokaze, na katere je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo ocenjuje povsem selektivno in se v okviru tega ne strinja, da ima na fotografiji (zavarovanji pri pregledu obtoženčevega mobitela), ki prikazuje obtoženega J. V. z večjo vsoto bankovcev po 100,00 in 500,00 EUR, obtoženi res v rokah ponarejene bankovce. Pri tem pa povsem spregleda, prav tako v obtoženčevem mobilnem telefonu zavarovano slikovno datoteko aplikacije Viber z naslovom Balgarska morava 102 (ki se nahaja v mestu Sofija v Bolgariji) in dvema fotografijama vzorcev denarja bankovcev za 100,00 EUR s serijsko številko V20387040034. Glede teh je bilo, kot izhaja iz poročila NFL z dne 23. 5. 2016, na podlagi preverjanja v bazi Evropske centralne banke ugotovljeno, da ima tako serijsko številko večje število ponaredkov z istim indikativom EUA0100 P0015b, ki se tiskajo prav v Bolgariji. Na podlagi tega, da je bila pri pregledu obtoženčevega mobilnega telefona odkrita navedena slikovna datoteka aplikacije Viber z bolgarskim naslovom, na kateri so nedvomno posneti ponarejeni bankovci za 100,00 EUR, prav tako pa tudi več slikovnih datotek na katerih je obtoženi J. V. prav tako v Bolgariji fotografiran z večjo vsoto 100,00 EUR bankovcev, je sodišče povsem utemeljeno sklepalo, da je šlo tudi v tem primeru za ponarejene bankovce. Strinjati se je z zaključki sodišča prve stopnje, da si nihče na ta način ne fotografira z lastnim pravim denarjem, ki ga obtoženi tudi ni imel kje dobiti. Dejstvo je, da je bil le nekaj mesecev pred tem, po daljši zaporni kazni, izpuščen na pogojni odpust in da so bili od tedaj dalje edini izkazani viri dohodka v družini V., ženini socialni transferji. Denar pa tudi ni bil J. K.-jev, ki se je prav tako fotografiral z večjim številom bankovcev. Ta je sicer v svojem pričanju poskušal prikazati, kot da so bankovci njegovi, vendar je v nadaljevanju prišel sam s sabo v nasprotje, ko je po eni strani zatrjeval, da vendarle dela ter zasluži in da torej ima denar, po drugi strani pa je povedal, da je tudi on pred kratkim prišel iz prestajanja zaporne kazni, da je sicer "imel taksi", vendar da mu je šlo slabo. Iz tega razloga, pa da sta z obtoženim J. V. v Bolgariji tudi obiskala nekaj zastavljalnic, zato da bi se seznanila s ceno zlata in ur.

18. Glede na navedeno, pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno v obtoženčevem mobilnem telefonu zavarovanih datotek, ne more omajati prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je prav obtoženi J. V. iz Bolgarije priskrbel ponarejene bankovce za 100,00 EUR. Pri svoji odločitvi pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi podatke domačih telekomunikacijskih operaterjev in tujega viber medija o gostoti in vrsti komunikacije, ki se je odvijala ob vsakokratnem obtoženčevem odhodu v Bolgarijo, kar pritožba v tem delu povsem spregleda. Komunikacija je namreč potekala tako med obtoženim in J. K., kot tudi med J. V. in tretjo osebo - Bolgarom M., M. G. in G. P., ki je nato komuniciral z neznanimi tujimi številkami, prav tako pa tudi z uporabniki slovenskih telefonskih številk, že obsojenih tudi za istovrstna kazniva dejanja.

19. V zvezi z unovčenjem ponarejenega bankovca za 100,00 EUR v pekarni in prodajalni družbe B. d.o.o. Senovo, v času med 1. in 8. 2. 2016, obtoženi J. V. v svoji pritožbi zatrjuje, da v tej trgovini še ni bil nikoli, v nadaljevanju svoje pritožbe pa enako kot njegov zagovornik opozarja, da prodajalka iz navedene trgovine obtoženega J. in S. V. ni prepoznala zaradi česar sodba temelji izključno na izpovedi policista I. I., ki sicer zatrjuje, da je prodajalka zakonca V. prepoznala, čeprav je na policiji njuno starost povsem zgrešila.

20. Pritožnika imata prav, da prodajalka v omenjeni prodajalni (gre za A. M.) niti na zaslišanju v preiskavi niti na glavni obravnavi, v obtoženem I. in S. V., ni prepoznala oseb, ki sta se v predhodno navedenem obdobju nahajali v prodajalni, pri čemer naj bi J. V. kupljeno plačal s 100 EUR-skim bankovcem, za katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da je ponarejen. Prav tako je res, da je že v preiskavi ta priča izpovedala, da na policiji osumljencev ni prepoznala z gotovostjo, vendar pa takšni izjavi ne gre pripisati tolikšnega pomena, kot ga pripisujeta pritožnika. Iz zadnjega zaslišanja te priče na glavni obravnavi je namreč mogoče povsem jasno zaključiti, da z obravnavanimi primerom ne želi imeti ničesar, da je zaradi zaslišanj pred sodiščem v osebni stiski in da se je očitno iz tega razloga, okoliščin unovčenja ponarejenega bankovca, ob vsakokratnem zaslišanju vse manj spominjala. Na drugi strani pa ne gre spregledati dejstva, da je na sodišču A. M. izrecno povedala, da je na policiji govorila resnico in da ji tam ni nihče ničesar sugeriral, v kontekstu tega pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi uradni zaznamek o zbranih obvestilih na listni številki 501. Iz njegove vsebine je povsem jasno, da v zvezi z obtoženim J. V. in S. V. obstajajo posebne okoliščine, zaradi katerih si je A. M. ta dva kupca dobro zapomnila. Tako je vedela povedati, da sta v prodajalno prišla za skupino delavcev, zapomnila pa si je tudi, da je moškega (ki ga je kasneje prepoznala kot J. V.) povprašala po drobižu, on pa ji je zatrdil, da ima pri sebi le hrvaške kune in bosanske marke. To pa so okoliščine, ki kažejo da je temu moškemu in ženski, ki je bila skupaj z njim, prodajalka vendarle posvetila več pozornosti kot kupcem, ki so kupljene artikle zgolj plačali in odšli. To pa vodi k logičnemu zaključku, da si je prodajalka ta dva kupca tudi bolj zapomnila in ju iz tega razloga na policiji tudi prepoznala kot osebi, ki sta prišli v obravnavanem obdobju v prodajalno, nato pa je moški plačal z bankovcem za 100,00 EUR, ki je bil hkrati edini tovrstni bankovec unovčen v obravnavanem obdobju.

