VDS Sodba Psp 12/95

Jedro

Invalidnost in telesna okvara(TO) sta popolnoma različna pravna instituta. TO je podana, če nastane pri zavarovancu znatnejša onesposobljenost, bistvenejša poškodovanost ali izguba posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali okvara povzroča invalidnost ali ne. Zato je lahko invalidnost in posledično kategorizacija v katero od treh kategorij podana zaradi zdravstvenega stanja, ki ne predstavlja telesne okvare in seveda tudi obratno, zdravstveno stanje lahko predstavlja telesno okvaro, ne povzroča pa invalidnosti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se ugotovi, da je 30% telesna okvara nastala zaradi posledice poškodbe pri delu.

Ugotovilo je, da je pravilna odločitev toženca, da tožnica nima pravice do invalidnine za 30% telesno okvaro, nastalo dne 26.1.1991, ker je posledica bolezni (drugostopna odločba z 18.4.1994, št.

P-665.176).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov.

Dejansko pa, kar je razvidno iz obrazložitve pritožbe, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je bila s pravnomočno odločbo toženca spoznana za invalida I. kategorije invalidnosti zaradi posledic nesreče pri delu, kar je bilo znano tudi prvostopnemu sodišču. Zato bi se jo moralo glede priznanja pravice do invalidnine za navedeno telesno okvaro obravnavati po 153. členu, 1. odst., 1. alinea Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92 s spremembami). Smiselno navaja, da je primarni vzrok telesne okvare posledica nesreče pri delu, sekundarno pa je nastopila še bolezen, katero bi se lahko obravnavalo le v smislu poslabšanja po 157. členu zakona. Upravičena je torej do invalidnine na podlagi 155. člena zakona. Sklicuje se tudi na 296. člen.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter o zahtevku ob pravilno uporabljenem materialnem pravu pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi pravilno in temeljito obrazložilo ter se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi.

Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Iz toženčevega spisa, št. P 665.176, ki ga je pribavilo že prvostopno sodišče, je razvidno, da se je pri njem postopek za oceno telesne okvare pričel dne 18.5.1992, ko je dr. M. T. izdelala predlog za oceno telesne okvare. Zato je toženec zadevo pravilno presojal po določbah že navedenega zakona, ki velja od 1.4.1992 dalje, ne pa po pred tem veljavnih predpisih. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je tudi Statut SPIZ-a v 120. členu, 1. odst., 1. alinea, določal enako, kot navedeni zakon v 1. odst., 1. alinei, 153. člena, da pridobi zavarovanec pravico do invalidnine (prej denarno nadomestilo) za 30% telesno okvaro samo, če je le ta posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Prej veljavni predpisi torej niso bili v ničemer ugodnejši, kot to zmotno meni pritožba, ko se sklicuje na 296. člen zakona. Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da se 296. člen nanaša samo na invalidnost, spremenjeno delovno zmožnost ter neposredno nevarnost za nastanek invalidnosti, ne pa na telesno okvaro. Invalidnost ter telesna okvara sta popolnoma različna pravna instituta (26., 27. člen ter 1. odst. 152. člen zakona). Telesna okva je podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali dela telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Zato je lahko invalidnost ter posledično kategorizacija v katero od treh kategorij invalidnosti podana zaradi zdravstvenega stanja, ki ne predstavlja telesne okvare in seveda tudi obratno; zdravstveno stanje lahko predstavlja telesno okvaro, ne povzroča pa invalidnosti.

Iz toženčevega spisa je nadalje razvidno, da je bila tožnici res priznana invalidnost I. kategorije invalidnosti ter kot vzrok priznane posledice poškodbe pri delu dne 21.4.1989, kar vse je podrobno navedlo že prvostopno sodišče. Invalidska komisija v N.

je dne 11.9.1991 podala izvedensko mnenje, da je vzrok I. kategorije invalidnosti, nastale 11.9.1991, bolezen. Ta komisija pa je dne 30.10.1991 podala spremenjeno mnenje in sicer, da je vzrok invalidnosti posledica nesreče pri delu. Iz mnenja je razvidno, da je podano na zahtevo stranke in na podlagi predložene prijave nesreče pri delu ter na podlagi pregleda medicinske dokumentacije. Iz spisa pa ne izhaja, da bi bila komisiji v času od 11.9.1991 do 30.10.1991 predložena nova medicinska dokumentacija in je torej očitno mnenje podala na podlagi iste medicinske dokumentacije, ki je služila za podajo mnenja z dne 11.9.1991. Komisija tudi ni obrazložila medicinskih razlogov, zaradi katerih je spremenila mnenje z 11.9.1991 ter je očitno prišlo do spremembe mnenja zaradi predložene prijave nesreče pri delu.

V postopku ocene telesne okvare pa sta tudi po mnenju pritožbenega sodišča obe invalidski komisiji (IK v...dne 5.7.1993 ter IK II.

stopnje dne 28.3.1994) prepričljivo in temeljito pojasnili razloge, zaradi katerih sta kot vzrok 30 % telesne okvare po poglavju VII, B, tč. 17 Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur.l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89), ki se glede na določbo 2. odst. 321. člena zakona še vedno uporablja, določile bolezen, ne pa posledice že navedene nesreče pri delu. Pri tem sta se oprli na izčrpno in strokovno prepričljivo mnenje specialista kirurga, prim. dr. R. Š.

(priloženo mnenju IK v Ljubljani), ki ga je podrobno povzelo že prvostopno sodišče in glede katerega tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov za dvom vanj. Ta podrobno pojasnjuje tudi rezultate kontrastne limfografije z dne 26.1.1991, ki ni pokazala limfnih kolektorjev ter naj bi šlo po mnenju rentgenologa za prirojeno nepravilnost v razvoju limfnih žil; za hipoplazijo ali aplazijo limfnih kolektorjev. Nadalje dr. Š. tudi prepričljivo obrazlaga, da ob takšnem stanju, torej ob nerazvitih ali hipoplastičnih limfnih kolektorjih lahko pride do limfedema v različnih življenjskih obdobjih, tudi okrog 35. leta starosti, kot je to primer pri tožnici, da pride lahko do pojava limfedema povsem nenadoma in da ni potreben nikakršen sprožilni mehanizem s poškodbo ali vnetjem.

Zato je tudi Invalidska komisija II. stopnje glede datuma nastanka telesne okvare, ki med strankama sicer ni sporen, pravilno upoštevala, da gre za 30% telesno okvaro od 26.1.1991 dalje (IK v Ljubljani je določila kot datum nastanka 31.1.1990), ko je bila ugotovljena opisana prirojena nepravilnost v razvoju mezgovničnega sistema. Kot vzrok telesne okvare pa sta obe invalidski komisiji glede na prej navedeno tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno določili bolezen, ne pa posledic poškodbe pri delu, kar želi uveljaviti tožnica.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 113/99
• VDS sodba in sklep Psp 736/2005
• VSC sodba Kp 13/2000