VDS sodba Pdp 474/2006

Jedro

Odpovedni razlog po 3. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR je lahko podan tudi takrat, ko je delavec prejel bistveno zmanjšano plačilo za delo zaradi neplačane stimulacije kot dela plače iz naslova delovne uspešnosti. Plačilo za delo je namreč sestavljeno iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dodatkov in plačila za poslovno uspešnost, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi.

Ker je bilo plačilo za delo iz naslova delovne uspešnosti upravičeno zmanjšano, razloga za izredno odpoved delavca ni bilo in posledično ni upravičen do odpravnine in odškodnine.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo stimulacije za obdobje od decembra 2003 do marca 2004 v neto znesku 1.273.580,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 01.04.2004 in s plačilom davkov in prispevkov od neto zneska, plačilo odpravnine v znesku 5.854.170,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 01.04.2004, plačilo odškodnine v znesku 7.025.004,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 01.04.2004 ter odškodnine za neuporabo avtomobila v znesku 260.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 01.04.2004. Tožniku je naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 438.292,00 SIT.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožnik in predlaga njeno spremembo ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da sta odpovedi pogodb o zastopanju s strani dveh poslovnih partnerjev in s tem njuni učinki začeli veljati šele po poteku odpovednih rokov, pri čemer se stimulacija po pogodbi o zaposlitvi priznava za uspešno delo na podlagi doseganja planiranih rezultatov v preteklem in ne v bodočem obdobju. Opozarja, da je razlog njegove izredne odpovedi tudi odvzem bonitete uporabe službenega vozila v zasebne namene, česar sodišče nepravilno ne upošteva kot razlog za izredno odpoved, ampak samo v zvezi z odškodninskim zahtevkom, pri čemer niti tu ne ugotovi nobenega pogodbenega razloga, ki bi upravičeval ta odvzem. Po njegovem mnenju je nevzdržno stališče sodišča, da tožena stranka pri tem ni kršila pogodbenih obveznosti, ker je ravnala enako tudi v razmerju do drugih delavcev. To, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) med disciplinskimi ukrepi predvideva tudi ukrep odvzema bonitet, po mnenju tožnika potrjuje, da zakonodajalec šteje takšne bonitete kot bistvene pravice, dogovorjene med delodajalcem in delavcem. Dodaja, da pogodbe o zaposlitvi brez te bonitete in stimulacije ne bi sklenil, pri čemer glede na svoja znanja, izkušnje in usposobljenost take pogoje lahko postavlja. Ker je toženo stranko predhodno opozoril na izpolnjevanje teh obveznosti in tudi obvestil Inšpekcijo za delo, pri čemer tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti tudi po opozorilu ni izpolnila, se je po mnenju pritožbe s tem sama odločila za prekinitev delovnega razmerja z izredno odpovedjo in s tem povezanih materialnih posledic, vključno s slabšimi poslovnimi rezultati zaradi njegovega odhoda. Napačno naj bi bilo tudi stališče sodišča, da je bila stimulacija v pogodbi dogovorjena samo kot možnost in ne kot pravica in da bi tožena stranka obveznost izpolnila že z izplačilom 1 % stimulacije. Navaja, da je bil tožnik upravičen vsaj do 20 % pogodbene stimulacije (po dejanski praksi med strankama pa celo več). Po mnenju pritožbe je sodišče bistveno kršilo postopek, ker ni zaslišalo s strani tožnika predlaganih prič in izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke. Opozarja, da sodišče v obrazložitvi sodbe najprej ugotavlja, da je dokazno breme v zvezi z izplačevanjem plač na strani delodajalca, potem pa očita tožniku, da ni dokazal upravičenosti do stimulacije, čeprav predlaganih dokazov tožnika sploh ni izvedlo. Sodba je tako brez razlogov in z razlogi, ki so si v nasprotju. Obstoj razlogov za stimulacijo bi lahko ugotovil izvedenec finančne stroke, vendar je dokazno breme na toženi stranki, ki pa navedb in dokazov v tej smeri ni podala, zaradi česar je potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je tožnik izredno odpoved podal po preteku zakonskih rokov iz 1. odstavka 112. člena in 2. odstavka 110. člena ZDR in sicer z odpovednim rokom, kar ni skladno z ureditvijo izredne odpovedi po ZDR, poleg tega pa niso bili izpolnjeni niti pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (razlog in odpovedni rok). Tožnik ni bil upravičen do stimulacije, saj je največji principal v OE K., katere vodja je bil, odpovedal pogodbo o zastopanju, zaradi česar je tožena stranka ugotovila, da pričakovanih delovnih rezultatov ne bo mogoče doseči, kar se je kasneje tudi izkazalo. Poleg tega tudi sam tožnik priznava, da je bilo dogovorjeno, da se mu stimulacija zmanjša, če odpove pogodbo kakšen velik principal. OE K. tudi sicer ni poslovala uspešno, saj je le v letu 2003 ustvarila minimalni dobiček, drugače pa vselej izgubo (v letih 2001, 2002 in 2004). Poudarja, da je bil tožnik tisti, ki ni želel nadaljevati delovnega razmerja pri tožeči (pravilno toženi) stranki, in da stimulacija ni bila bistveni del tožnikove mesečne plače, pri čemer je niti ni prejemal vsak mesec (januar, februar in marec 2003). Po mnenju tožene stranke je dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga na tožniku, saj je on izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Navaja, da je do ukinitve bonitete uporabe službenega vozila prišlo v januarju leta 2003, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik službenega vozila ne rabi glede na obseg njegove uporabe za službene namene. Poudarja, da je tožnik navedeni avto odkupil in takrat temu ni ugovarjal, pri čemer je imel zatem na voljo tri službena vozila tožene stranke za službene namene, v primeru uporabe lastnega odkupljenega vozila za službene namene pa izplačilo kilometrine. Izvedenec finančne stroke bi po njenem mnenju prišel v poštev le v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku in ugotavljanju višine zahtevka. Podrejeno iz previdnosti predlaga, da se v primeru ugoditve pritožbi vrne zadeva v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot vodja oddelka v EE T., program kemija, kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (A2). Dne 08.03.2004 je toženi stranki vročil poziv pod grožnjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da na podlagi 3. alineje 1. odstavka 112. člena ZDR izpolni svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 20.11.1998 in k njej sklenjenih aneksov o izplačilih plače in stimulacije od decembra 2003 dalje ter mu predloži posebno pogodbo, s katero bo dogovorjeno primerno nadomestilo za neizplačane bonitete od 01.01.2003 dalje (A8). Dne 19.03.2004 je tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi z 31.03.2004 (A9). Iz 6. člena pogodbe o zaposlitvi (A2) z upoštevanjem sklenjenih aneksov k tej pogodbi (A3, B2 in B3) izhaja, da sta se stranki dogovorili za plačo, ki se glede na doseganje načrtovanih poslovnih rezultatov ustrezno zviša ali zniža, vendar največ do 20 % (stimulacija). Iz tožnikovih plačilnih list za obdobje januar 2003 - marec 2004 (B23) je razvidno, da tožniku stimulacija (osebna uspešnost) ni bila izplačana v mesecih januarju, februarju in marcu 2003 ter decembru 2003, januarju, februarju in marcu 2004. Tožniku izplačana stimulacija pa je v mesecih julij, avgust, september, oktober in november 2003 močno presegala maksimalen znesek 20 %, saj je znašala kar 60 % tožnikove neto plače. Tožniku negativne stimulacije tožena stranka v tem času ni obračunala.

