VSC Sodba Cp 282/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zavod - PB v predmetni zadevi ni opustil dolžnega nadzora nad pripeljano osebo in zato ni deloval protipravno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 428,38 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči v primeru neplačila po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 303/2015 z dne 31. januarja 2017 je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna prvemu tožniku J. A. plačati znesek 6.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 12. 2014 dalje do plačila. Tožnik je namreč zahteval odškodnino zato, ker je E. G.kot varovanka ... pobegnila iz te bolnišnice in kasneje istega dne izvršila vlom v stanovanjsko hišo tožnikov. Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker njeno zdravstveno osebje naj ne bi na primeren način poskrbelo za varnost E.G. ker bi jo po tožbenih trditvah morala ob dejstvu, da je bila v širokem spremstvu pripeljana, stalno nadzorovati in po potrebi tudi fizično ovirati, da ne bi odšla. Ker pa tožena stranka še ni odločila o sprejemu E.G. na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, toženka iz naslova varstva osebnih pravic E.G.ni smela prisilno zadržati. Kljub temu, da je E.G.pobegnila iz zdravstvenega zavoda pa toženka v skladu z določilom 56. člena ZDZdr ni imela razlogov, da ponovno poda zahtevek za asistenco policije, ki jo je predhodno zaradi privedbe podal dežurni zdravnik ZD... L.G. dr. med., ki je sam policista odpustil. V konkretnem primeru se v čakalnici E. G. sprejemu v ambulanti ni upirala in tudi ni nikogar ogrožala, zato je sodišče zaključilo, da ni bilo razlogov za fizično oviranje E. G.s strani toženke, s pomočjo policije. Sodišče je zaključilo, da prvotožnik, na katerem je bilo dokazno breme, ni dokazal vseh predpostavk odškodninske odgovornosti za drugega (člen 141 OZ). Ker toženki po izvedenem dokaznem postopku ni mogoče očitati, da je do škodljivega dejanja prišlo prav zaradi njene zatrjevane opustitve dolžnega ravnanja v razmerju do E.G. je sodišče tožbeni zahtevek prvotožnika zoper toženko zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka J. A. po svojih pooblaščencih. Pritožbo podaja iz pritožbenih razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila E.G.kot neposredna povzročiteljica škode v času škodnega dogodka neprištevna in posledično ni mogla biti subjektivno odškodninsko odgovorna za prvemu tožniku nastalo škodo. Tožnik je pojasnil, da zahteva s predmetno tožbo plačilo odškodnine za škodo, ki jo povzroči oseba, ki zaradi motnje v duševnem razvoju, zaradi težav v duševnem zdravju ali iz kakšnih drugih vzrokov ni zmožna sama razsojati. Zanjo odgovarja tisti, ki jo je po zakonu ali po odločbi pristojnega organa dolžan nadzorovati, pri čemer je lahko odgovornosti prost, če dokaže, da je opravil dolžno nadzorstvo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzoru (obrnjeno dokazno breme). E. G.je bila pred spornim obdobjem že 7 krat zdravljena v bolnišnici v roku treh let, zaradi neopredeljene shizofrenije, zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sprejemna zdravnica, v konkretnem primeru ni imela dovolj informacij in posledično ni imela razlogov za fizično oviranje E. G., ter da bi omejitev gibanja pomenilo poseg v njene ustavne pravice. E. G.je bila predana v zdravstveno obravnavo zdravnici tožene stranke po tistem, ko jo je tja pripeljala reševalna ekipa, reševalne postaje, skupaj s pomočjo policije, s čimer je bila E. G.