VSC Sodba II Kp 26802/2016

Jedro

Sodišče druge stopnje soglaša z zaključki izpodbijane sodbe pod točko 17 obrazložitve, da inkriminirane obdolženčeve besede pomenijo resno grožnjo z napadom na življenje ali telo oškodovanca. Besedna zveza "Ti bom metek v glavo spustil, boš videl!", ob upoštevanju dejstva, da sta obdolženec in oškodovanec v slabih medsebojnih odnosih, ter upoštevaje okoliščine obravnavanega primera, kot jih je opisalo prvo sodišče pod točko 17, že po naravi stvari pomeni resno in konkretno grožnjo, ki pri oškodovancu lahko povzroči občutek ogroženosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi M. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen enega meseca in petnajstih dni zapora, z enoletno preizkusno dobo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ga je prvo sodišče oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Uvodoma pritožnica sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka (pri tem je ne konkretizira v smislu določb 371. člena ZKP), ki naj bi jo storilo s tem, da je strankam pošiljalo vabila na glavne obravnave z navedbo pravne opredelitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeni očitek o napačni pravni opredelitvi kaznivega dejanja (npr. obrazec za vročitev obtožnega predloga na list. št. 12, zapisnik predobravnavnega naroka z dne 13. 10. 2016 na list. št. 17, plačilni nalog za plačilo sodne takse na list. št. 20, zapisnik o glavni obravnavi z dne 2. 11. 2016 na list. št. 24) sicer drži, vendar gre zgolj za očitno pisno pomoto pri navajanju pravne opredelitve, ki nikakor ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Takšnega vpliva na slednjo pa pritožnica niti ne zatrjuje. Glede na navedeno gre zaključiti, da zagovornica zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni izkazala.

7. Temeljno obliko kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. To kaznivo dejanje je uvrščeno med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, varuje pa pravico vsakogar do osebne varnosti, ki izhaja iz določbe 34. člena Ustave Republike Slovenije. Opis predmetnega kaznivega dejanja na obdolženca naslavlja očitek, da je z namenom ustrahovanja in vznemirjenja oškodovanca G. Ž., slednjemu resno zagrozil z napadom na njegovo življenje in telo. Takšno resno grožnjo naj bi predstavljale besede: "Ti bom metek v glavo spustil, boš videl!". Sodišče druge stopnje soglaša z zaključki izpodbijane sodbe pod točko 17 obrazložitve, da inkriminirane obdolženčeve besede pomenijo resno grožnjo z napadom na življenje ali telo oškodovanca. Besedna zveza "Ti bom metek v glavo spustil, boš videl!", ob upoštevanju dejstva, da sta obdolženec in oškodovanec v slabih medsebojnih odnosih, ter upoštevaje okoliščine obravnavanega primera, kot jih je opisalo prvo sodišče pod točko 17, že po naravi stvari pomeni resno in konkretno grožnjo, ki pri oškodovancu lahko povzroči občutek ogroženosti. Pritožnica sicer zatrjuje, da je bila oškodovančeva reakcija povezana z nezmožnostjo sodelovanja na zaslišanju, ne pa s trditvijo o izrečenih grožnjah, ter obenem izraža prepričanje, da tudi če bi obdolženec inkriminirane besede izrekel, ne pomenijo kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Pogoji kot jih določa zakon naj namreč ne bi bili izpolnjeni, ker izrečene besede ne predstavljajo resne grožnje. Izrečene naj bi bile v hodniku sodišča, brez namere približanja obdolženca oškodovancu, celo z odmaknitvijo od njega, ob verbalni aktivnosti samega oškodovanca, brez posedovanja orožja. Zato po prepričanju obrambe ne morejo predstavljati resne grožnje. Sodišče druge stopnje se s povzetimi pritožbenimi zatrjevanji ne strinja in v tej zvezi pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe. Pri oceni verodostojnosti oškodovančevega pričevanja se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpovedbe dveh popolnoma nepristranskih prič in sicer varnostnika S. C. in policista D. H. Varnostnik je tako prav obdolženca opisal kot tistega, ki se je razburjal in katerega je opozoril, da bo moral oditi s sodišča, če ne bo prenehal, medtem ko je obnašanje oškodovanca označil kot normalno. Varnostnik je opisal oškodovanca kot rahlo prestrašenega, živčnega. Imel je tresoč glas, in zanimalo ga je kje je policijska postaja, da bi šel prijavit dogodek. Podobno je oškodovanca opisal tudi dežurni policist na Policijski postaji D. H., kamor je oškodovanec neposredno po obravnavanemu dogodku prišel podati kazensko ovadbo. Izpovedal je, da je oškodovanec deloval razburjeno in na videz prestrašeno (list. št. 32). Tudi sam je ocenil, da gre za resno grožnjo. Opis oškodovanca kot sta ga podali priči in oškodovančevo postopanje neposredno po dogodku pa pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je oškodovanec izrečene obdolženčeve besede štel za zelo ogrožujoče. Pri tem sodišče druge stopnje povsem soglaša z dokazno oceno prvega sodišča, da je obdolženec oškodovancu inkriminirane besede izrekel, nenazadnje to potrjuje tudi dogajanje na glavni obravnavi 2. 11. 2016 (list. št. 27), ko se obdolženec celo pred sodiščem ni mogel vzdržati žaljivk in groženj zoper oškodovanca, kot je to pravilno izpostavilo prvo sodišče pod točko 16 obrazložitve. Do očitkov iz opisa kaznivega dejanja, ki se nanašajo na obdolženčeve predhodne grožnje oškodovancu, se je prvo sodišče ustrezno dokazno opredelilo pod točko 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), je nanizalo prepričljive argumente za odločitev, da oškodovancu verjame tudi v tem delu izpovedb.

