<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC sodba in sklep Cpg 26/2017

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2017:CPG.26.2017
Evidenčna številka:VSC0004884
Datum odločbe:11.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Pešec (preds.), Branko Vitez (poroč.), Irena Leskovšek Jurjec
Področje:STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:izpodbojni zahtevek - litispendenca

Jedro

Določba 275. člena ZFPPIPP, ki tudi sicer ureja (le) vsebino in način uveljavitve izpodbojnega zahtevka, brez dvoma nima nobenega vpliva na pravila ZPP o litispendenci. Zato ta veljajo tudi v primeru vložitve tožbe z izpodbojnim zahtevkom iz šestega odstavka 275. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje (I. in III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje).

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma novo odločanje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, nastale jima zaradi pritožbe tožeče stranke.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom I Pg 567/2015 z dne 13. 9. 2016 odločilo: “I. Zavrne se (tožbeni) zahtevek (tožeče stranke) v delu, ki (se) glasi: “1. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavijo pravni učinki sporazuma v obliki notarskega zapisa notarke E. Š. iz M. opr. št. SV ... z dne 15. 3. 2012 o določitvi deležev na delu skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze, s katero je tožeča stranka dne 15. 3. 2012 prenesla v korist tožene stranke, svoje žene D. Š., solastninski delež do 1/2 pri nepremičninah z ID znakom: ... II. Zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice, dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila z dne 15. 3. 2012, izstavljenega na podlagi sporazuma z dne 15. 3. 2012 iz I. točke, se ugotovi neveljavnost vknjižbe izbrisa zemljiškoknjižnega stanja (ki je bilo vpisano po sklepu Dn. št. 73168/2012 z dne 4. 6. 2012), s katerim je sodišče izbrisalo solastninsko pravico do 1/2 za osebo J. Š., EMŠO ..., T. in vpisa solastninske pravice do 1/2 za toženo stranko, D. Š., EMŠO ..., T., vse pri nepremičninah z ID znakom: ... in ..., se pri nepremičninah z ID znakom: ... in … ponovno vknjiži lastninska pravica v korist stečajnega dolžnika, tožnika J. Š., EMŠO ..., T. III. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavijo pravni učinki sporazuma v obliki notarskega zapisa notarke K. K. B. iz M. opr. št. SV ... z dne 8. 7. 2011 o skupnem premoženju med zakoncema, s katero je tožeča stranka dne 8. 7. 2011 prenesla v korist tožene stranke, svoje žene D. Š., solastninski delež do 1/2 pri nepremičnini parc. št. ..., vpisani v vložku št. ... k. o. ..., Občinsko sodišče v Zadru, Zemljiškoknjižni oddelek Pag (ki je v naravi hiša P. v izmeri 52 m2 in dvorišče v izmeri 488 m2). IV. Zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice, dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila z dne 8. 7. 2011, izstavljenega na podlagi sporazuma z dne 8. 7. 2011 iz III. točke, se pri nepremičnini parc. št. ..., vpisani v vložku št. ... k. o. ..., Občinsko sodišče v Zadru, Zemljiškoknjižni oddelek Pag (ki v naravi predstavlja hišo P. v izmeri 52 m2 in dvorišče v izmeri 488 m2) ponovno vknjiži solastninska pravica do 1/2 (poleg že vknjižene njegove 1/2, skupaj torej v celoti) v korist stečajnega dolžnika, tožnika J. Š., EMŠO ..., T. VII. Toženi stranki sta tožeči stranki dolžni v roku 15 dni povrniti vse njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, da ne bo izvršbe.” II. Zavrže se (tožbeni) zahtevek (tožeče stranke) v delu, ki (se) glasi: “V. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavijo pravni učinki sporazuma v obliki notarskega zapisa notarke E. Š. iz M. opr. št. SV ... z dne 30. 1. 2012 o določitvi deleža na delu skupnega premoženja zakoncev, s katero je tožeča stranka dne 30. 1. 2012 prenesla v korist tožene stranke, svoje žene D. Š., znesek 170.000,00 EUR in terjatev na vračilo zneska 170.000,00 EUR z vsemi pripadki od družbe P. d. o. o., S. VI. Tožena stranka D. Š. mora v stečajno maso stečajnega dolžnika vrniti odstopljeni denarni znesek tako, da v 15 dneh na fiduciarni denarni račun upraviteljice T. P. IBAN: ... plačati znesek 170.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2012 dalje do plačila.” III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini EUR 8.064,83 (osemtisočštiriinšestdeset EUR 83/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka 15 dni dalje do plačila.”

2. Tožeča stranka z 12. 10. 2016 pravočasno vloženo “Pritožbo zoper sodbo in zahtevo za izločitev sodnikov” izpodbija sodbo prve stopnje (I. in III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) v celoti iz vseh (3) pritožbenih razlogov (iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da razsodi: “1. Pritožba je utemeljena in se sodba, opr. št. I Pg 567/2015 z dne 13. 9. 2016 razveljavi v I. in III. točki izreka sodbe ter ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v I., II., III., IV. in VII. točki tožbe. 2. Podrejeno, da sodbo, opr. št. I Pg 567/2015 z dne 13. 9. 2016 razveljavi v I. in III. točki izreka sodbe in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, vključno s stroški pritožbe, vse v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za plačilo dalje, da ne bo izvršbe.”

3. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v 8. 12. 2016 pravočasno vloženem odgovoru na pritožbo tožeče stranke prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje, tožeči stranki pa naloži, da ji povrne stroške odgovora na njeno pritožbo.

