VSC Sodba II Kp 36384/2014

Jedro

Ugotovitve prvega sodišča, da se je obtoženec kritičnega dne pred dogodkom z oškodovancem dogovoril, da se zaradi vračila denarja sestaneta v Z., kamor se je nato na ugotovljen način pripeljal s svojim kombijem skupaj z zamaskiranimi neznanci, da je med njim in oškodovancem prišlo do komunikacije na kraju srečanja, da je neznancem zavpil, naj oškodovanca pretepejo, kar se je dejansko zgodilo, saj je eden izmed neznancev oškodovanca udaril z baseball palico po glavi in mu prizadejal hudo telesno poškodbo, kot tudi, da so neznanci skočili iz obtoženčevega kombija (obtoženec nima veljavnega vozniškega dovoljenja), so prvo sodišče še dodatno utrdile v prepričanju, da je bil prispevek obtoženca k storitvi očitanega kaznivega dejanja odločilen, saj je obtoženec preostalim sostorilcem prav s prevozom svojega vozila omogočil priti na predhodno dogovorjeno mesto z oškodovancem, kjer se je kaznivo dejanje tudi izvršilo na njegovo pobudo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obtoženca za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe v sostorilstvu po prvem odstavku člena 123 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1 in mu na podlagi člena 57 KZ-1 izreklo sankcijo opominjevalne narave in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi določbe prvega odstavka člena 123 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1 določilo kazen 10 (deset) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. V plačilo mu je naložilo še stroške tega kazenskega postopka (potrebne izdatke oškodovanca in nagrado njegove pooblaščenke), na podlagi četrtega odstavka člena 95 ZKP pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP. Ob uporabi določbe drugega odstavka člena 105 ZKP pa je oškodovanca D. B. s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper tako izrečeno sodbo prvostopnega sodišča se pritožuje obtoženčev zagovornik z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zaradi izrečene sankcije in predlaga, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek oziroma, da se izreče oprostilna sodba ali pa izreče milejša sankcija.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba graja predvsem dokazno oceno obtoženčevega zagovora, izpovedi oškodovanca D. B. in njegovega prijatelja Z. V. Najprej se ne strinja z ugotovitvijo prvega sodišča, da je oškodovanec iz povsem razumljivih razlogov zamolčal pravi razlog za izterjavo dolga od obdolženca. Prav slednje naj bi tudi podrobneje pojasnjevalo samo vlogo priče Z. V. in njegovo reakcijo takoj po izvedenem napadu, ko ni, kar bi sicer bilo povsem logično in pričakovano, poklical policije, niti prve pomoči. Nadalje opozarja tudi na nelogičnost v izpovedbi priče Z. V., ki naj bi se slučajno z oškodovancem srečal na parkirišču pred samim dogodkom in ga nato z avtomobilom spremljal ob njegovi hoji vse do kraja, kjer je bil oškodovanec nato napaden. Navedeno po oceni pritožbe potrjuje, da je Z. V. ves čas prikrival pravi razlog, zakaj se je znašel na kraju samem, do česar pa se prvostopno sodišče dokazno ni pravilno opredelilo in je s tem povsem spregledalo pravi namen te priče, to je, pomoč oškodovancu pri izterjavi dolga od prodaje prepovedanih substanc, zato oškodovanec v tem postopku ni le nedolžna žrtev pretepa.

