VSC Sodba Cp 68/2017

Jedro

Pogodbeno dogovorjene obresti so torej cena (oziroma plačilo), ki jo mora plačati kreditojemalec banki zato, da dobi na razpolago njen denar. To je plačilo za njeno opravljeno storitev kreditiranja. Ob upoštevanju še načela svobode urejanja obligacijskih razmerij v 3. členu OZ (prej 10. člen ZOR) se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da neplačilo zapadlih pogodbenih obresti pomeni neizpolnitev nebistvenega dela kreditne pogodbe. Zato je pravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da glede namena in pogodbene volje strank količinski kriterij glede neplačane obveznosti ni odločilen pri presoji, kaj šteje za neznatno izpolnitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I in III izreka.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 4,00 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

- da se delno vzdrži v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111403/2013 z dne 9. 7. 2013, v katerem je tožencu naloženo poravnati terjatev tožnice 46.092,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2013 ter stroške izvršilnega postopka 48,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2013 dalje do plačila (točka I izreka),

- da se sklep o izvršbi delno razveljavi v delu, v katerem je tožencu naloženo poravnati terjatev tožnice 334,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013 do plačila in za zakonske zamudne obresti od 46.092,16 EUR od 20. 6. 2013 do 7. 7. 2013 ter se v tem delu zahtevek tožnice zavrne (točka II izreka),

