VSC Sodba Cpg 119/2017

Jedro

Tožena stranka ima tako zaradi odstopa od pogodbe enake pravice kot pri razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve pogodbe. Torej pravice kot te določa 111. člen OZ in drugi odstavek 8. člena med pravdnima strankama sklenjene Pogodbe, kar pomeni, da ima tožena stranka, ki je pogodbo izpolnila in tožeči stranki plačala za neizvedena dela, pravico do vrnitve plačanih zneskov. Prav tako ima pravico do plačila obresti od dneva, ko je tožeča stranka plačila prejela, kakor to utemeljeno uveljavlja tožena stranka z nasprotno tožbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani točki III. in IV. izreka spremeni tako, da sedaj glasi:

"1. Tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi se ugodi in je tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna plačati toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi znesek 18.838,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.000,00 EUR od 9. 7. 2009 dalje do plačila, od zneska 3.279,60 EUR od 7. 8. 2009 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR od 20. 3. 2010 dalje do plačila, od zneska 3.000,00 EUR od 29. 4. 2010 dalje do plačila in od zneska 6.559,20 EUR od 5. 1. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo.

2. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi povrniti 3.746,25 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila."

II. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna povrniti toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi 1.358,54 EUR pritožbenih stroškov, v 15. dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožeča stranka) zaradi plačila 14.359,20 EUR s pripadki (točka I. izreka) in toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožena stranka) naložilo plačilo 3.063,35 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi zaradi plačila 18.838,80 EUR s pripadki (točka III. izreka) in toženi stranki naložilo plačilo 1.223,05 EUR pravdnih stroškov tožeči stranki (točka IV. izreka).

2. Sodišče prve stopnje je glede tožbenega zahtevka tožeče stranke po tožbi zaključilo, da je tožena stranka tožeči stranki za opravljeno delo že plačala znesek 18.938,80 EUR, tožeča stranka pa del, ki se jih je zavezala s pogodbo ni izvedla do konca, ker je tožena stranka pred tem odstopila od pogodbe, zato do plačila razlike do celote pogodbene vrednosti v vtoževanem znesku 12.559,20 EUR ni upravičena (točka 50 obrazložitve). Prav tako ni upravičena do plačila zatrjevanih dodatno naročenih del in zaračunanega zneska 1.800,00 EUR, ker teh tožeča stranka ni dokazala (točka 49 obrazložitve). Kot dodatni argument za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke po tožbi je sodišče prve stopnje navedlo še, da je tožena stranka tožeči stranki po pogodbi plačala celo več kot je bila dolžna (točka 52 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnila z napako.

3. Glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi tožene stranke pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi bila tožena stranka v skladu z 8. členom Pogodbe (B 30) upravičena terjati vračilo plačanih zneskov le v primeru, če bi do toženčevega odstopa od pogodbe prišlo zaradi neizpolnitve ne pa tudi v primeru, ko je tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti z napako, četudi je delo neuporabno in je tožena stranka utemeljeno odstopila od pogodbe. Obrazložilo je, da po določbi 638. člena OZ nima pravice terjati vračila plačanih zneskov, saj si takšne pravice tožena stranka ni izposlovala za primer neuporabnosti izvedenega dela s pogodbo. Temu posledično pa v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 111. člena OZ, saj je bilo delo (delno) opravljeno, vendar nekvalitetno. Po določbi 111. člena OZ ima pravico do vračila le tista stranka, ki je nekaj dala, ne da bi v zameno kaj prejela, kar pa ne velja v konkretnem primeru (točka 54 obrazložitve). Trditev o tem, da bi bila tožeča stranka z opravljenim plačilom neupravičeno obogatena, tožena stranka pa prikrajšana, da tožena stranka ni postavila. Prav tako pa da ni trdila, da je plačala zato, da bi se izognila sili niti, da si je zadržala pravico terjati plačano nazaj, niti ni trdila, da ji je nastala škoda zaradi ravnanja tožeče stranke (točka 56 obrazložitve).

4. Tožeča stranka se zoper izdano sodbo ni pritožila.

5. Tožena stranka pa s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki III. in IV. izreka, to je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zaradi vrnitve plačanega zneska 18.838,80 EUR s pripadki. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodi v celoti s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka vztraja, da je imela v konkretnem primeru izpolnitev tožeče stranke takšne napake, da je bila za toženo stranko neuporabna in gre posledično z vidika tožene stranke za neizpolnitev. To po mnenju pritožnika izhaja tudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik povzema v pritožbi. Ker ima med pravdnima strankama sklenjena pogodba naravo podjemne pogodbe in s tem obligacijo uspeha, predmet podjemnikove obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja, da bi končal posel ampak šele končni rezultat. Zaradi tega ima tožnik kot podjemnik pravico zahtevati plačilo za opravljen posel oziroma delo samo, če je dosegel končni rezultat, torej če je opravil posel in s tem tožencu kot naročniku omogočil, da uresniči svoj končni interes zaradi katerega je sklenil podjemno pogodbo. Ker tožnik v obravnavanem primeru končnega interesa toženca (izdelava primerne in strokovne projektne dokumentacije za potrebe izgradnje solidnega, stabilnega in varnega objekta) ni dosegel, toženec pa je zaradi tega odstopil od pogodbe, tožnik nima pravice do plačila za opravljeno delo in toženec z nasprotno tožbo utemeljeno zahteva, da mu tožnik v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena OZ in 8. člena Pogodbe vrne že plačani znesek 18.838,80 EUR s pripadki. Tožena stranka vztraja, da ker ima izdelava projektne dokumentacije takšne napake, da je delo neuporabno in je imel v skladu z določbo 638. člena OZ toženec pravico odstopiti od pogodbe ne da bi zahteval odpravo napak, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, upoštevaje določbe OZ, ki urejajo pravne posledice odstopa od pogodbe v 627. in 638. členu, ima pravico do povrnitve škode in po določbi drugega odstavka 111. člena OZ pravico do vrnitve tistega, kar je dala, to je do vrnitve plačanih zneskov, kar je splošna posledica razvezane pogodbe in so drugačni materialno pravni zaključki sodišča prve stopnje zmotni.

6. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

7. Pristojnost za odločanje v tej zadevi je bila prenesena na Višje sodišče v Celju s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1055/2017 z dne 12. 5. 2017 na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih (ZS).

8. Pritožba je utemeljena.

9. Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala vrnitev toženi stranki plačanih zneskov po Pogodbi sklenjeni med pravdnima strankama v višini 18.838,80 EUR s pripadki. Zatrjevala je, da je zaradi malomarnega, pomanjkljivega in nestrokovno opravljenega dela tožeče stranke, iz razlogov na strani tožeče stranke, odstopila od pogodbe, da je zaradi napak v projektni dokumentaciji, ki jih tožnik kljub opozorilom ni odpravil, delo zanjo brez vrednosti in ga ni dolžna plačati, ker ne omogoča gradnje solidnega, stabilnea in varnega objekta brez napak, zato ne gre za izpolnitev z napako, temveč za neizpolnitev. Kot materialno pravno podlago zahtevka je navajala določbo 8. člena Pogodbe in določbo drugega odstavka 111. člena OZ.

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Zaključilo je, da je toženec upravičen terjati vračilo plačanih zneskov le v primeru, če je do toženčevega odstopa od pogodbe prišlo zaradi neizpolnitve na strani tožeče stranke ne pa tudi v primeru, če je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost z napako, četudi bi bila ta takšna, da je delo neuporabno. V tem primeru, torej v primeru, da ima izvedeno delo takšno napako, da je delo neuporabno, pa da ima tožena stranka sicer pravico do odstopa od pogodbe, ne da bi zahtevala odpravo napak, kot tudi pravico do povračila škode in to skladno z določbo 638. člena OZ, nima pa pravice terjati vračilo plačanih zneskov, ker da si takšne pravice tožena stranka ni izposlovala za primer neuporabnosti izvedenega dela s pogodbo. Temu posledično da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe 111. člena OZ, saj je bilo delo delno opravljeno, vendar ne kvalitetno. Po določbi 111. člena OZ da ima pravico do vračila le tista stranka, ki je nekaj dala, ne da bi v zameno kaj prejela, kar pa ne velja v konkretnem primeru (točka 54 obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialno pravno zmotna.

12. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožeča stranka s pogodbo zavezala izdelati IDZ, pridobiti projektne pogoje, soglasja gradbenega dovoljenja in izdelavo projektne dokumentacije v obsegu PGD, PZI, PID ter POV za objekt tožene stranke, za znesek 26.165,00 EUR (brez DDV). Tožena stranka pa se je zavezala pogodbeni znesek plačati v obrokih in sicer 20 % po pridobitvi projektne dokumentacije, 40 % po oddaji PGD projektne dokumentacije, 20 % po pridobitvi gradbenega dovoljenja in 20 % po oddaji PZI, v roku 15 dni od prejema in potrditve računa. Tudi ni bilo sporno, da je tožena stranka tožeči stranki za opravljeno delo že plačala znesek 18.838,80 EUR v zneskih in datumih, kot jih v nasprotni tožbi navaja tožena stranka.

13. Kot je iz izvedenih dokazov in trditev pravdnih strank ugotovilo sodišče prve stopnje in to pritožbeno povzema tudi tožena stranka, pa tožeča stranka pogodbeno dogovorjene projektne dokumentacije ni izdelala v celoti (glej točko 50 obrazložitve izpodbijane sodbe), izdelana projektna dokumentacija pa je imela takšne pomanjkljivosti, ki so imele za posledico projektiranje objekta, ki ni stabilen in varen ter takšno povečanje stroškov gradnje kleti, da njena gradnja ne bi bila ekonomsko opravičljiva. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka k pripravi projektne dokumentacije pristopila nestrokovno, saj pred izdelavo projektne dokumentacije PGD ni pridobila geološkega poročila, čeprav sta lokacija in geotehnična zahtevnost objekta po mnenju izvedencev terjala opravo geoloških raziskav terena in pridobitev geološkega (geomehanskega) poročila. To poročilo pa, kot je pojasnil sodni izvedenec, vsebuje vhodne podatke za nadaljnje projektiranje. Ker teh podatkov ni bilo, gradnja kleti upoštevajoč strukturo tal ni bila pravilno projektirana, saj se je po pridobitvi geološkega poročila pokazalo, da bi pravilno projektiranje, usklajeno z geološkim poročilom, povzročilo močno povečanje stroškov gradnje (točka 33 obrazložitve) tako da gradnja ni bila več rentabilna. Potreben pa je bil tudi nov statični izračun.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo,da je tožena stranka na podlagi s strani tožeče stranke izdelane PGD dokumentacije sicer pridobila gradbeno dovoljenje, vendar je ugotovilo tudi, da namen PGD dokumentacije ni samo pridobitev gradbenega dovoljenja, temveč pridobitev gradbenega dovoljenja za objekt, ki je soliden in varen, teh karakteristik pa PGD načrt gradbenih konstrukcij tožeče stranke ne dosega. Tožena stranka je zato odstopila od izgradnje kleti, za izgraditev objekta pa je morala pridobiti novo projektno dokumentacijo in spremembo gradbenega dovoljenja.

15. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka z dopisom z dne 8. 3. 2011 z utemeljenim razlogom odstopila od pogodbe sklenjene s tožečo stranko, saj do tedaj opravljeno delo ni bilo opravljeno kvalitetno, temveč tako, da delo tožeče stranke ni uporabno z vidika solidnosti, stabilnosti in varnosti objekta (točka 39 obrazložitve).

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da tožena stranka projektne dokumentacije tožeče stranke za izgradnjo objekta praktično ni uporabila, saj je bil objekt (razen načrta rušitve obstoječega objekta), zasnovan povsem na novo, na podlagi spremenjenega gradbenega načrta, projekt zanj pa je izdelal drug izvajalec in pri tem ni uporabil dela tožeče stranke.

17. Sodišče prve stopnje je med pravdnima strankama sklenjeno Pogodbo (priloga B 30) in iz nje nastalo razmerje med pravdnima strankama pravilno opredelilo kot pogodbo o delu urejeno v določbah 619. do 648. člena OZ. Pravilno je obrazložilo, da je pri vprašanju pravilne izpolnitve izhajati iz končnega rezultata opravljenega dela ter da je delo pravilno opravljeno, če ima končni rezultat tega dela lastnosti, ki sta jih stranki določili s pogodbo in lastnosti, ki jih določajo pravila gradbeno projektantske stroke (točka 10 obrazložitve). Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da namen PGD dokumentacije ni samo pridobitev gradbenega dovoljenja, temveč pridobitev gradbenega dovoljenja za objekt, ki bo soliden, stabilen in varen (točka 36 in 37 obrazložitve).

18. Glede na vse navedeno pa je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča zmotno materialno pravno zaključilo, da tožena stranka nima pravice terjati vračilo tožeči stranki plačanih zneskov, ker da si tožena stranka takšne pravice ni izposlovala za primer neuporabnosti izvedenega dela s Pogodbo in da temu posledično ni mogoče uporabiti določbe 111. člena OZ, saj da je bilo delo (delno) opravljeno, vendar nekvalitetno, po določbi 111. člena OZ pa, da ima pravico do vračila le tista stranka, ki nekaj da, ne da bi v zameno kaj prejela, kar pa da ne velja v tem primeru. Materialno pravno zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi po določbi 638. člena OZ lahko tožena stranka zahtevala le povrnitev škode ne pa tudi vračila plačanih zneskov.

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da (delno) izvedeno delo za toženo stranko ni bilo uporabno in da je tožena stranka zato utemeljeno odstopila od pogodbe. Če pa prizadeta stranka uresniči pravico odstopiti od pogodbe zaradi stvarnih napak izvedenih del, nastane pravno stanje neizpolnitve pogodbene obveznosti v najožjem pomenu in ima tožena stranka pravico zahtevati povrnitev škode v skladu z drugim odstavkom 239. člena OZ in 111. členom OZ (učinki razvezane pogodbe).¹ Kot utemeljeno vseskozi uveljavlja tožena stranka torej ne gre za izpolnitev pogodbene obveznosti, temveč je tako nepravilno izpolnitev šteti za neizpolnitev. Tožena stranka ima tako zaradi odstopa od pogodbe enake pravice kot pri razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve pogodbe. Torej pravice kot te določa 111. člen OZ in drugi odstavek 8. člena med pravdnima strankama sklenjene Pogodbe², kar pomeni, da ima tožena stranka, ki je pogodbo izpolnila in tožeči stranki plačala za neizvedena dela, pravico do vrnitve plačanih zneskov (drugi odstavek 111. člena OZ). Prav tako ima pravico do plačila obresti od dneva, ko je tožeča stranka plačila prejela (peti odstavek 111. člena OZ), kakor to utemeljeno uveljavlja tožena stranka z nasprotno tožbo, pri čemer plačani zneski in datumi plačil med pravdnima strankama niso bili sporni, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (točka 53 in 50 obrazložitve).

20. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe v nasprotju s svojimi ugotovitvami, da ima delo tožeče stranke (izdelana projektna dokumentacija) takšne napake, da za toženo stranko ni uporabno, ugotovilo, da naj bi bilo to delo vredno skupno z DDV 13.920,00 EUR, pri čemer se je sklicevalo na izvedensko mnenje K. .J. in zapisalo, da je sodna izvedenka pojasnila, da je tožeča stranka upravičena do takšne vrednosti opravljenih del, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri tem očitno spregledalo, da je izvedenka podala oceno vrednosti izdelane projektne dokumentacije ob predpostavki, da je vsa projektna dokumentacija pravilno in popolno izdelana, kakor je to jasno zapisano v točki 6.10. na strani 17 izvedenskega mnenja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela izdelana projektna dokumentacija takšne napake, da za toženo stranko ni bila uporabna, je po sodišču prve stopnje ugotovljena vrednost opravljenih del tožeče stranke nepravilna in neutemeljena in je slediti toženi stranki, ki je vseskozi zatrjevala, da izdelana projektna dokumentacija za njo ni imela nobene vrednosti. To pa dokazuje tudi dejstvo, da je tožena stranka morala za izgradnjo objekta izposlovati spremenjeno gradbeno dovoljenje na podlagi projektne dokumentacije, ki jo je izdelal drugi izvajalec.

21. Po navedenem je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v točki III. in IV. izreka spremenilo tako, da je zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi glede plačila zneska 18.883,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izreka te sodbe v celoti ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

22. Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu je moralo pritožbeno sodišče znova odločati tudi o pravdnih stroških nastalih v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi. Ker je tožena stranka z zahtevkom po nasprotni tožbi v celoti uspela, je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve nastalih pravdnih stroškov po specificiranem stroškovniku, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Pravdni stroški znašajo 3.746,25 EUR in sicer nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT 510,90 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT 471,60 EUR, pavšal po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, polovica stroškov izvedenskega mnenja 1.956,20 EUR (druga polovica je bila toženi stranki priznana že v izreku pod točko 2 izpodbijane sodbe) in sodna taksa za postopek po nasprotni tožbi 567,00 EUR.

23. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov v odmerjenem znesku 1.358,54 EUR in sicer nagrada po tar. št. 3210 ZOdvT 628,80 EUR in pavšalni stroški po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, povečano za 22 % DDV in sodna taksa za pritožbo v višini 567,00 EUR. Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z ZOdvT in ZST-1.

24. Tožeča stranka je dolžna pravdne in pritožbene stroške toženi stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Glej VS RS sodba in sklep II Ips 228/2015.
² Drugi odstavek 8. člena Pogodbe (glej prilogo B 2 k list. št. 186a spisa) določa: "V primeru, da naročnik razdre pogodbo zaradi neizpolnjevanja obveznosti izvajalca, ima pravico od njega zahtevati plačilo storjene škode in vračilo vplačanih zneskov s pripadajočimi obrestmi."

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 938/2005
• VSL sodba I Cp 753/2000
• VSL sodba in sklep I Cp 345/2001