VSC Sodba PRp 103/2017

Jedro

Ne glede na določbo drugega odstavka člena 55 ZP-1, ki jo pritožba sicer opravičeno izpostavlja (prekluzija), je tudi v prekrškovnem postopku sodišče vezano na načelo materialne resnice (člen 68 ZP-1), kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa tista pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku in mora zato posledično izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Zato postopanju prvostopnega sodišča, ko je v skladu z enim temeljnih načel prekrškovnega prava, to je načelom materialne resnice odločilo dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega postopka in izvedlo vse relevantne dokaze v smeri, da je ugotovilo, katera je bila v času storitve očitanih prekrškov (prava) odgovorna oseba pravne osebe, ni očitati nepravilnega poslovanja, temveč nasprotno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zahtevi za sodno varstvo (ZSV) obeh storilk ugodi in se odločba o prekršku na podlagi sedmega odstavka člena 65 Zakona o prekrških (ZP-1) tako spremeni, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe U. Š. zaradi sedmih prekrškov, ki naj bi bili storjeni v času od 28. 5. 2014 pa do 4. 11. 2014 na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 pod točko I/1 in točko I/2 izreka sodbe ustavi, posledično pa se s stroški tako ustavljenega postopka obremeni proračun.

2. S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter bistveno kršitev določb postopka o prekršku in predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da pritožbeno sodišče samo odloči o stvari, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je pokazal, da se prvostopnemu sodišču pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, na škodo obeh storilk pa tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določa (člen 156 ZP-1). Ker gre v obravnavanem primeru za presojo utemeljenosti pritožbe prekrškovnega organa v hitrem postopku o prekršku, pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (določba tretjega odstavka člena 66 ZP-1) ni dopusten.

5. Pritožba v svojih pritožbenih navedbah v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku navaja, da ne drži ugotovitev v izpodbijani sodbi o tem, da U. Š. kot direktor pravne osebe Š. d.o.o. v času očitanih prekrškov pri pravni osebi ni bil tista odgovorna oseba, ki bi bil dolžan poskrbeti za predložitev obračuna davčnih odtegljajev davčnemu organu na dneve izplačila dohodka, kot tudi, da ni bil odgovoren za predložitev dokumentacije v danem roku na poziv davčnega organa in mu je na ta način omogočil pogled v svojo dokumentacijo, ker naj bi bila za ta dela pri pravni osebi zadolžena in odgovorna Š. G. Ob ugotovitvi, kdaj je bil pravni osebi vročen poziv (23. 4. 2014) in k čemu je pravna oseba bila pozvana, so takšni zaključki prvega sodišča napačni. Pravna in odgovorna oseba sta s strani prekrškovnega organa bili v skladu s členom 55 ZP-1 pozvani, da lahko v roku 5 dni od vročitve obvestila pisno podata izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška in da morata v tej izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku več ne bosta mogli uveljavljati. Iz te izjave, ki sta jo podali pa nikjer ne izhaja, da bi bila odgovorna oseba za storitev prekrška Š. G. Nova dejstva in nove dokaze pa je mogoče z ZSV uveljavljati le, če vlagatelj izkaže za verjetno, da jih ni mogel uveljavljati brez svoje krivde v hitrem postopku. Ker v tem pozivu storilki nista navajali, da Š. U. ni bil odgovorna oseba za predlaganje obračunov, temveč sta to navedli šele v vloženi ZSV, so navedbe v ZSV v tem delu nova dejstva in novi dokazi.

