<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC sklep II Kp 44910/2015

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2017:II.KP.44910.2015
Evidenčna številka:VSC0004839
Datum odločbe:16.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Marija Bovha (preds.), Andrej Pavlina (poroč.), Zinka Strašek
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:ponarejanje listin - uporaba ponarejene javne listine kot prave - zavestna sestavina storilčevega naklepa

Jedro

Kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 spada med kazniva dejanja zoper pravni promet. Kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja je določena v tretjem odstavku 251. člena KZ-1, ki med ostalim sankcionira tudi uporabo ponarejene javne listine kot prave. Izvršitveno dejanje, torej samo uporabo ponarejene javne listine, je mogoče storiti z direktnim ali pa eventualnim naklepom kot možnima oblikama krivde. V vsakem primeru pa je treba obdolžencu dokazati zavestno sestavino naklepa, se pravi, da se je ob uporabi javne listine zavedal, da je ta listina ponarejena. Gre za eno izmed t. i. odločilnih dejstev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi D. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila za predmetno kaznivo dejanje določena kazen treh mesecev zapora, nakar mu je, upoštevaje kazen enega leta zapora iz prejšnje pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 2. 9. 2014, opr. št. I K 35808/2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 24. 4. 2015, opr. št. II Kp 35808/2010, ki ni bila preklicana, prvo sodišče določilo enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso, po prvem odstavku 73. člena KZ-1 pa mu je sodišče prve stopnje odvzelo ponarejeni listini obrazca M. Prijava - odjava zavarovanja z dne 2. 1. 2014.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. S pritožbenim očitkom, da prvo sodišče ni argumentiralo dokaznih zaključkov o obdolženčevem zavedanju, da delovni inšpektorici izroča ponarejene obrazce, torej da v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnem dejstvu, pa smiselno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru z dne 24. 11. 2016, številka Kt/18483/2014, je višji državni tožilec Okrožnega državnega tožilstva v Celju prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da sodišče druge stopnje zagovornikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku obdolženega, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

6. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 spada med kazniva dejanja zoper pravni promet. Kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja je določena v tretjem odstavku 251. člena KZ-1, ki med ostalim sankcionira tudi uporabo ponarejene javne listine kot prave. Izvršitveno dejanje, torej samo uporabo ponarejene javne listine, je mogoče storiti z direktnim ali pa eventualnim naklepom kot možnima oblikama krivde. V vsakem primeru pa je treba obdolžencu dokazati zavestno sestavino naklepa, se pravi, da se je ob uporabi javne listine zavedal, da je ta listina ponarejena. Gre za eno izmed t. i. odločilnih dejstev. Pri konkretno obravnavanem kaznivem dejanju bi tako moralo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe argumentirati svoje zaključke o tem, na podlagi katerih dokazov in dejstev je s stopnjo subjektivne gotovosti prišlo do sklepa, da je obdolžencu dokazano, da se je 15. 5. 2014 zavedal, da v postopku inšpekcijskega nadzora obeh družb inšpektorici za delo, v dokaz, da so delavci prijavljeni v zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, izroča fotokopiji obrazcev M. (Prijava - odjava zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni), za kateri je vedel, da sta bili ponarejeni (opremljeni s ponarejenim žigom Z. ... in s ponarejenim podpisom delavke, zaposlene pri Z. ...).

7. Pod točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri se sicer v pretežnem delu sodišče prve stopnje ukvarja z vprašanjem ali gre za ponarejeni javni listini (glede tega vprašanja sprejme pravilne zaključke), prvo sodišče sicer zapiše, da je obdolženec prav dobro vedel, da niti eden od dveh obrazcev ni pristen, ter da je prav dobro vedel, da niti žig niti podpis na obrazcih, ki bi naj potrjevala, da so bili sporni obrazci predloženi Z. in delavci evidentirani v zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, nista pristna, ker ti obrazci nikoli niso bili predloženi Z., čeprav bi morali biti, vendar pri tem prvostopenjsko sodišče ostaja zgolj na načelni ravni in tega zaključka dokazno ne podpre. Tako, ob sicer nespornem zaključku, da je oba obrazca izpolnila A. Č., navaja, da sta slednji bila predmetna obrazca “očitno” posredovana s strani delodajalca “verjetno s strani obdolženega, ker je bil on tisti, ki je z njo največ komuniciral”. V nadaljevanju glede podpisovanja podjemnih pogodb z delavci navaja, da jih je podpisoval obdolženi, “lahko pa tudi njegova partnerica”. Tudi naslednja okoliščina, ki jo izpostavlja sodišče prve stopnje in sicer, da je bil obdolženec brez dvoma seznanjen kdo od delavcev je zaposlen v obeh poslovnih subjektih, še nič ne pove o tem, na podlagi česa prvo sodišče sklepa, da je vedel, da sta predmetni listini ponarejeni. Pod točko 9 obrazložitve sodišče prve stopnje še zapiše: “Ravno zato, ker sta bila obrazca predložena zgolj v kopiji s pojasnilom, da originala ni našel, se po prepričanju sodišča še dodatno potrjuje zaključek, da je obdolženi prav dobro vedel, da sta listini ponarejeni...”. Tudi ta argument je vsebinsko prazen, saj ga prvo sodišče ni podkrepilo s prepričljivo dokazno analizo. Pod točko 10 obrazložitve, kjer se je ukvarjalo z obdolženčevim subjektivnim odnosom do očitanega mu kaznivega dejanja (direktni naklep), pa je prvo sodišče ugotovilo, da se je obdolženec, ker je bil tisti, ki je vodil poslovanje in sprejemal odločitve v obeh pravnih subjektih, ter nastopal kot njun zastopnik tudi v postopkih, ki so se vodili s strani Inšpektorata za delo zoper oba poslovna subjekta, očitno zavedal, da predmetni javni listini nista pristni in ne izkazujeta resničnega stanja. To njegovo vedenje naj bi izhajalo iz okoliščine, da delavci, na katere se sporni listini nanašata, sploh niso bili prijavljeni v zavarovanje, čeprav so očitno na dan inšpekcijskega pregleda opravljali delo po podjemnih pogodbah. Tudi tu sodišče prve stopnje obstane na pol poti, saj z ničemer ne pojasni, na podlagi katerih dejstev in dokazov zaključuje, da pa je obdolženec vedel, da delavci, ki so bili navedeni na obrazcih, niso bili prijavljeni v zavarovanje oziroma, da se za njih posledično niso izplačevali prispevki za zavarovanje. Zgolj vodenje poslov in sprejemanje odločitev samo po sebi, ob v dokaznem postopku nakazani okoliščini, da naj bi za obdolženca, poleg partnerice, administrativna opravila opravljale še druge osebe (obdolženec v zagovoru navaja K. V. in Ž.), še ne more zadostovati za dokazanost očitka, da je obdolženec vedel, da delavci napisani na obeh obrazcih, v zavarovanje niso bili prijavljeni.

8. Ker je sodišče druge stopnje pritrdilo pritožniku, da je obsodilna sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, jo je moralo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti izvedene dokaze, kritično presoditi tudi vsa ostala pritožbena izvajanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljene kršitve v napadeni sodbi ni moglo podrobneje ukvarjati. Še zlasti bo moralo dosledneje raziskati zavestno plat obdolženčeve krivde, ter po tehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi ponovno razsoditi, svoje zaključke o tej bistveni okoliščini predmetnega kaznivega dejanja pa tokrat podpreti s precizno dokazno oceno ter relevantno argumentacijo.


Zveza:

KZ-1 člen 251, 251/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4NTMw