5. Ker tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija “pravilne odločitve” sodišča prve stopnje, da “… je pristojno tudi za odločanje v zvezi z nepremičnino na H., saj se zaradi stečaja nad dolžnikom ne uporablja Uredba Sveta št. 44/2001 … .” (I. točka, štiriindvajseti odstavek na sedmi strani obrazložitve pritožbe)(1), temveč mu očita, da “… bi zato moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v III. in IV. točki tožbe, saj tožena stranka sploh ni oporekala trditvi tožeče stranke, da nepremičnina na Hrvaškem ne predstavlja skupnega premoženja obeh pravdnih strank.”(2), in da “… je torej brez utemeljenega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek v III. in IV. točki tožbe.” (I. točka, triindvajseti odstavek na šesti strani ter nadaljevanje na sedmi strani obrazložitve pritožbe), tožena stranka pa v III. točki odgovora na pritožbo tožeče stranke navaja (tudi) svoje stališče, da “Sodišče je vsebinsko odločilo in zavrnilo zahtevek po razveljavitvi prenosa polovice nepremičnine v N., čeprav bi dejansko ta zahtevek moral biti zavržen zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča, kar eventualno lahko naredi samo pritožbeno sodišče.” in da “Naslovno sodišče ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku pod točko III. in IV. tožbe.” (prvi in drugi odstavek na sedmi strani) ter da “… če bi že bilo pristojno slovensko sodišče, se za izpodbijanje omenjene pogodbe glede nepremičnine na Hrvaškem ne uporablja slovensko pravo. V konkretnem primeru se namreč uporablja Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti … .” (peti odstavek na osmi strani), se pritožbeno sodišče s temi navedbami tožene stranke v odgovoru na pritožbo tožeče stranke ni (posebej) ukvarjalo, oziroma se do njih ni opredeljevalo. Tožena stranka namreč v odgovoru na pritožbo tožeče stranke ni pojasnila, zakaj naj bi bila cit. odločitev v izpodbijani sodbi prve stopnje ob drugačnem pravnem stališču, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, zanjo, čeprav je s spornim delom izpodbijane sodbe na prvi stopnji uspela, lahko usodno neugodna, oziroma kakšno pravno korist bi imela od morebitne ocene pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje (kot slovensko sodišče) res ni pristojno za odločanje o III. in IV. točki tožbenega zahtevka tožeče stranke (ter bi zato bilo treba tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavreči), če pa je kljub zanjo sporni ugotovitvi sodišča prve stopnje v pravdi v cit. delu uspela. Kljub morebitni ugotovitvi, da sodišče prve stopnje (kot slovensko sodišče) ni pristojno za odločanje o III. in IV. točki tožbenega zahtevka tožeče stranke, večjega uspeha, kot ga je dosegla z zavrnitvijo “tega zahtevka” tožeče stranke, z njegovim zavrženjem v tem gospodarskem sporu ne bi mogla doseči.

6. Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke.

7. Z 12. 10. 2016 pravočasno vloženo pritožbo pa tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) v celoti iz pritožbenih razlogov: “- zaradi kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, - zaradi kršitve 2., 7. in 189. člena ZPP, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, - zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja”. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter “… odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, prav tako pa naj naloži tožeči stranki, da toženi stranki povrne stroške te pritožbe v roku 15 dni od vročitve odločbe tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.”

8. Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

9. Tožeča stranka v 7. 12. 2016 pravočasno vloženem “Odgovoru na pritožbo (tožene stranke) zoper sodbo in zahtevi za izločitev sodnikov” prereka pritožbene navedbe tožene stranke (“Po mnenju tožeče stranke je sodišče pravilno zavrglo tožbo in odločilo, da bo o tem zahtevku odločalo v ugotovitveni pravdi, zato je pritožba tožene stranke neutemeljena.”). Pritožbenemu sodišču predlaga, da razsodi: “1. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe in sklepa opr. št. I Pg 567/2015 z dne 13. 9. 2016 se kot nedopustna zavrže. 2. Podrejeno, pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe in sklepa opr. št. I Pg 567/2015 z dne 13. 9. 2016 se kot neutemeljena zavrne. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene pravdne stroške, vse v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za plačilo dalje, da ne bo izvršbe.”

10. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

11. Vrhovno sodišče RS je na predlog Višjega sodišča v Mariboru za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča s sklepom III R 1/2017 z dne 26. 1. 2017 ob sklicevanju na 67. člen ZPP za odločanje v tej zadevi (na pritožbeni stopnji) določilo Višje sodišče v Celju.

12. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

13. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

14. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti.

15. Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: “Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni izreklo o dokazih, ki jih je v spis vložila tožeča stranka, niti o vseh njenih obširnih navedbah v njenih vlogah, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zlasti iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP.” (III. točka, deveti odstavek na deseti strani obrazložitve pritožbe).

16. Ta povzeta pritožbena navedba tožeče stranke pa je zgolj pavšalna in je kot take ni mogoče preizkusiti. Pravdna stranka v pritožbi ni dolžna le navesti razlogov, zaradi katerih jo vlaga (335. člena ZPP), temveč mora te razloge tudi ustrezno obrazložiti. Da bi se uveljavljeni kršitvi lahko preizkusili, bi morala tožeča stranka v pritožbi substancirati oziroma konkretno navesti, o katerih “dokazih, ki jih je v spis priložila tožeča stranka”, in o katerih “vseh njenih obširnih navedbah v njenih vlogah”, se sodišče prve stopnje “v obrazložitvi sodbe ni izreklo”, oziroma v katerem delu ima izpodbijana sodba prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, in katere so te pomanjkljivosti (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ter navesti listine in (druge) dokaze ter opredeliti vsebine, ki so po njenem mnenju v nasprotju s tem, kar se navaja v (prav tako določenih) razlogih odločbe sodišča prve stopnje o vsebini teh listin in (drugih) dokazov (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Obrazložitve teh uveljavljenih kršitev pa v pritožbi tožeče stranke ni. Tožeča stranka tako zatrjevanih kršitev ni substancirala niti ni povezala s konkretno ugotovljenimi dejstvi.(3)

17. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo po izvedenih dokazih. Na (to) dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi izvedlo vse dokaze, ki jih je lahko in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno (ter kritično) presodilo vsak izveden dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, pa ne more biti nobenega dvoma. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema njegovo dokazno oceno kot pravilno in zavrača pritožbeni očitek tožeče stranke sodišču prve stopnje o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

18. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva in zakaj šteje za dokazana. Pravilnih razlogov sodišča prve stopnje o vseh odločilnih dejstvih za izpodbijano odločitev v 7. in 9.-18. točki obrazložitve odločbe pa pritožbeno sodišče ne ponavlja, ampak tožečo stranko nanje le napotuje.(4)

19. Kolikor tožeča stranka v I. točki, tretji odstavek na drugi strani, četrti in šesti do sedmi odstavek na tretji strani ter nadaljevanje in deveti ter enajsti do trinajsti odstavek na četrti strani in nadaljevanje ter štirinajsti do osemnajsti odstavek na peti strani in nadaljevanje ter devetnajsti do dvajseti odstavek in dvaindvajseti do triindvajseti odstavek na šesti strani ter nadaljevanje in šestindvajseti odstavek na sedmi strani, ter v II. točki, drugi odstavek na sedmi strani in nadaljevanje ter tretji in šesti odstavek na osmi strani obrazložitve pritožbe vztraja pri svojih samo ponovljenih, že v postopku na prvi stopnji podanih stališčih in ugovorih, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, se pritožbeno sodišče z njimi ni (posebej) ukvarjalo, oziroma se do njih ni opredeljevalo, saj je njihovo neutemeljenost oziroma neupoštevnost pojasnilo že sodišče prve stopnje z v odločbi navedenimi (pravilnimi) razlogi o vseh odločilnih dejstvih za izpodbijano delno zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke v 7. in 9.-18. točki obrazložitve odločbe, ki jih pritožbeno sodišče prav tako ne ponavlja, temveč tožečo stranko nanje le ponovno napotuje.

20. Pritožbeno sodišče navedenemu še dodaja: Res je, da se “Sodišče … v obrazložitvi sodbe v večji meri osredotoča le na nepremičnino ID znak: ...(hiša na T.) … .” (I. točka, tretji odstavek na drugi strani obrazložitve pritožbe (12., 14. in 15. točka obrazložitve odločbe)). Vendar pa je v 10.-14., 16. in 18. točki obrazložitve odločbe dovolj konkretno pojasnilo “… zakaj šteje tudi druge nepremičnine, ki so bile prej v zemljiškoknjižni lasti tožnika, za skupno premoženje zakoncev.”

21. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke: “Tako priče kot tožnika so medsebojno povezane osebe in družinski člani. Njihov interes je zagotovo, da bi nepremičnine izločili iz stečajne mase ter da bi preprečile upnikom tožnika, da bi ti posegli po njegovem premoženju, zato je bilo že vnaprej jasno, da bodo priče pričale v prid tožene stranke. Poleg tega pa se je sodišče povsem neutemeljeno oprlo na pričanje M. in N. Š., otroka pravdnih strank, ki zaradi svoje mladosti (ob preselitvi v hišo na T., leta 1985, sta bila stara komaj 4 in 1 leto) ne moreta potrditi t. i. obsežnih vlaganj v hišo, niti ne moreta vedeti, v kakšnem stanju je bila hiša ob vselitvi. Sodišče bi se moralo ravno zaradi tega bolj osredotočiti na listinske dokaze in sodno prakso Vrhovnega sodišča, kot pa na izjave sorodnikov in pravdnih strank.” (I. točka, peti odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe).