6. Prvostopno sodišče je po prejemu vloženih ZSV s strani obeh storilk v skladu s četrtim odstavkom člena 65 ZP-1 sklenilo dopolniti dokazni prekrškovni postopek po določilih rednega sodnega postopka in je v ta namen izvedlo številne dokaze (točka 8 obrazložitve), med drugim je zaslišalo tudi pričo G. Š., domnevno odgovorno osebo U. Š., pregledalo pa tudi listinske dokaze, med katerimi je kot ključnega štelo podatke, ki so razvidni iz zgodovinskega - sodnega poslovnega registra portala AJPES, ki izkazuje, da je bila G. Š. v času storitve prekrška ustanoviteljica in lastnica gospodarske družbe računovodska hiša Š. d.o.o. v 100 % deležu. V tej družbi pa je bila v tem času tudi zaposlena, ta družba pa je bila 16. 3. 2016 prodana osebi B. R. Zaradi navedenega je po sprejeti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da direktorju U. Š. nikakor ni mogoče očitati kršitve določbe 284. člena ZDaVP-2, torej storitev prekrška po 2. točki prvega odstavka člena 397 istega zakona, ker dokazni postopek ni pokazal, da bi bil v pravni osebi U. Š. tista oseba, ki bi bil dolžan skrbeti za predložitev obračunov davčnih odtegljajev davčnemu organu na dan izplačila dohodka, da ni predložil ustrezno dokumentacijo v zahtevanem roku ter vse zahtevane podatke s strani davčnega organa, ki so potrebni za pobiranje davkov in omogočanje davčnemu organu vpogleda v dokumentacijo. Čeprav so se nepravilnosti v zvezi z (ne)predložitvijo obračunov in davčnih odtegljajev davčnemu organu s strani zavezanke, torej pravne osebe dejansko pripetile je zaključilo, da zaradi podanega dvoma, da je U. Š. dejansko bil odgovorna oseba, ni podlage za zanesljiv zaključek, da je U. Š. bil tudi odgovorna oseba v času storitve prekrškov, zato je na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 postopek o prekršku zoper obe storilki ustavilo.

7. Pregled spisovnega gradiva v smeri pritožbenih navedb pokaže, da držijo navedbe v pritožbenih navedbah in v izpodbijani sodbi o tem, da sta tako pravna, kot tudi odgovorna oseba prejeli s strani prekrškovnega organa v mesecu novembru 2014 obvestilo o storilcu prekrška in poziv na izjavo s pravilnim pravnim poukom v skladu z določbo četrtega odstavka člena 55 ZP-1 o tem, da morata obe storilki v petih dneh od vročitve tega obvestila pisno podati izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška in v taki izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih v postopku kasneje sicer več ne bosta mogli uveljavljati. Pravna in odgovorna oseba sta nato podali izjavi, ki ju je prvostopno sodišče zaradi enotnosti postopka in načela akcesornosti obravnavalo skupaj, saj sta vsebinsko identični in iz obeh izhaja, da pri pravni osebi ni bil voden kakršenkoli davčni postopek, s katerim bi bila ugotovljena obveznost (ne)predložitve zahtevanih davčnih obračunov, obe storilki torej z očitki nista bili seznanjeni, zato sta se domnevni odgovornosti o storitvi prekrška v podani izjavi tudi upirali. Nato je prekrškovni organ izdal odločbo o prekršku 22. 12. 2014 opr. št. Dt 71011-1939/2014-6 (04-5001-06), s katero je tako pravno, kot tudi odgovorno osebo pravne osebe (U. Š.) spoznal za odgovorni očitanih prekrškov in jima izrekel tudi predpisano sankcijo. V vloženih ZSV s strani obeh storilk zoper citirano odločbo prekrškovnega organa pa sta obe storilki navedli, da v primeru, če bi prekrškovni organ dejansko izvajal dokazni postopek, kot bi ga moral, bi zagotovo ugotovil, da pri pravni osebi direktor ni bil tista oseba, ki je dolžna predložiti obračune davčnih odtegljajev, ker ima za tovrstna dela zaposleno osebo, ki ta dela izvaja.

8. Nobenega dvoma torej ni, da sta se obe storilki že po pozivu prekrškovnega organa upirali očitku o domnevni storitvi očitanih prekrškov, kot tudi, da v tej izjavi nista decidirano navedli, da v konkretnem primeru v času storitve prekrška U. Š. ni bil odgovorna oseba in da sta slednje navedli šele v vloženi ZSV. Pritožba zato ob sicer strogo gramatikalni razlagi določbe člena 55 ZP-1, po kateri se kršitelja še pred izdajo odločbe o prekršku pouči, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih kasneje v postopku več ne bo mogel uveljavljati, sicer pričakovano uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 55 ZP-1 v zvezi z določbo drugega odstavka člena 155 ZP-1, kar utemeljuje s tem, da sta obe storilki s takim navajanjem v vloženi ZSV, da U. Š. ni bil odgovorna oseba v času storitve prekludirani, saj tega nista storilki navedli že v pozivu o izjasnitvi o dejstvih in okoliščinah prekrška, prav tako pa naj ne bi izkazali, da tega nista mogli storiti že prej. Vendar ji pri tem ni slediti.

