VSC Sklep in sodba Cp 339/2017

Jedro

Nadomestilo za uporabo po drugem odstavku 72. člena ZDen se določa tudi po "hipotetični najemnini".

Izrek

I. Pritožbi prvo, drugo, tretje in četrto tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I. izreka v celoti razveljavi, v točki II. se razveljavi glede prvo tožeče stranke A. S. do 1/3 izreka, glede drugo tožeče stranke A. F. do 1/9 izreka, glede R. F. do 1/9 izreka in glede G. F. do 1/9 izreka ter glede točke III. izreka v celoti ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pritožba peto tožeče stranke se zavrne in se v tem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, pritožbi prvo tožene stranke se delno ugodi tako, da se v prvem odstavku pod točko II. izreka v tem delu razveljavi del izreka, ki se glasi: "vse v roku 15 dni in pod izvršbo", pritožbi se ugodi glede točke III. izreka in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se vrne v ponovno odločanje, v še preostalem izpodbijanem delu pa se ta pritožba kot neutemeljena zavrne in se v tem izpodbijanem delu sodba potrdi. Pritožbi drugo, tretje in četrto tožene stranke se delno ugodi tako, da se v izreku sodbe v drugem odstavku točke II. izreka besedilo "dalje do plačila" nadomesti z datumom "do 7. 10. 2016" pritožbi te tožene stranke se glede točke III izreka sodbe ugodi in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje, v še preostalem izpodbijanem delu pa se ta pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo P 416/2016 z dne 1. 12. 2016 je sodišče prve stopnje najprej razsodilo, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke A. S. do prvo tožene stranke P. d.d. - v stečaju, do 1/3 zneska 80.746,79 EUR, tožeče stranke A. F. do prvo tožene stranke P. d.d. - v stečaju, do 1/9, R. F. do prvo tožene stranke P. d.d. - v stečaju, do 1/9 zneska 80.746,79 EUR in G. F. do prvo tožene stranke P. d.d. - v stečaju, do 1/9 zneska 80.746,79 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 1994 do plačila, pod izvršbo. Drugo tožena stranka Občina A., tretje tožena stranka Občina B. in četrto tožena stranka Občina C. so dolžne nerazdelno solidarno plačati tožeči stranki A. do 1/3 zneska 7.844,18 EUR, tožeči stranki A. F. do 1/9 zneska 7.844,18 EUR, tožeči stranki R.F. do 1/9 zneska 7.844,18 EUR in tožeči stranki G. F. do 1/9 zneska 7.844,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 1994 do plačila, in še zahtevane zakonske zamudne obresti od prisojenih 27.018,86 EUR od 20 .8. 1994 do plačila, pod izvršbo. Tožene stranke so dolžne nerazdelno plačati prvo tožeči stranki 1/3, drugo tožeči stranki, tretje tožeči stranki in četrto tožeči stranki pa vsaki po 1/9 pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15 dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo, se kot neutemeljen v celoti zavrne. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke C. d.o.o. do prvo tožene stranke P. d.d. - v stečaju, v višini 80.746,79 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. V presežku se zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke C. d.o.o. do P. d.d. - v stečaju, še za zakonske zamudne obresti od zneska 80.746,79 EUR za čas od 20. 8. 1994 do 6. 10. 2010, zavrne kot neutemeljen. Drugo tožena stranka Občina A., tretje tožena stranka Občina B in četrto tožena stranka Občina C. so dolžne solidarno nerazdelno plačati tožeči stranki C. d.o.o. še znesek 7.844,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2010 dalje do plačila, in zakonske zamudne obresti od zneska 27.018,86 EUR od 7. 10. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. V presežku, to je še do drugo tožene stranke Občine A., tretje tožene stranke Občine B. in četrto tožene stranke Občine C. zahtevano solidarno nerazdelno plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.844,18 EUR za čas od 20. 8. 1994 do 6. 10. 2010, in od zneska 27.018,86 EUR za čas od 20. 8. 1994 do 6. 10. 2010, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. v točki III. izreka pa je sodišče prve stopnje odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je s sedaj izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku peto tožeče stranke, katerega je le-ta podala v ponovljenem postopku na prvi stopnji. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek preostalih tožečih strank, saj je ugotovilo, da te tožeče stranke niso aktivno legitimirane za vložitev tožbe, kajti te stranke so na podlagi dogovora o prodaji dednega deleža z dne 17. 2. 