5. Pritožbeno sodišče se z navedbami, s katerimi pritožba želi obtoženca ekskulpirati in razloge za obravnavani pretep prevaliti na oškodovanca, ne strinja. Prvo sodišče je z dokazno oceno, ki je prepričala tudi pritožbeno sodišče zanesljivo ugotovilo, da sta oškodovanec in Z. V. bila tega večera sicer dogovorjena, da se srečata v Z. (obramba sicer protispisno trdi, da je bilo to zgolj slučajno). Ni sicer mogoče v celoti oporekati pritožbi, ki vlogo Z. V., ki naj bi oškodovanca pri pri hoji ob srečanju z obdolžencem spremljal s počasno vožnjo svojega vozila, razume kot zaščitniško, kot tudi, da v nadaljevanju za oškodovanca ni ustrezno poskrbel. Vendar pa je ta vloga Z. V. glede na očitek obtožbe po prepričanju pritožbenega sodišča za razsojo v predmetni kazenski zadevi nerelevantna. Dokazni postopek je sicer določno pokazal, da sta oškodovanec in obdolženec imela iz preteklosti neporavnane račune zaradi prodaje droge, morebitna vpletenost Z. V. v ta razmerja pa za ta postopek ni odločujoča. Nobenega dvoma pa ni, da je Z. V. skladno z oškodovancem opisal napad več neznancev, ki so skočili z vozila z baseball palicami in sam pretep oškodovanca, kot tudi, da se obdolženec s kraja dogodka ni odpeljal z motorjem. Zato ugibanja pritožbe, kakšno vlogo je zaradi preteklih zadev z drogo imel v teh odnosih Z. V., kot je bilo že pojasnjeno, nikakor ni odločilno, zato se razumljivo tudi prvo sodišče s tem tudi ni imelo nobenega razloga poglobljeno ukvarjati. Za ta postopek je namreč izpoved priče Z. V. relevantna le v delu, kar je ta priča neposredno zaznala na kraju samem, slednje pa se sklada tudi z izpovedjo oškodovanca in ostalimi izvedenimi dokazi in kar je z gotovostjo ugotovilo že prvo sodišče, to je, da so se neznanci na kraj dogodka pripeljali z obdolženčevim vozilom in nato na obtoženčev poziv oškodovanca napadli . V tem delu pa dokazni oceni in zaključkom prvega sodišča po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče oporekati na način, kot to izhaja iz pritožbenih navedb.

6. V nadaljevanju pritožba problematizira tudi izpoved priče R. M., pri čemer kot glavni očitek izpostavlja, da je ta priča izpovedala le o tem, kar ji je povedal sam oškodovanec, zato je tudi kompromitirana z neresničnimi dogodki.

7. Priča R. M., kot je dokazno ocenilo že prvo sodišče je le še dodatno potrdila, da sta se obdolženec in oškodovanec tega večera pred samim dogodkom dogovarjala za medsebojno srečanje, kar se sklada tudi s samim zagovorom obdolženca. Res pa je, da je v nadaljevanju ta priča izpovedala o srečanju s poškodovanim oškodovancem in njegovi verziji pretepa s strani neznancev, vendar pa zaradi tega taka izpoved te priče ni kompromitirana, kot to neutemeljeno trdi pritožba, kajti izpoved le-te se tudi v tem delu sklada s siceršnjimi ugotovitvami sodišča (dogovor med obdolžencem in oškodovancem o srečanju tega večera, poškodbe oškodovanca), zato je tudi za sodišče prve stopnje bila relevantna le v tem delu, zaradi česar dokazni oceni prvega sodišča v tem delu ni mogoče odreči pravilnosti.

8. V nadaljevanju pritožba graja razloge prvega sodišča o odločilnem prispevku obdolženca k storitvi obravnavanega kaznivega dejanja in pri tem kot ključno izpostavlja, (-) da ni niti očitana, niti dokazana neposredna povezava obdolženca z neznanimi storilci, (-) da obdolžencu ni dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje, kajti celo sam oškodovanec ni znal povedati, kdo ga je napadel, zato ni podana vzročna zveza med ravnanjem obdolženca in nastalo posledico, (-) niti ni dokazan njegov naklep, da je organiziral napad na oškodovanca in pri tem zavestno in hote sodeloval. Razlogi sodišča o krivdi, torej o zavesti in volji obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja v sostorilstvu so zato pomanjkljivi, temeljijo pa izključno na neprepričljivih izpovedih zaslišanih prič, predvsem oškodovanca, kajti sodišče ni raziskalo niti motiva, ki naj bi ga za storitev očitanega kaznivega dejanja imel obtoženec, ki v pretepu ni sodeloval in ki se je s kraja dogodka odpeljal takoj, ko so tja pritekli neznanci.