21. Iz tega razloga ni mogoče zastopati pritožbeno zatrjevanega stališča, da sodba temelji zgolj na izpovedi policista I. I., ki pri A. M. ob prepoznavi osumljencev, ni zaznal prav nikakršnega dvoma glede njene prepoznave. Da je potrebno tej izpovedi slediti, in da policista I. I. ne vodijo osebni interesi po krivem kogarkoli obtoževati, pa je mogoče sklepati tudi na podlagi dejstva, da je isti policisti v obravnavanem obdobju opravljal tudi prepoznavo osumljenca, ki je ponarejeni bankovec za 100,00 EUR unovčil v Brežicah, v trgovini F. d.o.o. Tamkajšnja prodajalka v albumu fotografij storilca ni prepoznala, zato je policist sestavil temu ustrezni uradni zaznamek. V primeru A. M. pa je bila situacija drugačna, saj je storilca oziroma osumljenca prepoznala, zaradi česar je bil sestavljen uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi oseb po fotografijah. Prav nobenega razloga pa ni, in tudi pritožba ga ne zatrjuje, zakaj bi policist I. I. v primeru A. M., če ta res ne bi z gotovostjo prepoznala osumljenca, ravnal drugače kot v prej navedenem primeru.

22. Glede na takšno dejansko stanje, pa se s strani A. M. zatrjevana netočna ocena starosti obeh obtožencev (kar je povsem subjektivna ocena) ne izkazuje kot tako pomembna okoliščina, ki bi lahko privedla do drugačne odločitve sodišča.

23. Povsem zgrešen pa je tudi zaključek zagovornika, da sodišče prve stopnje, kljub časovni opredelitvi, da je bilo unovčenje v trgovini B. d.o.o. izvršeno med 1. in 8. 2. 2016, v nadaljevanju operira zgolj z datumom 8. 2. 2016, ko je bil na meji opravljen carinski pregled, pri tem pa da ni preverilo ali je bila trgovina tega dne v večernih urah sploh odprta.

24. V 28. točki izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje resda obširno pojasnjevalo zakaj meni, da 8. 2. 2016 opravljeni carinski postopek na mejnem prehodu Obrežje, J. V. ni onemogočil unovčenja ponarejenega bankovca v prodajalni B. d.o.o. Senovo, istega dne. Vendar pa omenjeno razlogovanje sodišča prve stopnje ne pomeni, da je čas storitve kaznivega dejanja fiksiralo na 8. 2. 2016, ko je vendarle že iz prvega stavka 28. točke obrazložitve povsem jasno, da je z nadaljnjimi navedbami sodišče le odgovorilo na navedbe obrambe, da se zaradi carinskega postopka tega dne obtožena J. in S. V., na območju pekarne in prodajalne B. d.o.o v Senovo, sploh nista mogla nahajati. Povsem protispisni pa so očitki pritožnika, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bila prodajalna družbe B. d.o.o. 8. 2. 2016 okrog 21.00 ure sploh odprta. Podatki o tem se namreč v spisu nahajajo vse od vložitve kazenske ovadbe dalje. Iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon na list. št. 500 namreč jasno izhaja, da je ob prijavi kaznivega dejanja direktor podjetja B. d.o.o. Č. Z. povedal, da je bila 8. 2. 2016 prodajalna pekarne odprta do 22.00 ure.

25. Glede unovčenja ponarejenega bankovca za 100,00 EUR na škodo družb E. d.o.o. in družbe K z.b.o., obtoženi J. V. in njegov zagovornik v svojih pritožbah zgolj ponavljata obtoženčev zagovor, da ni vedel, da ima pri sebi ponarejene bankovce (od katerih jih je dal nekaj tudi svoji ženi), pri čemer obtoženi sklepa, da jih je verjetno pridobil pri prodaji tobaka, zagovornik pa dodaja, da bi obtoženi ravnal zelo nespametno, če bi vedoč, da ima ponarejene bankovce, le-te unovčeval v trgovinah z video nadzorom.

26. S takšnim ponavljanjem zagovora, do katerega pa se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izčrpno opredelilo, tudi v zvezi z vsemi relevantnimi izvedenimi dokazi in navedlo izčrpne razloge, na podlagi katerih dokazov in zakaj ni mogoče verjeti obtoženčevemu zagovoru, ki pa jih sodišče druge stopnje, zaradi jasnosti in prepričljivosti v celoti sprejema, ni mogoče doseči drugačne presoje obtoženčevega ravnanja.