1996 prenesle svojo terjatev na U. F., le-ta pa je nato s pogodbo o cesiji prenesel tudi preostali del terjatve na peto tožečo stranko, ki je sedaj edina aktivno legitimirana v tem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predmet odločanja v tem pravdnem postopku zahtevek tožečih strank za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe v denacionalizacijskem postopku vrnjenih nepremičnin za čas od 7. 12. 1991 do 19. 8. 1994, kar predstavlja datum izdaje delne odločbe o vračilu nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu. Za plačilo tega zneska so zavezane tožene stranke P. d.d. - v stečaju kot pravni naslednik podjetja P., drugo, tretje in četrto tožene stranke pa kot pravni naslednik denacionalizacijskega zavezanca takratne Občine A. Kot materialnopravno podlago za upravičenje do vračila je sodišče prve stopnje uporabilo določilo drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki pravi, da se odškodninski zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do uveljavitve ZDen ne priznavajo. Z argumentom teorije nasprotnega razlogovanja pa je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-22/99 in tudi Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je pravna podlaga za zahtevek, kakršen je tudi predmetni, lahko v citirani določbi drugega odstavka 72. člena ZDen, da pa kljub temu, da določitev drugega odstavka 72. člena ZDen govori o odškodninskem zahtevku, vendarle ne gre za odškodnino, temveč za nadomestilo oziroma za odmeno za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi nepremičnine od uveljavitve ZDen pa do pravnomočne odločitve o vrnitvi nepremičnin sam uporabljal ali upravljal. Glede višine odškodnine je sodišče prve stopnje sledilo mnenju izvedenke s področja finančne stroke, ki je glede prvo tožene stranke izračunala tako imenovano hipotetično najemnino, glede drugo, tretje in četrto tožene stranke pa je izračunala nadomestilo na podlagi dejanskega plačila najemnine. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (II. odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper zavrnilni del pod točko I izreka in zoper 2/3 odločitve v točki II. izreka sodbe ter v celoti zoper točko III. izreka se pritožujejo prvo, drugo, tretje in četrto tožeča stranka. Uveljavljajo pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb procesnega prava, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Te tožeče stranke so mnenje, da je sodišče prve stopnje v točki 56 zmotno in brez vsake dokazne in pravne podlage navedlo, da je U. F., pravni prednik petega tožnika, na podlagi dogovora o prodaji dednega deleža z dne 17. 2. 1996 tega dne odkupil deleža prve tožnice in pravnih prednikov drugo do četrtega tožnika in s tem pridobil upravičenja do deleža terjatev, ki jih v tem postopku vtožujejo prvo do četrto tožniki. S tem dogovorom so se pravni predniki tožnikov le dogovorili, da bosta pravna prednika prvo do četrtega tožnika prodala vsak svoj idealni delež zapuščine po pravnomočnem sklepu o dedovanju z dne 8. 12. 1995, zapuščinsko sodišče pa je kot obseg zapuščine navedlo le nepremičnine, ki so bile potem predmet kupoprodajnih pogodb. S tem je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 72. člena ZDen. Dedni dogovor daje namreč podpisnikom tega dogovora le obligacijsko pravico, da zahtevajo kar so se dogovorili. V dogovoru o prodaji dednega deleža so se podpisniki dogovora dogovorili le to, da bodo sklenili kupne pogodbe za nakup oziroma prodajo idealnega deleža nepremičnine, ki so jo prodajalci podedovali. Kupne pogodbe so bile sklenjene 28. 2. 1996 in se z njimi prodajajo oziroma kupujejo le nepremičnine. Pravne podlage za odločitev, da so prvo do četrto tožeče stranke izgubile oziroma prenesle svojo aktivno legitimacijo za izterjavo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe tako ni, ne v listinah v spisu in tudi ne v zakonu. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je U. F. na podlagi dogovora z dne 17. 2. 1996 o prodaji dednega deleža pridobil tudi upravičenja do deleža terjatev, ki jih vtožujejo prvo do četrto tožeča stranka in jih je pozneje prenesel s cesijo na sedanjo peto tožečo stranko. Takšno stališče je tudi v nasprotju z že razsojenim vprašanjem v tej pravdni zadevi, saj je VSC v sklepu Cp 52/2010 odločilo, da ta dogovor o prodaji dednega deleža daje le obligacijsko pravico zahtevati sklenitev kupne pogodbe, kar je bilo realizirano. U. F. po tem dogovoru tako pravico do odškodnine po 72. členu ZDen za obdobje pred sklenitvijo dogovora ni pridobil, zato tudi naslovno sodišče z izpodbijano sodbo ni moglo podeliti aktivne legitimacije le peto tožeči stranki. Pritožbo podaja tudi zoper stroškovni del sodbe, saj meni, da so tožeče stranke uspele s 70 % svojega zahtevka.

