<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep Cpg 135/2017

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2017:CPG.135.2017
Evidenčna številka:VSC00004506
Datum odločbe:27.09.2017
Senat, sodnik posameznik:Branko Vitez (preds.), Zdenka Pešec (poroč.), Irena Leskovšek Jurjec
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:pogodbeno materialno pravo - navedba dejstev - sodba presenečenja za stranke - podnajemna pogodba

Jedro

Za pogodbeno materialno pravo je bistveno, da nanj sodišče prve stopnje ne pazi po uradni dolžnosti in mora stranka (stranki), če želi, da bo sodišče sporno razmerje presojalo po konkretnih pogodbenih določilih, to ustrezno konkretizirati skozi trditve, saj je ugotavljanje vsebine pogodbenih določil dejansko vprašanje, ugotavljanje dejstev pa je podvrženo procesnim pravilom.

Ker je sodišče prve stopnje presojalo sporno razmerje po pogodbah, glede katerih sta pravdni stranki podali le omejene trditve ali pa sploh ne, je s tem napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje in drži pritožbena trditev, da je izdalo sodbo presenečenja, ko je zaradi uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti presodilo, da je podnajemna pogodba pogodba v korist tretjega, pri tem pa pravdnima strankam sploh ni omogočilo, da bi se s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje seznanilo pred razsojo v sporni zadevi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 647/2015 z dne 15.3.2017 izreklo: "I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 6. 2015 opr. št. ... ostane v veljavi za plačilo glavnice v znesku 30.982,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 15,41 EUR od dne 23. 10. 2014 dalje do plačila, - od zneska 5.161,20 EUR od dne 16. 12. 2014 dalje do plačila,- od zneska 5.161,20 EUR od dne 16. 1. 2015 dalje do plačila, - od zneska 10.322,40 EUR od dne 1. 4. 2015 dalje do plačila - od zneska 5.161,20 EUR od dne 1. 4. 2015 dalje do plačila - od zneska 5.161,20 EUR od dne 16. 4. 2015 dalje do plačila - in za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.012,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila."