27. Ker glede unovčenja ponarejenega bankovca za 100,00 EUR na škodo družbe I. d.o.o. v Prevaljah sodišče ni raziskovalo, kdo so ostale osebe, ki so poleg obtoženca istega dne v trgovini te družbe, prav tako plačevale z bankovci za 100,00 EUR, med katerimi bi bil lahko tudi ponarejen, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče spregledati drugih dejstev, navedenih v 45. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki obtoženca povezujejo z, v tej trgovini unovčenim ponarejenim bankovcem za 100,00 EUR s serijsko številko P.......771. Gre za to, da je bil pri tem bankovcu ugotovljen isti indikativ ponaredka, kot pri ostalih bankovcih, v tem postopku obravnavanih in dokazano unovčenih s strani zakoncev V., nadalje da gre celo za isto serijsko številko bankovca kot v primeru, s strani obtoženčevega zeta teden dni kasneje unovčenega bankovca, na škodo družbe G. d.o.o., spregledati pa tudi ni mogoče, da je obtožena S. V. istega dne, v komaj 16 km oddaljeni prodajalni K. z.b.o. prav tako unovčila ponarejen 100,00 EUR-ski bankovec. Preveliko naključje bi bilo, da bi se v tako kratkem času, ravno okrog obtoženca in z njimi povezanih oseb, pojavilo tolikšno število ponarejenih bankovcev iste vrednosti, istega indikativa ponarejanja (torej istega izvora) in celo istih serijskih številk in to na vkljub podatkom Nacionalnega forenzičnega laboratorija, da doslej skupno število odkritih ponaredkov z istim indikativom, presega že 22000.

28. Tudi navedbam zagovornika, ki glede unovčitve ponarejenega bankovca na škodo družbe N. d.o.o. (prodajalna M. Žalec) zatrjuje, da ni nobenih dokazov o tem, da se je obtoženi J. V. skupaj s svojo ženo nahajal pri prodajalni M. niti o tem, da bi imela kakšen dogovor, kdo od njiju bo unovčil bankovce, ni mogoče priznati uspeha. Da je obtoženi J. V. pripeljal obtoženo S. V. do trgovine M. v Žalcu (enako kot do trgovine družbe K. z.b.o.) je sodišče utemeljeno sklepalo na podlagi obtoženkinega zagovora, da nima vozniškega izpita. Da bi jo pripeljal kdo drug, pa tudi v pritožbi ne zatrjuje. Zaključek, da je med obema obtožencema obstajal dogovor glede unovčevanja ponarejenih bankovcev, kar bo storil eden od njiju, pa izhaja iz obširne in prepričljive obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ugotavlja:

- da je obtoženi J. V. nedvomno iz Bolgarije priskrbel v izreku sodbe navedene ponarejene bankovce,

- da zakonca V. nista zaposlena in se preživljata zgolj socialno pomočjo,

- da je S. V. vedela za nelegalni dotok denarja v skupno gospodinjstvo od trgovanja s tobakom, kar pomeni, da je vedela tudi za ponarejene bankovce,

- da sta 100,00 EUR-ske ponarejene bankovce unovčevala v manjših trgovinah precej oddaljenih od doma in

- da sta z bankovci za 100,00 EUR kupovala izdelke v manjših vrednostih, očitno z namenom, da ob vsakem nakupu pridobita čim več legalnega denarja.

Zato tudi v tem delu pritožbi zagovornika ni mogoče slediti.

29. Zagovornik pa tudi ne more uspeti, ko se glede izročitve bankovcev R. H. ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede telefonskih kontaktov med njim in obtoženim J. V. potem, ko je ta prišel iz Bolgarije, čemur so sledile unovčitve ponarejenih bankovcev v liniji R. H.. Gre zgolj za izpodbijanje, s strani sodišča prve stopnje sprejete ocene navedenih dokazov (telefonskih kontaktov) pri tem pa svoje drugačne ocene teh kontaktov sploh ne ponudi, še manj pa navaja, kakršnekoli utemeljene razloge za dvom v izpodbijani sodbi sprejete zaključke. Do tako povsem pavšalnega zanikanja pravilnosti dokazne presoje sodišča prve stopnje, pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti. Tudi obtoženi J. V. v svoji pritožbi zgolj pavšalno ugotavlja, da je verjetno on žrtev kaznivega dejanja in da je ponarejene bankovce lahko dobil pri prodaji tobaka, pri tem pa sploh ne pojasni, kdaj in komu je prodal tobak in koliko denarja je prejel. Takšne navedbe pa je mogoče upoštevati le kot obliko obtoženčeve obrambe, ki pa ji, glede na ostale v izpodbijani sodbi natančno ocenjene dokaze, ni mogoče slediti. Če obtoženi res ne bi vedel, da unovčuje ponarejene bankovce za katere sedaj domneva, da jih je prejel od kupcev tobaka, bi se prav gotovo potrudil navesti točne podatke, kdaj in komu je podal tobak, saj prav gotovo pozna imena teh oseb ali vsaj njihovo telefonsko številko, kajti drugače kontakta z njimi ne bi mogel vzpostaviti. Tako pa njegove pripombe tekom postopka in tudi v pritožbi, ostajajo na ravni povsem nekonkretiziranih navedb, katerih sploh ni mogoče preizkusiti. Enako velja tudi glede obtoženčevega razmišljanja v pritožbi, da je ponarejen bankovec, katerega je unovčil v trgovini E. d.o.o., dne 12. 2. 2016 mogoče prejel prav od R. H., vendar pri tem spet ne pojasni, kdaj in v kakšnih okoliščinah, da bi sodišče lahko to preizkusilo.