3. Zoper drugi odstavek točke II. izreka sodbe in zoper četrti odstavek istega podaja pritožbo peto tožeča stranka. Izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede delne zavrnitve obrestnega dela, glede teka zakonskih zamudnih obresti. Mnenje je, da sodišče ne bi smelo uporabiti določbe 347. člena OZ. Sodišče bi namesto te določbe moralo uporabiti določbe člena 344 OZ, ki določa, da ko zastara glavna terjatev, zastarajo tudi stranske terjatve, kot so terjatve za obresti, dolgove, stroške, pogodbene kazni. Ker pa je bil zahtevek za plačilo vložen pravočasno, je že takrat materialnopravno implicitno zajemal tudi vse stranske terjatve in je tudi glede njih pretrgal zastaranje, čeprav jih tožeča stranka do pripravljalne vloge z dne 7. 1. 2013 v postopku ni uveljavljala že za čas od 20. 8. 1994 oziroma od vložitve tožbe. Predlaga, da se tej pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v tem obrestnem delu.

4. Zoper odločitev, vsebovano v prvem odstavku točke II. izreka in v točki III. izreka podaja pritožbo prvo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je U. F. odkupil dedni delež ter kasneje z družbo C. d.o.o. sklenil še dve cesiji, zaradi česar je družba C d.o.o. edino aktivno legitimirana. Prvo tožena stranka se je na naroku dne 10. 12. 2015 sicer odpovedala pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče peto toženi stranki dovolilo vstop v pravdo, namesto dotedanjih peto, šesto in sedmo tožene stranke, vendar pa sama sodba ne vsebuje pravne podlage za vstop družbe C d.o.o. v pravdo. Prav tako tožene stranke nikoli niso bile izrecno pozvane k podaji soglasja za vstop C d.o.o. v pravdo. Tako je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev, ki jo je obrazložilo v točki 56 obrazložitve. Nadalje je mnenja, da poravnava z maja 1994 ne vsebuje zneska 8.258,90 EUR. Višina mesečne najemnine v maju 1994 na podlagi izračuna, ki ga je navedla izvedenka je nepravilno, saj je bilo obdobje 25 mesecev, ko pravnim prednikom prvo tožene stranke ni bilo potrebno plačevati najemnine, dogovorjeno šele kasneje in sicer dne 1. 6. 1994, ko je bila sklenjena pogodba o pobotanju in investicijskih vlaganj. Zato je takšen izračun in obrazložitev izvedenke nejasen in v nasprotju z dokazi, ki se nahajajo v spisu. Prav tako izvedenka ni argumentirano pojasnila svojega zaključka, da je bila tako določena najemnina znižana za stroške upravljanja in sprotnega vzdrževanja, saj je izvedenka navedla le to, da je pravni prednik prvo tožene stranke tovrstne stroške v poravnavi zagotovo uveljavljal. Izvedenka je tudi napačno izračunala skupni indeks rasti cen življenjskih potrebščin in bi ta bil lahko kvečjemu 17,2 %. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno štelo, da tej toženi stranki ne bo potrebno plačati dohodnine, katero bo morala plačati tožeča stranka. Sodišče prve stopnje ni pravilno navedlo razlogov zakaj ni bila upoštevana hipotetična najemnina. Obrazložitev sedaj izpodbijane sodbe glede hipotetične in dejanske najemnine je protislovna in nejasna do te mere, da se je ne da preizkusiti. V enem stavku obrazložitve je sodišče tako zajelo kar obe uveljavljeni metodi izračuna nadomestila; metodo po hipotetični najemnimi in po dejanski najemnini, kar vodi v nejasnost in nerazumljivost odločbe ter to predstavlja pritožbeni razlog. Sodišče prve stopnje se tudi ni pravilno opredelilo do tega ali mora pravna oseba dohodnino plačati, če dobi premoženje brezplačno. Tako je obrazložitev sodišča glede dejstva, kdaj je potrebno odšteti davke (dohodnino) v nasprotju samo s seboj. Prvo tožena stranka opozarja na neustreznost tožbenega zahtevka peto tožeče stranke, ko je ob ugotovitvenem zahtevku podala izpolnitveni rok in to pod pretnjo izvršbe. Prav tako je nepravilna odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbo podajajo tudi drugo, tretjo in četrto tožena stranka. Pritožbo podaja zoper tretji odstavek točke II. izreka in zoper točko III. izreka sodbe. Po mnenju te stranke pa tožeča stranka sploh nima pogojev, da nastopa kot stranka v tem postopku, drugo, tretje in četrto tožena stranka namreč niso podale soglasja, da sedanja peto tožeča stranka C d.o.o. vstopi v ta spor kot stranka namesto peto, šesto in sedmo tožeče stranke, ampak so subjektivni spremembi tožbe, to je, da bi v spor namesto peto, šesto in sedmo tožene stranke vstopila družba C d.o.o., izrecno nasprotovale, kot to izhaja iz njihove pripravljalne vloge z dne 18. 2. 2015. Sodišče tudi ne bi smelo zaslišati priče U. F., saj je glede tega dokaznega predloga peto tožeča stranka bila že prekludirana. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da prejemniku odškodnine po 72. členu ZDen ni treba plačati davka in da zato tožnikom pripadajo odškodnine brez odštevanja davščin, ki jih je potrebno plačati od tovrstnih prejemkov. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno ugodilo zahtevku za plačilo zneska 7.844,18 EUR s pripadki. Sodišče bi moralo ta zahtevek zaradi ugovora zastaranja zavrniti. Tožeča stranka je svoj prvotni zahtevek delno umaknila oziroma skrčila na 27.651,65 EUR, zato je bilo potrebno povišani znesek na 34.863,04 EUR zaradi razlogov zastaranja zavrniti. Glede teka zakonskih zamudnih obrestih je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da te tečejo do plačila, saj je nesporno, da so tožene stranke znesek 27.018,86 EUR plačale 6. 10. 2016. Pritožbo podajajo tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, saj je v tej zvezi sodišče prve stopnje napačno uporabilo tako Odvetniško tarifo, kakor tudi določbe 154. člena ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji.

6. Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam.

7. Odgovor na pritožbo peto tožeče stranke so podale drugo, tretje in četrto tožene stranke. Mnenja so, da je pritožba te tožeče stranke neutemeljena. Po mnenju teh toženih strank je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so zakonske zamudne obresti delno zastarale in je odločitev, da le-te tečejo od 7. 10. 2010 pravilna. Predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo pritožbene stroške.

