VDSS sodba in sklep Pdp 1063/2008

Jedro

Zgolj dejstvo, da je direktor tožene stranke tožnika seznanil s spremenjenimi okoliščinami in mu povedal, da odstopa od pogodbe o izobraževanju, ne pomeni, da je pogodba prenehala veljati, saj tožnik ni izrazil svojega soglasja (ampak je molčal). Svoje obveznosti po pogodbi o izobraževanju je tudi v celoti izpolnil, zaradi česar je dolžna tožena stranka zanj plačati šolnino, kot se je v pogodbi zavezala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova stroškov izobraževanja izplačati znesek 1.234,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2007 dalje do plačila na transakcijski račun O., v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka v znesku 209,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka: sodba). Sklenilo je, da se tožnika oprosti plačila sodne takse za sodbo, tožena stranka pa je dolžna plačati sodno takso za tožbo v višini 57,47 EUR in za sodbo v višini 57,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka izreka: sklep).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo (torej I. točko izreka), in sicer iz vseh treh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga njeno spremembo – zavrnitev tožbenega zahtevka z ustreznimi stroškovnimi posledicami za tožnika oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo navedb tožene stranke v zvezi s spremenjenimi razmerami, na osnovi katerih je prišlo do razveze pogodbe o izobraževanju, pa tudi ni dopustilo, da bi tožena stranka te navedbe lahko dokazala s predlaganimi dokazi. Zavrnilo je dokaz z zaslišanjem takratnega direktorja tožene stranke, ki se je o prekinitvi izvajanja pogodbe o izobraževanju s tožnikom dogovarjal in dogovoril. Tožnik je sprejel dejstvo, da se pogodba o izobraževanju ne bo izvajala več in se razvezuje. Vse dokler je bil zakoniti zastopnik tožene stranke D.V., ni niti poskušal uveljavljati zahtevka iz tega naslova. Tožena stranka je prepričana, da v kolikor bi dejansko ne vedel in ne sprejel razveze pogodbe, bi gotovo najkasneje ob prejemu pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke, to je v začetku leta 2006, odreagiral tudi v tem smislu. Sodišče prve stopnje nepravilno ugotavlja, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz 113. člena OZ, saj le-ta ne zahteva pisne oblike, tožena stranka pa je tožnika o spremenjenih okoliščinah ustno obvestila že v oktobru 2005. Tožniku je bilo jasno povedano, da družba odstopa od pogodbe, saj stroškov izobraževanja ne zmore in zaradi predvidenih presežkov delovne sile tudi ne vidi potreb po financiranju šolanja za zaposlene. S tako spremenjenimi okoliščinami je bil izgubljen namen in smisel pogodbe, zato so bili izpolnjeni pogoji za odstop od pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, kar je tožena stranka storila, tožnik pa je to sprejel. Ker je sodišče prve stopnje dokazni predlog po zaslišanju D.V. zavrnilo, je ostalo zatrjevanje tožene stranke nerazčiščeno. Osnove za plačilo vtoževanih zneskov ni tudi zato, ker je obveznost njihovega plačila nastala šele potem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, s tem pa je prenehal razlog oz. podlaga (kavza) pogodbe o izobraževanju – ki je bila v tem, da tožena stranka izobražuje svoje zaposlene. Tožnik je vsa plačila plačal prostovoljno in samostojno in to potem, ko mu je pri toženi stranki že prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da tožnik ni izkazal podlag za izplačilo v obliki računov, prav tako ni izkazal, da je šolanje dejansko zaključil oziroma izpolnil svoj del obveznosti.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, ugovarja tudi priglašenim pritožbenim stroškom za razgovor s stranko in pregled dokumentacije ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na tožbo (pravilno: pritožbo) v roku 15 dni, po poteku tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu gre za vprašanje, ali je tožena stranka pravilno in pravno veljavno odstopila od pogodbe o izobraževanju, sklenjene s tožnikom dne 2.3.2004 (priloga A3) oziroma na tej podlagi pozneje sklenjenega Aneksa št. 2 k pogodbi o izrednem študiju tožnika pri A. d.o.o. (Višji strokovni šoli za ...) za študijsko leto 2005/06 ter pisne izjave z dne 26.9.2005 (priloga A6 in A7), s katerima se je tožena stranka kot plačnica za študenta oz. pri njej zaposlenega tožnika zavezala A. d.o.o. poravnati stroške izobraževanja tudi za zadnje študijsko leto 2005/06, in sicer vpisnino, šolnino in stroške diplome, vse v deležu 100%. Stroške izobraževanja za predhodno obdobje (do vključno študijskega leta 2004/05) je tožena stranka redno poravnavala, konec leta 2005, natančneje dne 17.10.2005 pa je izobraževalno institucijo pisno obvestila, da pri nadaljnjem izobraževanju za delavca S.D. (tožnika) in H.S. ne bo več plačnik šolnine (priloga B5). Iz potrdila A. d.o.o. z dne 24.4.2007 je razvidno, da je tožnik sam poravnal stroške za zadnji semester šolnine v znesku 733,60 EUR, vpisnine v znesku 229,51 EUR in za zagovor diplome v znesku 271.24 EUR, torej v skupnem znesku 1.234,35 EUR (tolikšen je vtoževani znesek v tej pravdi).

Sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno ni sledilo naziranju tožene stranke, po katerem naj bi le-ta s tem, ko je zaradi slabih poslovnih rezultatov in izgube v poslovanju ukinila vsa izobraževanja in tožniku povedala, da odstopa od pogodbe o izobraževanju, postala prosta vseh obveznosti do tožnika iz pogodbe o izobraževanju. Pravilno je zaključilo, da tožena stranka ni postopala v skladu z določili 112. in 113. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07), zaradi česar pogodba o izobraževanju ni bila veljavno razvezana.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, ob tem pa dodatno pojasnjuje sicer pravilno uporabljeno materialnopravno podlago.

Uvodoma je potrebno opozoriti na doslednost pri uporabi pravnega pojma „odstop od pogodbe“ in „razveza pogodbe“. Tožena stranka namreč zatrjuje svoj odstop od pogodbe, čeprav ne gre za krivdni razlog na strani nasprotne stranke (tožnika). Odstop od pogodbe (kot opcija, ki se lahko uresniči že z enostransko izjavo odstopajoče stranke) je namreč lahko posledica neizpolnjevanja obveznosti s strani nasprotne stranke vzajemnega obligacijskega razmerja, torej zaradi krivdnega razloga in kot neke vrste sankcija za stranko, ki krši svoje pogodbene obveznosti. V konkretnem primeru takšnih krivdnih razlogov na strani tožnika ni in je pravno pravilno govoriti o razvezi pogodbe o zaposlitvi, katero bi zaradi spremenjenih okoliščin morala zahtevati tožena stranka skladno s 1. odstavkom 112. člena OZ, česar pa – kot bo pojasnjeno v nadaljevanju - slednja ni storila.

Pogodba o izobraževanju je civilnopravna pogodba, ki se presoja po pravilih obligacijskega prava. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, pri čemer obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (9. člen OZ). V 1. odstavku 112. člena OZ je določeno, da če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe. Gre za oblikovalno upravičenje, ki ga v primeru, če nasprotna stranka ne soglaša z razvezo pogodbe, ki jo predlaga stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ni mogoče uveljaviti zgolj z enostransko izjavo, temveč je potrebna sodna intervencija – (oblikovalna) tožba ali nasprotna tožba. To, v sodni praksi enotno pravno naziranje, potrjuje že gramatikalna razlaga določbe 5. odstavka 112. člena OZ, pa tudi 114. člena OZ. Slednji določa, da pri odločanju o zahtevi za razvezo oziroma spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin upošteva sodišče (!) zlasti namen pogodbe, tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste, in uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank. Že po samem zakonu (2. odstavku 112. člena OZ) razveze pogodbe pa ni mogoče zahtevati, če bi morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim lahko izognila oziroma če bi njihove posledice lahko odklonila. Po 113. členu OZ mora stranka, ki je zaradi spremenjenih razmer upravičena zahtevati razvezo pogodbe, o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko brž, ko izve, da so takšne okoliščine nastale, sicer drugi stranki odgovarja za škodo.

Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da je tožnika o spremenjenih okoliščinah (o slabih poslovnih rezultatih in izgubi v poslovanju, zaradi česar je prišlo do celovite sanacije ter ukinitve vseh izobraževanj v družbi) obvestila že v oktobru 2005 ter ga o tem izrecno in podrobno seznanila. S tako spremenjenimi okoliščinami so bili po oceni tožene stranke izpolnjeni pogoji za odstop od pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, tožnik pa je to sprejel, saj ni odreagiral v smislu nestrinjanja z odstopom oziroma ni zavrnil razveze pogodbe. Res je sicer, da pogodbene obveznosti strank lahko kadarkoli prenehajo sporazumno, vendar je za to potrebna ustrezno izjavljena prava volja obeh strank, ki mora biti resna in svobodna. Dejstvo, da ob ali za tem, ko mu je direktor tožene stranke predočil spremenjene okoliščine in mu povedal, da odstopa od pogodbe o izobraževanju, tožnik ni aktivno reagiral in nasprotoval, temveč je molčal, ni mogoče šteti za strinjanje v smislu soglasja k razvezi pisno sklenjene pogodbe. Molk naslovnika namreč skladno s 1. odstavkom 30. člena OZ ne pomeni soglasja. Vse pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene, hkrati pa navedba o soglasni razvezi pogodbe o izobraževanju predstavlja tudi nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP). V postopku na prvi stopnji je namreč tožena stranka zatrjevala le seznanitev tožnika s spremenjenimi okoliščinami in odstopom od pogodbe o izobraževanju, ni pa zatrjevala dejstva sporazumne razveze. Takšno nedovoljeno novoto predstavlja tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da je šolanje dejansko zaključil oziroma, da je izpolnil svoj del pogodbenih obveznosti. Glede na to, da je tožnik izrecno izpovedal, da je v celoti izpolnil obveznosti po pogodbi o izobraževanju in je šolanje končal 30. junija 2006 (zapisnik o zaslišanju tožnika z dne 5.6.2008), tožena stranka pa navedenega dejstva ni prerekala ali zanikala, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sprejelo (kot nesporno) ugotovitev, da je tožnik v celoti izpolnil pogodbene obveznosti po pogodbi o izobraževanju. Skladno z aktualno civilnoprocesno teorijo se namreč neprerekana dejstva v pravdnem postopku štejejo za priznana. Tožena stranka navedeno dejstvo osporava šele s pritožbo, pri čemer ne zatrjuje, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma ob pogoju nekrivde do konca glavne obravnave (337. člen ZPP v povezavi z 286. členom ZPP). Neutemeljen je tudi očitek, da tožnik ni izkazal podlag za izplačilo vtoževanih zneskov v obliki računov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, tako pa izhaja tudi iz potrdila z dne 24.4.2007 (priloga A8), da je vtoževani znesek A. d.o.o. tožnik poravnal sam, podlago za zahtevek za povrnitev tega zneska od tožene stranke pa ima v določilih same pogodbe o izobraževanju oziroma Aneksa in Izjave z dne 26.9.2005.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da toženi stranki ne more biti naloženo plačilo vtoževanih zneskov, ki jih je tožnik plačal po tem, ko mu je dne 3.3.2006 pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje, saj naj bi s tem prenehal tudi razlog oziroma dopustna podlaga pogodbe, ki je bila v tem, da tožena stranka izobražuje svoje zaposlene, kar pa tožnik več ni. Obveznost plačila stroškov izobraževanja po pogodbi o izobraževanju v konkretnem primeru nikakor ne more biti v odvisnosti od obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, saj je le-to prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, podane dne 3.3.2006 s strani tožene stranke. Tožena stranka je po svoji volji odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, s tem pa sama ustvarila stanje, zaradi katerega naj ne bi imela več koristi oziroma interesa za plačilo izobraževanja tožniku. Skladno s 1. odstavkom 39. člena OZ mora vsaka pogodbena obveznost imeti dopustno podlago (razlog), tako pa je bilo tudi v konkretnem primeru. Iz pogodbe o izobraževanju izhaja, da se je tožena stranka tožniku zavezala poravnati stroške izobraževanja na podlagi tožnikove hkratne zaveze, da bo po končanem šolanju delal pri njej vsaj še dvakrat toliko časa, kot je bila zanj s strani tožene stranke plačana šolnina. Tožniku je bila izpolnitev svoje obveznosti onemogočena iz razlogov in ravnanj na strani tožene stranke same, ki se zato sedaj ne more uspešno sklicevati na odpad kavze pogodbe, katerega je sama povzročila oziroma je nastal izključno zaradi razlogov na njeni strani. Slabi poslovni rezultati tožene stranke, v posledici katerih je bilo potrebno sprejeti določene sanacijske ukrepe, je gotovo takšen razlog. V 2. odstavku 112. člena OZ je tudi določeno, da ni mogoče zahtevati razveze pogodbe, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati. Tožena stranka je pravna oseba, ki je v poslovnem prometu in je od nje pričakovati toliko večjo skrbnost. Ob sklepanju pogodbe o izobraževanju, s katero se je zavezala izpolnjevati denarno obveznost za več let v naprej, bi tožena stranka morala in mogla upoštevati tudi možnost nastopa težav v poslovanju ter bi se lahko ob sklepanju pogodbe ustrezno zavarovala in klavzulo „rebus sic stantibus“ vnesla med pogodbena določila. Navedeni očitek je toliko bolj umesten tudi zato, ker je bila ravno tožena stranka kot delodajalec tista, ki je imela večji vpliv na vsebino pogodbe ob sklenitvi. Le zaradi popolnosti svoje utemeljitve pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na stališče sodne prakse (sodba in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 17/93), po katerem zaradi otežkočenja izpolnitve denarne obveznosti razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ni mogoče zahtevati.