30. Povsem zmotne pa so pritožnikove navedbe, ki s povzemanjem vsebine 42. in 43. člena Zakona o nadzoru državne meje zaključuje, da se v FIO evidence sploh ne vpisujejo opravljeni osebni pregledi potnikov in prtljage, zaradi česar sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi neutemeljeno, prav na podlagi FIO evidenc zaključuje, da pri nobenem od teh identifikacij ni bil opravljen pregled potnikov in prtljage. Kljub vsebini citiranega 42. in 43. člena Zakona o nadzoru državne meje, ki določa katere podatke vsebujejo FIO evidence, pa iz uradnega zaznamka z dne 11. 1. 2017, na katerega se v sodbi sklicuje tudi sodišče prve stopnje izhaja, da te evidence očitno vsebujejo tudi podatke o pregledu oseb in prtljage, kot je bilo to v primeru 8. 2. 2016, kar je, vsaj glede na prej navedeni uradni zaznamek, v FIO evidenci tudi zabeleženo.

31. Obtoženi J. V. pa tudi ne more biti uspešen ko zatrjuje, da R. H., dne 21. 2. 2016 ni mogel izročiti sedem ponarejenih bankovcev (katere je ta nadalje izročil otroku B. B. ter bratu Z. J. in svakinji D. B.), sklicujoč se na zagovor R. H. v kazenskem postopku, ki se je zoper njega vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in v katerem je ta zatrjeval, da je bratu Z. J. sicer res izročil 2.000,00 EUR za obnovo kopalnice, vendar pa da je to bilo že v začetku januarja 2016.

32. Do takšnega zagovora R. H. v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, se je sodišče prve stopnje v 68. in 69. točki izpodbijane sodbe izčrpno opredelilo, tudi v povezavi z zagovorom D. B. in Z. J., ki pa je v nasprotju s R. H. povedal, da mu je ta denar posodil šele konec meseca februarja. Takšni nasprotujoči zagovori navedenih treh oseb v postopku pred drugim sodiščem in dejstvo, da se v tem postopku, kot priči zaslišana Z. J. in D. B. sploh nista več spomnila, kje sta dobila bankovce, glede katerih je bilo ob kasnejši unovčitvi ali poskusu unovčitve ugotovljeno, da so ponarejeni, lahko pomeni le eno in sicer to, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da z nasprotujočimi se izjavami poskušajo prikriti, da so vedeli, da posedujejo in unovčujejo ponarejene bankovce. Ker pa je s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 10703/2016 nedvomno ugotovljeno, da sta Z. J. in D. B. ponarejena bankovce prejela prav od R. H., ta pa dne 21. 2. 2016 od J. V., slednji ne more biti uspešen, kot to v pritožbi zanika in samega sebe poskuša prikazati kot žrtev kaznivega dejanja s tem, ko domneva da je bil verjetno R. H. tisti, ki je njemu, ob prodaji tobaka izročil ponarejen bankovec, katerega je unovčil 12. 2. 2016. Temu namreč nasprotujejo v izpodbijani sodbi natančno analizirani telefonski kontakti med obtoženim J. V. in R. H., ki so se odvijali naslednjega dne, ko je J. V. prišel iz Bolgarije, tega dne pa se je obtoženi J. V. tudi nahajal na območju repetitorja Ivančna Gorica, na kar je v naslednjih dneh sledilo intenzivno unovčevanje ponarejenih bankovcev s strani oseb, povezanih s R. H. (otrok B. B., Z. J. in D. B.). Zato je bilo tudi v tem delu potrebno pritožbo obtoženega V. zavrniti kot neutemeljeno.

- k pritožbi zagovornika obtožene S. V.

33. Glede očitka sodišču prve stopnje, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, da se je obtožena S. V. skupaj z možem - obtoženim J. V. odpeljala do kraja unovčitve ponarejenih bankovcev, je sodišče druge stopnje že zavzelo stališče v 28. točki te sodbe. Enako tudi glede pritožbeno uveljavljanih pomislekov v zvezi s prepoznavo S. V., s strani A. M., kar je pritožbeno sodišče obširno pojasnilo v 20. in 21. točki te sodbe. Povsem nekonkretizirane pa so pritožbene navedbe, da S. V. ni mogla skupaj z možem unovčiti ponarejenega bankovca na škodo družbe B. d.o.o., ker navedenega dne ni bila na območju oškodovane družbe, ampak povsem drugje, kar naj bi izhajalo iz drugih dokazov, vloženih v spis. Pri tem pa zagovornik ne pojasni kateri so ti dokazi, niti na kateri dan domnevne obtoženkine odsotnosti se nanašajo, ko je vendarle v izpodbijani sodbi in tudi v tej sodbi sodišča druge stopnje, nedvomno ugotovljeno, da je bilo unovčenje ponarejenega bankovca v družbi B. d.o.o. izvršeno v obdobju med 1. 2. in 8. 2. 2016.

34. Sodišče druge stopnje pa se ne strinja s pritožnikom niti v delu, ko izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da obtožena pri unovčitvi ponarejenega bankovca na škodo K. z.b.o. in družbe N. d.o.o. (trgovina M. Žalec) ni vedela, da je ta ponarejen. Pritožnik meni, da v sodbi navedeni razlogi, da je obtoženka nezaposlena in prejema socialno pomoč, da sta z obtoženim skupaj vstopila v trgovino K. z.b.o. in da je kupila par artiklov majhne vrednosti, še ne dokazujejo, da je vedela, da unovčuje ponarejene bankovce.

