<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba X Pdp 981/2008

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2008:X.PDP.981.2008
Evidenčna številka:VDS0004499
Datum odločbe:11.12.2008
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:kolektivni delovni spor - sindikat - reprezentativnost - rejništvo

Jedro

Ker rejniki ne štejejo za delavce (narava in vsebina rejništva nima značilnosti delovnega razmerja, ker rejniki niso odvisni od navodil in dela ne opravljajo organizirani v delovnem procesu, niti nimajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi), predlagatelj – sindikat rejnikov ne more zahtevati, da se ga določi kot reprezentativen sindikat.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo predlog predlagatelja, da se razveljavi odločba nasprotnega udeleženca Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve z dne 29. 12. 2004 in da se zahteva za pridobitev lastnosti reprezentativnosti sindikata predlagatelja vrne v ponovno odločanje nasprotnemu udeležencu.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje predlagatelj iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava v smislu 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da predlogu predlagatelja v celoti ugodi. Navaja, da je predlagatelj sindikat od 11. 11. 2003 dalje in da so v sindikat predlagatelja vključene osebe, ki opravljajo rejniško dejavnost kot poklic. Na nasprotnega udeleženca je naslovil zahtevo za priznanje reprezentativnosti sindikata v dejavnosti v smislu določb 6. člena Zakona o reprezentativnosti sindikatov. Nasprotni udeleženec je zahtevo zavrnil z oceno, da v sindikat ni vključenih najmanj 10 % delavcev v dejavnosti. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo. Ugotovilo je, da pri izvajanju rejniške dejavnosti izvajalci to delo opravljajo po pogodbi civilnega prava in ne delovnega prava, zato o njih ni mogoče govoriti kot o delavcih. Posledično sindikat med svojim članstvom nima najmanj 10 % delavcev v panogi, ker se rejniki ne štejejo za delavce, zato ne more biti reprezentativen. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 1., 2. in 5. člena Zakona o delovnih razmerjih, 1. člena Zakona o javnih uslužbencih, 18. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti v zvezi z 8. členom Zakona o reprezentativnosti sindikata. Rejniki res opravljajo svoje delo na podlagi rejniške pogodbe in ne pogodbe o zaposlitvi, vendar pa ZDR omogoča, da se delovno razmerje vzpostavi na podlagi pogodbe civilnega prava. Člani predlagatelja so delavci, ne sicer na podlagi pogodbe o zaposlitvi po ZDR, ampak opravljajo delo na podlagi rejniške pogodbe. To pa ne more biti razlog, da se rejniki ne bi šteli za delavce po Zakonu o reprezentativnosti sindikata, če so sicer izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja. Podrejeno predlagatelj celo meni, da gre v konkretnem primeru za takšno pogodbeno razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR in se zato tisti, ki opravlja to delo, mora šteti za delavca. Pri rejniški dejavnosti gre za delovni proces. Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti zelo natančno določa odvisnost rejnika od druge pogodbene stranke ter njegove dolžnosti ter ga postavlja v vlogo izvajalca, njegovo delo je organizirano, nadzirano, skupinsko vodeno. Sodišče prve stopnje ni presojalo elementov delovnega razmerja v primeru rejniške pogodbe, ampak je zgolj pavšalno sprejelo odločitev o naravi rejniške pogodbe na splošno, pri čemer razlogov za svojo odločitev ni obrazložilo. Napačno je uporabilo materialno pravo, ko je sklepalo, da se šteje neko razmerje za civilno-pravno in ni upoštevalo domnevo obstoja delovnega razmerja. V svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki pa vsebinsko sploh ni presojalo in nič ugotovilo, ampak je le zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti. Meni, da je izvajanje rejniške dejavnosti posebne vrste delovnega razmerja med Republiko Slovenijo in rejnikom in se zato rejniki štejejo za delavce.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

V tem kolektivnem delovnem sporu je predlagatelj zahteval razveljavitev odločbe nasprotnega udeleženca, s katero je zavrnilo zahtevo sindikata KNSS – Neodvisnost, Sindikat rejniških družin za pridobitev lastnosti reprezentativnosti sindikata v dejavnosti „Drugo socialno varstvo z nastanitvijo“.