9. S takimi pritožbenimi navedbami pritožba uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP glede razlogov o obdolženčevi krivdi oziroma njegovem odločilnem prispevku k izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, vendar tudi v tem delu pritožbi ni priznati uspeha, kajti pri storitvi očitanega kaznivega dejanja je potrebno po oceni pritožbenega sodišča presojati vlogo obtoženca pri izvršitvi konkretnega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe v sostorilstvu v njeni celovitosti in jo ne prikazovati in ocenjevati v njenih posameznih, medsebojno neodvisnih izsekih, navezujoč se le na izpoved oškodovanca, ko sam ni znal definirati, kdo ga je napadel in le na s strani obrambe zatrjevano dejstvo, da se je obdolženec s kraja dogodka odpeljal takoj, ko so tja pritekli neznanci. Pri očitku, da je neko kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu, morata biti izpolnjena hkrati subjektivni in objektivni element sostorilstva, kar pomeni, da je sostorilstvo podano takrat, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodeluje pri izvršitvi ali pa tako, da kdo izmed njih s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispeva k njegovi izvršitvi. Pri objektivnem elementu sostorilstva se zahteva, da je delovanje storilca ali njegov prispevek izvršitveno dejanje, ali odločilni prispevek k sami izvršitvi, subjektivni element pa mora vsebovati odločitev posameznika, da skupaj z drugimi - kot sostorilci izvrši neko kaznivo dejanje. Zato pri sostorilstvu nikakor ni nujno, da storilci izvršujejo vsa ravnanja skupaj, kajti sostorilstvo v obliki skupne izvršitve ne pomeni nujno istočasno izvrševanja dejanja in se lahko kaže tudi na drugačen način, to je, da storilci eden za drugim izvršujejo oziroma ponavljajo ali pa izvršijo posamezna izvršitvena dejanja. Pomembno je le, da so slednja zajeta v očitku, ki izhaja iz sodbenega izreka, iz katerega mora določno izhajati očitek o skupni izvršitvi oziroma sodelovanju pri izvršitvi konkretnega kaznivega dejanja. Navedeno torej pomeni, da ni nobenega dvoma o tem, da je o sostorilstvu mogoče govoriti le takrat, kadar ravnanje enega od storilcev pomeni odločilen prispevek k storitvi kaznivega dejanja in da brez tega odločilnega prispevka ne bi bilo kaznivo dejanje storjeno.¹

10. Ugotovitve prvega sodišča v tem delu in sicer, da se je obtoženec kritičnega dne pred dogodkom z oškodovancem dogovoril, (-) da se zaradi vračila denarja sestaneta v Z., kamor se je nato na ugotovljen način pripeljal s svojim kombijem skupaj z zamaskiranimi neznanci, (-) da je med njim in oškodovancem prišlo do komunikacije na kraju srečanja, da je neznancem zavpil, naj oškodovanca pretepejo, kar se je dejansko zgodilo, saj je eden izmed neznancev oškodovanca udaril z baseball palico po glavi in mu prizadejal hudo telesno poškodbo, kot tudi, (-) da so neznanci skočili iz obtoženčevega kombija (obtoženec nima veljavnega vozniškega dovoljenja), so prvo sodišče še dodatno utrdile v prepričanju, da je bil prispevek obtoženca k storitvi očitanega kaznivega dejanja odločilen, saj je obtoženec preostalim sostorilcem prav s prevozom svojega vozila omogočil priti na predhodno dogovorjeno mesto z oškodovancem, kjer se je kaznivo dejanje tudi izvršilo na njegovo pobudo. Zato je prvostopno sodišče v svojih razlogih prepričljivo označilo tako obtoženčevo vlogo kot odločilno, pri storitvi očitanega kaznivega dejanja, ki je bila sicer plod skupnega načrta obtoženca in preostalih neznancev, da se oškodovanca, ki je hotel od obtoženca izterjati denar napade na način, kot je ugotovilo prvo sodišče. Zato za presojo pravilnosti razlogov o odločilni vlogi obtoženca v konkretnem ravnanju ni bistveno, kar pritožba znova poudarja, ali je obtoženec pri samem pretepu in poškodovanju oškodovanca sodeloval ali ne, saj se obtožencu ne očita storitev kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu, v katerem je bil kdo ubit ali pa hudo telesno poškodovan, temveč se mu očita, da je odločilno prispeval k temu, da se je v konkretnem primeru izvršilo kaznivo dejanje hude telesne poškodbe na škodo oškodovanca D. B. na način, ki izhaja iz sodbenega izreka. Kot pa je bilo že poudarjeno, pri sostorilstvu v takih primerih, kot je obravnavan, tudi nikakor ni nujno, da bi storilec, konkretno obtoženec sam neposredno izvršil vsa ravnanja, torej konkretno poškodoval oškodovanca, temveč se je njegov odločilen prispevek izkazal na drug opisan način in sicer ob predhodnem dogovoru o srečanju z oškodovancem, kot tudi z uporabo lastnega vozila za prevoz neznancev, s katerimi se je obtoženec skupaj pripeljal na kraj dogodka, kjer je bil na njegovo pobudo oškodovanec s strani enega izmed zamaskiranih neznancev, ki je skočil iz kombija, z baseball palico tudi hudo telesno poškodovan.