35. Na podlagi vsakega zase od naštetih razlogov, verjetno res ne bi bilo mogoče šteti za dokazano dejstvo o obstoju obtoženkine zavesti, da unovčuje ponarejene bankovce. Vendar pa je potrebno vse prej navedene okoliščine med seboj povezati in upoštevati tudi druge, ki jih je sodišče druge stopnje že navedlo v 28. točki te sodbe, pritožba pa jih povsem spregleda in sicer, da je obtoženi J. V. dokazano iz Bolgarije priskrbel ponarejene bankovce za 100,00 EUR, da je obtožena S. V. vedela tudi za drug nelegalni dotok denarja v skupno gospodinjstvo, s trgovanjem s tobakom, zaradi česar je prav gotovo vedela tudi za ponarejene bankovce, da sta z možen unovčevala ponarejene bankovce v manjših trgovinah, precej oddaljenih od doma in nenazadnje, da je že naslednjega dne v Žalcu v trgovini M. kupljeni izdelek plačala z drugim bankovcem za 100,00 EUR, ki je bil prav tako ponarejen. Če obtoženka res ne bi vedela, da je v prodajalni K. z.b.o. unovčila ponarejeni bankovec, potem bi bilo glede na njene premoženjske razmere pričakovati, da bi pri nakupu, ki je bil opravljen manj kot 24 ur kasneje v Žalcu, plačala z denarjem, ki ji je bil vrnjen v prodajalni K. z.b.o., ne pa da je unovčila nov bankovec za 100,00 EUR. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je tudi J. V. med obema unovčitvama ponarejenih bankovcev s strani žene, unovčil ponarejen bankovec iste vrednosti v prodajalni družbi I. d.o.o. Zato je povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je za ponarejene bankovce vedel ne le obtoženi J. V., ampak tudi S. V. ter da sta se skupaj, na podlagi predhodnega dogovora, da bosta te bankovce unovčevala, odpeljala do, v izreku sodbe navedenih prodajaln, kjer je potem eden od njiju unovčil bankovce. Povsem enake ugotovitve pa veljajo tudi glede unovčenja ponarejenega bankovca v trgovini M. v Žalcu.

- k pritožbi zagovornice obtoženega F. R.

36. Temeljni poudarek te pritožbe je v tem, da po mnenju pritožnice, odločilna dejstva, ki se nanašajo na obtoženemu F. R. očitano kaznivo dejanje, sploh niso z gotovostjo dokazana, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje postopati v skladu z načelom in dubio pro reo. Pri tem pritožnica izhaja iz lastne drugačne ocene izpovedi obremenilnih prič, kar pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne (nepridobitev vseh posnetkov nadzornih kamer) ugotovitev dejanskega stanja, ne pa v pritožbi zatrjevani razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

37. Ker obtoženi F. R. zanika očitano mu kaznivo dejanje, v prostoru, kjer kupci plačujejo kupljene rezervne dele, tako imenovani pisarni, pa ni nameščenih nadzornih kamer in ker tudi ni posnetkov nadzorne kamere, ki beleži kdo vstopa v to pisarno, je moralo sodišče prve stopnje o krivdi obtoženca presojati na podlagi drugih zbranih dokazov, verodostojnost katerih pritožnica v svoji pritožbi neutemeljeno izpodbija.

38. Do vseh v pritožbi navedenih pomislekov glede verodostojnosti izpovedbe prič K. P., I. O. in S. F., se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo opredelilo. Tako tudi po presoji sodišča druge stopnje ne gre dvomiti v pravilnost prvostopenjske ocene o verodostojnosti K. P., ki je le 2 dni po dogodku na Policijski postaji Zagorje opisala moškega, ki je obravnavanega dne, nosilec za motor plačal z bankovcem za 100,00 EUR, glede katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da je ponarejen. V nadaljevanju, pa je pri opravljeni prepoznavi oseb po fotografijah, kot osebo, ki ji je izročila ta bankovec (ki je bil dne 29. 2. 2016 edini prejeti bankovec za 100,00 EUR), prepoznala obtoženega F. R.. Tudi slab mesec kasneje, ko je bila zaslišana v preiskavi je povedala, da je na policiji prepoznala tistega, ki ji je izročil ponarejen bankovec, vendar njegovega imena ni vedela. Tudi na glavni obravnavi je potrdila, da je na Policijski postaji Zagorje takoj po storitvi kaznivega dejanja, ko se je vsega še bolj spomnila prepoznala tistega, ki ji je izročil ponarejen bankovec. Res je, da na glavni obravnavi ni bila povsem prepričana, da je obtoženi tisti, ki ji je izročil bankovec, vendar pa je pojasnila, da je od takrat preteklo že precej časa, na dan pa imajo na avto odpadu tudi do 100 strank.

39. Izpovedi priče, ki se na glavni obravnavi sicer ni mogla več z gotovostjo spomniti ali ji je obtoženi F. V. izročil ponarejen bankovec, ob njenem hkratnem sklicevanju na prepoznavo na policiji, ki da je povsem zanesljiva, prav gotovo ni mogoče opredeliti kot neverodostojne, prav tako pa ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da ni šlo za takšen časovni odmik, da bi lahko priča dejanje že pozabila. Upoštevati je namreč potrebno tudi veliko dnevno frekvenco kupcev na avto odpadu, prezreti pa tudi ni mogoče obtoženčevega povsem neprimernega vedenja do te priče. V zvezi s tem nikakor ni mogoče pritrditi pritožnici, da je F. R. dajal zgolj pripombe na njeno pričanje. Iz prepisa zvočnega posnetka na glavni obravnavi 31. 1. 2017, je namreč povsem jasna velika obtoženčeva naostrenost do K. P., ki se je kazala v obtoževanju, da laže, da krivo priča, da ima zaradi nje psihične težave, grozil pa ji je tudi s civilno tožbo. Tudi s strani obtoženega J. V. je bila priča deležna očitkov, da je firma F. po Sloveniji in Evropi pokradla več tisoč avtomobilov in da so nekomu odsekali roko. Ob takšnem stanju stvari, pa v nasprotju s pritožbo, ni mogoče drugače kot pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da verodostojnost izpovedi K. P. ne morejo omajati določene manjše neskladnosti v izpovedi prič in nespominjanje podrobnosti, kar vse je sodišče prve stopnje natančno analiziralo v točki 60 izpodbijane sodbe, zaključki pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča v celoti sprejemljivi. Nič neobičajnega pa ni, da so v družbi F. tudi sami poskušali ugotoviti ime in priimek obtoženca s tem, da so vedoč, da je domačin, poizvedovali kdo vozi kakšen avto (kupljen je bil namreč nosilec za motor Renault Megane) in nato s pomočjo interneta in aplikacije Facebook odkrili fotografije potencialnega storilca.