8. Neutemeljeni so očitki pritožnice, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker listinske dokumentacije, konkretno podatkov iz sodb Delovnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 657/2017, in Ppd 206/2012, ni povzelo v dokazni sklep. Šlo naj bi za kršitev drugega odstavka 316. člena v zvezi s 429. členom ZKP. Posledica te kršitve pa naj bi bila kršitev pravice obrambe iz 23. člena Ustave RS in bistvena kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz zapisnika z glavne obravnave 2. 11. 2016 gre razbrati, da je po že podani besedi strank sodnica sprejela sklep o dopolnitvi dokaznega postopka v skladu z določbo 351. člena ZKP. Med drugim je v dopolnjenem dokaznem postopku prebrala zgoraj citirani sodbi delovnega in socialnega sodišča, stranki pa na prebrane listine nista imeli pripomb. V točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe je prvo sodišče navajalo katere dokaze je v predmetnem dokaznem postopku izvedlo ter v tej zvezi zapisalo, da je v dokazne namene prebralo vso relevantno listinsko dokumentacijo. Vsebino obrazložitve obsodilne oziroma oprostilne sodbe predpisujejo določbe šestega do desetega odstavka 364. člena ZKP. Te sodišču ne nalagajo, da bi moralo v sodbi oblikovati dokazni sklep kot to zmotno meni pritožnica. S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je prebralo vse relevantne listine, pozneje pa vsebino tistih, ki so pomembne za pravilno odločitev povzelo, ni moglo bistveno kršiti določb kazenskega postopka, ki jih navaja pritožnica, še manj pa pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

9. Pritožnica problematizira okoliščino, da je prvo sodišče po uradni dolžnosti vpogledalo listine, ki mu jih je predložil oškodovanec in jih ni zavrnilo kot prepozne. Na ta način naj bi oškodovancu dalo močnejši položaj, kot mu ga priznava ZKP. Tudi ta očitek pritožnice je zmoten. V skladu z določbo prvega odstavka 16. člena ZKP imata v kazenskem postopku obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank, kolikor zakon ne določa drugače. Tožilec mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje (drugi odstavek 16. člena ZKP), obdolženec pa ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist (tretji odstavek 16. člena ZKP). V 17. členu ZKP pa je uzakonjeno načelo iskanja materialne resnice. Po prvem odstavku citiranega zakonskega določila morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Ko je torej sodišče prve stopnje v skladu z enim od temeljnih načel kazenskega postopka prebralo po oškodovancu predložene listine (oškodovanec ni bil stranka v postopku), z ničemer ni okrnilo obdolženčevega položaja v kazenskem postopku.

