VSC Sodba Cp 303/2017

Jedro

Če izvajalec redno opravlja svojo komunalno dejavnost, ne odgovarja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 105/2017 z dne 6. 4. 2017 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi tožena stranka bila tožniku dolžna plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 20.120,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke ni neredno opravljal svoje službe storitev komunalnih dejavnosti (163. člen OZ), prav tako pa je še ugotovilo, da tožeča stranka, na katerem je bilo dokazno breme za to, da dokaže vse elemente krivdne odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ ni uspela dokazati nastanka škodnega dogodka, kakor tudi ne protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje namreč zaključilo, da tožnik ni dokazal nastanka škodnega dogodka, saj bi tožnik moral dokazati, da je bil pločnik umazan dne 24. 9. 2011. Tudi fotografiji na l. št. A 49, A 50 spisa, ki sta bili posneti več kot leto dni po škodnem dogodku ne izkazujeta zatrjevane umazanosti pločnika na dan škodnega dogodka. Poleg tega pa niti tožeča stranka niti kateri koli drugi občan o zamazanosti ceste in pločnika ni obvestil kogarkoli. Ker je na tožeči stranki dokazno breme, da dokaže potek in nastanek škodnega dogodka, na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče ne more s stopnjo prepričanja zaključiti, da je prišlo do škodnega dogodka na način in na mestu, kot to zatrjuje tožnik, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo tudi zaradi tega, ker tožnik ni dokazal, da sta bila cesta in pločnik na dan dogodka umazano z blatom, niti da zavarovanec tožene stranke blata ne bi odstranil, po tem, ko bi bil o njem obveščen, zato tudi protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke ni podana. Tožbeni zahtevek je zato v celoti zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče zmotno ocenjevalo in sprejelo napačen zaključek, da naj tožeča stranka ne bi z gotovostjo izkazala, da je prišlo do škodnega dogodka na način in na mestu, kot to zatrjuje tožnik. Prvostopno sodišče je zapisalo, da iz izvida S. izhaja le to, da je bil tožnik na pregledu. Temu ni tako, saj je bil tožnik pri svojem zdravniku že 26. 9. 2011. Tožnik je vseskozi zatrjeval, kako je prišlo do škodnega dogodka in je tudi jasno pokazal oziroma natančno opredelil lokacijo, kjer je do škodnega dogodka prišlo. Kakšnega dokaza, ki bi omajal tožnikovo izpoved, sodišče ni izvedlo in ga tožena stranka ni predlagala. Zmotno je sodišče odločilo, da na podlagi vsebine dnevnika pregleda ceste in izpovedi prič XX. in YY., ki nista potrdila zamazanosti ceste z blatom, tožnik ni dokazal, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevani način. Iz dnevnika pregleda ceste izhaja le podatek, da je bila cesta pregledana dne 22. 9. 2011, torej dva dni pred poškodbo tožnika in da na cesti ni bilo posebnosti. Iz tega zapisnika pa ni izkazano kaj se je dogajalo na cesti od 22. 9. 2011, pa do poškodbe tožnika. Priča YY. je potrdil vsebino zapisnika le za dan 24. 9. 2011, priča M. pa se ni spomnila, da bi na cesti oziroma pločniku kdajkoli opazil nanos zemlje in je tudi izpovedal, da stanja izhajajočega iz predložene mu fotografije, ni nikoli opazil. Ta priča tudi ni izpovedala kje se je nahajala na dan škodnega dogodka. Fotografije izkazujejo le kraj dogodka. Dejstvo, da tožnik ni o nezgodi nikogar obvestil ne pomeni, da do nezgode ni prišlo. Tožnik se ni ukvarjal s tem, komu naj to prijavi, temveč le z lastno poškodbo. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali šteje izpoved tožnika o nastanku škodnega dogodka za neverodostojno. Po mnenju pritožbe je odločitev sodišča prve stopnje, obrazložena v 20. točki obrazložitve napačna. Zavarovanec tožene stranke bi moral glede na določilo petega odstavka 5. člena ZCes-1 brez odlašanja odstraniti vso blato s cestišča in zato se ne more sodišče sklicevati na to, da je dovolj, da je zavarovanec tožene stranke dvakrat tedensko pregledoval lokalne ceste. Koncesijska pogodba bi zato morala biti spremenjena v skladu s spremembo zakona, prav tako tudi Standard vzdrževanja občinskih javnih cest. Iz tega Standarda pa izhaja, da bi moral zavarovanec tožene stranke najmanj dvakrat tedensko pregledovati cesto, kar bi glede na določilo ZCes-1 pomenilo, da mora opraviti preglede večkrat, ne samo dvakrat. Prvostopno sodišče ni ravnalo v skladu z napotki sodišča druge stopnje. Zato tožeča stranka predlaga, da se tej pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kajti sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik ni s svojimi zatrjevanji in tudi ne s svojo lastno izpovedjo uspel dokazati nastanka škodnega dogodka in tudi ne umazanosti pločnika z blatom, kakor je to zatrjeval v tožbi. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja ali je tožnik uspel dokazati škodni dogodek, kot eden od elementov subjektivne krivdne odgovornosti zaslišalo tožnika, dve priči, ter vpogledalo v listinske dokaze. Te dokaze je tudi dokazno ocenilo (8. člen ZPP) in je zaključilo, da sta priči izpovedali, da je zavarovanec tožene stranke redno opravljal preglede lokalne ceste in da iz zapisnika ne izhaja, da bi bilo na pločniku blato, kar bi pomenilo umazanost tega pločnika. Tega blata na pločniku ni videl nihče od zaslišanih, niti na dan škodnega dogodka niti kasneje. Iz izvida S. izhaja le-to, da je tožnik padel in se poškodoval. Sodišče se sicer izrecno ni opredelilo do tega ali je izpoved tožnika neverodostojna, vendar je na podlagi dokazne ocene drugih izvedenih dokazov ocenilo, da tožnikova izpoved ne potrjuje dejstva nastanka škodnega dogodka označenega dne in tudi ne umazanosti pločnika z blatom. Dejansko stanje je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, in ta pritožbeni razlog ni podan (člen 353 ZPP).