8. Pritožba prvo, drugo, tretje in četrto tožeče stranke je utemeljena v celoti glede točke I. izreka sodbe sodišča prve stopnje in glede točke III. izreka sodbe sodišča prve stopnje in delno do 2/3 zahtevka - izreka v točki II. sodbe. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje ob reševanju pritožbe tožečih strank, je sodišče prve stopnje v točki 56. obrazložitve neutemeljeno, v celoti podelilo aktivno legitimacijo samo peto tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je materialno pravno zmotno razlagalo "Dogovor o prodaji dednega deleža z dne 7. 2. 1996" in ker se sodišče prve stopnje ni v celoti opredelilo do vsebine tega dogovora je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje aktivne legitimacije teh tožečih strank. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo le to, da je mogoče na osnovi prebranega dogovora z dne 17. 2. 1996 moč ugotoviti, da je U. F. tega dne odkupil deleža A. S. ter A. F., s tem pa je tudi pridobil deleže terjatev, ki jih vtožujejo A. S. in dediči po pokojnem A. F. Sodišče prve stopnje ni v celoti presodilo vsebine tega dogovora (priloga B 21 spisa). Ob pravilni uporabi materialnega prava, če bi sodišče prve stopnje v celoti sledilo vsebini dogovora o prodaji deleža z dne 17. 2. 1996 ter ob vsebini sklepa o dedovanju D 33/95 z dne 18. 12. 1995, katerega sodišče prve stopnje ni vsebinsko presodilo, bi sodišče prve stopnje prišlo do drugačnega zaključka glede vprašanja ali ta dogovor vsebuje tudi prenos sedaj vtoževane terjatve iz naslova po drugem odstavku 72. člena Zden na U. F. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do že zavzetega stališča VSC, katero izhaja iz sklepa Cp 52/2010 z dne 26. 5. 2010, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da se U. F. ne dovoli stranska interveniencija na strani takratne prvo in drugo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do odgovornih trditev te tožeče stranke, da U. F. ni predložil najemne pogodbe, ki so jo dne 1. 6. 1994 tožniki sklenili s T. Tako pravilno pritožba navaja, da izpodbijana sodba v točki 56. obrazložitve zmotno in brez vsake dokazne (8. člen ZPP) in pravne podlage navaja, da je U. F. kot pravni prednik petega tožnika, na podlagi Dogovora o prodaji dednega deleža z dne 17. 2. 1996 tega dne odkupil, tudi delež prve tožnice in pravnega prednika drugo do četrtega tožnika in da je s tem pridobil upravičenje do deleža terjatve, ki jo v tem postopku vtožujejo prvo do četrti tožniki. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje aktivne legitimacije tožečih strank delno zmotno ugotovljeno in to glede prvo do četrto tožeče stranke in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti (zaradi zagotovitve ustavne pravice do pritožbe), je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede točke I. in delno v II. izreka sodbe (glej izrek te sodbe sodišča druge stopnje), ter v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in je vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Prav tako je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v točki III. izreka, saj je sodišče prve stopnje glede na napačno ugotovljeno aktivno legitimacijo tožečih strank, zmotno ugotavljalo uspeh v pravdi posamezne tožeče stranke (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v celoti slediti navedbam tožeče stranke zakaj so le-te kot prvo do četrto tožeča stranka aktivno legitimirane in da aktivna legitimacija na podlagi Dogovora ni prešla na U. F. oziroma ne peto tožečo stranko. Izvesti bo moralo vse dokaze, v tej zvezi in jih dokazno oceniti in pravilno ugotoviti aktivno legitimacijo tožečih strank (8. člen ZPP).