10. Po oceni pritožnice naj bi prvostopenjsko sodišče presojo obdolženčevega psihofizičnega stanja v času storitve kaznivega dejanja prepustilo varnostniku S. C.. Zagovornica še poudarja, da obdolženec v zagovoru ni omenjal le prebolelih infarktov, pač pa je navajal tudi ostale srčne težave, poudarjal, da se ves čas trese, česar pa sodišče in tožilstvo nista slišala, ampak le grožnje, da bi dejanje uresničil, če bi lahko, ki pa jih obramba ni slišala. Do obdolženčevega zdravstvenega stanja se je sodišče prve stopnje izreklo pod točkama 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, pod točko 18 obrazložitve pa je z razumnimi razlogi utemeljilo, da zatrjevano zdravstveno stanje obdolženca v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni vplivalo na njegovo zmožnost izrekanja inkriminirane grožnje, prav tako pa je pod točko 17 obrazložitve zanesljivo dognalo, da je bila ta grožnja tudi objektivno izvršljiva ne glede na obdolženčevo zdravstveno stanje ter ne glede na to ali je obdolženec posedoval strelno orožje ali ne. Razloge za zavrnitev dokaznega predloga obrambe za pribavo in dokazno oceno obdolženčeve zdravstvene dokumentacije, je prvo sodišče s tehtnimi razlogi zavrnilo pod točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da se obdolžencu vendarle očita storitve kaznivega dejanja grožnje z izrekom inkriminiranih besed, ne pa z uporabo lastne fizične sile. Kot že rečeno pa se je sodišče prve stopnje prepričljivo opredelilo do objektivne in subjektivne zmožnosti obdolženca za uresničitev izrečene grožnje, tudi upoštevaje njegovo zdravstveno stanje. Strelno orožje prav gotovo lahko uporabi tudi oseba, ki ima takšne zdravstvene težave, kot jih zase zatrjuje obdolženec.

11. Glede na to, da videoposnetek varnostne nadzorne kamere ni bil pospremljen z avdio zapisom (to izhaja iz izpovedb varnostnika S. H.), sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe, ko samo, po uradni dolžnosti ni odredilo pribavo teh posnetkov in jih na glavni obravnavi predvajalo. Kot že rečeno, je sodišče na podlagi izpovedb oškodovanca ter dveh nepristranskih prič imelo dovolj dokazne podlage za zanesljiv zaključek o tem, da je obdolženec oškodovancu izrekel inkriminirano grožnjo.

12. Sodišče druge stopnje se ne strinja s tezo obrambe, da naj bi oškodovanec obdolženca krivo ovadil in v predmetnem kazenskem postopku krivo izpovedoval zgolj zaradi zasledovanja interesa po obsodilni sodbi ter po dejanju povračilne narave. Sodišče prve stopnje je to tezo prepričljivo ovrglo in pravilno zaključilo, da ni imelo nobenega razloga za dvom v verodostojnost prič, svoje zaključke pa pospremilo z izčrpno oceno vseh relevantnih dokazov. Ne gre spregledati, da je oškodovanec na glavni obravnavi (list. št. 26), poučen o pravici do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka izjavil, da od obdolženca iz naslova predmetnega kaznivega dejanja ne zahteva nobene odškodnine.

13. Do obdolženčeve krivde se je prvo sodišče ustrezno opredelilo pod točko 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je obrazložilo tako zavestni kakor tudi voljni element njegovega naklepa, saj je v razlogih sodbe utemeljilo svojo presojo, da je obdolženec očitano mu kaznivo dejanje z direktnim naklepom, ko je zavedajoč se, da izrečene besede pomenijo resno grožnjo, z njimi hotel povzročiti, da bi se oškodovanec počutil ustrahovano (obarvani naklep).

14. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni enega meseca in petnajstih dni zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, sta se dovolj odrazili tudi ugotovljeni olajševalni okoliščini (obdolženčeva dosedanja nekaznovanost in njegovo zdravstveno stanje) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

15. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP). Okoliščine, da je brez premoženja in prejema skromno mesečno pokojnino v višini 311,00 EUR, nahaja pa se v postopku osebnega stečaja, tudi po presoji drugega sodišča potrjujejo, da bi plačilo sodne takse gotovo škodo vplivalo na njegovo vzdrževanje.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 19625/2016
• VSL Sodba VII Kp 8857/2017
• VSM Sodba IV Kp 27618/2021