VSC Sodba II Kp 40443/2015

Jedro

V zvezi s pritožbeno trditvijo, da naj se obdolženec zoper oškodovanca ne bi izražal na zaničevalen način, velja opozoriti, da je ugotavljanje, ali je storilec kaznivo dejanje razžalitve storil z namenom zaničevanja relevantno v primeru, če ob izpolnjenem pogoju iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1 (dokaz resničnosti trditve ali utemeljenega razloga verjeti v njeno resničnost), ko se storilec lahko kaznuje za razžalitev po 158. člena KZ-1, naloga sodišča po tretjem odstavku 158. člena KZ-1. Po citirani določbi se namreč ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Povedano drugače, ugotavljanje obdolženčevega zaničevalnega bi prišlo v poštev, če bi obdolžencu uspel dokaz resničnosti oziroma utemeljenega razloga verjeti v resničnost zatrjevanega in bi sodišče nato moralo ugotavljati, ali pri obrambi svoje pravice ali varstvu upravičenih koristi vendarle ni to počel z namenom zaničevanja oškodovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi K. L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen enega meseca zapora, z enoletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju odpravilo pomanjkljivosti prvega sojenja, kot mu je bilo to naloženo z razveljavitvenim sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 6. 10. 2016, opr. št. IV Kp 40443/2015, kar pomeni, da so neutemeljeni pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po citiranem sklepu pritožbenega sodišča je moralo prvo sodišče oceniti in se opredeliti do obdolženčevega zagovora, da se je na policijski postaji zglasil zaradi varovanja svojih pravic in pravnih interesov, ker je zoper izrečeno globo nameraval vložiti zahtevo za sodno varstvo in za potrebe postopka pridobiti dokaze in listine. Ta okoliščina naj bi po stališču razveljavitvenega sklepa predstavljala odločilno dejstvo, o katerem razveljavljena prvostopenjska sodba ni imela razlogov (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). V sedaj izpodbijani prvostopenjski sodbi se je sodišče prve stopnje do tega odločilnega dejstva opredelilo pod točko 19 obrazložitve. Po tem, ko je s tehtnimi argumenti, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, utemeljilo zaključek, da obdolžencu v predmetnem kazenskem postopku ni uspelo dokazati resničnosti trditev oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost (obrnjeno dokazno breme), je v nadaljevanju še podrobno pojasnilo, da bi obdolženec v postopku o prekršku lahko popolnoma neovirano varoval svoje pravice in pravne interese tudi brez navajanja neresničnih dejstev o opitosti oškodovanca, ki sicer niti ni vodil postopka o prekršku. Kot je v nadaljevanju še pravilno zaključilo, zatrjevana opitost policista ni predstavljala ključnega argumenta in teže pri uveljavljanju obdolženčevih pravic in pravnih interesov.