Delavec lahko na podlagi 3. alineje 1. odstavka 112. člena ZDR v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo. Na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR je delavec v primeru odpovedi zaradi takšnega ravnanja upravičen do odpravnine in odškodnine. Na podlagi 126. člena ZDR je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače in morebitnih drugih vrst plačil, plačo pa poleg osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov sestavlja tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovih poročil o poslovanju enote, ki jo je vodil (B4, B5), in izkazov poslovnega izida tožene stranke (B6 - B8) pravilno ugotovilo, da je bil indeks realizacije planov oddelka, ki ga je tožnik vodil, v letu 2003 na čistih prihodkih iz prodaje 101,67, na dobičku pa komaj 1,95 %. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da iz istih listin izhaja, da je imel ta oddelek v letu 2002 na čistih prihodkih iz prodaje 158,17 % realizacijo plana, pri dobičku pa za 140,27 % negativno realizacijo plana (B4 in B5), kar pomeni, da niti v letu 2002, niti v letu 2003 tožnikov oddelek ni dosegal načrtovanega dobička, temveč je v letu 2002 celo posloval z izgubo. V letu 2002 je oddelek sicer precej presegel načrtovani prihodek od prodaje (zaradi tega je bila najverjetneje tožniku obračunana tako visoka stimulacija), v letu 2003 pa je načrtovani prihodek prodaje oddelek realiziral le z rahlim presežkom (1,67 % presežka).