- da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške 959,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka (točka III izreka).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve v točkah I in III izreka, uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih ter vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno pa je predlagal spremembo sodbe v izpodbijanih delih tako, da se sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Navajal je, da ni ustrezno argumentirana obrazložitev sodišča prve stopnje, da je sporna listina verodostojna listina zato, ker je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi na podlagi te listine. Obrazložitev ne zadošča osnovnim pravnim standardom obrazloženosti sodbe, ne da se je preizkusiti, zato je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravdno sodišče bi moralo na podlagi uporabe določb Zakona o izvršbi in zavarovanju ugotavljati, ali ima sporna listina naravo verodostojne listine. 23. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju jasno določa, kaj je verodostojna listina, ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče zahtevku ne bi smelo ugoditi, saj je tožnica zahtevala, da se dajatveni del sklepa o izvršbi vzdrži v veljavi, to pa ni možno, ker ni bilo pravne in dejanske podlage, oziroma je takšna tožba nesklepčna. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava tožbenemu zahtevku ugodilo, bi ga pa moralo kot nesklepčnega zavrniti. Dalje je navajal, da ugovarja tudi zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določb Obligacijskega zakonika (OZ) v povezavi z določbami ZPP. Tožnica je iz istega temelja, to je plačila zapadlih in neplačanih obveznosti po istih kreditnih pogodbah št. 049282/5 vložila posebno tožbo zoper glavnega dolžnika F. d.o.o. in posebno tožbo zoper dva poroka, A. H. in toženca ter od vsakega od njih zahtevala plačilo celotne obveznosti. Zatrjevala je, da je toženec solidarni porok, porok in plačnik za obveznosti glavnega dolžnika F. d.o.o., kar je v izpodbijani sodbi ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zaradi česar bi morala oblikovati tožbeni zahtevek na način, da bi iz njega izhajala solidarnost toženca, kot poroka za obveznosti glavnega dolžnika. Zahtevati bi torej morala, da je toženec dolžan nerazdelno plačati ... tožnica pa je kljub zatrjevanju solidarnega poroštva od toženca zahtevala plačilo celotne obveznosti, zaradi česar je tožba nesklepčna. Sodišče prve stopnje je ob tako postavljeni trditveni podlagi tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencu naložilo plačilo celotne obveznosti, to pa je materialnopravno napačno. Če bi pravilno uporabilo 395. člen OZ ter določbe ZPP, bi moralo v napadeni sodbi ugotoviti, da je tožnica glede na trditveno podlago napačno oblikovala tožbeni zahtevek, ker ni zahtevala nerazdelnega plačila in le-tega zaradi nesklepčnosti zavrniti, ker sicer obstaja nevarnost, da bi tožnica prišla do treh izvršilnih naslovov glede iste terjatve, kar pa bi bilo materialnopravno nedopustno. Navajal je še, da so si v napadeni sodbi zapisani razlogi o odločilnih dejstvih glede višine zapadlega dolga na dan 8. 3. 2013 med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da glavni dolžnik v obdobju, ko so bili sklenjeni dodatki št. 1 in 2, to je od 31. 12. 2012 do 30. 4. 2013, ni plačal zapadlih obrokov v višini 533,33 EUR, nato pa navedlo, da je tožnica s sklenitvijo dodatkov in odlogom plačila obrokov ravnala v korist glavnega dolžnika, ter da je glavni dolžnik dolgoval tožniku 585,29 EUR iz naslova obresti in provizije. Odločilno dejstvo je pri tem vprašanje pravne narave zneska, ki ga je ob odpovedi kreditne pogodbe tožnici dolgoval glavni dolžnik, torej ali dolgovani znesek izvira iz neplačila obroka ali obresti in provizije. To je pravno pomembno, ker je po zatrjevanjih toženca odstop od pogodbe dopusten in upravičen le v primeru, če se neizpolnitev obveznosti nanaša na neizpolnitev bistvene, to je glavne pogodbene obveznosti, ne pa če se nanaša na kakšno od nebistvenih obveznosti, kot so to obresti in provizija, od česar je odvisna zapadlost vtoževanega zneska in s tem utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da lahko tožnica odpove kreditno pogodbo tudi, če dolžnik dolguje le obresti, provizijo ali stroške, ker iz 8. in 5. točke sklenjenih kreditnih pogodb izhaja, da lahko tožnica odstopi od pogodbe v primeru, če dolžnik ne poravna zapadlih obveznosti ne glede na to ali gre za glavnico, obresti, stroške. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, moralo bi navedene točke pogodbe presojati v smislu določb 103., 110. in 121. člena OZ. Zakon namreč določa, da neizpolnitev postranskih obveznosti, kot so to zamuda s plačilom obresti in provizije, ne pomenijo takšne kršitve pogodbe, zaradi katerih bi lahko upnik podal odstop od pogodbe, oziroma zaradi katerih bi lahko dolžnik zašel v zamudo glede celotne obveznosti. Odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve nebistvenega dela ni možen, določila kreditnih pogodb, ki bi določala drugače, so v nasprotju z načelom morale ter z navedenimi členi OZ. Ob pravilni uporabi določb pogodbe in OZ bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti, ker bi moralo ugotoviti, da je tožničin odstop od kreditnih pogodb podan zaradi neplačila minornega dolga iz naslova obresti in provizije. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, od kod stališče, da je potrebno upoštevati tudi to, da je delež zapadlih obveznosti tako nizek zato, ker je tožnica ravnala v korist dolžnika in odobrila moratorije na odplačilo glavnic kredita. Sodišče prve stopnje ni določilo pravne norme in opredelitve le-te, ni niti opravilo subsumpcije dejanskega stanja z abstraktnim, napadena sodba je zato pomanjkljiva, iz nje se ne da razbrati pravnega sklepanja, niti ločitve med dejanskim in pravnim sklepanjem, oziroma razlogovanjem in ni zadoščeno osnovnim pravnim standardom obrazloženosti sodbe, ne da se je preizkusiti, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica je v odgovoru na tožbo prerekala pritožbene trditve in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča ni pravno odločilno dejstvo, ali je listina v prilogi A6 verodostojna listina, ker se pravdno sodišče s tem vprašanjem v pravdnem postopku ne ukvarja. Četudi listina ne bi izpolnjevala pogojev verodostojne listine, ta v pravdnem postopku, v katerem se dokazuje utemeljenost vtoževane terjatve, ni brez dokazne vrednosti. Sicer pa ima listina v prilogi A6 vse sestavine verodostojne listine, saj je to overjen izpisek iz poslovnih knjig upnika, zato izpolnjuje pogoje za verodostojno listino. Ker je listina v prilogi A6 verodostojna listina, je tudi izrek v točki I napadene sodbe pravilen.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje, da sta glavni dolžnik in porok - plačnik solidarno zavezana, da lahko tožnica izbere, koga bo tožila na vrnitev obveznosti in da bi bil porok prost obveznosti le, če bi glavni dolžnik izpolnil obveznost, ter tudi da lahko tožnica toži vse tri, tako glavnega dolžnika kot oba poroka skupaj nerazdelno, ali pa vsakega posebej za celotno obveznost. Tožbeni zahtevek torej ni materialnopravno napačen, ni nesklepčen, oziroma neutemeljen, četudi je tožnica za isto terjatev že uspela s tožbo zoper glavnega dolžnika in tudi zoper drugega solidarnega poroka. Prvi odstavek 395. člena OZ namreč določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni obveznost popolnoma izpolnjena, obveznost pa preneha, ko jo en dolžnik izpolni in takrat so vsi dolžniki prosti. Torej bo toženec prost obveznosti, ko jo bo izpolnil ali glavni dolžnik ali drugi solidarni porok (prostovoljno ali v izvršbi). Dejstva, da sta ali glavni dolžnik ali drugi solidarni porok iztoževano obveznost poravnala, pa toženec ni niti zatrjeval, kaj šele dokazal, zato neutemeljeno zatrjuje nesklepčnost oziroma neutemeljenost tožbenega zahtevka. Ugovor izpolnjene obveznosti bo toženec lahko podal tudi v morebitnem izvršilnem postopku zoper toženca, če bosta glavni dolžnik ali drugi solidarni porok terjatev plačala.

