VSC Sklep Cp 337/2017

Jedro

Pravno podlago za odločanje o odškodninski odgovornosti imetnika nevarne stvari predstavljajo določbe drugega in tretjega odstavka 131. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo P 11/2017 z dne 25. 4. 2017 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 14.825,00 EUR, ker naj bi se tožnik dne 13. 2. 2013 telesno poškodoval pri padcu po poledenelih stopnicah, ki se nahajajo v P. med stanovanjskimi bloki Na ... in H. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka kot izvajalec komunalne dejavnosti ne more odgovarjati za tožniku nastalo škodo po pravilih o tako imenovani objektivni odgovornosti. Po mnenju sodišča prve stopnje je objektivna odgovornost izjema, v primeru, ko pa stvar oziroma dejavnost ni nevarna sama po sebi, ampak takšna postane zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari zaradi tistega, ki se ukvarja z dejavnostjo, ne gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost in objektivno odgovornost, temveč za morebitno krivdno odgovornost. Stopnice same po sebi niso nevarna stvar, lahko pa takšne postanejo v primeru, da niso očiščene v zimskem času in posledično spolzke, v primeru, da lastnik stopnic pravočasno ne očisti v zimskem času. V obravnavanem primeru tako ne pridejo v poštev pravila o objektivni odgovornosti, lahko pa je podana krivdna odgovornost. Sodišče pa je ugotovilo, da tudi ni podana tako imenovana subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sodišče je namreč zaključilo, da je zavarovanec toženke s tem, ko je čiščenje spornih stopnic izvajal skladno s sprejetim Programom zimske službe Občine ... za sezono zima 2012/13, ravnal povsem v skladu s pravili stroke, zato mu kakršnekoli krivde za nastali škodni dogodek ni moč očitati. Toženka v postopku ni zatrjevala, da bi bil izvedbeni program zimske službe v Občini ... za sezono zima 2012/13 v nasprotju s pravili stroke ali Zakonom o cestah ali Pravilnikom o vrstah vzdrževanih del na javnih cestah in na nivoju rednega letnega vzdrževanja javnih cest in da bi zato zavarovanec tožene stranke moral najprej očistiti sporne stopnice in šele nato ostale površine, ker naj bi to izhajalo iz navedenih zakonskih določb. Ker je tako zavarovanec toženke ravnal v skladu s pravili stroke, za škodni dogodek, v katerem je tožnik utrpel škodo, ne odgovarja, zato je sodišče tožbeni zahtevek že po temelju zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče napačno formuliralo zavrnitev tožbenega zahtevka, glede na postavljeni tožbeni zahtevek. Iz 14. točke obrazložitve sodbe izhaja, da med dokazi, ki jih je v postopku izvedlo sodišče, ni navedenega tako imenovanega Izvedbenega programa zimske službe Občine ... za sezono zima 2012/13, na katerega se pri svoji odločitvi sklicuje sodišče. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku s tem, ko je kljub ugovoru prekluzije, podanem s strani tožeče stranke, v postopku zaslišalo pričo F. Š., in ker v dokazne namene ni opravilo predlaganega ogleda kraja škodnega dogodka. Po mnenju pritožbe je sodišče pravilno zaključilo, da se je tožnik res poškodoval na zatrjevan način dne 13. 2. 2013 na stopnicah v lasti Občine ... ter, da si je v škodnem dogodku poškodoval levo koleno. Je pa sodišče popolnoma napačno zaključilo, da v konkretnem primeru naj ne bi bila podana odškodninska odgovornost zavarovanca toženke - Občine ... za škodni dogodek z dne 13. 2. 2013. Sodišče je v izpodbijani sodbi napačno odločilo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev pravilo o objektivni odškodninski odgovornosti. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in sicer 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločitve, zakaj spolzke in poledenele stopnice naj ne bi predstavljale nevarne stvari, sploh ni obrazložilo. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla, v obravnavani zadevi stopnice, nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsa in padca. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe ni sporno, da so bile obravnavane stopnice v času škodnega dogodka spolzke in poledenele, zato ne more biti dvoma, da takšne stopnice predstavljajo nevarno stvar, hoja po takšnih stopnicah pa je glede na vse okoliščine v konkretnem primeru, hoja s povečano stopnjo nevarnosti. S tem, ko je sodišče odločilo, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno oziroma napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je tudi napačno presodilo, da v konkretnem primeru naj ne bi bila podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je dne 13. 