22. Kakšen je “zagotovo interes” “prič in tožnika kot medsebojno povezanih oseb in družinskih članov”, je le z ničemer dokazano predvidevanje tožeče stranke. Iz pisnih izjav prič M. in N. Š., otrok pravdnih strank, pa je razvidno, da sta bila ob vselitvi v stanovanjsko hišo v M. res stara 4 leta (sin) in 1 leto (hči). Toda v svojih pisnih izjavah sta (med drugim) navedla: “Za zgodnje otroštvo ne vem povedati, kdaj sta mama in oče začela z vlaganji v prenovo hiše, ki je bila zgrajena leta 1966, po fotografijah hiše iz časa mojega zgodnjega otroštva pa lahko potrdim, da že kmalu po preselitvi, zadnja dela pa sta opravila še v letu 2013, ko sta že drugič celovito prenovila kopalnico.” in “Navedeno pomeni, da se je hiša 28 let mojega bivanja v njej ves čas prenavljala in obnavljala in so od hiše, ki je bila zgrajena pred 50 leti, ostali le obodni zidovi in nosilne stene.” (sin) ter “Že iz teh podatkov izhaja, da sem 28 let preživela skupaj z bratom ter s starši, najprej do leta 1997 tudi skupaj z dedkom I. Š., na tem naslovu in sem tako ves čas lahko spremljala prenavljanje in obnovo naše hiše. Kdaj in v kakšnem zaporedju so se ta dela opravljala, zaradi moje starosti ob preselitvi in v naslednjih letih otroštva ne morem povedati, z gotovostjo pa lahko zatrdim, da se je hiša v vseh letih obnavljala in posodabljala, za kar je večinoma skrbela moja mama in da je od hiše, v katero smo se preselili, ostalo le nosilno obodno zidovje, nekaj predelnih sten in nekaj notranjih vrat, pa še to je vse obnovljeno. Ker nas je v hiši prva leta živelo pet, moji starši niso mogli obnavljati hiše v celoti, ampak samo po delih tako, da so v bistvu obnavljali prostor za prostorom oz. neke povezane celote. Da je bila hiša popolnoma spremenjena in obnovljena, ni potrebno biti kakšen poseben strokovnjak, saj že sam njen izgled izkazuje, da so v njo vgrajeni sodobni materiali, ki v času naše preselitve sploh niso obstajali, prav tako pa navedeno izkazuje vpogled v projekt izvedenih del te hiše. V kolikor bo to potrebno, lahko sodišču dostavim na ogled tudi vrsto fotografij hiše iz moje mladosti, ki prikazuje stanje hiše, v katero smo se preselili.” (hči). Glede na taki pisni izjavi cit. prič se je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno oprlo (tudi) na njuno pričanje. Sicer pa sodišče prve stopnje svojih ugotovitev, da je bila sporna nepremičnina pridobljena v času zakonske zveze (pravdnih strank), da spada v skupno premoženje zakoncev, da je bila kupljena oziroma pridobljena za potrebe družine in da pravdni stranki še danes živita na naslovu T., ni oprlo le na pisni izjavi otrok pravdnih strank, ampak utemeljeno prav tako na “prepričljivi izpovedbi pravdnih strank”, pisno izjavo priče B. P. in predložene listinske dokaze (13. in 14. točka obrazložitve odločbe).

23. Tožeča stranka se v pritožbi pravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 152/2011 z dne 13. 3. 2014, iz katere “… izhaja, da je sodna praksa poenotila materialnopravno podlago v zvezi s pridobitvijo solastniškega deleža z vlaganji v tujo nepremičnino, če je nastala nova stvar.” (I. točka, deseti odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe). Sodišče prve stopnje pa je odločilo prav v skladu s cit. stališčem Vrhovnega sodišča RS. Ob pravilnih ugotovitvah: “1/2 nepremičnine sta zakonca pridobila od sestre tožeče stranke z zamenjavo stanovanja in doplačilom (čeprav je bil formalni - vpisani - lastnik tožeča stranka), drugo polovico pa je tožeča stranka dedovala po očetu. Vendar sta stranki nepremičnino v celoti obnovili s skupnimi sredstvi in jo še danes uporabljata kot svoj dom.”, je zato tudi pravilno zaključilo, da “Ob takšnem prelivanju premoženjskih kategorij, ko sta stranki v posebno premoženje (1/2 dedovane po očetu tožeče stranke) tožeče stranke vložili obsežna sredstva, saj sta jo v celoti obnovili … navedena nepremičnina (T.) predstavlja skupno premoženje zakoncev. Takšno prelivanje vrednosti med premoženjskimi kategorijami (posebnega in skupnega premoženja) je namreč povzročilo transformacijo posebnega premoženja zakonca v skupno premoženje.” (15. točka obrazložitve odločbe).

24. Ker je stečajni dolžnik “… nepremičnino v k. o. Z. R. … podaril otrokoma v letu 2004 … .”, “Neobremenjeno nepremičnino na C. (ID znak: ...) …” pa je “… toženka prejela od tožnika na podlagi darilne pogodbe med pravdnima strankama, sklenjene v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV ... z dne 18. 12. 1996 … .”, kar je 7 oziroma 15 let pred začetkom obdobja izpodbojnosti, niso pritožbena izvajanja tožeče stranke o njima (II. točka, prvi odstavek na sedmi strani obrazložitve pritožbe) za izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje niti pomembna. Zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

25. Sodišču prve stopnje ni bilo treba “… širše ugotavljati, zakaj sta se pravdni stranki ravno v izpodbojnem obdobju po ZFPPIPP (Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju) odločili, da bosta delili premoženje, ki je bilo vseskozi v zemljiškoknjižni lasti tožnika … .” (II. točka, četrti odstavek na osmi strani obrazložitve pritožbe). Postopek osebnega stečaja nad stečajnim dolžnikom je namreč bil uveden 17. 1. 2014, izpodbijani sporazumi v obliki notarskih zapisov SV ..., SV ... in SV ... pa so bili sklenjeni 15. 3. 2012, 8. 7. 2012 in 30. 1. 2012. To je eno leto in več kot deset mesecev, dve leti in več kot šest mesecev ter skoraj dve leti pred uvedbo postopka osebnega stečaja nad stečajnim dolžnikom, kar je predcej bliže začetku obdobja izpodbojnosti kot njegovemu koncu (1. točka prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP).

26. Pritožbene navedbe tožeče stranke v II. točki, sedmi odstavek na osmi strani in nadaljevanje na deveti strani obrazložitve pritožbe so le hipotetično, z ničemer dokazano razlogovanje tožeče stranke, in ga zato pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

27. Ker se sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi, da “… tožeča stranka s spornimi notarskimi sporazumi ni zmanjšala čiste vrednosti svojega premoženja in ni oškodovala svojih upnikov (saj sporna 1/2 nepremičnin ni predstavljala stečajne mase, ker ni bila v lasti tožeče stranke, temveč je na njej na originarni način pridobila lastninsko pravico tožena stranka) …” (in zato ob tudi pravilni (delni) zavrnitvi (tožbenega) zahtevka tožeče stranke “… (saj niso mogle nastati posledice, navedene v 271. členu ZFPPIPP - neenako obravnavanje upnikov, itd.) …”), “… z ostalimi trditvami (glede insolventnosti tožeče stranke, itd.) ni ukvarjalo.” (18. točka obrazložitve odločbe), je pritožbeno povzemanje tožeče stranke “svojih dosedanjih navedb v vlogah”, da “.… je insolventnost dolžnika nastopila predno sta pravdni stranki razdelili “skupno neobremenjeno premoženje”.” (III. točka, prvi do četrti odstavek na deveti strani in nadaljevanje ter peti do osmi odstavek na deseti strani obrazložitve pritožbe) povsem nepotrebno in zato tudi neupoštevno.