V posledici zgoraj navedenih razlogov je potrebno zavrniti tudi vsebinsko zatrjevani pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 5. členom ZPP ter 1. odstavkom 213. člena ZPP. Tožena stranka namreč v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti s strani tožene stranke predlaganega dokaza z zaslišanjem bivšega direktorja tožene stranke D.V., ki naj bi potrdil in pojasnil navedbe tožene stranke o tem, kako se je o prekinitvi izvajanja pogodbe o izobraževanju dogovarjal in dogovoril. Glede pritožbene navedbe o dejstvu, da naj bi bilo glede razveze pogodbe med strankama doseženo soglasje, se je pritožbeno sodišče zgoraj že izreklo. Iz listin v spisu pa tudi izhaja, da je tožena stranka navedeni dokazni predlog utemeljevala zgolj z navedbami, da bi D.V. vedel izpovedati o tem, da je v oktobru 2005 s tožnikom opravil razgovor, ga s spremenjenimi okoliščinami seznanil in mu povedal, da pri pogodbi o izobraževanju ne morejo ostati, ter o tem, da je zaradi prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi odpadel smisel in namen pogodbe o izobraževanju. Glede na takšno obrazložitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza kot nepotrebnega za odločitev, saj glede na materialnopravno ureditev razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, kot je določena v 112. členu OZ, njegovo zaslišanje ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Ker pasivnost oziroma molk tožnika ne more pomeniti soglasja oziroma strinjanja z razvezo pogodbe, v odsotnosti sporazuma pa je razvezo pogodbe po 112. členu OZ mogoče doseči le s sodno intervencijo – tožbo oziroma z nasprotno tožbo (in ne z enostransko izjavo volje ali zgolj z ugovorom v pravdnem postopku), je potrebno ugotoviti, da obveznost tožene stranke po pogodbi o izobraževanju ni prenehala, saj pogodba o izobraževanju z dne 2.3.2004 z aneksi ni bila razvezana skladno z določili 112. člena OZ.

Na podlagi vsega navedenega je bilo tako skladno s 353. členom ZPP potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj slednji za odločitev pritožbenega sodišča ni bil potreben (1. odstavek 155. člena ZPP).

Ker v konkretnem primeru vtoževana terjatev v višini 1.234,35 EUR ne dosega revizijskega minimuma iz 2. odstavka 367. člena ZPP, pa tudi sicer ne gre za nobenega od primerov iz 1. odstavka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki dopuščajo revizijo že po samem zakonu, je bilo potrebno skladno z določilom 5. točke 31. člena in 32. členom ZDSS-1 odločati o dopustnosti revizije. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločitev druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Ker v konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, je pritožbeno sodišče sklenilo, da se revizija ne dopusti.

Datum zadnje spremembe:

01.04.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1402/2010
• VSL sodba II Cp 2200/2016
• VDSS sklep Pdp 120/2001