2. 2013 padel na poledenelih stopnicah, ki niso bile očiščene, niti popeskane ali posoljene, prav tako ni bilo nobene opozorilne table, za kar je odgovorna Občina ... - zavarovanec toženke, ki kot lastnik stopnic le teh ni primerno očistila niti ni ustrezno poskrbela, da stopnice ne bi bile poledenele in spolzke, s čimer ni poskrbela za varno hojo po stopnicah. Zavarovanec tožene stranke bi moral na primeren in ustrezen način poskrbeti, da bi bile sporne stopnice, po katerih so vsak dan hodili ljudje, varne za hojo, česar pa ni storil. Tožeča stranka je mnenja, da tožena ni dokazala, da se je izvedbeni program kakorkoli izvajal. Zgolj obstoj programa, ki določa organizacijo in obseg del zimske službe, v teoriji še ne pomeni, da se takšen program izvaja tudi v praksi. Tožnik je postavil trditev, da sporne stopnice v času njegovega padca, ki se obravnava v tem postopku, niso bile očiščene in da Občina ... teh stopnic ni primerno očistila niti ni ustrezno poskrbela, da bi bile te stopnice primerne, ter varne za hojo. Vse takšne tožbene trditve je tožeča stranka postavila z vlogo z dne 24. 6. 2015, v kateri je navedla, da bi Občina ... morala spremeniti tudi prioritetni vrstni red čiščenja. Nadalje je v tej vlogi navedla, da tožena stranka urnika čiščenja obravnavnih stopnic ni predložila, ter da so bile sporne stopnice v času škodnega dogodka neočiščene, prav tako je v tej vlogi navedeno, da tožena stranka sama navaja, da čiščenje spornih stopnic ni spadalo v prvi prioritetni razred čiščenja, kar tožene stranke nikakor ne razbremenjuje odškodninske odgovornosti, saj bi morala občina ustrezno in primerno poskrbeti za čiščenje vseh javnih površin. Neresnične so navedbe, da tožnik naj ne bi zatrjeval, da je izvedbeni del program v nasprotju s pravili stroke in da bi zato zavarovanec tožene stranke moral najprej očistiti sporne stopnice in šele nato ostale površine. To izhaja iz trditvene podlage tožeče stranke. Izpodbijana sodba je tako zavzela prestrog standard glede trditvene podlage, ki jo je ponudil tožnik. V času padca so bile stopnice spolzke in poledenele, kar je tudi pravilno ugotavljalo sodišče in v sodbi potrjuje zatrjevan način padca. Glede na način uporabe spornih stopnic bi morale biti te stopnice razvrščene v prvi prioritetni razred čiščenja, in ne v četrtega, za kar pa odgovarja izključno Občina ..., ki je takšen izvedbeni program zimske službe izdelala in sestavila. Občina ... bi morala ustrezno poskrbeti za čiščenje vseh javnih površin in tudi spremeniti prioritetni vrstni red čiščenja, da bi zagotovila varnost občanov pri uporabi javnih površin. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov napačno presodilo, da naj bi zavarovanec tožene stranke, to je Občina ..., dejansko izvajala čiščenje stopnic v skladu z izvedenim programom, kar naj bi po mnenju sodišča potrdila zaslišanja B. P., F. Ž. in F. Š. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je napačna. Sodišče je v izpodbijani sodbi le delno povzelo izpovedi prič. Na podlagi izpovedi le-teh ni mogoče ugotoviti, da bi bile na dan škodnega dogodka stopnice očiščene, niti da so bile očiščene v skladu z izvedbenim programom, saj se stopnice niso prve čistile. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi bile sporne stopnice tudi na dan škodnega dogodka ustrezno očiščene v skladu s sprejetim Izvedbenim programom zimske službe, ter da ni bilo mogoče pričakovati, da bi bile stopnice zjutraj že očiščene. Na spornih stopnicah, na dan škodnega dogodka tudi ni bilo nobene opozorilne table. Sodišče prve stopnje zato ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka tožeče stranke in je zato odločitev materialnopravno napačna. Prav tako je napačna odločitev v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker naj ne bi bila podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o povzročitvi škode. Za obstanek odškodninske obveznosti morajo biti sočasno podani vsi elementi civilnega delikta: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza med prvim in drugim ter odgovornost za povzročitev škode, ki je praviloma krivdna (odgovornost po načelu krivde; prvi odstavek 131. člena OZ), izjemoma, če gre za škodo od stvari ali dejavnostjo, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, ter v drugih z zakonom določenih primerih pa objektivna (odgovornost po načelu domnevne vzročnosti; drugi in tretji odstavek 131. člena OZ).¹