28. S trditvami: “Vse to pomeni, da predmetna nepremičnina ni bila potrebna celovite prenove, kot to nekritično zgolj na podlagi izjav pravdnih strank in prič povzema sodišče v 12. točki obrazložitve sodbe, vsekakor pa ni bila le podrtija, kot to navaja tožena stranka. … Iz računov, ki jih je v spis priložila tožena stranka in ki se večinoma nanašajo na tožnika, pa tudi ne izhaja, da bi se vsa obnovitvena dela opravila na naslovu T. Pravdni stranki sta imeli v lasti tudi druge nepremičnine (v S., na H., v L., v Z. R. …), zato so bila ta obnovitvena dela, nakup tehničnega materiala … namenjena tudi za druge nepremičnine. … Če bi tožena stranka resnično vložila v to hišo vsa ta denarna sredstva, ki jih navaja v vlogah, bi sodišču zagotovo posredovala tudi slikovno gradivo, iz katerega bi bilo razvidno stanje pred in po obnovi in bi lahko na podlagi tega ugotavljali, ali so vlaganja v hišo resnično spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tej meri, da se lahko hiša šteje za novo stvar, kar bi utemeljevalo stvarno pravni prenos lastništva na tej nepremičnini na toženo stranko. … Iz zgodovinskega izpiska za nepremičnino ID znak: ... (v naravi 2 garažni mesti v C.) izhaja, da je tožnik predmetno nepremičnino pridobil na podlagi menjalne pogodbe z dne 2. 11. 1998 od podjetja K. d. d. in G. d. d. Tudi ta nepremičnina ni pridobljena z delom, tako da ne predstavlja skupno premoženje obeh zakoncev.” (I. točka, osmi odstavek na četrti strani, petnajsti in šestnajsti odstavek na peti strani ter enaindvajseti odstavek na šesti strani obrazložitve pritožbe), pa tožeča stranka v pritožbi navaja nova dejstva.

29. Toda po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva (in predlagati nove dokaze) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (oziroma predložiti) do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku). Tožeča stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo (z dne 22. 6. 2016) oziroma do konca glavne obravnave (29. 8. 2016) v postopku na prvi stopnji. Prav tako je očitno, da bi to mogla storiti.

30. Pritožbeno sodišče zato uveljavljenih pritožbeno novih trditev tožeče stranke ni moglo upoštevati (šesti odstavek 286. člena ZPP).

31. Po povedanem je nedvomno, da tožeča stranka trditvenega in dokaznega bremena glede utemeljenosti cit. izpodbijanega dela svojega tožbenega zahtevka ni zmogla, tožena stranka pa je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede njegove neutemeljenosti popolnoma zadostila.

32. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke materialno pravo (6., 8., 11., 14., 16. in 17. točka obrazložitve odločbe) pravilno uporabilo. Ker je tako sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo določbe materialnega prava, ki jih je moralo uporabiti, te določbe pa je uporabilo tudi pravilno, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP) ni podan.

33. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP in tudi prvi odstavek 337. člena ZPP).

34. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: pritožba tožeče stranke ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP); stroški odgovora na pritožbo pa v tem gospodarskem sporu niso bili potrebni, saj tožena stranka z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi tožeče stranke (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

35. Ker je podana že uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 189. členom ZPP(5) (1. točka prvega odstavka 338. člena ZPP), se je pritožbeno sodišče s preostalimi uveljavljenimi pritožbenimi razlogi (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 2. in 7. členom ter iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja (1. in 2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP)) ni (posebej) ukvarjalo, oziroma se do njih ni opredeljevalo.