40. Povsem neutemeljeno pa pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je obtoženega F. R. spoznalo za krivega, ker ni storil ničesar, da bi razkril identiteto osebe, za katero sam trdi, da je unovčila ponarejen bankovec. Prav gotovo je v kazenskem postopku dokazno breme na strani državnega tožilstva, vendar pa obtoženi obremenilnih dokazov ne more ovreči zgolj z navajanjem, da je ponarejeni bankovec uvnovčil nekdo tretji, ne da bi bili pri tem navedeni kakršnikoli podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče zagovor preizkusiti. Zato je navedbe sodišča prve stopnje, da obtoženi F. R. ni storil ničesar, da bi ugotovil identiteto te tretje osebe, potrebno razumeti v luči pojasnjevanja, zakaj obtoženčevemu zagovoru ni mogoče slediti. Slediti pa mu tudi ni mogoče v delu, ko se sklicuje na telefonski pogovor s S. F., v katerem naj bi mu ta celo priznal, da ve, da je storilec tretja oseba. Glede tega pogovora je obtoženi zatrjeval, da ga je snemal, vendar pa da tega posnetka, zaradi kasnejše odtujitve mobilnega telefona, nima več. Po tem, ko je sodišče prve stopnje, po naknadno opravljenih poizvedbah ugotovilo, da je bil obtoženemu F. R.u mobilni telefon ukraden že pred datumom, ko naj bi ta posnetek nastal, je povsem utemeljeno zaključilo, da njegovemu zagovoru ni mogoče slediti.

41. Oporekati pa tudi ni mogoče zaključkom sodišča prve stopnje, ko M. V., ki je sicer v celoti potrdila zagovor obtoženca, šteje za neverodostojno pričo, razloge pa natančno pojasnilo v 63. točki izpodbijane sodbe. Pritožnica se z njimi ne strinja na način, da selektivno povzema določene zaključke sodišča prve stopnje in jih potem zgolj pavšalno zavrača. Res je, da z obtoženčevim zagovorom povsem skladno izpoved priče ni mogoče že samo po sebi opredeliti kot neverodostojno, vendar pa je sodišče prve stopnje navedlo povsem konkretne razloge, zakaj ta pričina skladnost ni prepričljiva. V ta krog sodijo tudi pričino poznavanje mest, kjer so na sedežu podjetja G. d. o. o. nameščene video nadzorne kamere. V nasprotju s pritožnico, je tudi po presoji sodišča druge stopnje to smerna pozornost za povprečnega kupca povsem neobičajna, tudi v primeru, če se je v isti trgovini nahajal že večkrat. Običajni kupec namreč svojo pozornost obrača na izdelke, ki jih namerava kupiti, ne pa na varnostni sistem prodajnega mesta.

42. Sicer pa pričino neverodostojnost sodišče prve stopnje utemeljuje še z drugimi razlogi, ki pa jih pritožba ne omenja. Skladno z obtoženim F. R. je namreč priča, v vsaj dveh okoliščinah, izpovedala neresnico in sicer glede namena, zaradi katerega sta obravnavanega dne prišla v G. d. o. o. (ona je sicer čakala v avtu), ko je enako kot obtoženi F. R. zatrjevala, da je bil namenjen ogled avta, katerega je nameraval obtoženi kupiti, kar pa je v nasprotju z izpovedjo priče S. F., ki je pojasnil, da avtomobilov sploh ne prodajajo. Nadalje pa je enako kot F. R. izpovedala tudi o vsebini telefonskega pogovora med njim in S. F. in zatrjevala, da se je pogovor snemal, sodišču pa, da tega posneta ni mogoče posredovati, ker so F. R. telefon ukradli. Kot je bilo že navedeno, te navedbe ne držijo, saj je F. R. tatvino mobilnega telefona prijavil že pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja.

43. Dejstvo, da je M. V. izvenzakonska partnerka obtoženega F. R. ni okoliščina, ki bi sama po sebi pomenila, da je ta priča neverodostojna. vsekakor pa je okoliščina, ki terja posebno pozornost pri presoji njene verodostojnosti. Tako glede na razmerje priče z obtožencem ni nepričakovano, da je bila že pred zaslišanjem seznanjena s podrobnostmi kazenskega postopka (npr. posnetki katerih kamer niso bili predloženi sodišču, da je bil že zaslišan I. O. itd). Očitno pa je njen odnos do obtoženega F. R. na vsebino njene izpovedbe vplival v tolikšni meri, da je v določenih okoliščinah izpovedala sicer enako kot obtoženi, kar pa se je kasneje izkazalo za neresnično (kupovanje avtomobila, pogovor posnet na mobilni telefon). Zato je tudi po presoji sodišča druge stopnje potrebno slediti oceni prvega sodišča, da tej priči ne gre verjeti. Iz tega razloga dejstvo, da se je po mnenju prvega sodišča priča zagovorila, ko je povedala, da je že pred časom bila v prostorih podružnice G. d.o.o. na Vranskem, kamor je šla iskati enak rezervni del, kot je bil plačan s ponarejenim bankovcem, nima odločilnega pomena.