7. Pritožnik po prepričanju sodišča druge stopnje zmotno izraža nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjske sodbe, da obdolžencu ni uspelo dokazati resničnosti svojih trditev oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja izčrpno in s tehtnimi razlogi, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, opredelilo pod točko 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ko pritožnik poudarja, da od zaslišanih policistov, oškodovančevih sodelavcev, ni realno pričakovati, da bodo potrdili oškodovančevo opitost, spregleda, da sta oškodovančevo korektno postopanje ter odsotnost znakov opitosti potrdili tudi dve povsem nepristranski priči, ki sta se v kritičnem času nahajali na policijski postaji v zvezi z drugim postopkom. To sta bila K. S. in C. J. Slednji je celo na prepričljiv način izpovedal, da bi veseljem rekel, da so bili policisti pijani, saj jih najbolj ne mara, a kaj takega ni zaznal (list. št. 103). Upoštevaje dejstvo, da obdolžencu torej ni uspelo dokazati ekskulpacijskega razloga za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, so irelevantni zagovornikovi pritožbeni očitki oškodovancu, da je opitost policista na delovnem mestu resen disciplinski prekršek, zaradi česar se je obdolženec čutil dolžnega, da o tem stanju na primeren način obvesti odgovorne, kar je storil s pravilno vloženim pravnim sredstvom. Ne gre odreči razumne presoje dognanju prvega sodišča glede samega časa vložitve obdolženčevega pravnega sredstva. Čeprav sicer obdolženec zatrjuje, da kritičnega dne komandirja policijske postaje in njegovega pomočnika ni bilo v službi, pa ne gre zanemariti, da je pravno sredstvo, torej inkriminirani vlogi podal po elektronski pošti, kar bi nenazadnje lahko storil tudi istega dne, ko se je zglasil na policijski postaji (pomočnik komandirja M. K. je izpovedal, da se je kritičnega dne v popoldanskem času zglasil na policijski postaji). S tem, ko je prvo vlogo po elektronski pošti poslal šele v ponedeljek 12. 1. 2015, ob 8.40 uri, je oškodovancu onemogočil, da bi se ustrezno branil pred očitki o opitosti. Kot rečeno, slednjih obdolžencu v skladu z načelom obrnjenega dokaznega bremena ni uspelo dokazati, pa tudi temeljito zaslišan je na glavni obravnavi navajal le, da naj bi na oškodovančevo opitost sklepal po njegovem zadahu in "arogantnem" obnašanju, pri tem pa je obenem sam priznal, da ni strokovno usposobljen za tovrstno ocenjevanje ljudi. Inkriminirane trditve o oškodovančevi opitosti pritožnik opravičuje z domnevnim ravnanjem oškodovanca, ko naj ne bi hotel na zapisnik sprejeti njegove pritožbe zoper delo policista D. O., kar pa je tudi za sodišče druge stopnje nesprejemljiv argument. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se v času obdolženčevega prihoda policist D. O. sploh še ni vrnil na policijsko postajo in oškodovanec torej še ni razpolagal z zapisnikom o prekršku. Da je oškodovanec obdolženca ustrezno poučil o možnosti vložitve zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog pa posredno izhaja tudi npr. iz obdolženčeve vloge z dne 12. 1. 2015, ko navaja, da je oškodovanec "začel zavajajoče in napačno navajati potek postopka o prekrških" (list. št. 12).

8. Pritožnik dalje skuša minimilizirati pomen obdolženčevih trditev o opitosti oškodovanca s sklicevanjem na okoliščino, da jo je obdolženec v inkriminiranih vlogah omenil zgolj dvakrat. Ker sta bili ti trditvi zapisani v pravnem sredstvu, ki je zaupen dokument, po mnenju pritožnika obdolženec ni širil neresničnih trditev, ampak naj bi te podal zgolj in izključno v dveh pravnih sredstvih, v katerih je zagovarjal svoje pravice. O vprašanju obrambe obdolženčevih pravic ali varstvu upravičenih koristi, se je drugo sodišče opredelilo že zgoraj, glede samega izvršitvenega načina storitve predmetnega kaznivega dejanja pa je potrebno pritožnika opozoriti, da se obdolžencu v opisu kaznivega dejanja očita zatrjevanje nečesa, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu oškodovanca kot uradne osebe v zvezi z opravljanjem njegove službe v državnem organu, ne pa raznašanje nečesa neresničnega. Sestavini predmetnega kaznivega dejanja sta krivična obdolžitev in žaljivo dejstvo. Vsebina žaljive obdolžitve je v trditvi dejstva, za katerega storilec trdi, da je resnično, čeprav ni resnično, kaznivo dejanje pa je podano, če trditev tega neresničnega dejstva lahko škoduje časti in dobremu imenu prizadete osebe. O žaljivosti obdolženčevih inkriminiranih trditev se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pod točko 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, in se višje sodišče v izogib ponavljanju pridružuje argumentom prvega sodišča. Prav tako je v isti točki obrazložitve prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo zakaj je prišlo do zaključka, da ima oškodovanec status uradne osebe, že iz samih inkriminiranih obdolženčevih vlog, katerih avtorstva obdolženec ne zanika, pa nedvomno izhaja, da se trditve nanašajo na opravljanje oškodovančeve službe v državnem organu.