36. Sodišče prve stopnje je izpodbijano delno zavrženje tožbenega zahtevka tožeče stranke (med drugim) obrazložilo takole: “Zahtevek na razveljavitev pravnih učinkov sporazuma v obliki notarskega zapisa opr. št. SV ... in na vračilo zneska 170.000,00 EUR, ki se nanaša na terjatve do P. d. o. o. S. (točka V in VI tožbenega zahtevka), pa je sodišče zavrglo, kot izhaja iz točke II. izreka. Sodišče je namreč presodilo, da v tem delu zahtevka (glede terjatve do P. d. o. o. S.) ne gre za skupno premoženje zakoncev.” (19. točka obrazložitve odločbe); “Ob dejstvu, da v tem obsegu ne gre za skupno premoženje zakoncev (saj bi se le v tem primeru moral ta del zahtevka obravnavati v predmetni pravdi, saj se odloča o skupnem premoženju enotno), je razlog zavrženja v pomanjkanju pravne koristi, saj je sodišče ugotovilo, da je po vložitvi predmetne tožbe, s katero se izpodbijajo pravna dejanja stečajnega dolžnika, dne 22. 6. 2015 stečajna upraviteljica v imenu stečajnega dolžnika in v korist stečajne mase, vložila tudi tožbo zaradi neobstoja prerekanih terjatev in ločitvenih pravic, kjer je z identičnim dejanskim stanjem zajela tudi tožbeni zahtevek, ki ga vtožuje v predmetni pravdi (pod točko V in VI tožbenega zahtevka). Navedena tožba se vodi pri tuk. sodišču pod opr. št. I Pg 600/2015 in z njo tožeča stranka pod točko XXIII in XXIV uveljavlja identični zahtevek.” (20. točka obrazložitve odločbe); “Ob tem sodišče dodaja, da je bila predmetna tožba na izpodbijanje pravnih dejanj vložena utemeljeno in je tožeča stranka imela pravni interes za vodenje pravde, saj je stečajno upraviteljico vezal zakonski rok za vložitev predmetne tožbe, vendar je pravna korist za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika odpadla, ko je stečajna upraviteljica zoper toženo stranko čez mesec dni vložila tudi tožbo zaradi neobstoja prerekanih terjatev, ki vsebuje (zajema) tudi tožbeni zahtevek na izpodbijanje enakih pravnih dejanj, prav tako zoper toženo stranko. … Pravno korist za razveljavitev pravnih učinkov in vrnitev koristi v stečajno maso pa bo tožeča stranka lahko dosegla že z vložitvijo tožbe na neobstoj prerekanih terjatev in ločitvenih pravic, opr. št. I Pg 600/2015.” (22. točka obrazložitve odločbe); “Ker pa se gospodarski spor zaradi neobstoja prerekanih terjatev in ločitvenih pravic, opr. št. I Pg 600/2015, na podlagi katerih je stečajna upraviteljica morala vložiti tožbo, saj bi sicer terjatev prenehala, je sodišče presodilo, da so pravila zaradi neobstoja prerekanih terjatev in ločitvenih pravic specifična, saj po določilih šestega odstavka 275. člena ZFPPIPP mora tožbeni zahtevek vsebovati tudi izpodbojni zahtevek, kar pomeni, da zajema tudi izpodbojno tožbo v navedenem delu (točka V in VI izreka). Zato je tožbo v predmetnem sporu zavrglo … . Tožeča stranka bo namreč svojo pravno korist, ki jo v tem delu zasleduje s predmetno tožbo, lahko dosegla v gospodarskem sporu, ki se obravnava med enakimi pravdnimi strankami, zaradi neobstoja prerekanih terjatev in ločitvenih pravic, v zadevi, ki se vodi pod opr. št. I Pg 600/2015.” (23. točka obrazložitve odločbe); ter “Sodišče je nadalje tožbo zavrglo tudi iz razloga obstoja litispedence. V obeh gospodarskih zadevah (predmetni in opr. št. I Pg 600/2015) tožbeni zahtevek vsebuje tudi zahtevke na izpodbijanje istega pravnega dejanja stečajnega dolžnika, tako da je v obeh zadevah podano identično dejansko stanje in sta tožbena zahtevka v obeh zadevah identična v smislu, da je tožbeni zahtevek v predmetni zadevi v celoti zaobsežen tudi v zadevi opr. št. I Pg 600/2015, hkrati pa je podana tudi istovetnost pravdnih strank.” (24. točka obrazložitve odločbe).