Tožnik je bil na podlagi 4. člena pogodbe o zaposlitvi (A2) zavezan uspešno voditi delovno področje, na katerega je razporejen tako, da bo dosegal načrtovani dobiček. Glede na tožnikov vodstveni položaj je taka določba umestna. Poleg tega je, kot že rečeno, 6. člen določal tožnikovo plačilo za delo, pri čemer je bila določena osnovna plača in stimulacija glede na doseganje načrtovanih poslovnih rezultatov v višini ? 20 % plače (ustrezno zvišanje ali znižanje, vendar največ do 20 %). Glede na delovno obveznost tožnika, da dosega načrtovani dobiček, in določbo o zvišanju ali znižanju plače največ do 20 % glede na doseganje načrtovanih poslovnih rezultatov, je jasno, da pogodba o zaposlitvi predvideva izplačilo stimulacije tožniku le v primeru, ko oddelek, ki ga vodi, preseže načrtovani dobiček oziroma plane rezultatov poslovanja. Dogovorjena osnovna plača pa mu gre za izpolnjevanje pogodbene obveznosti doseganja načrtovanega dobička v oddelku, pri čemer se v primeru nedoseganja le tega lahko plača tudi ustrezno zniža (največ do 20 %). Tožnikov oddelek torej načrtovanega dobička za leto 2003 ni realiziral (realizacija le 1,95 načrtovanega dobička za leto 2003) in je v tem letu realiziral le plan čistih prihodkov iz prodaje, pri čemer je bil presežek tega plana le minimalen (1,67 %), zaradi česar tožniku po pogodbi o zaposlitvi stimulacija ne pripada. Kvečjemu bi lahko tožena stranka zaradi nedoseganja načrtovanega dobička tožniku na podlagi drugega odstavka 6. člena pogodbe o zaposlitvi celo znižala izplačilo plače največ do 20 %.

Glede na to, da je v letu 2003 prišlo tudi do izgube dveh poslovnih partnerjev, s katerima je oddelek skupaj ustvaril 80 % prihodkov, je bila slaba tudi prognoza poslovnih rezultatov tega oddelka za naprej v letu 2004, zaradi česar tožena stranka tudi iz tega razloga upravičeno tožniku ni izplačala stimulacije v spornih mesecih leta 2004 (januar, februar, marec). Poleg tega pa tudi tožnik sam priznava, da je bilo znižanje stimulacije po pogodbi mišljeno tudi za primer odpovedi kakšnega velikega principala, kot je bila firma XY. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bila stimulacija dogovorjena glede na doseganje pričakovanih poslovnih rezultatov, ki pa jih oddelek z vidika dobička v letu 2003 sploh ni dosegal, z vidika čistih prihodkov od prodaje pa ravno dosegal, kar pa po pogodbi o zaposlitvi tožniku ne daje pravice do zvišanja plače. Sodišče prve stopnje je tako pravilno razsodilo, da tožnikov zahtevek iz naslova stimulacije ni utemeljen.

Ker tožnik v spornih mesecih (od meseca decembra 2003 dalje) glede na dosežene poslovne rezultate OE K. po pogodbi o zaposlitvi ni bil upravičen do izplačila stimulacije, ni prišlo do neupravičenega zmanjšanja plačila za delo s strani tožene stranke, zaradi česar ni izkazan utemeljeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje 1. odstavka 112. člena ZDR. Tožnik torej ni upravičen do odpravnine in odškodnine na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR, saj njegova odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila utemeljena, zaradi česar se šteje kot redna odpoved, katere delavcu ni potrebno obrazložiti (1. odstavek 81. člena ZDR).

Tožnik navaja, da je razlog njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi odvzem bonitete uporabe službenega vozila v zasebne namene, pri čemer od tožene stranke zahteva tudi odškodnino iz tega naslova. Tožnikova pogodba o zaposlitvi v 12. členu v resnici določa, da ima tožnik pravico do uporabe službenega avtomobila za službene in privatne namene, vendar je za to upravičenje predvidena sklenitev posebne pogodbe. Ta pogodba je bila sklenjena 06.01.1998 (A1), 29.11.2002 pa je bila na podlagi devete (pravilno osme) alineje 8. člena odpovedana z veljavnostjo odpovedi od 01.01.2003 (odpoved pogodbe o stalni rabi službenega vozila reg. št. LJ XX-XXX, A5).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedenega razloga za odpoved niti ni mogoče upoštevati kot zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, saj 1. odstavek 112. člena ZDR takega razloga za izredno odpoved med taksativno naštetimi razlogi sploh ne določa.