9. Pritožba peto tožeče stranke ni utemeljena. Ta tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve v delu, kjer je zavrnilo tožbeni zahtevek še za zakonske zamudne obresti od zneska 80.746,79 EUR za čas od 20. 8. 1984 do 6. 10. 2010 ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.844,18 EUR za čas od 20. 8. 1994 do 6. 10. 2010 in od zneska 27.018,86 EUR za čas od 20. 8. 1994 do 6. 10. 2010. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je glede teka zakonskih zamudnih obresti sprejelo pravilno materialno pravno odločitev, katero je v celoti pravilno obrazložilo v točki 65. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v skladu s splošnim pravilom iz 299. člena OZ velja, da dolžnik v primeru neposlovnih obveznosti pri takoimenovanih nečistih denarnih terjatvah, pri katerih izpolnitveni rok ni določen, pride v zamudo, ko upnik nanj naslovi zahtevo na izpolnitev obveznosti. Glede še obstoječega obrestnega dela zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ga je peto tožeča stranka postavila šele v pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2013, pred tem pa je zahtevala zakonske zamudne obresti od dneva sodbe dalje, vsled česar je na podlagi podanega ugovora zastaranja s strani toženih strank, ob dejstvu, da obresti zastarajo v triletnem zastaralnem roku, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gredo zakonske zamudne obresti od prisojenega nadomestila od 7. 10. 2010 dalje do prenehanja obveznosti. Sodišče zato pravilno peti tožeči stranki ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti že od vložitve tožbe dalje, kajti tožeča stranka bi takšne obresti lahko zahtevala že prej, vsaj od sprejetja načelnega pravnega mnenja VS RS z dne 26. 6. 2002. Po njem zamudne obresti od denarne terjatve za povrnitev tovrstne premoženjske škode pripadajo oškodovancu od uveljavitev Obligacijskega zakonika in sicer od 1. 1. 2002, če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ). Tožniku bi tako šle zakonske zamudne obresti sicer od vložitve tožbe, ker pa jih je postavil šele z vlogo z dne 7. 10. 2013, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, bi glede na sprejeto načelno pravno mnenje lahko zahteval zamudne obresti vsaj od dneva sprejetja ali objave tega načelnega pravnega mnenja dalje, pa jih ni, zato pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu materialno pravno pravilna, pritožba peto tožeče stranke pa je neutemeljena (člen 353 ZPP) in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Pritožba prvo tožene stranke je delno utemeljena. Ni utemeljena v delu, kjer graja odločitev sodišča prve stopnje, da je dovolilo vstop v pravdo peto tožeči stranki C d.o.o., namesto prejšnjim tožečim strankam. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 10. 12. 2015 prejelo procesni sklep, da se družbi C d.o.o. dopustil vstop v pravdni postopek namesto peto, šesto in sedmo tožeče stranke, pravdne stranke pa se odpovedujejo odpravku pisnega sklepa in pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče dopustilo družbi C d.o.o. vstop v pravdni postopek namesto peto, šesto in sedmo tožeče stranke (glej list. št. 414-415 spisa). Glede pravnega nasledstva prvo do četrto tožeče stranke pa se bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izjasniti, zaradi ugoditve pritožbi teh pravdnih strank. V nadaljevanju je neutemeljena pritožba te tožene stranke glede izračuna višine nadomestila. V novem sojenju se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo do odločitve sodišča druge stopnje do tega, da je izvedenka v konkretnem primeru glede te tožene stranke izračunavala takoimenovano hipotetično najemnino, ki je ena od možnih metod za ugoditev tožbenemu zahtevku po drugem odstavku 72. člena Zden Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja sprejelo pravilno odločitev, ker je izbira metode odvisna od okoliščin posameznega primera, saj sledi