6. Glede na podana zakonska določila, pomembna za odločitev v obravnavani zadevi sodišče druge stopnje najprej navaja, da je pritožba v zvezi s tem, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo tako imenovane subjektivne odgovornosti tožene stranke neutemeljena, sodba sodišča pa je materialnopravno pravilna. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zavarovanka tožene stranke izvajala svojo komunalno dejavnost čiščenja po planu kot je to določen v sprejetem Izvedbenem programu zimske službe Občine ... za sezono zima 2012/13. Zavarovanec je ravnal povsem v skladu s pravili stroke, ko je opravljal čiščenje po sprejetih prioritetnih razredih, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sporne stopnice spadajo v četrti prioritetni razred in je zato zavarovanec tožene stranke pravilno deloval, ko je najprej pristopil k čiščenju površin, ki spadajo v prvi prioritetni razred, nato pa je, vendar šele po sedmi uri, to je po padcu toženca pristopil tudi k izvajanju čiščenja tega dela spornih stopnic. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z obstojem oziroma neobstojen krivdne odgovornosti upoštevalo vso trditveno podlago, kot jo je v zvezi s krivdno odgovornostjo navedla tožeča stranka. Pri tem niso utemeljene pritožbene trditve, da je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 24. 6. 2015 navajala, da je tožnike v tej vlogi zatrjeval, da je Izvedbeni program v nasprotju s pravili stroke in da bi zato zavarovanec tožene stranke moral najprej očistiti sporne stopnice in šele nato ostale površine. Senat sodišča druge stopnje se je seznanil z vlogo te stranke, ki se nahaja v sodnem spisu od listovne št. 91 do 94, vendar tudi po pregledu te vloge, ki je sicer bila podana po prvem naroku za glavno obravnavo, ni mogoče v teh navedbah najti trditve, da je ta plan napravljen v nasprotju s pravili stroke ali Zakona o cestah ali Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega letnega vzdrževanja javnih cest in da bi zato tožena stranka morala najprej očistiti sporne stopnice in šele nato ostale površine, ker naj bi to izhajalo iz prej omenjenih zakonskih določil. Glede na obrazloženo je zato pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da predloženi Izvedbeni program zimske službe v Občini ... za sezono zima 2012/13 (v prilogi B6) potrjuje navedbe toženke, da je bila za čiščenje spornih stopnic zadolžena občina, da se je čiščenje javnih površin in drugih javnih površin izvajalo v štirih prioritetnih razredih, da so sporne stopnice šele četrti prioritetni razred, da se čistijo ročno, medtem ko se prednostno čistijo pločniki, prehodi za pešce okrog šole in zdravstvenega doma in se posipajo s soljo, drobljencem ali posipno mešanico, vendar pa se je tožena stranka držala izvedbe tega programa, kar kaže na to, da je tako zavarovanec tožene stranke ravnal v skladu s pravili stroke in zato za škodni dogodek, v katerem je tožnik utrpel škodo, ne odgovarja po pravilih o subjektivni odškodninski odgovornosti in je zato pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 131. člena OZ, ker je iz teh razlogov sodišče odločilo, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, to pa zato, ker tožeča stranka ni dokazala, da so istočasno podani vsi elementi civilnega delikta in sicer da ni šlo za nedopustno - protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke.

7. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da takrat, ko je po stopnicah hodil in tudi padel tožnik le-te niso bile očiščene, na njih je bil sneg, spodaj so bile poledenele, saj je tega dne bila temperatura v Občini ... pod ničlo in je navedenega dne tudi snežilo, kar vse potrjuje, da so tega dne bile stopnice spolzke in poledenele, kot je to zatrjeval tožnik in so to potrdile tudi v tej zvezi zaslišane priče, pa je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer prej omenjene določbe OZ, da gre v obravnavanem primeru za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, da so podani elementi tako imenovane objektivne odškodninske odgovornosti (odgovornost po načelu domnevne vzročnosti - drugi in tretji odstavek 131. člena OZ). V tej zvezi sodišče ni navedlo primerov iz sodne prakse, iz katerih naj bi izhajal restriktiven pristop pri določanju nevarne stvari kot tudi nevarne dejavnosti. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi zavarovanec tožene stranke v zvezi z izvajanjem zimske službe ravnal protipravno. Tako bi sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava lahko zaključilo, da neočiščene stopnice v zimskem stanju, ki so posledično spolzke pomenijo nevarno stvar, hoja po njih pa nevarno dejavnost in bi uporabilo pravila o objektivni odškodninski odgovornosti. Ker tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je za stanje poledenelosti in spolzkosti stopnic subjektivno odgovorna tožena stranka, se tako izkaže, da bi sodišče prve stopnje moralo v konkretnem primeru uporabiti pravila o objektivni odškodninski odgovornosti. Le v primerih, ko določena stvar ali dejavnost, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti, ne pa pravila o objektivni odškodninski odgovornosti, vendar le, če tožeča stranka najprej poda ustrezne trditve in nato še dokaže nedopustno ravnanje odgovorne osebe.² Ker tako po zaključku sodišča prve stopnje ni izkazano, da bi do poledenelosti in zasneženosti in spolzkosti stopnic prišlo zaradi krivdnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, bi se po stališču sodne prakse moralo ukvarjati z materialnopravnim vprašanjem ali v danem primeru takšne stopnice pomenijo, da je izpolnjen pravni standard o obstoju nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, za katero pa po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti odgovarja imetnik nevarne stvari, to pa je v konkretnem primeru zavarovanec tožene stranke.

8. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožeče stranke, ko v tem delu izpodbija odločitev sodišča prve stopnje utemeljena in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki opredeljuje tako imenovano objektivno odškodninsko odgovornost in je bilo zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (sodišče tudi ni ugotavljalo s strani tožene stranke zatrjevanega soprispevka tožeče stranke). Glede na naravo stvari in okoliščine primera pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti te pomanjkljivosti in je zato razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S prvič obravnavanim dejanskim stanjem v zvezi z ugotavljanjem objektivne odškodninske odgovornosti in soprispevka tožnika s strani sodišča druge stopnje, bi bila pravdnima strankama kršena ustavna pravica do pritožbe. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 355 ZPP, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

9. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno ugotoviti dejansko stanje za uporabo materialnega prava o obstoju odškodninske odgovornosti po drugem in tretjem odstavku 131. člena OZ - odgovornost po načelu domnevne vzročnosti in odgovoriti tudi na s strani tožene stranke zatrjevani soprispevek tožnika (člen 171 OZ). Sodišče naj odloči v mejah zahtevka kot se glasi po tožbi in dopolnitvi.

10. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (člen 165 ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tako tudi sodba VS RS II Ips 260/2016 z dne 29. 6. 2017.
² Primerjaj sodbo VS RS II Ips 297/2011 z dne 30. 5. 2013, VSL sklep II Cp 854/2012 z dne 9. 1. 2013, sodbo SVS RS II Ips 198/2006 z dne 13. 11. 2008.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 372/2016
• VSL sodba II Cp 2016/2011
• VSC Sodba Cp 68/2018