V zvezi z odškodninskim zahtevkom pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine zaradi odvzete bonitete uporabe službenega vozila v zasebne namene ni utemeljen. Uporaba službenega vozila je namreč prvenstveno namenjena uporabi za službene poti in ne za zasebne namene, kar pomeni boniteto, ki jo je sicer tožnik na podlagi posebne pogodbe imel. Ta pogodba (A1) je bila sklenjena samo za določen čas dveh let od datuma podpisa (06.01.1998 do 06.01.2000), vendar pa je bila najverjetneje podaljšana, saj je tožena stranka tožniku dne 03.01.2002 izdala potrdilo o pravici do stalne rabe tega vozila (A4). Na podlagi 8. člena pogodbe je imela tožena stranka pravico enostransko odstopiti od pogodbe, pri čemer je 8. alineja tega člena omogočala direktorju tožene stranke, da uporabniku lahko odvzame vozilo po lastni presoji, zlasti če se obseg njegovega dela tako zmanjša, da je očitno, da vozila za službene namene ne potrebuje, kakor tudi v primeru, če uporabniku prične teči odpovedni rok oz. nastopi kakšen drug razlog, ki kaže na to, da mu bo v naslednjih 6 mesecih delo v družbi prenehalo. Glede na tako dikcijo, ko je uporabljen izraz "zlasti", je jasno, da ne gre za taksativno naštete razloge enostranskega odstopa od pogodbe, temveč je enostranski odstop možen tudi v drugih primerih po lastni presoji direktorja in gre za poslovno odločitev tožene stranke.

Iz izpovedi direktorja tožene stranke I.B. (list. št. 64) izhaja, da je ob njegovem prevzemu vodenja tožene stranke konec leta 2002 družba imela zelo slabe poslovne rezultate (namesto planiranih 140 mio SIT dobička le nekaj čez 25 mio SIT). Ker je ocenil, da so za slab poslovni rezultat najbolj odgovorni vodilni delavci, je vsem ukinil boniteto uporabe službenega vozila v zasebne namene. Ker je imel direktor možnost po lastni presoji enostransko odstopiti od pogodbe v utemeljenih primerih, pri čemer slabi poslovni rezultati podjetja po prepričanju sodišča nedvomno pomenijo utemeljen razlog za ukinitev bonitet, ni izkazano nedopustno ravnanje tožene stranke, ki je eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za utemeljenost odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo in zavrnilo zahtevek tožnika tudi iz tega naslova.

Dejstvo, ki ga navaja pritožba, da tožnik glede na svoja znanja, izkušnje in usposobljenost lahko postavlja pogoje delodajalcu in da pogodbe o zaposlitvi brez bonitete in stimulacije ne bi sklenil, v zvezi z razlogi za izredno odpoved ni relevantno, saj je izredno odpoved mogoče podati samo v taksativno naštetih zakonskih razlogih, ki pa, kot že povedano, v konkretnem primeru niso bili podani. Glede na določila tožnikove pogodbe o zaposlitvi in dosežene rezultate tožnik do stimulacije ni bil upravičen, zaradi slabih poslovnih rezultatov pa mu je bila tako kot vsem ostalim iz utemeljenega razloga ukinjena tudi boniteta uporabe službenega vozila v zasebne namene.

Listine v spisu (poslovna poročila OE K. in izkazi poslovnega izida, B4 - B8), ki so uradni poslovni izkazi tožene stranke, jasno izkazujejo, da OE K. v spornem času ni dosegala rezultatov (tudi zgolj ob upoštevanju planiranih čistih prihodkov iz prodaje), ki bi tožnika upravičevali do izplačila stimulacije. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da postavitev izvedenca finančne stroke ni bila potrebna. V zvezi z ugotavljanjem dejstva, ali je bil tožnik v spornem obdobju glede na dosežene poslovne rezultate oddelka, ki ga je vodil, upravičen do stimulacije, sodišče v konkretnem primeru gotovo ni potrebovalo strokovnega znanja finančne stroke (243. člen ZPP). Tudi zaslišanje predlaganih prič tega dejstva ne bi spremenilo, saj višina doseženih čistih prihodkov iz prodaje ni sporna, ampak je sporna le višina doseženega dobička v tem oddelku.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je dokazno breme v zvezi z izplačevanjem plač na strani delodajalca, kar je tožena stranka s predložitvijo tožnikovih plačnih list (B23) tudi izpolnila. Utemeljenost odpovednega razloga in sicer, da je bil v spornem času upravičen do bistveno večjega plačila za delo, pa mora dokazati tožnik, kar sodišče prve stopnje pravilno upošteva. Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je namreč dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 82. člena ZDR). Ker sodba tako nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niso podane, zaradi česar je tudi pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je zatem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.

Tudi tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 1325/2006
• VDS sodba in sklep Pdp 867/2006
• VDS sodba in sklep Pdp 1369/2005