37. Toda tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja: “Z izpodbijanim delom odločbe je sicer bil tožbeni zahtevek zavržen, vendar ima tožena stranka kljub temu pravni interes za pritožbo. … Pravni interes tožene stranke je, da doseže meritorno (vsebinsko) odločitev o zavrženem tožbenem zahtevku. Zavrženi tožbeni zahtevek je identičen tožbenemu zahtevku, kot je postavljen tudi v pravdi, ki poteka pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I Pg 600/2015, omenjena pravda pa se je začela pozneje kot ta pravda. Meritorna odločitev o zahtevku v tej pravdi bo toženi stranki omogočila, da doseže zavrženje identičnega tožbenega zahtevka v postopku opr. št. I Pg 600/2015, kjer se je pravda začela pozneje kot v tem postopku. Ob pravilni uporabi procesnih pravil bi namreč v opisanem primeru moralo sodišče identični tožbeni zahtevek zaradi učinkov litispedence zavreči v poznejšem postopku. Zaradi napačne odločitve v tem postopku pa bo tožena stranka tudi v postopku opr. št. I Pg 600/2015 morala ponovno uveljavljati vsebinske razloge in izvajati aktivnosti v smeri doseči zavrnitev tožbenega zahtevka, kar pa ji ne bi bilo treba, če v tem postopku ne bi prišlo do zavrženja tožbe iz napačnih razlogov. Razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in zavrnitev tožbenega zahtevka bo tako za toženo stranko imela za posledico ugodnejši položaj kot ga ima sedaj, ko ne razpolaga z meritorno odločbo in bo zato morala še v enem postopku uveljavljati vse vsebinske razloge za zavrnitev, čeprav jih ob pravilni odločitvi sodišča ne bi rabila. Pravni interes tožene stranke tako je, da dobi pravnomočno vsebinsko odločitev v tem postopku. … 189. člen ZPP določa, da pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami: če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Tožba, na podlagi katere poteka postopek opr. št. I Pg 600/2015, je bila toženim strankam vročena 3. 11. 2015, tožba v tem postopku pa je bila toženi stranki vročena 27. 10. 2015. Pravda v tem postopku se je torej začela prej kot v postopku opr. št. I Pg 600/2015, zato bi moral biti identični tožbeni zahtevek zaradi litispedence zavržen v postopku opr. št. I Pg 600/2015 in ne v tem postopku.” (1. Pravni interes, druga in tretja stran (obrazložitve) pritožbe) ter “Pa četudi bi bil pravilen zaključek sodišča, da je terjatev do P., d. o. o. posebno premoženje, to ni razlog za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravne koristi. Od ugotovitve, ali je terjatev do P. d. o. o. skupno ali posebno premoženje, je kvečjemu lahko odvisen uspeh v pravdi, ni pa od tega odvisen pravni interes. Pravna korist tožeče stranke je bila doseči razveljavitev prenosa terjatve na toženo stranko in uveljaviti vrnitveni zahtevek, ta pravna korist se lahko doseže tudi, če se ugotovi, da je terjatev posebno premoženje tožeče stranke. Glede na navedeno je nejasno, zakaj sodišče meni, da pravna korist ne obstaja iz razloga, ker bi naj terjatev do P. d. o. o. predstavljala posebno premoženje. Napačna pa je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da pravna korist ne obstaja, ker je upraviteljica po vložitvi predmetne tožbe dne 22. 6. 2015 vložila tožbo, v kateri je vsebovan identični tožbeni zahtevek, kot je zavrženi. Kadar sta vloženi dve tožbi z identičnim zahtevkom, ne gre za vprašanje pravnega interesa, ampak gre za vprašanje litispedence, ki ga ureja 189. člen ZPP. Ne gre torej za vprašanje, katera tožba je vložena prej, ampak katera pravda se je začela prej. Kot je že bilo pojasnjeno zgoraj, bi v tem primeru sodišče moralo uporabiti 189. člen ZPP, vendar ga ni, zato je v tem delu kršen ZPP … . Zgrešena je tudi obrazložitev v 22. točki obrazložitve. Tudi v tej zvezi se sodišče neutemeljeno ukvarja z vprašanjem pravnega interesa in neutemeljeno navaja, da je tožeča stranka imela pravni interes za vodenje te pravde, ki pa ga izgubila zaradi pozneje vložene tožbe z identičnim tožbenim zahtevkom. Takšna razlaga je namreč v nasprotju s 189. členom ZPP. Če se pozneje začne pravda glede identičnega zahtevka, to nima za posledico izgubo pravnega interesa v prvotni pravdi, ampak ima za posledico zavrženje zahtevka v pravdi, ki se je začela pozneje, kot to jasno izhaja iz 189. člena ZPP. Sodišče ni imelo podlage, da presoja, v okviru katerega postopka bo tožeča stranka lahko dosegla svojo pravno korist, prav tako ni navedlo ustrezne podlage za zaključek, da je potrebno identični tožbeni zahtevek zavreči v tem postopku. Prav tako pa ni imelo podlage, da glede na jasno določilo 189. člena ZPP presoja, v okviru katere pravde je tožbeni zahtevek bolje oblikovan (tako je namreč razumeti navedbe v 23. točki obrazložitve, kjer sodišče navaja, da so pravila zaradi neobstoja prerekanih terjatev in ločitvenih pravic specifična, saj morajo vsebovati tudi izpodbojni zahtevek).” (2. Glede kršitev, četrta in peta stran (obrazložitve) pritožbe).

38. Tudi pritožbeno sodišče misli, da ima tožena stranka pravni interes oziroma pravno korist za vložitev obravnavane pritožbe prav iz razlogov, ki jih je navedla v njeni obrazložitvi.

39. 189. člen ZPP določa: Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki (prvi odstavek). O zahtevku, ki ga stranka postavi med postopkom, začne pravda teči od trenutka, ko je o njem obveščena nasprotna stranka (drugi odstavek). Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (tretji odstavek). Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku (četrti odstavek).

40. Pravdni postopek se začne z vložitvijo tožbe, pravda kot trostransko razmerje med sodiščem, tožnikom in tožencem pa se začne z vročitvijo tožbe tožencu. S tem trenutkom nastopi visečnost pravde oziroma litispedenca. Najpomembnejša procesna posledica litispedence je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari. To je po eni strani izraz načela ekonomičnosti (nobene potrebe ni, da bi med istima strankama o isti stvari tekla dva postopka - želeno pravno varstvo bosta stranki lahko dosegli že v enem postopku), po drugi strani pa zagotavlja, da ne bo prišlo do medsebojno nasprotujočih si odločitev sodišča o isti stvari. Litispedenca (oziroma odsotnost litispedence) je procesna predpostavka, torej okoliščina, od katere je odvisna dopustnost tožbe. Če sodišče ugotovi, da med strankama že teče prej začeta pravda o isti stvari, kasnejšo tožbo (t. j. tožbo, ki je bila kasneje vročena) zavrže, ne da bi se spuščalo v vprašanje njene utemeljenosti. Zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tovrstni procesni situaciji s sklicevanjem na litispendenco delno zavrglo prvi tožbeni zahtevek (prav: (prvo (prej vloženo)) tožbo) tožeče stranke. Pravilno bi bilo delno zavreči drugi tožbeni zahtevek oziroma (drugo (kasnejšo)) tožbo tožeče stranke. Za sporno delno zavrženje prvega tožbenega zahtevka tožeče stranke namreč v pravilih ZPP o litispendenci ni podlage.(6)

41. Če je bil v primeru iz 5. odstavka 275. člena ZFPPIPP tisti, ki je prerekal terjatev ali ločitveno ali izločitveno pravico, napoten, da v pravdnem postopku uveljavi zahtevek za ugotovitev neobstoja te terjatve ali ločitvene ali izločitvene pravice, mora hkrati s tem zahtevkom v istem postopku uveljavljati tudi izpodbojni zahtevek v skladu z drugim ali tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP (šesti odstavek 275. člena ZFPPIPP).