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo: - da je bila dne 23. 4. 2009 med pravdnim prednikom tožeče stranke to je T. d.d. in pravno osebo A. d.o.o. ter B. bančna podružnica, D. 161, L., sklenjena pogodba o najemu poslovnih prostorov za najem poslovnih prostorov v poslovno stanovanjskem objektu M., na naslovu K., v izmeri 234,60 m2; - da so navedeni poslovni prostori bili v lasti pravnega prednika tožeče stranke, ki je bil najemodajalec po najemni pogodbi (priloga A2); - da iz pogodbe o najemu poslovnih prostorov izhaja, da je bila družba A. d.o.o. najemnik, ki je navedene najemne prostore vzela v najem, B. Bančna podružnica v L., sedaj tožena stranka pa je bila sopodpisnik pogodbe o najemu poslovnih prostorov; - da med pravdnima strankama ni sporno, da je družba A, d.o.o. kot najemnik po najemni pogodbi s soglasjem najemodajalca (T. d.d.) oddala navedene poslovne prostore v podnajem banki B. Bančna podružnica v L., kar dokazuje tudi sklenjena pogodba o podnajemu poslovnih prostorov v prilogi B3 z dne 23. 4. 2009; - da je bil sklenjen dne 24. 8. 2010 aneks k najemni pogodbi z dne 23. 4. 2009 (priloga A3, iz katerega izhaja, da je bil spremenjen najemodajalec po najemni pogodbi v prilogi A2, podpisnik tega aneksa pa je za najemnika banka B., kar pa po stališču sodišča ne potrjuje, da je s podpisom tega aneksa prišlo tudi do spremembe najemnika in tudi po podpisu aneksa ostaja najemnik po pogodbi v prilogi A2 družba A.d.o.o., banka pa sopodpisnik pogodbe (priloga A2), kar je potrdila tudi zaslišana priča B. M. G.; -da je po podpisu aneksa v prilogi A3 prišlo do spremembe najemodajalca pri najemni pogodbi v prilogi A2, zaradi pripojitve družbe T. d.d. k družbi P. poslovni sistem d.d. in je najemodajalec po pogodbi v prilogi A2 od 24. 8. 2010 dalje družba P., poslovni sistem d.d., saj je družba T.. zaradi pripojitve prenehala; - da že iz same najemne pogodbe v prilogi A2 izhaja, da je najemnik po navedeni pogodbi družba A.., in ne banka, ker sicer ne bi bila potrebna sklenitev podnajemne pogodbe med družbo A.., kot najemodajalcem in toženo stranko kot najemnikom (priloga B3), navedeno pa potrjuje tudi drugi odstavek 2. člena pogodbe v prilogi A2, ki določa, da se najemnik (družba A..) obvezuje dati predmetni poslovni prostor v podnajem banki, s čimer se najemodajalec strinja, v podnajemni pogodbi pa bo najemnik prenesel na banko vse pravice iz najemne pogodbe, banka pa bo prevzela vse obveznosti iz najemne pogodbe, s katerimi je kot sopodpisnik najemne pogodbe v prilogi A2 bila nedvomno seznanjena; - da so s sklenitvijo podnajemne pogodbe v prilogi B3 med banko in družbo A... bila navedena določila nedvomno realizirana; - da je v 4. členu pogodbe v prilogi A2 določeno, da bo račun za najemnino najemodajalec lahko poslal neposredno banki kot uporabniku prostorov, kar po stališču sodišča ne ustvarja neposrednega pogodbenega razmerja med najemodajalcem P.. in banko, saj navedeni pravni osebi nista v neposrednem pogodbenem razmerju in Banka kot sopodpisnik najemne pogodbe v prilogi A2 nima nobenih neposrednih pogodbenih obveznosti iz te pogodbe do tožene stranke ter gre zgolj za seznanitev z določili najemne pogodbe med najemodajalcem P.. in najemnikom A..; - da za banko obvezujoče pogodbene obveznosti izhajajo iz najemne pogodbe v prilogi B3 v spisu, ki banko kot najemnika in uporabnika poslovnih prostorov tudi neposredno zavezuje in je sklenjena z družbo A..; - da iz 1. člena sklenjene pogodbe o podnajemu poslovnih prostorov (priloga B3) med drugim izhaja, da pogodbeni stranki A.. in tožena stranka B, bančna podružnica L. ugotavljata, da so T.. kot najemodajalec in A.. kot najemnik ter B. Bančna podružnica sklenile pogodbo o najemu poslovnih prostorov dne 23. 4. 2009, da sta se pogodbeni stranki in družba T. v pogodbi o najemu poslovnih prostorov z dne 23. 4. 2009 strinjale, da družba A.. odda poslovni prostor v podnajem B. Bančna podružnica, ter da se je T.. strinjal, da bo v podnajemni pogodbi A. Bančno podružnico, prenesel vse pravice iz pogodbe o najemu poslovnih prostorov, Bančna podružnica pa bo prevzela vse obveznosti iz najemne pogodbe z dne 23. 4. 