9. S takimi navedbami odpira vprašanje razmerja med institutom prekluzije in načelom materialne resnice tudi v prekrškovnem postopku¹. Ker so prekrški del kaznovalnega prava, morajo storilcu glede na sodno prakso tako ESČP, kot tudi številne judikate VS RS, tudi v postopku o prekršku biti zagotovljena jamstva poštenega postopka.² Pri odločanju o vloženem rednem pravnem sredstvu zoper odločbo prekrškovnega organa (ZSV) je bistveno, da presoja utemeljenosti pravnega sredstva (ZSV) zoper odločbo prekrškovnega organa v sodnem postopku pomeni edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku, zato je bistvo pravice do sodnega varstva v tem, da se storilcu omogoči formalna pravica do vložitve ZSV kot tudi, da se taka ZSV tudi vsebinsko obravnava. Vendar pa ne glede na določbo drugega odstavka člena 55 ZP-1, ki jo pritožba sicer opravičeno izpostavlja (prekluzija), je tudi v prekrškovnem postopku sodišče vezano na načelo materialne resnice (člen 68 ZP-1), kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa tista pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku in mora zato posledično izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne.³ Zato postopanju prvostopnega sodišča, ko je v skladu z enim temeljnih načel prekrškovnega prava, to je načelom materialne resnice odločilo dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega postopka (določba četrtega odstavka člena 65 ZP-1) in izvedlo vse relevantne dokaze v smeri, da je ugotovilo, katera je bila v času storitve očitanih prekrškov (prava) odgovorna oseba pravne osebe, ni očitati nepravilnega poslovanja, temveč nasprotno. Prvostopno sodišče je s tem, ko je na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka, v katerem je prednjačil predvsem listinski dokaz (zgodovinski izpis iz AJPES-a) ugotovilo, da U. Š. v času storitve prekrškov ni bil odgovorna oseba, ravnalo povsem pravilno, ko je po resnici in z gotovostjo ugotovilo vsa tista relevantna dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku in torej skrbno raziskalo okoliščine in dejstva, ki obe storilki obremenjujejo, kot tudi tista, ki so jima v korist. Zato ob nadaljnji ugotovitvi, da sta se obe storilki že v postopku poziva o izjasnitvi glede dejstev in okoliščin prekrškov upirali očitku o domnevni storitvi prekrška, kar sta konkretizirali kasneje še v vloženi ZSV, zaradi česar se je prvostopno sodišče odločilo tudi dopolniti dokazni postopek in je to tudi storilo, ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam v smeri, da prvostopno sodišče glede na vsebino podane izjave obeh storilk, v kateri ni bilo konkretizirano, da U. Š. ni prava odgovorna oseba, ne bi smelo slednjega, ključno relevantnega dejstva ugotavljati na ta način, kot je to tudi storilo. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je prvostopno sodišče bilo slednjemu tudi zavezano v skladu z načelom materialne resnice (člen 68/I ZP-1), zato tudi v določbi drugega odstavka člena 55 ZP-1 zapisano pravilo prekluzije nikakor ne more prevagati nad še vedno uzakonjenim načelom materialne resnice, v okviru katerega pa sodišče, kot edina sodna instanca v postopku o prekršku mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku. Ker je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče z dopolnitvijo dokaznega postopka to storilo, pritožba nima prav, da je v postopku prišlo do kršitev bistvenih postopkovnih določb ZP-1 (člen 55/2 v zvezi s členom 155/2 ZP-1), zaradi česar je posledično pritožba prekrškovnega organa neutemeljena, sodba sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita.

10. Glede na povedano je bilo potrebno tako pritožbo prekrškovnega organa zavrniti kot neutemeljeno (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo VS RS I Ips 34485/2013-109 z dne 26. 11. 2015
² Primerjaj sodbo VS RS IV Ips 44/2016 z dne 18. 10. 2016
³ Primerjaj sodbi VSRS IV Ips 61/2016 z dne 23. 2. 2017 in IV Ips 25/2016 z dne 21. 6. 2016

Datum zadnje spremembe:

27.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 47/2018
• VSL sodba II Cp 1893/2011
• VSC Sklep PRp 147/2021