9. Pritožnik napačno problematizira oceno prvega sodišča o direktnem naklepu kot obliki obdolženčeve krivde. Meni, da je ta ocena nerazumljiva, neživljenjska in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Po prepričanju sodišča druge stopnje se je prvostopenjsko sodišče o obdolženčevem subjektivnem odnosu do očitanega mu kaznivega dejanja neoporečno izreklo pod točko 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je opredelilo obe sestavini direktnega naklepa, tako zavestno kakor tudi voljno. Pritožbeno zatrjevana okoliščina, da sta bili obe vlogi poslani v obliki elektronskega sporočila, seveda ne more vplivati ne pravilno ugotovljeno obliko obdolženčeve krivde. Prav tako ne gre sprejeti pritožbenega očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da ni prepovedano izražati dejstev, ki sicer lahko škodijo časti in dobremu imenu drugega, če so ta bodisi resnična oziroma je storilec glede teh dejstev v zmoti. Kot je bilo zapisano že zgoraj, je v tej zvezi namreč sodišče prve stopnje z vso gotovostjo dognalo, da obdolžencu v predmetnem kazenskem postopku ni uspel dokaz resničnosti oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost inkriminiranih trditev.

10. Ni mogoče soglašati s stališčem pritožnika, da iz vsebine obeh inkriminiranih vlog ni razbrati kakršnegakoli žaljenja ali zaničevanja oškodovanega policista, inkriminirani zapisi o opitosti pa naj bi bili izraženi na nevtralen način, kot golo dejstvo, brez navajanja negativnih vrednostnih sodb. Inkriminirane obdolženčeve navedbe iz obeh vlog in sicer "vidno opit dežurni policist je zahtevo zavrnil", "pijani dežurni policist ni dovolil vpogleda v dokumentacijo" in "pijani policist je tudi zavrnil vložitev pritožbe na delo policista na terenu", že same po sebi ne potrjujejo pritožbene teze o njihovi nevtralnosti in odsotnosti navajanja negativnih vrednostnih ocen. Zato sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema prvostopenjsko oceno, da so izraz žaljive vrednostne ocene oškodovančevega dela kot policista, ki bi tudi objektivno za vsakogar pomenile žalitev. V nasprotju s pritožnikom gre tudi zaključiti, da je očitek o opitosti namenjen prav konkretnemu oškodovancu, torej tedaj dežurnemu policistu H. G. in ne kar na splošno graji funkcije policista. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da naj se obdolženec zoper oškodovanca ne bi izražal na zaničevalen način, pa velja opozoriti, da je ugotavljanje, ali je storilec kaznivo dejanje razžalitve storil z namenom zaničevanja relevantno v primeru, če ob izpolnjenem pogoju iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1 (dokaz resničnosti trditve ali utemeljenega razloga verjeti v njeno resničnost), ko se storilec lahko kaznuje za razžalitev po 158. člena KZ-1, naloga sodišča po tretjem odstavku 158. člena KZ-1. Po citirani določbi se namreč ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Povedano drugače, ugotavljanje obdolženčevega zaničevalnega bi prišlo v poštev, če bi obdolžencu uspel dokaz resničnosti oziroma utemeljenega razloga verjeti v resničnost zatrjevanega in bi sodišče nato moralo ugotavljati, ali pri obrambi svoje pravice ali varstvu upravičenih koristi vendarle ni to počel z namenom zaničevanja oškodovanca.

11. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni enega meseca zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, se je v zadostni meri odrazila obdolženčeva dosedanja nekaznovanost, kot ugotovljena olajševalna okoliščina. Zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

12. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sodba II Kp 21929/2014
• VSM Sodba IV Kp 39446/2016
• Sodba I Ips 399/2005