<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS Sklep Pdp 1007/95

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:1996:VDS.PDP.1007.95
Evidenčna številka:VDS00013
Datum odločbe:20.03.1996
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost organizacije - nesreča pri delu - temelj - oprostitev plačila sodne takse

Jedro

Dejansko stanje še ni dovolj razčiščeno. Ugotoviti je potrebno, kdo je odredil način dela, pri katerem je prišlo do nesreče in kdo je bil odgovoren za varstvo pri delu. Po ugotovitvi teh dejstev, bo sodišče ocenilo ali je do nesreče pri delu s povečano nevarnostjo prišlo izključno po krivdi oškodovanca (ZOR člen 177/2) ali gre za deljeno odgovornost ZOR člen 177/3 ali pa je v celoti zanjo odgovorna delovna organizacija (ZOR člen 174). Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks, saj je tožnik v oktobru 1994 prejemal pokojnino v višini 55.000,00 SIT in sodišču ni predložil dokaza, da je dolžan preživljati poleg sebe še koga, zato plačilo sodnih taks pred Delovnimi in socialnimi sodišči, ki so znižane za 70% ne predstavlja občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se razveljavi izpodbijana sodba v celoti in se vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje; v ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 4.200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do dneva plačila ter da mu je dolžna povrniti stroške postopka v višini 212.800,00 SIT, vse v 8 dneh, pod izvršbo ter zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču, pri čemer naj odredi, da bo zadevo obravnaval nov senat. Navaja, da je nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo v delu, ko sodišče ugotavlja, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi dejanja tožnika in J. G., ki je delavec tožene stranke. V kolikor je namreč nesreča povzročena s krivdnim ravnanjem delavca tožene stranke, je le-ta odgovorna tožniku. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je bil tožnik v času nesreče skupinovodja, kajti bil je le najstarejši delavec v skupini. Dejansko stanje ni popolno razčiščeno iz razloga, ker sodišče ni ugotovilo, kako je prišlo do opravljanja del pri katerih je prišlo do nesreče in kdo je ta dela in način dela odredil. Pritožba očita pristranost sodnemu izvedencu, ki je kontaktiral samo s toženo stranko in predlaga postavitev novega izvedenca iz varstva pri delu. Pritožba graja tudi zavrnilni sklep o oprostitvi plačila sodnih taks in sicer navaja, da je tožnik postopek začel že v letu 1988 še pred sodiščem združenega dela in ga plačilo sodnih taks niti ne zadene. Oprostitev plačila sodnih taks je predlagal le zaradi nejasne prakse pred sodiščem, uveljavlja pa oprostitev iz razloga, ker ima nizko pokojnino in pritožbi je predložil tudi potrdilo o premoženjskem stanju, iz katerega izhaja, da ni zavezanec za plačilo davka na premoženje.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da v tem sporu dejansko stanje še ni popolno razčiščeno. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče ugotoviti, kdo je odredil dela, pri katerih je prišlo do nesreče pri delu ter kdo je odločil na kakšen način se bo to delo opravilo.

Nadalje bo moralo ugotoviti kdo je bil zadolžen za varstvo pri delu pri konkretnem opravljanju dela in kdo je bil skupinovodja. Da bo to razčistilo, bo moralo pribaviti še razporeditvene odločbe z opisi del in nalog za G. in G., za katera tožnik trdi, da sta bila njegova šefa ter za S., za katerega je direktor tožene stranke B. izpovedal, da je bil delovodja tožniku.

Sodišče bo moralo z dodatnim zaslišanjem tožnika ugotoviti, ali je že pred nesrečo kdaj opravljal podobna dela in ali je vedel za nevarnost, da se nosilci lahko zasukajo po vzdolžni legi in ali je to v konkretnem primeru pričakoval.