44. Na podlagi navedenega ni mogoče mimo dejstva, da je M. V. kot izvenzakonska partnerka obtoženega F. R. in hkrati tudi hči obtoženih J. V. ter S. V., močno zainteresirana za izid tega kazenskega postopka. Na drugi strani pa tega ni mogoče v tolikšni meri zatrjevati za priče K. P., I. O. in brata F. ter njuno mamo A. F., na kar nakazuje pritožba. Res je, da jih veže sorodstveno in delovno razmerje, vendar pa s pričo dejstva, da je G. d.o.o. očitno večje podjetje, s 70 zaposlenimi in tudi s 100 strankami dnevno, en prejeti ponarejen bankovec za 100,00 EUR, vendarle pri njih ne predstavlja tako močnega motiva, da bi v tem postopku zavestno navajali neresnična dejstva.

45. Dejstvo, da je iz video posnetka razvidno, kako ob prihodu iz objekta družbe G. d.o.o. druga oseba in ne obtoženi v roki drži listek, za katerega pa obtoženi zatrjuje, da je račun in na njem narisana pot na Vransko, tudi po presoji sodišča druge stopnje še ne pomeni, da je bila ta oseba tista, ki je unovčila ponarejeni bankovec. Bistvo je, kot prepričljivo ugotavlja že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je na podlagi prvih informacij oseb, ki so bile z obtožencem v stiku, pri čemer je potrebno ponovno izpostaviti pričo K. P. nedvomno zaključiti, da je obtoženi F. R. tista oseba, ki je dne 29. 2. 2016 v poslovalnici družbe G. d.o.o. unovčila bankovec za 100,00 EUR s serijsko številko P ......771, za katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da je ponarejen. To pa je enaka serijska številka kot na ponarejenem bankovcu, katerega je 22. 2. 2016 v prodajalni I. d.o.o. v Prevaljah dokazano unovčil J. V., kar ob upoštevanju odnosa med njim in obtoženim F. R. še dodatno potrjuje pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je bil prav F. R. tisti, ki je v G. d. o. o. unovčil predmetni ponarejeni bankovec. Glede na to, da je obtoženemu J. V. nedvomno dokazano, da je on tisti, ki je iz Bolgarije priskrbel v tem kazenskem postopku obravnavane ponarejene bankovce z istimi indikativi ponaredka in spričo dejstva, da je en takšen bankovec unovčil F. R., drugega z enako serijsko številko pa J. V., ne gre dvomiti, da je F. R. ponarejen bankovec prejel prav od J. V.. Povsem protispisne pa so navedbe pritožnice, da kontakt med njima ni z ničemer izkazan in da tega gotovo ne more dokazovati v V.-jevem mobilnem telefonu odkrita telefonska številka pod imenom F.. Ključno pri ugotavljanju njunih kontaktov so namreč podatki analitičnega poročila slovenskih telekomunikacijskih operaterjev, ki se nahajajo na CD-ju v prilogi A 102. Na podlagi njih je mogoče ugotoviti, da sta obtoženi J. V. in F. R. komunicirala preko telefona in sicer v februarju 2016 in to še pred unovčitvijo obeh predhodno navedenih bankovcev z isto serijsko številko. Ugotavljanja kraja, kjer je J. V. izročil ponarejen bankovec F. R., pa ni pomembno za presojo kazenske odgovornosti, saj kraj izročitve ni zakonski znak obtoženemu F. R. očitanega kaznivega dejanja.

46. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvo sodišče vsa odločilna dejstva za presojo kazenske odgovornosti obtoženega F. R. ugotovilo pravilno in popolno, zato ni prav nikakršne podlage za postopanje v skladu z načelom in dubio pro reo, kot to terja pritožba.

Glede kršitve kazenskega zakona

47. Čeprav vsi pritožniki v uvodnem delu svojih pritožb uveljavljajo vse pritožbene razloge, torej tudi kršitev kazenskega zakona, pa v nadaljevanju vsi trije zagovorniki trditev, da niso izkazani zakonski znaki obtožencem očitanih kaznivih dejanj, utemeljujejo v posledici zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na tak način pa do kršitve kazenskega zakona ne more priti. Kazenski zakon je namreč lahko kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabi neko določbo kazenskega zakona ali če določbe kazenskega zakona, ki bi jo moralo uporabiti ne uporabi.

Glede odločbe o kazenskih sankcijah

48. Zagovornik obtoženega J. V. se odločbi o kazni, ki je bila obtožencu izrečena v izpodbijani sodbi, dotika z navedbo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo kot obteževalni okoliščini upoštevati obtoženčeve predrznosti in vztrajnosti, saj je to že zajeto v zakonskih znakih obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki ga na drugačen način kot s predrznostjo in vztrajnostjo, sploh ni mogoče storiti. Še posebej pa se protivi, enako tudi obtoženi J. V., v izpodbijani sodbi navedeni obteževalni okoliščini, da se je obtoženi neprimerno vedel ob vseh procesnih dejanjih sodišča, kar naj bi kazalo, da ne spoštuje ne samo sodišč, ampak tudi celotnega pravosodnega sistema ter da ima negativen odnos do pravosodnih institucij in v njih zaposlenih oseb. Pritožnik meni, da je obtoženčev odnos do navedenih institucij in ljudi, njegova osebna stvar, ki nima nobene zveze s predmetnim kazenskim postopkom, še manj pa da je to okoliščina, ki bi se upoštevala kot obteževalna pri odmeri kazenske sankcije. Opozarja pa tudi na to, da sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni ni upoštevalo obtoženčeve starosti in predlaga, da to stori sodišče druge stopnje in obtožencu izrečeno zaporno kazen ustrezno zniža.