7. Glede utemeljenosti iztoževane terjatve po višini je sodišče prve stopnje navedlo ugotovljena dejstva in zaključke:

- v kreditni pogodbi sta se tožnica in glavni dolžnik dogovorila, da ima tožnica pravico odpovedati kredit, ali njegov del ter zahtevati vračilo celotnega neodplačanega dela z obrestmi do dneva, določenega za vračilo in tudi zamudne obresti, če zapadle obveznosti niso poravnane, po odpovedi pa obvesti glavnega dolžnika in na dan prejema pisne odpovedi zapade v plačilo koriščeni kredit skupaj z obrestmi in drugimi obveznostmi,

- da glavni dolžnik po 28. 12. 2012 ni izvršil nobenih plačil več,

- da je tožnica glavnega dolžnika in toženca z opomini (v prilogah od A8 do A12) pozivala na takojšnje plačilo zapadlih obveznosti in jima je s tem dala naknadni rok za izpolnitev,

- da se glavni dolžnik in toženec na opomine nista odzvala,

- da toženec neutemeljeno trdi, da opominov ni prejel, ker je tožnica dokazala, da jih je poslala na naslov toženca in glavnega dolžnika priporočeno po pošti in sta jih zagotovo prejela, da ima listina v prilogi A5 značaj javne listine, da je na ta način bil kredit pravilno odpovedan, pretečen rok od opomina za izpolnitev pogodbe do vložitve izvršbe, oziroma tožbe, pa ima pomen dodatnega izpolnitvenega roka,

- da je stanje neplačanih obveznosti na dan 8. 3. 2013, ko je bil kredit odpoklican, 585,29 EUR, to je 515,29 EUR iz naslova obresti in 70,00 EUR iz naslova provizije, da je prvi obrok po kreditni pogodbi zapadel v plačilo 31. 7. 2008, zadnji pa 31. 3. 2015, z dodatkom št. 2 pa so bili spremenjeni pogoji odplačila tako, da so bili določeni obroki odplačila mesečno 533,33 EUR, njihova zapadlost pa določena od 31. 12. 2012 mesečno do 30. 4. 2013, nato naj bi se izvršil izračun salda kredita na ta dan in se ponovno preračunal kredit na nove obroke, od katerih prvi zapade 31. 5. 2013, zadnji pa 31. 3. 2015,

- da glavni dolžnik in toženec nista plačevala teh obrokov in sta na dan 8. 3. 2013 dolgovala tri obroke po 533,33 EUR in 585,29 EUR obresti in provizije, po 28. 12. 2012 tudi nista plačala ničesar več in dodatka h kreditni pogodbi št. 2 nista realizirala, prav tako nista ničesar več plačala vse do sodbe sodišča prve stopnje, zato je neutemeljena trditev, da gre za neznatno izpolnitev pogodbe s strani glavnega dolžnika,

- da celoten dolg z zapadlimi in nezapadlimi obveznostmi, ki so z odpovedjo kreditne pogodbe zapadle v plačilo, je na dan 8. 3. 2013 znašal 46.092,16 EUR in vsebuje tudi obračunane zamudne obresti,

- da od 8. 7. 2013 dalje, ko je bil vložen predlog za izvršbo, je utemeljen tudi zahtevek za zamudne obresti od celotnega zneska (kapitalizirane glavnice),

- da ni bistveno dejstvo ali znesek 585,29 EUR izvira iz neplačila obroka ali obresti in provizije, ker iz 8. člena pogodbe izhaja, da je odpoved kredita posledica neporavnane zapadle obveznosti, torej je to lahko ali del glavnice ali so to neplačane zapadle pogodbene obresti ali druge obveznosti (nadomestila, provizije, stroški).