Po mnenju pritožbenega sodišča, za razjasnitev strokovnih vprašanj v tej sporni zadevi, ni več potrebno postavljati izvedenca iz varstva pri delu, kajti že postavljeni izvedenec je v svojem izvedeniškem mnenju odgovoril na vsa strokovna vprašanja. V konkretnem primeru bo potrebno le ugotoviti, kdo je bil na delih, na katerih se je pripetila predmetna nesreča pri delu, odgovoren za varstvo pri delu in kdo je bil vodja del ter kdo je odredil način dviganja in odlaganja bremena - montažnih elementov.

Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo moralo sodišče oceniti, ali so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. 73. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ št.

60/89-42/90) določa, da mora organizacija delavcu, ki pri delu ali v zvezi z delom utrpi škodo, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti, ta so določena v 154. čl. zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 29/78-57/89). Pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da je do nesreče prišlo pri delu s povečano nevarnostjo (173. čl. ZOR), za katero odgovarja tožena stranka (174. čl. ZOR), v kolikor ne dokaže, da je za škodo izključno kriv oškodovanec ali kdo tretji (2. odst. 177. čl. ZOR). Pri odločitvi o odgovornosti za nastanek nesreče pri delu naj sodišče upošteva tudi predpise zakona o varstvu pri delu (prečiščeno besedilo Ur. list RS št. 47/86) in pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Ur. list SFRJ št. 42/68). V kolikor sodišče ne bo ugotovilo izključne odgovornosti tožeče stranke, bo nato odločalo tudi o zahtevku tožnika po višini, po posameznih elememtih zahtevane odškodnine za nematerialno škodo, pri čemer bo pri odmeri pravične denarne odškodnine upoštevalo stopnjo duševnih in telesnih bolečin oškodovanca, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (1. in 2. odst. 200. čl. ZOR). Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati osebnost oškodovanca in okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo predvsem v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami, ki so zanje prisojene, pri čemer se upošteva tudi sodno prakso.

Zaradi vsega zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo prvostopno sodbo in izrek o stroških ter zadevo vrnilo v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožbo zoper sklep, s katerim je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za oprostitev plačila stroškov postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo iz razloga, ker tudi pritožbeno sodišče ni našlo razlogov za oprostitev tožnika plačila sodnih taks, kot to določa 172. čl. zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ št. 4/77-27/90). Tožnik je v vlogi, s katero je predlagal oprostitev plačila sodnih taks z dne 11.10.1994 navedel, da prejema pokojnino v višini 55.000,00 SIT.

Pritožbi pa je priložil še potrdilo o tem, da ni zavezanec za plačilo davka. Sodišču ni predložil nobenih dokazov o tem, da je dolžan preživljati poleg sebe še koga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pokojnina v višini 55.000,00 SIT, tudi še ob obravnavanju pritožbe v letu 1996 predstavlja več kot 2 neto zajamčeni plači in torej tožnik zaradi plačila sodnih taks, ki predstavljajo pred delovnimi in socialnimi sodišči le 30% sodnih taks po določbah zakona o sodnih taksah in zapadejo v plačilo šele z dnem, ko zapadejo v plačilo stroški postopka, to je po pravnomočnosti sodbe (62. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih Ur. list RS št. 19/94), ne bo ogrožen in se torej s tem plačilom ne bi mogla občutno zmanjšati sredstva, s katerimi preživlja sebe. Pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, da bo tožnik zavezanec za plačilo sodnih taks le od uveljavitve zakona o delovnih in socialnih sodiščih dalje, to je od 13.4.1994 dalje.

Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo predlogu pritožbe, da odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom v skladu s 371. čl. ZPP, ker za to ni našlo nobenih razlogov v do sedaj izvedenem postopku.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 166. čl.

ZPP.

Določbe bivših zveznih predpisov je sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št.

1/91-I).

 


Zveza:

ZPP (1977) člen 172, 172. ZOR člen 154, 173, 174, 177, 200, 154, 173, 174, 177, 200. ZDSS člen 62, 62. ZTPDR člen 73, 73/1, 73, 73/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NjQ1NA==