2009; - da nadalje iz 4. člena podnajemne pogodbe, ki govori o plačilu najemnine izhaja, da se podnajemnik, torej tožena stranka zaveže mesečno plačevati najemnino za najem poslovnih prostorov na podlagi računa, ki ga izstavi najemodajalec po najemni pogodbi z dne 23. 4. 2009, torej T..; - da iz navedene določbe podnajemne pogodbe (v prilogi B3) torej izhaja, da je tožena stranka dolžna plačevati najemnino neposredno lastniku najetih prostorov, družbi P. in ne svojemu najemodajalcu po pogodbi v prilogi B3, družbi A.. s katerim je v neposrednem pogodbenem razmerju; - da navedeno določilo torej ustvarja za tožečo stranko pravico v njeno korist (pravica v korist tretjega po 126. členu Oligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ); - da je glede na navedeno ugovor tožene stranke, da ni pasivno legitimirana za to pravdo neutemeljen, saj je tožena stranka na podlagi sklenjene podnajemne pogodbe v prilogi B3, ki jo neposredno zavezuje, dolžna plačevati najemnino neposredno tožeči stranki in ne družbi A.., s katero je sicer v neposrednem pogodbenem razmerju podnajema; - da je ob začetku stečajnega postopka imela tožena stranka do tožeče stranke terjatev iz naslova kreditov, ki jo je prijavila v stečajnem postopku nad tožečo stranko, kar je razvidno iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev pod opr. št. St ... v prilogi B2, pod št. 36; -da je stečajni upravitelj terjatev tožene stranke priznal, kar prav tako izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev v prilogi A6 in B2; - da tožeča stranka v tem postopku vtožuje terjatve iz naslova najemnin po najemni pogodbi v prilogi A2 , ki so nastale po začetku stečajnega postopka, to je za november 2014, december 2014, januar 2015, februar 2015, marec 2015 in april 2015, kar dokazujejo računi v prilogi od A7 do A12; - glede ugovora aktivne legitimacije tožene stranke sodišče ocenjuje, da glede na pogodbeno zavezo, da je tožena stranka bila dolžna plačevati najemnino na podlagi podnajemne pogodbe v prilogi B3 tožeči stranki in ne družbi A.. ta ni utemeljen in je tožeča stranka aktivno legitimirana v tem postopku; - da sodišče ugotavlja, da je zahtevek tožeče stranke na podlagi vtoževanih računov za plačilo najemnine (v prilogi A7 - A12) utemeljen v višini 30.980,62 EUR, saj višina terjatve ni bila argumentirano prerekana; - ker je bil dne 17. 10. 2014 s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, pod opr. št. St... začet stečajni postopek nad tožečo stranko, vtoževani računi pa se nanašajo na najemnino za mesec november 2014, december 2014, januar 2015, februar 2015, marec 2015 in april 2015, gre po oceni sodišča za terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, saj na dan začetka stečajnega postopka niso obstajale, niti niso bile zapadle in zato ne pride vpoštev določilo 261. člena ZFPPIPP, ki določa, da se pobotajo zgolj terjatve, ki hkrati obstajajo ob začetku stečajnega postopka,saj terjatve, ki so predmet tega postopka v trenutku začetka stečajnega postopka niso obstajale, zato gre za terjatve, za katere se uporabi 264. člena ZFPPIPP, ki določa, da terjatve upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, ni dovoljeno pobotati z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do tega upnika, ki je nastala po začetku stečajnega postopka; - ker ima tožena stranka terjatve do stečajnega dolžnika (tožeče stranke) iz naslova kreditov, ki jih je stečajni upravitelj priznal, teh terjatev ne more pobotati s terjatvijo tožeče stranke iz naslova plačila najemnin za najete poslovne prostore, ki so nastale po začetku stečajnega postopka in ugovor tožene stranke, da bi v primeru obstoja terjatve nastopil pobot po samem zakonu po 261. čl. ZFPPIPP tako ni utemeljen;-da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 30.980,62 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15,41 EUR od dne 23. 10. 2014 dalje do plačila, od zneska 5.161,20 EUR od dne 16. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 5.161,20 EUR od dne 16. 1. 2015 dalje do plačila, od zneska 10.322,40 EUR od dne 1. 4. 2015 dalje do plačila, od zneska 5.161,20 EUR od dne 1. 4. 2015 dalje do plačila, od zneska 5.161,20 EUR od dne 16. 4. 2015 dalje do plačila, saj je z izpolnitvijo svoje obveznosti v zamudi od zapadlosti posameznih računov do plačila (299. člen in 378. člen OZ).

3. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži obveznost plačila pritožbenih stroškov tožene stranke, kakor so navedeni v stroškovniku te vloge, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

4. Pritožba najprej navaja, da kar se zadeva ugovora aktivne legitimacije tožena stranka poudarja, da je tožeča stranka sama v tožbi in na naroku izrecno potrdila, da so najemnine bile odstopljene toženi stranki. Na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo je pooblaščenka tožeče stranka povsem jasno izjavila, da so bile terjatve odstopljene z navadno cesijo. Hkrati je tožeča stranka v tožbi sama navajala, da je tožena stranka pobotavala svoje obveznosti do A,. iz podnajemne pogodbe s terjatvami do A., ki jih je dobila od tožeče stranke in so izvirale iz najemne pogodbe, kar pa je navajala tudi tožena stranka sama. Tožena stranka zgornjih trditev ni nikoli prerekala, zaradi česar bi se moralo navedeno dejstvo v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP, ki določa, da se "dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana", sodišče šteti za resnično. Ob uporabi pravila iz drugega odstavka 214. člena ZPP se torej izkaže, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko se je spustilo v dokazno oceno neprerekanih dejstev.

5. Kot trdi pritožba je sodišče prve stopnje v sodbi brez razloga izvajalo dokaze v povsem nasprotni smeri od podanih trditev tožeče stranke same in zapisalo, da trditve, da bi bile terjatve odstopljene toženi stranki, niso dokazane. Sodišče za tako postopanje ni imelo nobene podlage. Sklicevanje na nevednost priče B. M. glede odstopov terjatev je povsem irelevantno, sploh v luči dejstva, da navedena priča niti ni bila nikoli zakonita zastopnica tožeče stranke in torej ni mogla poznati vseh podpisanih pogodb med tožečo in toženo stranko. Takšno postopanje sodišča prve stopnje, ko neprerekanih dejstev ni štelo kot resničnih, pa je več kot očitno vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe (bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Pravni učinek neprerekanja je namreč v tem, da mora sodišče priznano dejstvo vključiti v dejansko podlago sodbe, kar pa naslovno sodišče ni storilo. Še celo več: sodišče prve stopnje je odločilo diametralno nasprotno od nespornega dejanskega stanja, ko je "ugotovilo, da ni izkazano, da bi bile terjatve odstopljene toženi stranki", čeprav je bilo to med strankama popolnoma nesporno.

6. Pritožba poudarja, da med pravdnima strankama ni bilo tekom postopka nikoli sporno, da je tožena stranka v razmerju do tožeče stranke nastopala zgolj kot podnajemnik (torej najemnik njenega najemnika A..) in da torej ni bila v neposrednem pogodbenem odnosu s tožečo stranko, pri čemer pa je sodišče prve stopnje ne glede na navedeno ugovor pasivne legitimacije zavrnilo. Sodišče prve stopnje je sicer primarno pravilno ugotovilo, da podpisan aneks z dne 24. 8. 2010 k najemni pogodbi ne predstavlja spremembe najemnika, temveč da izkazuje zgolj spremembo najemodajalca. Vendar pa nadalje popolnoma mimo trditvene podlage katerekoli od strank izpelje zaključek, da naj bi najemnik (družba A..) ter tožena stranka v podnajemi pogodbi dogovorili pravico v korist tretjega, ki naj bi bila podlaga za to, da bi lahko tožeča stranka terjala najemnine neposredno od tožene stranke. Tožena stranka poudarja, da je tožeča stranka tekom postopka trdila, da predstavlja podlago njenega tožbenega zahtevka najemna in ne podnajema pogodba, poleg tega pa niti z eno samo samcato besedo ni bila nikoli omenjena kakršnakoli pravica v korist tretjega, kaj šele omenjena kakršna koli beseda o vsebini podnajemne pogodbe. Prav tako ni bilo tekom postopka nikakršne trditve o vsebini najemne pogodbe, ki jo sodišče povzema v delu ki govori o prenosu pravic in obveznosti na toženo stranko.