8. Iztoževana terjatev temelji na kreditni pogodbi, ki je izključno bančni posel in urejen v XXXV. poglavju posebnega dela Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), za katerega drugi odstavek 1061. člena OZ določa, da z dnem uveljavitve OZ, to je 1. 1. 2002, ZOR v tem delu ni prenehal veljati. Po določbi 1065. člena ZOR se s kreditno pogodbo banka zavezuje dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas v določen namen ali brez določenega namena, uporabnik pa se zavezuje plačevati dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi.

Pogodbeno dogovorjene obresti so torej cena (oziroma plačilo), ki jo mora plačati kreditojemalec banki zato, da dobi na razpolago njen denar. To je plačilo za njeno opravljeno storitev kreditiranja. Ob upoštevanju še načela svobode urejanja obligacijskih razmerij v 3. členu OZ (prej 10. člen ZOR) se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da neplačilo zapadlih pogodbenih obresti pomeni neizpolnitev nebistvenega dela kreditne pogodbe. Zato je pravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da glede namena in pogodbene volje strank količinski kriterij glede neplačane obveznosti ni odločilen pri presoji, kaj šteje za neznatno izpolnitev.

9. V točki 23 obrazložitve napadene sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo na podlagi spisovnega gradiva in izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke ugotovljena dejstva, med njimi tudi ugotovitev, da je s sklenjenim dodatkom št. 2 z dne 18. 12. 2012 tožnica (banka) ravnala v korist glavnega dolžnika, ko so bili spremenjeni kreditni pogoji tako, da se kredit odplačuje v mesečnih obrokih po 533,33 EUR, ki zapadejo 31. 12. 2012 do 30. 4. 2013, nato se saldo kredita na ta dan preračuna na nove obroke, od teh prvi zapade 31. 5. 2013 in zadnji 31. 3. 2015.

Odločilne za presojo utemeljenosti zahtevka so neizpodbijane ugotovitve, da glavni dolžnik niti toženec, kot porok, po 28. 12. 2012 nista plačala iz naslova vračila obveznosti po kreditni pogodbi in dodatku št. 2 ničesar več, da dodatek št. 2 sploh ni bil realiziran s strani glavnega dolžnika in toženca, da torej zapadli obroki od 31. 12. 2012 do 30. 4. 2013 niso bili plačani, ter da znaša celotna terjatev tožnice na podlagi kreditne pogodbe št. 049282/5 in dodatka št. 2 na dan 31. 3. 2013 46.092,13 EUR.

10. Glede na obrazloženo v prejšnji točki obrazložitve te sodbe je povsem pravno neodločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zapadla terjatev 585,29 EUR na dan odstopa od pogodbe 8. 3. 2013 znašala le 1,27 % delež (od neplačane pogodbene obveznosti) in prav tako je pravno nepomemben zaključek sodišča prve stopnje, da je ta delež tako nizek zato, ker je tožnica ravnala v korist toženca in je spremenila pogoje odplačevanja kredita z dodatkoma št. 1 in št. 2. Ker so ta ugotovljena dejstva povsem neodločilna, je neutemeljen pritožbeni očitek o obremenjenosti sodbe sodišča prve stopnje v tem delu z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče pri preizkusu pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo drugih morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje, uraden preizkus te odločitve pa je pokazal, da ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), saj je odločitev v tem delu obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

13. Glede na obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka in tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Tožnica je vložila obrazložen odgovor na toženčevo pritožbo in priglasila stroške v znesku 4,00 EUR z obrazložitvijo, da so to materialni stroški. Iz dohodnega žiga na vlogi tožnice na listni št. 143 izhaja, da je odgovor na pritožbo bil poslan sodišču priporočeno po pošti, zato je pritožbeno sodišče priglašene materialne stroške štelo kot potrebne stroške pritožbenega postopka. Mora pa jih tožnici povrniti toženec na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Cpg 1941/93
• VSL sklep II Cp 697/99
• VSL sklep Cpg 200/93