49. Po preizkusu odločbe o kazenski sankciji, izrečeni obtoženemu J. V. v smeri pritožbenih navedb, je sodišče druge stopnje presodilo, da je prvo sodišče pravilno ovrednotilo pritožbeno izpostavljeni obteževalni okoliščini, to je obtoženčevo vztrajnost in predrznost. Njegovo ravnanje, ko je unovčeval ponarejene bankovce tudi v trgovinah z nameščenim video nadzornim sistemom, je prav gotovo mogoče opredeliti kot izredno predrzno. Gre torej za večjo predrznost od tiste, ki je običajno potrebna za storitev kaznivega dejanja. Zato nikakor ni mogoče zastopati pritožbeno izpostavljenega stališča, da je obtoženčeva predrznost, ki jo je pokazal pri izvršitvi očitanega mu kaznivega dejanja, že zajeta v zakonskih znakih tega kaznivega dejanja. Enako pa velja tudi za obtoženčevo vztrajnost, ki se kaže v izvršitvi večih posamičnih protipravnih ravnanj, v krajšem časovnem obdobju. Pritrditi pa je potrebno pritožniku, da je sodišče prve stopnje dalo pretiran poudarek, v izpodbijani sodbi povsem nasplošno navedenemu obtoženčevemu obnašanju med kazenskim postopkom, ki naj bi kazalo na njegov nespoštljiv odnos do sodišča, pravosodnega sistema, pravosodnih institucij in v njih zaposlenih uradnih oseb. Glede na to je sodišče druge stopnje, ob sicer, po sodišču prve stopnje ustreznem vrednotenju ostalih obteževalnih okoliščin, obtoženemu J. V., za obravnavano kaznivo dejanje določeno kazen, znižalo na eno leto in deset mesecev zapora. Temu ustrezno pa je znižalo tudi višino izrečene enotne kazni in sicer na tri leta in osem mesecev zapora. Tako korigirana kazenska sankcija, je po sodbi pritožbenega sodišča uravnotežen odraz okoliščin, ki vplivajo na to ali naj bo kazen večja ali manjša. Prav nobenega razloga pa ni, da bi bilo potrebno pri odmeri kazni, kot olajševalno okoliščino upoštevati obtoženčevo starost. Iz katerega razloga naj bi bilo obtoženčevih 61 let tista okoliščina, ki bi lahko privedla do znižanja kazni, pa tudi pritožnik v pritožbi ne konkretizira. Zato v tem delu pritožbi zagovornika ni bilo mogoče slediti.

50. Zagovornik obtoženega S. V. se odločbe o kazenski sankciji dotakne le s tem, ko zatrjuje, da ji očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Tudi zagovornica obtoženega F. R. uvodoma navedenega pritožbenega razloga zoper odločbo o kazni, le-tega v nadaljevanju ne konkretizira. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje odločbo o kazenski sankciji izrečeni obtoženi S. V. in F. R., glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, preizkusilo po uradni dolžnosti. Ta preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije obtoženi S. V.. Tako ji je z izrekom pogojne obsodbe, v njej določeno kaznijo osem mesecev zapora, preizkusno dobo dveh let ter dodatnim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plača oškodovanima družbama K., z.b.o. in N. d.o.o. polovico priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo. Po presoji sodišča druge stopnje, je prvo sodišče tudi pri obtoženemu F. R. pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse obteževalne okoliščine in mu ob odsotnosti olajševalnih okoliščin z izrekom desetih mesecev zapora, izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo. Tako niso niti v tem delu podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe v korist obtožene S. V. in F. R..

51. Razloge zakaj je sodišče prve stopnje obtoženi S. V. kot posebni pogoj v pogojni obsodbi določilo le plačilo polovice priglašenega premoženjskopravnega zahtevka oškodovanih družba K. z.b.o. in N. d.o.o., medtem ko je v okviru odločbe o premoženjskopravnem zahtevku obtoženi S. V. naložilo (solidarno) v plačilo celotnih premoženjskopravni zahtevek, je sodišče prve stopnje pojasnilo v izpodbijani sodbi, zato po presoji sodišča druge stopnje glede tega niso podane nejasnosti, na katere opozarja zagovornik obtožene S. V..

52. Utemeljena pa je pritožba zagovornika obtoženega J. V., da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, da mora obtoženi povrniti 1/3 stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter plačati sodno takso ni upoštevalo, da je obtoženi brez lastnih dohodkov, saj je že več kot eno leto in pol v priporu. Poleg tega pa je po presoji sodišča druge stopnje potrebno upoštevati tudi dejstvo, da mu je izrečena daljša prostostna kazen. Kljub temu, da je bil v tem postopku zasežen denar, že pred več kot štirimi meseci vrnjen na transakcijski račun obtožene S. V. (list. št. 1575), sodišče druge stopnje ocenjuje, da obtoženi J. V. v tem trenutku, brez škode za lastno vzdrževanje, stroškov postopka ne bi zmogel povrniti. Zato ga je plačilo teh oprostilo.

53. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi obtoženega J. V. in njegovega zagovornika in sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka, v preostalem delu pa je navedeni dve pritožbi, v celoti pa tudi pritožbi zagovornikov obtožene S. V. in F. R. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

54. Ker obtožena S. V. s pritožbo ni uspela, je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Obtoženega F. R., ki prav tako s pritožbo ni uspel, pa je sodišče druge stopnje, iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, plačila stroškov pritožbenega postopka oprostilo.

Datum zadnje spremembe:

27.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 263/2000
• VSL sodba Kp 1297/93
• VSM sodba in sklep Kp 706/99