ugotovljenemu načinu uporabe oziroma upravljanja. Čimbolj naj se približa premoženjskemu položaju upravičencev, kakršen bi bil, če bi premoženje dobili takoj. V sodni praksi je največkrat uporabljena metoda izračuna hipotetične najemnine, zmanjšane za stroške vzdrževanja in davščin, ni pa sicer uporabljiva za vse primere¹. Sodišče prve stopnje temelji svojo odločitev glede načina izbire hipotetične metode, kakor tudi glede višine prisojenega zneska na mnenju izvedenke finančne stroke, katere mnenje je sodišče po tem, ko pravdne stranke nanj niso imele bistvenih pripomb, sprejelo kot strokovno pravilnega, objektivnega in korektnega, tako da je z njegovo pomočjo lahko sprejelo odločitev v konkretni pravdni zadevi. Sodišče prve stopnje je v celoti povzelo to mnenje v točki 60. obrazložitve glede prvo tožene stranke in ker tožene stranke in tožeča stranka na mnenje izvedenke niso imeli pripomb, se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje uporabi metode hipotetičnega izračuna, kakor tudi višine izračuna nadomestila, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje in ga je tudi pravilno in v celoti obrazložilo v tej točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenke, katera je kot vsebino izračuna hipotetične metode uporabila dogovorjeno mesečno najemnino, ob ugotovitvi povečanja vrednosti premoženja. Ker ni v postopku na prvi stopnji podala nobenih konkretnih pripomb glede načina izračunavanja hipotetične najemnine, se vse njene pritožbene navedbe, ki vsebinsko izpodbijajo mnenje izvedenke, izkažejo za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP ni dovoljena. To se nanaša tako na pritožbene navedbe, glede izračunane mesečne najemnine v znesku 8.258,90 EUR, saj na takšen izračun ta tožeča stranka ni imela nobenih pripomb, enako se to nanaša glede na dobo izračunavanja najemnine, kakor tudi glede uporabe indeksov cen rasti življenjskih potrebščin. Ker je tako iz obrazložitve sedaj izpodbijane sodbe mogoče jasno razbrati, da gre za izračun takoimenovane hipotetične najemnine glede te tožene stranke in se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do mnenja izvedenke glede uporabljene metode izračunavanja hipotetične najemnine, to pomeni, da je najemnina, ki je bila dejansko med obema strankama določena v poravnavi z dne 10. 6. 1994 uporabljena kot osnova in na to osnovo so nato odšteti stroški in tudi dohodnina in v tem delu je odločitev sodišča prve stopnje sprejeta v korist te tožene stranke. Pravilno je tudi sodišče prve stopnje zavzelo stališče do izračunavanja dohodnine, katero bo po plačilu nadomestila morala plačati tožeča stranka in bi nato prešla na toženo stranko. Glede davčnih obveznosti, ki nastanejo zaradi plačila te odškodnine je Vrhovno sodišče že sprejelo v svoji dosedanji praksi stališče in je nanj odgovorilo nikalno². Iz omenjenih odločb Vrhovnega sodišča izhaja, da plačilo davka ni dejstvo, ki bi nastalo do konca glavne obravnave in s tem znotraj časovnih meja, na katere se veže pravnomočnost sodbe. Davčna obveznost plačila davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, namreč nastane šele v trenutku izplačila dohodka, torej s trenutkom plačila nadomestila upravičencu³. Za vprašanje obdavčitve dohodka se bo tako uporabila davčna ureditev, ki bo veljala v času izplačila dohodka. V trenutku odločanja o tožnikovi pravici do nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen pa niti obstoj niti višina davčnih obveznosti nista poznani. Ko bo tožena stranka svoje obveznosti izpolnila in plačala tudi davčni odtegljaj, pa bo imela takšna stranka možnost ugovora delno izpolnjene terjatve v izvršilnem postopku⁴. Zato je tudi odločitev o tem, da je sodišče prve stopnje dovolilo zaslišanje U. F. glede davčnih obveznosti nepomembna. Pritožba v tem delu tako ni utemeljena in je zato sodišče druge stopnje, sodbo prve stopnje v tem delu potrdilo (člen 353 ZPP).