že odvzeta prostost. Nujno bi bilo potrebno, da se takšni osebi omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve. Odgovornost psihiatrične bolnice je vzpostavljena v trenutku, ko je oseba pripeljana na oddelek pod posebnim nadzorom, z namenom naknadne oprave pregleda. S tem, ko tožena stranka E. G. ni ustrezno varovala in je v zvezi z njo opustila dolžno nadzorstvo, pa je s tem ob odsotnosti varovanja, opustila dolžno nadzorstvo. Zdravnica jo je sprejela v ambulanto in ji je s tem že odvzela prostost. Odgovornost tožene stranke je tako vzpostavljena s trenutkom prihoda v psihiatrično bolnico. Pri predaji E.G., sprejemna zdravnica res ni zahtevala asistence policije, slednje pa ne pomeni, da je policija opustila svojo dolžnost, ravno nasprotno, tožena stranka oz. njeno osebje ni ustrezno zahtevalo pomoč policistov. Po primopredaji bolnice sprejemni zdravnici oz. toženi stranki v oskrbo je dr. L. G. poklical policiste, da je primopredaja izvršena in da lahko oddidejo. ZDZdr določa, da kadar ta zakon določa lahko zdravnik ali direktor psihiatrične bolnišnice oz. socialnovarstvenega zavoda zahteva pomoč policije in takrat je policija dolžna sodelovati z zdravstvenim osebjem in službo nujne medicinske pomoči ter jim nuditi potrebno pomoč. Tožena stranka bi lahko dodatno zaprosila za pomoč policije, vsekakor pa je dolžna zagotoviti varnost osebe, ki ji je bila predana, kot je bila predana v oskrbo toženi stranki E. G. Policisti so šli šele takrat, ko je bila E. G.predana sprejemni zdravnici. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da sprejemna zdravnica ni vedela, za kakšno osebo gre, ker ni do konca opravila pregleda, na podlagi katerega bi odredila ustrezno zdravljenje. Tožnik nadalje v pritožbi navaja, da v sodbi obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v listinah in v zapisnikih o zaslišanjih strank ter z razlogi sodbe oziroma, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti med seboj v nasprotju. Sodišče je napačno odločilo, da niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti in sodišče posledično ni niti odločalo o višini odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, ter priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke je sodišče pravilno ocenilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je do škodljivega ravnanja prišlo zaradi zatrjevane opustitve dolžnega ravnanja (preprečitve pobega) E. G. iz psihiatrične ustanove, s čemer prvotožnik ni dokazal vseh predpostavk oz. pogojev za odškodninsko odgovornost toženke. O zadržanju na zdravljenju ne odloči napotni splošni zdravnik, niti policija, temveč v prvi vrsti sodišče, na podlagi posebnega postopka. Ni sporno, da sodišče v tem primeru odločitve še ni sprejelo. Poleg sodišča ima le še psihiatrična ustanova možnost v izjemnih in nujnih primerih začasno zadržati pacienta na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom v primerih in pogojih, določenih v 39. v zvezi s 53. členom ZDZdr. Kot pa je bilo v postopku na podlagi zaslišanja prič in s pomočjo izvedenca ustrezne stroke ugotovljeno, je pacientka pobegnile, še preden je dežurna psihiatrinja pri toženi stranki opravila presojo pogojev, torej tožena stranka še ni mogla ugotoviti, ali obstajajo predpisani pogoji za zadržanje in ali je mogoče vzroke in ogrožanje odvrniti z alternativnimi oblikami pomoči. Izvedeni dokazi so tako dokazali, da je tožena stranka ravnala strokovno pravilno in zakonito in zato ni podana njena odškodninska odgovornost. Dokazni postopek je še izkazal, da v času pobega E. G. policija ni bila v sprejemni čakalnici, niti pred vhodom. Če bi bila, bi gotovo preprečila njen pobeg. To pomeni, da je očitno policija preuranjeno zapustila območje psihiatrične bolnišnice. Po razumevanju tožene stranke bi to smela storiti šele, ko bi ji bilo sporočeno, da bo pacientka zadržana na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadorom in ko bi pacientko ustrezno osebje bolnišnice prevzelo in pospremilo na oddelek. Tožena stranka vztraja, da je dokazni postopek izkazal, da sprejemna dežurna psihiatrinja ni odslovila policije, temveč je to storil napotni zdravnik. To pomeni, da toženi stranki tudi v tej smeri ni mogoče ničesar očitati. Tožena stranka vztraja, da je bilo v dejanskem pogledu izkazano in dokazano, da tožena stranka ni opustila nobenega dolžnega ravnanja, da je postopek sprejema opravila v skladu s predpisi in pravili stroke, in da ni pogojev za eventuelno njeno odškodninsko odgovornost za škodo, ki naj bi bila tožniku povzročena s tem, ko je vlomila v hišo in je v njej nekaj dni bivala, ko je bil tožnik na morju. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi sodišče druge stopnje se ob reševanju pritožbe tožeče stranke strinja z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da toženki po izvedenem dokaznem postopku ni mogoče očitati, da je do škodljivega dejanja prišlo zaradi njene opustitve dolžnega ravnanja v razmerju do E. G.in je zato tožbeni zahtevek prvotožnika zoper toženko sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da E. G. čakalnici sprejemne ambulante ni nikogar ogrožala, ni se upirala, tega po mnenju izvedenca zdravnica tudi ni mogla predvideti, zato je sodišče pravilno zaključilo, da ni bilo razlogov za fizično oviranje E. G.s strani toženke, s pomočjo policije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je E.G.že predhodno, samovoljno zapustila prostore tožene stranke in tako še ni bila sprejeta na zdravljenje, zato toženka ni mogla ugotoviti, kakšno nadzorstvo bi E. G. glede na njene osebne lastnosti oziroma stopnjo motenosti, sploh potrebovala. Dolžno nadzorstvo in s tem omejitev gibanja in omejitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic namreč ne more biti enako pri vseh osebah s težavami v duševnem zdravju. Tožena stranka je po ZDZdr dolžna ravnati v skladu z zakonskimi določbami, ki urejajo postopek sprejema, izvedbo postopka zadržanja v oddelek pod posebnim nadzorom in tudi določiti čas zadržanja. V konkretnem primeru je napotni zdravnik ugotovil, da so pri E. G.podani razlogi iz 53. člena tega zakona, zato je odredil prevoz osebe z reševalnim vozilom v najbližjo psihiatrično bolnišnico z reševalnim vozilom. Nato je bila E. G.pripeljana v ..... Po 58. členu ZDZdr ob sprejemu v oddelek pod posebnim nadzorom osebo pregleda sprejemni zdravnik in izpolni obrazec. Če sprejemni zdravnik ob pregledu osebe ugotovi, da razlogi za zadržanje iz 53. člena tega zakona niso podani, sprejem odkloni, če pa sprejemni zdravnik ugotovi, da so podani razlogi za zadržanje iz 53. člena tega zakona, osebo zadrži na zdravljenju ter jo pouči o razlogih, zaradi katerih je zadržana, in o pravici do odvetnika. Po 59. členu direktor psihiatrične bolnišnice o sprejemu iz prejšnjega člena takoj obvesti pristojno sodišče. V konkretnem primeru pa je E. G.zapustila sprejemno ambulanto, še preden je sprejemni zdravnik opravil pregled in izpolnil obrazec, s katerim bi eventuelno ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za zadržanje. Ker je tako pripeljana oseba zapustila prostore tožene stranke še predno je sprejemni zdravnik odločil o sprejemu, tako sprejemni zdravnik ni imel nobenih zakonskih pooblastil, da bi kakorkoli omejil prostost in odhod E. G. iz.... Sprejemna zdravnica tudi ni imela nobenih razlogov, da bi izvedla postopek po 56. členu ZDZdr, saj kadar ta zakon določa, lahko zdravnik ali direktor psihiatrične bolnišnice oz. socialnovarstvenega zavoda zahteva pomoč policije in je policija dolžna sodelovati z zdravstvenim osebjem in s službo nujne medicinske pomoči ter jim nuditi potrebno pomoč, dokler ogrožanja, ki jo oseba povzroča, ni mogoče omejiti z zdravstvenimi ukrepi. Ker ni šlo za takšen z zakonom urejen primer, tako sprejemna zdravnica ni imela nobenih razlogov za to, da bi zahtevala asistenco policije. Na drugi strani pa tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je napotni zdravnik ob pomoči policije izvedel napotilo v psihiatrično bolnišnico, nato pa je policija preuranjeno zapustila prostore...., saj sprejemna zdravnica še ni sprejela ustrezne odločitve v zvezi s sprejemom E.G. na zdravljenje pod posebnim nadzorom. Po drugem odstavku 55. člena ZDZdr zdravnik, ki je osebo napotil v psihiatrično bolnico, lahko pri izvedbi zadržanja in odreditvi prevoza z reševalnim vozilom, skladno s predpisom iz drugega odstavka 56. člena tega zakona zahteva pomoč policije. Pri prevozu osebe z reševalnim vozilom je prisoten zdravnik, ki je osebo napotil v psihiatrično bolnišnico ali drug zdravstveni delavec, ki ga pisno določi navedeni zdravnik. Ker postopek sprejema ni bil izveden, tako sprejemna zdravnica ni imela nobenih zakonskih pooblastil, da bi lahko prisilno zadržala sprejeto osebo, zato tudi ni mogoče uporabiti določbo 141. člena OZ, po kateri za škodo, ki jo povzroči oseba, ki zaradi motenj v duševnem razvoju, težav v duševnem zdravju ali zaradi kakšnih drugih vzrokov ni zmožna razsojati, odgovarja tisti, ki jo je po zakonu ali po odločbi pristojnega organa ali po pogodbi dolžan nadzorovati. Odgovornosti pa je lahko prost, če dokaže, da je opravljal dolžno nadzorstvo, ali da bi bila škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Ker tako tožena stranka glede na to, da postopek sprejema še ni bil zaključen, še ni prevzela po zakonu dolžnega nadzorstva nad osebo E.G., ji zato ni mogoče očitati njenega protipravnega ravnanja, saj je ravnala skladno s protokolom za sprejem osebe po določbah ZDZdr, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, sprejet v točki 30 obrazložitve, pravilen. Osebe v psihiatrični bolnišnici morajo ravnati kot dobri strokovnjak, vendar pa konkretni primer predstavlja izjemno situacijo, saj toženka, glede na to, da je E.G. predhodno samovoljno zapustila njihove prostore in tako niti še ni bila sprejeta na zdravljenje, še ni mogla ugotoviti, kakšno nadzorstvo je E. G. glede na njene osebne lastnosti oz. stopnjo motenosti, sploh potrebovala. Dolžno nadzorstvo in s tem omejitev gibanja in tako omejitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic, namreč ne more biti enako pri vseh osebah s težavami v duševnem zdravju. V konkretnem primeru tako še ni obstajala odločba sodišča, ki bi toženki nalagala nadzor nad E. G.in bi s tem vzpostavila razmerje med E. G. kot neprištevno povzročiteljico tožnikove škode ter toženko kot domnevno povzročiteljico škode, hkrati pa toženka upoštevajoč določila ZDZdr pred odhodom E. G. še ni imela zakonskih pogojev za njeno prisilno zadržanje, niti za ukrepanje s fizičnim oviranjem in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prvotožnik, na katerem je bilo dokazno breme, ni dokazal vseh predpostavk odškodninske odgovornosti za drugega (člen 141 OZ)¹.

6. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, pritožba pa se v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava izkaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za uporabo (neuporabo) določbe 141. člena OZ. Ker je tožnik v pritožbi nesubstancirano navajal, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče druge stopnje zaključuje, da temu ni tako, saj je sodba sodišča prve pravilno obrazložena in ustreza standardu obrazloženosti.

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi povrniti njene pravdne stroške za odgovor na pritožbo, katere je le-ta priglasila in sicer kot pravdne stroške za odgovor na pritožbo v znesku 750 točk, dodatek za materialne stroške 2 % in 22 % DDV kar skupaj znaša 428,38 EUR. Te stroške mora tožeča stranka povrniti toženi na način kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje o pritožbenih stroških temelji na določbi člena 154 in 165 ZPP.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo VSM I Cp 1275/2014 z dne 9. 4. 2015.

Datum zadnje spremembe:

17.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 380/2017
• VSL sodba II Cp 3176/2013
• VSC Sodba PRp 203/2022