42. Cit. določba 275. člena ZFPPIPP, ki tudi sicer ureja (le) vsebino in način uveljavitve izpodbojnega zahtevka, pa brez dvoma nima nobenega vpliva na pravila ZPP o litispendenci. Zato ta veljajo tudi v primeru vložitve tožbe z izpodbojnim zahtevkom iz šestega odstavka 275. člena ZFPPIPP. Če “… je stečajno upraviteljico …” res “… vezal zakonski rok za vložitev predmetne tožbe … .” (pa je ni)(7), bi ob vložitvi tožbe iz šestega odstavka 275. člena ZFPPIPP lahko obravnavano (prvo) tožbo glede zavrženega dela njenega tožbenega zahtevka enostavno umaknila. Če je ni, bo pač morala sama trpeti morebitne škodljive (pravne in materialne) posledice te svoje opustitve.

43. Tudi če bi bil pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da “v delu (tožbenega) zahtevka (tožeče stranke) glede terjatve do P. d. o. o. S. ne gre za skupno premoženje zakoncev (pravdnih strank)”, temveč za posebno premoženje stečajnega dolžnika, tožeča stranka ni izgubila pravnega interesa oziroma pravne koristi za vsebinsko (meritorno) odločitev o zavrženem delu s prvo tožbo uveljavljenega tožbenega zahtevka. Od ugotovitve, ali je cit. terjatev skupno premoženje pravdnih strank ali posebno premoženje stečajnega dolžnika, je odvisen le uspeh pravdnih strank v pravdi, ne pa tudi pravni interes oziroma pravna korist tožeče stranke za odločitev o tem delu njenega tožbenega zahtevka.

44. Tožena stranka v pritožbi prav tako pravilno trdi, da “Kadar sta vloženi dve tožbi z identičnim zahtevkom, ne gre za vprašanje pravnega interesa, ampak gre za vprašanje litispendence, ki ga ureja 189. člen ZPP.” Nepravilna je ocena sodišča prve stopnje, da “… je bila predmetna tožba na izpodbijanje pravnih dejanj vložena utemeljeno in je tožeča stranka imela pravni interes za vodenje pravde, saj je stečajno upraviteljico vezal zakonski rok za vložitev predmetne tožbe, vendar je pravna korist za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika odpadla, ko je stečajna upraviteljica zoper toženo stranko čez mesec dni vložila tudi tožbo zaradi neobstoja prerekanih terjatev, ki vsebuje (zajema) tudi tožbeni zahtevek na izpodbijanje enakih pravnih dejanj, prav tako zoper toženo stranko.” Glede na nesporno, jasno in razumljivo določbo drugega odstavka 189. člena ZPP, ki je kako drugače, širše ali ožje, kot se glasi, ni mogoče uporabljati, ter po povedanem, tožeča stranka nima pravnega interesa oziroma pravne koristi za vložitev nove (druge) tožbe z istim zahtevkom med istimi strankami, če o tem zahtevku že teče pravda. Če pa se taka pravda začne, sodišče zavrže drugo in ne prvo tožbo. Zakaj tožeča stranka ne bi mogla doseči pravne koristi, “… ki jo v tem delu zasleduje s predmetno tožbo (za razveljavitev pravnih učinkov in vrnitve koristi v stečajno maso) … .”, že v tem gospodarskem sporu (in ne šele v gospodarskem sporu I Pg 600/2015), pa sodišče prve stopnje (z navedbo ustrezne pravne podlage) ni pojasnilo.

45. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno uporabilo določbe 189. člena ZPP, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

46. Zato je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi in ker pritožbeno sodišče cit. kršitve postopka glede na njeno naravo ter zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS) ne more samo odpraviti, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma novo odločanje (prvi odstavek 354. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

47. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

48. V novem postopku oziroma novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča (za nadaljnje delo) v 39.-44. točki obrazložitve njegove odločbe (prvi odstavek 362. člena ZPP) vsebinsko (meritorno) odločiti tudi o z izpodbijanim sklepom zavrženem delu tožbenega zahtevka tožeče stranke.

-----

Op. št. (1): “Glede na to, da se sodišče v sodbi ni izreklo za nepristojno v zvezi s tožbenim zahtevkom v III. in IV. točki, je očitno štelo za neutemeljen ugovor nepristojnosti, podan s strani tožene stranke.” (I. točka, triindvajseti odstavek na šesti strani obrazložitve pritožbe).

Op. št. (2): “Tožena stranka pa v vlogah ni substancirano prerekala trditev tožnika, da nepremičnina v N. ne predstavlja skupnega premoženja obeh pravdnih strank, temveč da predstavlja posebno premoženje tožnika. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zgolj navajala, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku v zvezi z nepremičnino v N. (P.) na H., ni pa zanikala trditve tožnika, da ta nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja obeh pravdnih strank. Na podlagi 2. odstavka 214. člena ZPP se šteje, da se dejstva, ki jih nasprotna stranka ne prereka, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.” (I. točka, dvaindvajseti odstavek na šesti strani obrazložitve pritožbe).

Op. št. (3): Prim.: npr. sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 110/2006 z dne 26. 9. 2006 in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 47/2014 z dne 16. 6. 2015.

Op. št. (4): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 143/2015 z dne 9. 12. 2016.

Op. št. (5): Čeprav se na cit. kršitev sklicuje šele v pritožbi, jo je pritožbeno sodišče (vseeno) upoštevalo, saj tožena stranka te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Op. št. (6): Prim.: komentar dr. Aleša Galiča k 189. členu ZPP v: PRAVDNI postopek : Zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.] ; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. - Ljubljana : Uradni list : GV Založba, 2005-, Knj. 2, str. 219 in 220, 1. točka ter str. 226, 13. točka.

Op. št. (7): Prim.: drugi odstavek 277. člena ZFPPIPP.


Zveza:

ZFPPIPP člen 275. ZPP člen 189.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4NjU2