Nasprotni udeleženec se je v zavrnitvi predloga postavil na stališče, da ni izpolnjen pogoj iz 6. člena Zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin, Ur. l. RS št. 13/93), ker ni mogoče preveriti števila delavcev, ki so včlanjeni v sindikat, ki želi pridobiti status reprezentativnosti, ker rejniki nimajo statusa delavcev v smislu določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji).

Glede na razloge zavrnitve predloga za določitev reprezentativnosti sindikata, je sodišče prve stopnje kot bistveno vprašanje ugotavljalo, ali je sindikat rejniških družin lahko reprezentativen ob pogojih iz 6. v zvezi z 8. členom ZRSin in ali so osebe, ki opravljajo delo v rejniški družini oziroma rejniški dejavnosti, delavci v smislu določb 5. člena ZDR, 1. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) in 18. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD, Ur. l. RS št. 110/2002 in naslednji). Ugotovilo je, da je pogodba o rejništvu pogodba obligacijskega prava, katere posebnosti so urejene v ZIRD. Ugotovilo je tudi, da rejniška pogodba nima značaja pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da ne gre za delovno razmerje v smislu 4. člena ZDR in da rejniki niso delavci, kot jih opredeljuje 1. odstavek 5. člena ZDR. Glede na navedeno je zaključilo, da predlagatelj ni izpolnil pogoja iz 8. člena ZRSin, saj ni izkazal, da je v sindikat včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz dejavnosti. Zato je predlog zavrnilo.

ZDR v 5. členu določa, da je delavec po tem zakonu vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Četrti člen pa določa, da gre vselej za delovno razmerje, če gre za razmerje med delavcem in delodajalcem, ki je prostovoljno, v katerem se delavec vključi v organiziran delovni proces delodajalca in katerega predmet je opravljanje dela, ki se opravlja za plačilo, osebno, nepretrgano in po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Člani sindikata predlagatelja opravljajo rejniško dejavnost, ki se izvaja v skladu s sistemsko ureditvijo izvajanja dejavnosti socialnega varstva. Je nepridobitna dejavnost, izvajanje rejniške dejavnosti kot del opravljanja dejavnosti socialnega varstva, je v celoti urejeno, tako vsebina dejavnosti kot tudi način in pogoji izvajanja. Po določbi 2. člena ZIRD se rejniška dejavnost izvaja v okviru rejniške družine na podlagi posebne pogodbe, sama rejniška pogodba pa je sklenjena za vsakega rejenca posebej. V primeru, ko rejnik opravlja rejniško dejavnost kot edini poklic, ima pravico do plačila prispevkov za socialno varnost, poleg tega ima urejeno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Rejniška dejavnost je sistemsko urejena, izvaja se v rejniški družini s strani rejnika, kot tudi ostalih članov družine. Rejništvo kot oblika institucionalnega varstva spada med storitve, ki jih zakon določa kot javno službo. Ker pa se rejništvo izvaja v drugi družini, je izvzeto iz splošne ureditve izvajanja javne službe institucionalnega varstva. Rejniško dejavnost torej izvaja rejnik, kot to poudarja pritožba in to ne v okviru institucije, ampak v okviru rejniške družine. Zato ni mogoča primerjava z delovnim procesom, kot to poskuša dokazati predlagatelj. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da že iz same narave in vsebine rejniškega dela ne gre za odvisnost od navodil in nadzora, saj se rejniška dejavnost ne izvaja kot organiziran delovni proces, ampak gre za dejavnost posamezne družine, ki pa že po svoji vsebini in naravi ne morejo biti organizirane kot delovni proces. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da ima rejniška pogodba značaj pogodbe o zaposlitvi in da se rejniki štejejo za delavce.

Po določbi 6. člena ZRSin v zvezi z 8. členom se lahko kot reprezentativni sindikati določijo tisti, v katere je včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz posamezne panoge dejavnosti ali poklica. Ob ugotovitvi, da se rejniki ne štejejo za delavce in da sindikat rejnikov ni izkazal, da je v sindikat včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz dejavnosti, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zahtevek predlagatelja zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZDR člen 4, 4/1, 5, 5/1. ZIRD člen 18. ZRSin člen 6, 8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.10.2009

Opombe:

P2RvYy02MzEwNQ==