7. Pritožba trdi, da je glede na navedeno sodišče prve stopnje v tem delu izdalo sodbo presenečenja, saj je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank sploh ni zatrjevala, in nanj oprlo svojo odločitev. S takšnim ravnanjem pa je strankam (še posebej pa toženi stranki) odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku. S tem je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Glede na navedeno je sodišče več kot očitno kršilo tudi razpravno načelo. V skladu z razpravnim načelom iz prvega odstavka 7. člena ZPP so namreč za zbiranje procesnega gradiva oziroma navajanje dejstev odgovorne stranke, zato sodišče ni dolžno oziroma niti upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala. Ker se torej tožeča stranka v podkrepitev svojih trditev ni nikoli sklicevala na podnajemno pogodbo, niti ni nikoli zatrjevala kakršnegakoli obstoja pravice v korist tretjega, je sodišče s tako samovoljno razlago močno preseglo razpravno načelo, zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, navedeno pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, v primeru pravilnega postopanja po določbah 7. in 212. člena ZPP pa bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Tožena stranka na tem mestu še opozarja, da se z izvajanjem dokazov pač manjkajočih trditev ne da nadomestiti.

9. Pritožba nadalje pove, da je bila podnajemna pogodba priložena izključno z namenom dokazovanja dejstva, da je bila tožena stranka podnajemnik in da z aneksom z dne 24. 8. 2010 ni prišlo do spremembe najemnika. Sodišče je tako v sodbi dejansko uporabilo podnajemno pogodbo, ki je bila namenjena dokazovanju trditve tožene stranke za to, da je dokazovalo neobstoječe trditve v korist tožeče stranke, kar je povsem v nasprotju z razpravnim načelom ter načelom kontradiktornosti.

10. Pritožba iz previdnosti uveljavlja tudi pritožbeni razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava v delu kjer sodišče določbo podnajemne pogodbe razlaga na način, da gre za vzpostavitev pravice v korist tretjega. Navedeni 4. člen podnajemne pogodbe (ravno tako kot 4. člen najemne pogodbe) govori samo o tehniki obračunavanja najemnin in ne vzpostavlja nobenih pravic ali obveznosti. Ker je bilo v najemni pogodbi dogovorjeno, da bo tožeča stranka račune lahko pošiljala neposredno toženi stranki (in te določbe sodišče ni štelo kot podlage za nastanek neposrednega razmerja med pravdnima strankama), je bilo seveda povsem logično, da se je v podnajemni pogodbi zapisalo, da bo tožena stranka plačevala najemnino na podlagi računa, ki ga izstavi najemodajalec po najemni pogodbi z dne 23. 4. 2009, torej T.. Sodišče na tem mestu tudi več kot očitno pozablja, da niso računi tiste listine, ki vzpostavljajo medsebojne obveznosti, temveč so to lahko le pogodbe. V kolikor bi tožena stranka in A.. želeli vzpostaviti pravico v korist tretjega bi seveda to nedvoumno zapisali, ker pa nista nikoli imeli takšnega namena, tega seveda v podnajemi pogodbi nista nikoli zapisali.

11. Glede ugovora pobotanja, ki ga je tožena stranka uveljavljala iz previdnosti, pa pritožba opozarja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in v posledici napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo jasno navedla, da je šlo pri najemninah za terjatve, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka in katere ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle. Pri tem se je sklicevala na 261. člen ZFPPIPP, ki določa, da v kolikor ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, pri čemer se navedena določba uporablja tudi za terjatve, ki ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle. Terjatev najemnine vsekakor nastane s podpisom najemne pogodbe, zgolj zapade v kasnejših časovnih obdobjih. Sodišče pa je štelo, da so terjatve nastale z "izdajo računa", kar je popolnoma nesmiselno, saj ni račun tisti, ki vzpostavi obveznost plačila, temveč podpisana najemna pogodba. Računi predstavljajo samo računovodske oz. verodostojne listine, ki pa ne izkazujejo temelja nastanka obveznosti. Sodišče je več kot očitno napačno uporabilo materialno pravo, ko je smatralo da terjatev na plačilo najemnine nastane z izdajo računa, v posledici pa je torej tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ko ni uvidelo, da bi se terjatev tožeče stranke (v kolikor bi sploh obstajala), v vsakem primeru ob začetku stečaja pobotala s terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke, ki je povsem nesporno bila priznana v stečajnem postopku nad tožečo stranko.

12. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

13. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

14. Pritožba je utemeljena.

15. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje v sporni zadevi presojalo mimo trditev pravdnih strank, saj se je ukvarjalo z vsebino najemne pogodbe in podnajemne pogodbe v delu, v katerem se pravdni stranki nanjo sploh nista sklicevali.

