VSC sodba Cp 643/2013

Jedro

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da ima toženec leseno brunarico v velikosti 4x5 m z verando 2x5 m, da je v zaprtem objektu je mogoče prespati, v njem je kuhinjica in sedežna garnitura, da s pomočjo vodne črpalke iz vodnjaka napolnjuje vodo v objekt in da ima agregat, WC pa je zunaj, je napačen zaključek, da ne gre za objekt bivanja, ki je vključen v sistem ravnanja z odpadki po 5. čl. Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Žalec.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 158165/2012 z dne 22. 11. 2012 ostane v veljavi v delu, kjer je toženi stranki naloženo, da mora povrniti tožeči stranki 80,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9,28 EUR od 16. 10. 2011, 9,28 EUR od 16. 11. 2011, od 4,12 EUR od 16. 12. 2011, od 4,12 EUR od 17. 1. 2012, od 4,12 EUR od 16. 2. 2012, od 4,16 EUR od 16. 3. 2012, od 4,16 EUR od 16. 3. 2012, od 4,16 EUR od 17. 4. 2012, od 4,16 EUR od 16. 5. 2012 od 9,33 EUR od 16. 6. 2012, od 9,33 EUR od 17. 7. 2012, od 9,33 EUR od 17. 8. 2012 in od 9,33 EUR od 16. 9. 2012 pa do plačila in ji povrniti 25,00 EUR stroškov izvršilnega postopka v roku 8 dni.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 108,33 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 105,70 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi

obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, v posledici pa sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavilo tudi v dajatvenem in stroškovnem delu. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki 115,89 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni pod izvršbo. Zaključilo je, da toženčev objekt, lesena brunarica v velikosti 4 x 5 metrov in z verando 2 x 5 metrov, ki ga ima toženec zaradi aktivnega preživljanja prostega časa in vrtnarjenja ne predstavlja objekt bivanja, zato po Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Žalec (Uradni list RS št. 19/1997 z dne 4.aprila 1997- v nadaljevanju odlok) ni podvržen obveznemu zbiranju komunalnih odpadkov.

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da tožeča stranka opravlja storitve ravnanja z odpadki v naselju H., kjer je med drugim tudi naselje vikend hiš, med njimi pa tudi poslopje v lasti toženca, ki se že več let upira plačevanju storitev tožeče stranke. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker objekt ni namenjen shranjevanju orodja, saj je sodišče ugotovilo, da je v njemu kuhinja, sedežna garnitura, ki jo je možno raztegniti ter v posebnem prostoru tudi postelja, kar pomeni, da je objekt namenjen tudi uporabi čez noč, ker daje možnost prespati več osebam. Tako je objekt namenjen občasnemu bivanju. Zato gre za objekt v skladu z odlokom in je toženec tudi dolžan plačevati stroške v zvezi z ravnanjem z odpadki. Odlok ne določa, kaj predstavlja objekt bivanja vendar pa s tem ni mišljena samo stanovanjska hiša, ampak tudi drugi objekti bivanja, kot so npr. bivalni vikendi, bivalni kontejner in podobno. Sodišče je prezrlo, da ima objekt tudi kuhinjo, toženec pa je povedal, da si kuhajo na plin. Objekt bivanja v smislu Odloka je potrebno ocenjevati ob upoštevanju dejstva ali v objektu in ob njem nastajajo odpadki. Glede na možnost spanja, kuhanja, uporabe sanitarij ter oskrbovanja 828 m2 velike parcele prav gotovo po 8. členu Odloka nastajajo odpadki, kar toženec tudi priznava. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo da ne gre za objekt bivanja in ravnalo v nasprotju z odlokom. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevku ugodi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka za plačilo takse za pritožbo, nagrado po tar. št. 3210 v znesku 27,20 EUR, nagrado po tar. št. 6002 v znesku 5,44 EUR in 22 % DDV.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno vodilo postopek po pravilih, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 2.000,00 EUR. V skladu z določbo 458. člena ZPP se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tako je pritožbeno sodišče preizkušalo le ali je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga v sodbi tudi obrazložilo, je pritožbeno sodišče zaključilo, da je sicer dejansko stanje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zahtevku ugodi.

Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo naslednja dejstva:

- tožeča stranka opravlja storitve ravnanja z odpadki na odjemnem mestu 600214 v skladu z odlokom in storitve tudi dejansko opravljala

- iz zapisnika o ogledu v zadevi P 67/2012 je razvidno, da ima toženec na tem področju parcelo v obsegu 828 m2, na njej stoji lesena brunarica v velikosti 4 x 5 metrov z verando 2 x 5 metrov, v zaprtem objektu je mogoče prespati, v njem je „kuhinjica“ in sedežna garnitura, objekt je črna gradnja in kot takšen tudi zaznamovan v zemljiški knjigi, vendar nima odredbe za rušenje; na parceli je vodnjak in cisterna za vodo, cvetlični nasadi, drevje ter zelenica in vrt v velikosti 12 x 7 m2

- vodnjak je izkopal toženec sam in s pomočjo vodne črpalke spušča vodo v objekt

- nepremičnina ni priključena na javno elektriko, toženec ima akumulator in agregat

- do WC, v katerem je voda napeljana iz vodnjaka je dostop le od zunaj

- toženec je upokojenec, v V. ima stanovanje, parcelo pa ima le zaradi aktivnega preživljanja prostega časa in vrtnarjenja

- na parceli ima kompostnik, katerega vsebino uporablja kot gnojilo, sicer pa vse odpadke, ki nastanejo, spravi in odnese v V., kjer jih odloži v za to namenjene zabojnike

- kuha si na plin, speče pa tudi kaj na žaru tako, da zakuri.