11. Delno je utemeljena pritožba v delu, kjer je sodišče odločilo, da je potrebno "ugotovitveni del izreka", poravnati v roku 15 dni pod izvršbo. Takšna odločitev je v nasprotju z dejstvom, da je ta tožena stranka v stečajnem postopku in da torej velja v zvezi s plačilom le ugotovitveni zahtevek (glej določbe ZFPPIPP v tej zvezi). Zato je sodišče druge stopnje v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. V celoti je utemeljena pritožba te tožene stranke glede izreka o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. V tej zvezi bo moralo sodišče prve stopnje pravilno uporabiti določbe prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP, glede višine pa pravilno Odvetniško tarifo, ki je veljala v času odločanja sodišča prve stopnje, glede na časovno postavljeni zahtevek.

13. Pritožba drugo, tretje in četrto tožene stranke je utemeljena v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je odločilo, da so te tožene stranke dolžne plačati zakonske zamudne obresti od zneska 27.018,86 EUR od 7. 10. 2010 dalje do plačila (drugi odstavek točke II. izreka). V tem delu se izkaže, da so tožene stranke ta znesek plačale dne 7. 10. 2016, zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe petega odstavka 354. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in omejilo tek zakonskih zamudnih obresti do 7. 10. 2016. Neutemeljena pa je pritožba te tožene stranke v preostalem delu. Sodišče prve stopnje je v točki 58. pravilno odločilo o ugovoru zastaranja zoper del glavnice (še za znesek 7.211,39 EUR), saj gre v tem primeru za plačilo nečiste denarne terjatve, zato je tožeča stranka po prejemu izvedenskega mnenja, na podlagi teh ugotovitev lahko zvišala vtoževani znesek, saj je z izvedeniškem mnenjem nečista terjatev postala čista terjatev, ki jo je tožeča stranka upravičeno modificirala, saj je že sama vložitev tožbe pretrgala zastaranje. Ker gre za nečisto denarno terjatev, se tako izkaže odločitev sodišča prve stopnje v tej zvezi materialno pravno pravilna. in jo je sodišče druge stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

14. Neutemeljena je pritožba glede izpodbijanja odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z dovolitvijo vstopa peto tožene stranke namesto prejšnje tožeče stranke. Te tožene stranke sprva sicer res niso podale soglasja za vstop te tožeče stranke v pravdo, vendar pa je sodišče prve stopnje kot že zgoraj obrazloženo, sprejelo na naroku za glavno obravnavo dne 10. 12. 2015 procesni sklep, da se družbi C d.o.o. dopusti vstop v pravdni postopek namesto peto, šesto in sedmo tožeče stranke, pravdne stranke pa se odpovedujejo pisnemu odpravku sklepa in pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče dopustilo družbi C d.o.o. vstop v pravdni postopek namesto peto, šesto in sedmo tožeče stranke. S tem je, v sedaj potrjenem delu sodbe sodišča prve stopnje, podana aktivna legitimacija te pravdne stranke in je pritožba v tej zvezi neutemeljena (člen 353 ZPP).

15. Pritožba ni utemeljena v zvezi z odštevanjem oziroma neodštevanjem davščin, katere bodo te pravdne stranke morale plačati po izplačilu nadomestila. V tej zvezi glej obrazložitev sodišča druge stopnje, sprejeto v 10. točki obrazložitve.

16. Utemeljena je pritožba teh toženih strank glede odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (točka III. izreka). Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da so tožene stranke dolžne nerazdelno tožečim strankam plačati pravdne stroške. Odločitev o stroških postopka je tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, saj je sodišče o njih odločilo v nasprotju z dejanskim uspehom glede drugo, tretje in četrto tožene stranke. Odločitev o stroških je napačna tudi zato, ker je sodišče tožečim strankam znaten del istih stroškov priznalo kar dvakrat in sicer enkrat v sklopu stroškov priznanih prvo, drugo, tretjo in četrto tožeči stranki, in za tem še ponovno iste stroške peto tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi napačno uporabilo Odvetniško tarifo (zastopanje več strank).

17. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob reševanju vseh pritožb, ob uporabi določbe člena 355 ZPP delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ob uporabi določbe člena 358 ZPP pa delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, v preostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP), kot to vse to izhaja iz izreka te sodbe sodišča druge stopnje.

18. V nadaljevanju pravdnega postopka bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o delih zahtevka, v katerih je sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in je v tem delu vrnjena zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Enako velja tudi glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje bo moralo pri odločanju upoštevati določbo člena 362 ZPP.

19. Pravdne stranke so priglasile svoje pritožbene stroške, ker pa je sodišče druge stopnje v pretežnem delu razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, se zato odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tako sodba VS RS II Ips 296/2015 z dne 22. maja 2017 - glej obrazložitev pod točko 18. obrazložitve.
² Tako npr. odločba VS RS II Ips 412/2010, II Ips 313/2009, II Ips 114/2010 in nazadnje sprejeta odločitev II Ips 296/2015 z dne 22. 5. 2017.
³ Primerjaj določbe davčnega postopka, predvsem 58. in 59. člen Zakona o davčnem postopku-2.
⁴ Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo, primerjaj npr. odločbo II Ips 114/2010, zlasti pa odločbo II Ips 296/2015 z dne 22. 5. 2017, točka 23 obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 296/2015
• VSL Sodba I Cp 2661/2017
• VSL sklep II Cp 2015/2012