16. Za pogodbeno materialno pravo je bistveno, da nanj sodišče prve stopnje ne pazi po uradni dolžnosti in mora stranka (stranki), če želi, da bo sodišče sporno razmerje presojalo po konkretnih pogodbenih določilih, to ustrezno konkretizirati skozi trditve, saj je ugotavljanje vsebine pogodbenih določil dejansko vprašanje, ugotavljanje dejstev pa je podvrženo procesnim pravilom ZPP.1

17. Pritožba utemeljeno opozarja, da so trditve tožeče stranke v zvezi z najemno pogodbo bile podane le v zvezi s 4. členom te pogodbe in nič več, enako pa tožena stranka ni podala konkretnih trditev v zvezi s podnajemno pogodbo, temveč se je, kot pravilno trdi pritožba, nanjo sklicevala le kot dokaz, da je bila v podnajemnem razmerju do najemnika iz najemne pogodb, ki jo je ta imel sklenjeno s tožečo stranko.

18. Ker je sodišče prve stopnje presojalo sporno razmerje po pogodbah, glede katerih sta pravdni stranki podali le omejene trditve ali pa sploh ne, je s tem napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje in drži pritožbena trditev, da je izdalo sodbo presenečenja2, ko je zaradi uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti presodilo, da je podnajemna pogodba pogodba v korist tretjega po 126.členu OZ, pri tem pa pravdnima strankam sploh ni omogočilo, da bi se s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje seznanilo pred razsojo v sporni zadevi.

19. Pritožba ima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati zgolj na podlagi trditev strank in če je menilo, da so te nejasne, opraviti obširnejše in konkretnejše materialno procesno vodstvo kot ga je na edinem naroku, da bi razjasnilo navedbe tožeče stranke iz točke I. tožbe, še posebej pa zadnjih treh odstavkov navedb iz te točke, s katerimi je tožeča stranka pojasnjevala odstop terjatev in razjasniti bi moralo navedbe tožeče stranke iz III. točke tožbe, da so se z začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko pobotale terjatve tožeče stranke iz naslova najemnin z nasprotno terjatvijo tožene stranke iz naslova kreditov,saj so slednje navedbe v nasprotju z navedbami iz točke I tožbe, da je tožeča stranka odstopila terjatve toženi stranki iz naslova najemnin, ki jih je imela do A.. in sicer tako, da je tožena stranka potem mesečno pobotovala svoje obveznosti do A.. iz podnajemne pogodbe s terjatvami do A., ki jih je dobila od tožeče stranke in so izvirale iz najemne pogodbe. Ugotoviti bi moralo, zakaj tako ni veljalo tudi po začetku stečajnega postopka in zakaj so vtoževani računi naslovljeni na toženo stranko.

20. Pritožba je utemeljena že iz navedenih razlogov, zato se pritožbeno sodišče ne izjasnjuje glede drugih pritožbenih navedb tožene stranke.

21. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355.člen ZPP). O zadevi ne more odločiti samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Odločitvi o glavni stvari je posledično sledila odločitev glede stroškov postopka.

22. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

23. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati vsa zgoraj navedena stališča pritožbenega sodišča, kot jih je izpostavilo v delu, ko je pritožbi tožene stranke pritrdilo in na ugotovljeno dejansko stanje nato pravilno uporabiti materialno pravo.

-------------------------------
1 Primerjaj sodba VS RS III Ips7/ 2013 z dne 17.6.2014, sodba III Ips 95/2010 z dne 5.7.2011
2 Primerjaj sodbo VS RS III Ips 9072014 z dne 21.6.2016. " sodba presenečenja v objektivnem smislu ni sodba, katere izrek kakšna od strank ne pričakuje in je zato presenečena. Sodba pomeni za stranki presenečenje tedaj, če sodišče brez ustreznega materialnega procesnega vodstva spremeni torišče spora, tako da odloči na pravni podlagi, ki je stranki nista pričakovali..."


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 126, 126/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.11.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyNTY4