VSC Sklep III Kp 47484/2012

Jedro

Napačno je stališče obrambe, da obdolženca v davčnem postopku vselej začne varovati privilegij zoper samoobtožbo. Ta privilegij v skladu z ustavnosodno prakso začne obdolženca varovati šele v trenutku, ko nastopi osredotočenost suma storitve kaznivega dejanja. V predmetnem postopku pa je ta nastopila šele po tistem, ko je obdolženec že podal svojo izjavo oziroma pojasnilo davčni inšpektorici.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednica senata sodišča prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 285.e členom ZKP, zavrnila predlog obtoženčevega zagovornika, podan na predobravnavnem naroku dne 25. 4. 2017, za izločitev dela zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru, in sicer na strani 5 od 21, ki se nahaja na l. št. 12 spisa, natančneje v tretjem odstavku, skupno do desete vrstice, kjer se stavek zaključi "za njega".

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev v izreku specificiranega dela zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Eno od pravnih jamstev, ki morajo biti po 29. členu Ustave Republike Slovenije zagotovljena obdolžencu v kazenskem postopku je tudi to, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo. Gre za t. i. obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo, ki mu zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Slednje jamstvo izhaja tudi iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 2. do 4. člena Protokola št. 7. V citiranem določilu EKČP sicer ni privilegij zoper samoobtožbo izrecno naveden, vendar je Evropsko sodišče za človekove pravice v tej zvezi zapisalo, da sta pravica do molka med policijskim zasliševanjem in privilegij zoper samoobtožbo splošno priznana mednarodna standarda. Poglavitni dejavnik, ki ga je evropsko sodišče obravnavalo je, ali je okoliščine, povezane z domnevno samoobtožbo, mogoče šteti za prisilne. Takšne prisilne okoliščine obstajajo, kadar je npr. uslužbenec podjetja prisiljen uradnim organom, ki preiskujejo možne nepravilnosti, dati izjave ali posredovati podatke o dejavnostih podjetja, tako dobljeni podatki pa so navedeni v poznejšem kazenskem postopku proti temu uslužbencu (Saunders proti Združenemu kraljestvu (1996) ter I. J. L. in drugi proti Združenemu kraljestvu (2000)). Ustavno sodišče Republike Slovenije je v zvezi s privilegijem zoper samoobtožbo odločalo med ostalim tudi v odločbi z dne 6. 7. 2011, opr. št. Up 1293/08 (na katero se sklicuje tudi pritožnik), in med drugim dognalo, da ta privilegij izvira iz zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva v kazenskem postopku, pri čemer je ključen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Domet privilegija zoper samoobtožbo se zato razteza na vse postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Za slovensko ustavno presojo je tako odločilna točka, ko nastopi osredotočenost suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Za ugotovitev, ali je prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo ni bistvena okoliščina, kdaj se je kazenski postopek formalno začel, ampak je torej bistveno, kdaj se je dejansko začel. V predmetni kazenski zadevi gre ugotoviti, da se osredotočenost suma zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zoper obdolženca ni pojavila že z njegovo podajo izjave oziroma pojasnilom z dne 8. 9. 2009 in 21. 9. 2009. Iz vsebine listinske dokumentacije, na katero se izpodbijani sklep sklicuje pod točko 4 obrazložitve, namreč izhaja, da je do osredotočenosti suma zaradi storitve kaznivega dejanja zoper obdolženca in pravno osebo prišlo šele potem, ko je davčni organ preveril vse račune in ostalo relevantno dokumentacijo. Vendar pa vseh teh aktivnosti davčni organ ni počel zaradi odkrivanja storitve obravnavanega kaznivega dejanja, ampak v skladu s svojimi pristojnostmi, ki mu jih daje Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), kot pravilno razloguje tudi prvo sodišče pod točko 5 izpodbijanega sklepa, sklicujoč se na določbe 2. in 127. člena ZDavP-2. Davčni postopek je bil v predmetnem primeru primarno namenjen ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti oziroma obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost za davčni obdobji 1. 1. 2009 do 31. 3. 2009 in od 1. 4. 2009 do 30. 6. 2009, davka od drugih prejemkov za obdobje od 1. 1. 2009 do 8. 5. 2009 in davka na motorna vozila za davčni obdobji marec in april 2009 pri zavezancu za davek R.. V zvezi s tem postopkom pa je pojasnilna in sodelovalna dolžnost obdolženca kot davčnega zavezanca upravičena. Upoštevaje navedeno, sodišče druge stopnje ne sprejema argumenta pritožnika, češ da naj bi inšpektorica že poznala ugotovitve davčnega nadzora, kar naj bi izhajalo iz predzadnjega odstavka na 4. strani zapisnika, pri čemer pritožnik te svoje ugotovitve niti ni konkretiziral. Zato je napačno stališče obrambe, da obdolženca v davčnem postopku vselej začne varovati privilegij zoper samoobtožbo. Ta privilegij v skladu z ustavnosodno prakso začne obdolženca varovati šele v trenutku, ko nastopi osredotočenost suma storitve kaznivega dejanja. V predmetnem postopku pa je ta nastopila šele po tistem, ko je obdolženec že podal svojo izjavo oziroma pojasnilo davčni inšpektorici. Tako ni mogoče trditi, da je bil davčni postopek del kazenskega postopka oziroma, da se je kazenska preiskava de facto zoper obdolženca izvajala pod krinko davčnega postopka, in bila že tedaj usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek zoper njega. Upoštevaje navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, saj dokazi katerih izločitev je bila predlagana ne predstavljajo nedovoljenih dokazov v smislu določbe drugega odstavka 18. člena ZKP.

5. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

6. Če bo za obtoženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

26.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 33488/2011
• VSL Sklep V Kp 17167/2016
• VSL Sklep V Kp 840/2019