VDS sklep Pdp 375/2003

Jedro

Po 19. členu ZDSS lahko izda sodišče začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti z namenom preprečitve samovoljnega ravnanja ali odvrnitve nenadomestljive škode, pri čemer se pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve presojajo po 270. členu ZIZ. Namen začasnih odredb kot enega od sredstev zavarovanja terjatve je zavarovati obstoječe stanje pred takimi spremembami, ki bi nastale tekom sodnega postopka in ki bi predlagatelju začasne odredbe, ki bi v sodnem postopku uspel, onemogočile kasnejšo izvršbo.

V predlogu za izdajo začasne odredbe mora tožnik izkazati verjetnost terjatve (objektivni pogoj), ki je podana, kadar več argumentov govori o obstoju relevantnih dejstev kot o njihovem neobstoju. Poleg tega mora tožnik dokazati tudi subjektivni pogoj, v konkretnem primeru torej, da bo z izdajo začasne odredbe dolžnik pretrpel neznatno škodo, oz. da naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi mu bila dolžna tožena stranka izplačevati povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela na relaciji Č. - L. v višini 7.540,00 SIT dnevno za obe smeri pod pretnjo izrečene denarne kazni v višini 500.000,00 SIT v primeru, če tožena stranka ne bi izpolnila svoje obveznosti, pri čemer bi se v primeru nadaljnjega neizpolnjevanja obveznosti določil nov rok za izpolnitev te obveznosti in izreklo novo višjo denarno kazen, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne bi dosegel 10.000.000,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve zakona ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da izda začasno odredbo oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s predloženimi dokazi ni verjetno izkazal, da njegova terjatev obstoji, ali da mu bo zoper toženo stranko nastala. Tožnik se je sicer zaradi povračila potnih stroškov znašel v hudi finančni stiski, saj ima zaradi vsakodnevne vožnje na delo iz Č. v L. mesečno za nekaj več kot 150.000,00 SIT stroškov, medtem, ko po vseh odbitkih od plače prejema le znesek 88.397,00 SIT, s katerim mora preživljati sebe in svojo družino in plačati enormno visoke potne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe za zavarovanje njegove denarne terjatve.

Po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94, 20/98 - v nadaljevanju ZDSS) lahko izda sodišče začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti z namenom preprečitve samovoljnega ravnanja ali odvrnitve nenadomestljive škode. Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve se presojajo po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98, 72/98 - Ust. odl., 11/99 - Ust. odl., 89/99, 11/2001, 75/2002). Namen začasnih odredb kot enega od sredstev zavarovanja terjatve, je zavarovati obstoječe stanje pred takimi spremembami, ki bi nastale tekom sodnega postopka in ki bi predlagatelju začasne odredbe, ki bi v sodnem postopku uspel, onemogočile kasnejšo izvršbo. Z ozirom na 1. odst. 19. člena ZDSS naj bi se z začasno odredbo, ki jo lahko na podlagi citirane določbe izda sodišče po uradni dolžnosti, preprečilo samovoljno ravnanje ali odvrnila nenadomestljiva škoda. Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe je ugotovitev, da je verjetno izkazano, da upnikova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Verjetnost je podana takrat, ko je glede odločitve o obstoju določenega relevantnega dejstva več argumentov, ki govore v prid temu dejstvu, kot argumentov, ki govorijo v njegovo škodo. Verjetnost torej predstavlja nižjo obliko skladnosti predstave z dejstvi od prepričanja, ki po svoji vsebini pomeni takšno stopnjo skladnosti predstave z dejstvi, da o njih ne dvomi več noben izkušen človek.

Po stališču pritožbenega sodišča je tožnik s predloženimi listinskimi dokazi izkazal za verjetno, da njegova terjatev zoper toženo stranko obstoji. Tako je iz dokazne dokumentacije razvidno, da je tožnik 6.11.2002 podal zahtevo za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za relacijo Č. - L., skupaj z izjavo in navedbo podrobnejših podatkov ter prilogami, s katerimi je utemeljeval svojo zahtevo. Navedeno po ugotovitvi pritožbenega sodišča nudi zadostno oporo zaključku, da je tožnik obstoj svoje terjatve do tožene stranke iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela verjetno izkazal. To pa še ne pomeni, da bo tožnik s svojim zahtevkom uspel. V okviru dokaznega postopka bo namreč moral dokazati, da izpolnjuje zahtevane pogoje za povrnitev stroškov za prevoz na delo in z dela, torej da je njegov zahtevek utemeljen tako glede na podlago kot glede vtoževane višine.

Ob upoštevanju tega je torej za izdajo začasne odredbe za zavarovanje tožnikove denarne terjatve izpolnjen prvi, objektivni pogoj, opredeljen v 1. odst. 270. člena ZIZ. Po citiranem členu pa mora biti za izdajo začasne odredbe poleg že ugotovljenega objektivnega pogoja kumulativno izpolnjen še tako imenovani subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe, obstoj katerega mora (tako kot tudi obstoj objektivnega pogoja) verjetno izkazati upnik oziroma predlagatelj začasne odredbe. Na upniku je dokazno breme, da verjetno izkaže tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Navedeni pogoj torej predpostavlja aktivno dolžnikovo ravnanje v cilju onemogočitve oziroma precejšnje otežitve uveljavljanja upnikove terjatve, kar mora verjetno izkazati upnik oziroma predlagatelj začasne odredbe. Upnik ni dolžan dokazovati te nevarnosti le, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, pri čemer pa se že po samem zakonu šteje, da je ta nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini (3. in 4. odst. 270. člena ZIZ). Ker tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe tega subjektivnega pogoja iz 2. odst. 270. člena ZIZ ni verjetno izkazal, ker ni verjetno izkazal neznatne škode, ki bi jo pretrpela tožena stranka, če bi bilo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno in ker ni izkazoval, da naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

Ker na podlagi listinske dokumentacije ni mogoče zaključiti, da bi bilo s predlagano začasno odredbo preprečeno samovoljno ravnanje ali odvrnjena nenadomestljiva škoda, niso izpolnjeni niti pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti, kot jih določa že omenjeni 1. odst. 19. člena ZDSS. Zavrnitev zahteve tožnika za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, izvedena po določenem postopku, ne pomeni samovoljnega ravnanja tožene stranke v smislu 1. odst. 19. člena ZDSS, prav tako pa tožniku v primeru neizdaje začasne odredbe ne preti nenadomestljiva škoda v odnosu do vtoževane terjatve. V primeru, da bo tožnik pred sodiščem z zahtevo uspel, bo lahko svojo terjatev proti toženi stranki, ki je R. S., M. F., nedvomno uspešno uveljavljal tudi v izvršilnem postopku, če tožena stranka pravnomočne sodne odločbe ne bo izvršila prostovoljno. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da je iz tožnikove plačilne liste za december 2002 razvidno, da je njegova plača za navedeni mesec znašala 436.596,00 SIT bruto oziroma 250.418,00 SIT neto. Znesek, ki ga je tožnik v decembru 2002 iz naslova plače prejel, je posledica njegovega razpolaganja z delom plače, saj je iz te plačilne liste razvidno, da ima sklenjenih več posojilnih pogodb in da je zaradi izpolnjevanja obveznosti iz teh pogodb v decembru 2002 plačal znesek 171.818,00 SIT.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 50/00
• VSL sklep III Cp 565/2000
• VSL sklep III Cp 4248/2005