6. Prav tako ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke kot izvajalec poslov splošnega pomena, torej kot izvajalec komunalne ali druge podobne dejavnosti ni kršil določbe 163 OZ, saj je redno opravljal svoje storitve, kot mu je to narekovala sklenjena koncesijska pogodba, kakor tudi Standard. Redno vzdrževanje izhaja iz zapisnika o ogledu. Prej omenjene določbe zavarovancu tožene stranke ne narekujejo, da bi moral večkrat kakor dvakrat na teden opravljati pregled ceste in s tem tudi spornega pločnika. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do petega odstavka 5. točke ZCes-1 in je zaključilo, da bi zavarovanec tožene stranke res moral nemudoma pristopiti k zavarovanju ali odstranitvi blata, vendar le v primeru, če bi na to bil opozorjen. Ker takšnega opozorila ni bilo niti s strani tožnika niti s strani kogarkoli drugega, tožeča stranka zato neutemeljeno in prestrogo zahteva od zavarovanca tožene stranke in od sodišča, da ugotovi, da bi moral zavarovanec tožene stranke kot izvajalec komunalne dejavnosti večkrat kakor dvakrat tedensko opraviti ogled lokalnih cest in da bi moral vsak trenutek, torej tudi mimo te zavezanosti pregledovati cesto nepretrgoma. Kaj takšnega ne izhaja iz omenjene določbe ZCes-1 in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni kršil dolžnega standarda izvajanja komunalne dejavnosti kot mu jo narekuje Koncecijska pogodba in Standard in da teh dolžnosti ni kršil. Zato tudi ni podana protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke kot enega od elementov za dokazovanje krivdne odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ in po 163. členu OZ.

7. Obrazložitev sodišča prve stopnje, obrazložena v 20. točki obrazložitve je zato jasna in ni podana bistvena kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do sklicevanja tožeče stranke, da bi moral po ZCes-1 zavarovanec tožene stranke brez odlašanja, s ceste odstraniti vse ovire ali druge posledice in da bi moral opraviti preglede cest večkrat dnevno. Takšen pregled in zavarovanje bi moral zavarovanec opraviti v primeru, če bi bil s strani občanov ali na kakršen koli drugi način seznanjen, da so na cesti prisotne ovire (tudi blato). V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje tudi sprejelo pravilno odločitev, da tožnik ni dokazal, da sta bila cesta in pločnik na dan škodnega dogodka umazana z blatom in da zato tudi zavarovanec tožene stranke ni bil nemudoma dolžan tega blata odstraniti in da s tem ni podana protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke kot enega od elementov zatrjevane subjektivne krivdne odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ. Teh dejanskih ugotovitev, da tožnik ni uspel dokazati obstoja umazanosti pločnika z blatom, pritožba izrecno niti ne izpodbija, zato je v tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno sprejelo zaključek, da tožena stranka ni ravnala protipravno, saj obstoj umazanosti z blatom ni dokazan in zato tožena stranka ni bila nemudoma dolžna ukrepati, temveč je njeno poslovanje ostalo strokovno tudi v okviru dvakrat tedensko opravljenih pregledov lokalnih cest.

8. Tako se ob reševanju pritožbe tožeče stranke izkaže, da tožnik glede na pravila o trditvenem in dokaznem bremenu za krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke ni uspel dokazati nastanka škodnega dogodka v tožbi omenjenega dne in na v tožbi omenjen način in s tem ni dokazal nastanka škodnega dogodka. Tudi po pravilih o dokaznem bremenu ta stranka ni uspela dokazati protipravnosti ravnanja tožene stranke in je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna, ker je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke že po temelju. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot že obrazloženo se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere opozarja pritožba, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 717/2013
• Sodba U 473/2003
• VSL sodba II Cp 1490/2009