11. Zato v nadaljevanju pritožbeno sodišče nima tudi nobenih pomislekov v zapisane razloge prvega sodišča o obdolženčevem subjektivnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja ne glede na dejstvo, da se prvo sodišče poglobljeno sicer ni ukvarjalo z obtoženčevim motivom za storitev očitanega kaznivega dejanja, ki pa ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje sicer prepoznalo v neporavnanih računih med obtožencem in oškodovancem zaradi prodaje droge. Zadostno je obrazložilo obdolženčevo krivdo in posebej poudarilo, da se mora obtoženčev subjektivni odnos nanašati na celotno izvršitveno ravnanje, torej tudi na njegov odločilen prispevek kot sostorilca skupaj s prispevki ostalih sostorilcev in da mora torej naklep (zavest in volja) doseči celotno skupno dejanje in njegov odločilen lastni prispevek v sklopu izvršitvenega ravnanja. Ob tem, da se je obtoženec z oškodovancem popreje obtoženec dogovoril kdaj in kje se bosta srečala, kar se je kasneje tudi zgodilo, da je oškodovanec na kraj dogodka prišel in se bližal obtoženčevemu vozilu skupaj z obtožencem, iz katerega so potem skočili neznanci, ki so bili zamaskirani in je eden izmed njih oškodovanca tudi udaril z baseball palico, nato pa so se neznanci skupaj z obtožencem in njegovim kombijem odpeljali s kraja dogodka, je prvostopno sodišče obtoženčev subjektivni odnos, torej krivdo tudi glede odločilnega prispevka pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja obrazložilo z dovolj prepričljivimi in jasnimi razlogi, in ni mogoče pritrditi pritožbi, da so razlogi v tem delu pomanjkljivi, tudi v odnosu do posledice, torej do hude telesne poškodbe, ki jo je v tem dogodku utrpel oškodovanec. Prav taka celovitost obtoženčevih ravnanj v konkretnem dogodku, ki jih je prvostopno sodišče zanesljivo ugotovilo, pa je prvostopno sodišče še dodatno prepričalo, da je bil tudi v krivdnem pogledu njegov prispevek k izvršitvi očitanega kaznivega dejanja odločilen, zato pritožbi v tem delu, ko sodišču očita pomanjkljive razloge in hkrati bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, ni pritrditi.

12. Pritožba napada tudi zavrnitev dokaznih predlogov prvega sodišča za ogled kraja dogodka z rekonstrukcijo samega dogodka in z zaslišanjem obtoženčevega starega očeta V. K., s čemer naj bi bila obtožencu kršena njegova pravica do obrambe.