Sodišče je verjelo tožencu, ki je povedal, da v poletnem času hodi na parcelo skoraj vsak dan, razen če dežuje, zlasti po pridelke iz vrta, včasih pa ne gre po teden dni. Nazadnje je tam prespal pred šestimi leti. Zbiralnik odpadkov, ki ga je namestila tožeča stranka je namenjen približno 37 lastnikom parcel, on pa v zabojnik ni nikoli še ničesar dal.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe odloka, ki ga je Občina Žalec sprejela v skladu z določbami Zakona o varstvu okolja.

V skladu z 21. členom Zakona lokalni samoupravi je med drugim dolžnost občine, da skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja. Temeljni akt, ki ureja varstvo okolja je Zakon o varstvu okolja, ki v 1. členu določa, da ta zakon ureja varstvo okolja pred obremenjevanjem kot temeljni pogoj za trajnostni razvoj in v tem okviru določa temeljna načela varstva okolja, ukrepe varstva okolja, spremljanje stanja okolja in informacije o okolju, ekonomske in finančne instrumente varstva okolja, javne službe varstva okolja in druga z varstvom okolja povezana vprašanja. V 3. členu določa, kaj je poseg v okolje, to je vsako človekovo ravnanje ali opustitev ravnanja, ki lahko vpliva na okolje. Poseg v okolje se nanaša zlasti na rabo naravnih dobrin, onesnaževanja delov okolja ter gradnjo in uporabo objektov. V 5. točki določa, da je odpadek snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči. V točki 5.3. določa, da je komunalni odpadek odpadek iz gospodinjstev in njemu podoben odpadek iz trgovine, proizvodnih, poslovnih, storitvenih in drugih dejavnostih ter javnega sektorja. 20. člen tega zakona določa ravnanje z odpadki in v prvem odstavku določa, da mora povzročitelj onesnaževanja upoštevati vsa pravila ravnanja z odpadki, ki so potrebna za preprečevanje odpadkov in zagotavljanje predelave odpadkov ali njihovo odstranjevanje.

Na podlagi Zakona o varstvu okolja je nato v odloku določeno, da je na celotnem območju Občine Žalec obvezno ravnanje z odpadki iz vseh virov na način, opisan v tem odloku. Vsi lastniki, najemniki oziroma drugi uporabniki objektov bivanja, proizvodnih in storitvenih dejavnosti na območju Občine Žalec, morajo biti kot povzročitelji vključeni v sistem ravnanja z odpadki.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 5. člena odloka, ko je zaključilo, da objekt, katerega lastnik je toženec, ni mogoče šteti za objekt bivanja. Takšni zaključki so napačni, saj je sodišče v točki 7 natančno opisalo, za kakšen objekt gre, v točki 8 pa tudi sledilo tožencu, ki je povedal, da ustvarja odpadke. Sicer pa je v skladu z Zakonom o varstvu okolja in navedenega odloka plačilo obvezno za vse tiste osebe, ki imajo objekt na območju občine in ni pomembno, kakšne odpadke ti objekti ustvarjajo. Ker je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabo materialno pravo in štelo, da toženčev objekt ne predstavlja objekta bivanja, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zahtevku ugodi. Znesek, ki ga je tožeča stranka izterjevala, med strankami nikoli ni bila sporen, izhaja pa tudi iz računov, ki jih je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku pogledalo. Tožena stranka tudi ni ugovarjala začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Po 299. členu Obligacijskega zakonika pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev; od zamude dalje pa mora plačati tudi zamudne obresti (OZ člen 378). Ker je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju nepravilno uporabilo določbe odloka je bilo potrebno v skladu z določbo pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremeniti kot izhaja iz izreka sodbe.

Ker je tožeča stranka uspela z zahtevkom, je sodišče odločilo tudi o tem, da ji mora tožena stranka povrniti stroške postopke, ki jih je tožeča stranka na zadnji glavni obravnavi priglasila za sodno takso, nagrado po tar. št. 3100 22,10 EUR in nagrado po tar. št. 3102 20,40 EUR, po tarifni številki 6002 ter kilometrino na relaciji C. - V. - C. v višini 21,50 EUR z 22 % DDV in z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP in tožeči stranki priznalo priglašene stroške, razen nagrade po tarifni številki 6002- priznalo le 20% od vrednosti. V primeru zamude je tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Ker je tožeča stranka z zahtevkom uspela, nosi tožena stranka sama svoje stroške postopka.

Tožeča stranka pa je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (ZPP člen 165) v skladu z priglašenimi stroški, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah (taksa za pritožbo 54,00 EUR, tar. št. 3210 27,20 EUR, tar. št. 6002 5,44 EUR in 22% DDV). Tudi od teh stroškov je tožena stranka dolžna v primeru zamude plačati zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1499/2000
• VSL sodba I Cp 3088/2010
• VSL sodba II Cp 336/99