13. Pritožba že sama ugotavlja, da sodišču ni potrebno izvesti vseh dokazov, ki jih obramba predlaga in kot pravilno izpostavlja, da je potrebno dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti takrat, če je ta materialno ali procesno relevanten in če je njegov obstoj in pravna relevantnost s strani obrambe, ki izvedbo takega dokaza predlaga, utemeljena. Prvo sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje obtoženčevega starega očeta in pravilno pojasnilo, da je uveljavljanja morebitne odškodnine oziroma priglasitev premoženjskopravnega zahtevka vedno pravica vsakega oškodovanca, da pa je ugotavljanje premoženjskih razmer obtoženčevega deda ob dejstvu, da se odškodnina s strani oškodovanca lahko uveljavlja le v odnosu do obtoženca, kar zadeva premoženjski motiv, ki ga je obramba poudarjala, povsem nerelevantno. Enako se je mogoče strinjati tudi glede zavrnitve predloga v zvezi z ogledom kraja dogodka, ki ga že tekom postopka obramba ni zadostno substancirala, niti ni tega storila v pritožbenih navedbah, sama lokacija in kraj dogajanja pa že pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna, zato tudi ta očitek s strani pritožbe ni utemeljen.

14. Podredno pa pritožba oporeka tudi s strani sodišča prve stopnje izrečeni kazenski sankciji in predlaga njeno znižanje glede na sporno ugotovljeno dejansko stanje, ki naj bi bilo posledica oškodovančevega izterjevanja dolga, ki naj bi ga imel obtoženec do oškodovanca zaradi preprodaje prepovedanih drog. Pri tem navaja, da gre za obtoženca, ki je mlajša oseba, v času storitve kaznivega dejanja je bil star 19 let in doslej še nekaznovan zaradi kaznivih dejanj oziroma prekrškov z elementi nasilja, posebnih obteževalnih okoliščin pa že sodišče prve stopnje ni našlo. Zato bi po oceni pritožbe v konkretnem primeru zadoščal izrek pogojne obsodbe z določeno zaporno kaznijo šest mesecev in preizkusno dobo največ enega leta.

15. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da sporno dejansko stanje ne more nikoli biti olajševalna okoliščina pri izreku kazenske sankcije, kajti sodišča morajo dejansko stanje ugotoviti popolno in pravilno, vsa pravno relevantna dejstva morajo biti ugotovljena z gotovostjo in šele takrat obstaja podlaga za izrek kazenske sankcije. Prav tako ne more biti olajševalna okoliščina zatrjevano izterjevanje dolga s strani oškodovanca zaradi preprodaje prepovedanih drog, kajti v konkretnem primeru je ne glede na pretekla razmerja obtoženca do oškodovanca bil oškodovanec hudo telesno poškodovan, utrpel je poškodbe, ki jih je v obravnavanem postopku ocenila izvedenka sodne medicine in ne glede na stališče pritožbe, da je preprodaja prepovedanih drog zavržno dejanje, slednjega v konkretnem primeru pri izreku kazenske sankcije, kot obteževalno na strani oškodovanca, ni mogoče upoštevati. Prvostopno sodišče je namreč izrek kazenske sankcije in v njej določeno zaporno kazen s preizkusno dobo ustrezno obrazložilo, pri tem upoštevalo dotedanjo obtoženčevo nekaznovanost (za kazniva dejanja in prekrške), kot tudi njegovo mladost, kar se je povsem ustrezno odrazilo v izrečeni kazenski sankciji, v katero poseg po pritožbenem sodišču glede na neutemeljene pritožbene navedbe, ni potreben.

16. Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz člena 383 ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Obtoženec ni uspel s pritožbo, zato bi moral kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso. Prvostopno sodišče je obtoženca oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, kar je tudi ustrezno obrazložilo (obtoženec je brez zaposlitve in brez rednih prihodkov), iz enakih razlogov pa je to storilo tudi pritožbeno sodišče, ki je ocenilo, da bi bilo lahko s plačilom sodne takse ogroženo vzdrževanje obtoženca.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbe VS RS I Ips 11020/2009-342, I Ips 14015/2013-96 in I Ips 289/2010-167.

Datum zadnje spremembe:

17.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 59931/2013
• VSM Sodba II Kp 42388/2020
• VSM Sodba II Kp 54270/2018