<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 1248/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.1248.2006
Evidenčna številka:VDS04045
Datum odločbe:17.05.2007
Področje:delovno pravo
Institut:pogodba o zaposlitvi za določen čas - predčasna razrešitev - prenehanje delovnega razmerja

Jedro

Delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, mora v primeru imenovanja na funkcijo, ki je vezana na mandat, skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Če z novo pogodbo ni izrecno dogovorjeno, da se sklepa za določen čas, delavcu zaradi izteka mandata delovno razmerje ne preneha. V navedenem primeru, niti če gre za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ali pogodbo o zaposlitvi za določen čas s časovno opredeljenim trajanjem, predčasna razrešitev ni zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Razveljavita se sklep generalne sekretarke z dne 24.5.2002 o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.4.2002 in sklep glavnega odbora z dne 2.7.2002. Tožena stranka je dolžna tožniku priznati in vpisati delovno razmerje od 18.4.2002 do vključno 30.4.2003 in izplačati plačo v višini, kot jo je dobival pred razrešitvijo in je torej tožena stranka dolžna tožniku izplačati 12 navedenih plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska od 1. dne naslednjega meseca, to je 12-krat 6.600,61 EUR bruto mesečno in od mesečnih 12-ih bruto zneskov obračunati ter plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne naslednjega meseca, torej od prvega neto zneska od 1.5.2002, od drugega neto zneska od 2.6.2002 itd. do zadnjega mesečnega zneska, ki ga je dolžna plačati z obrestmi od 1.5.2003 dalje, vse do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 3.558,00 EUR, v 8-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila."

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 661,00 EUR, v 8-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 24.5.2002 in 2.7.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dnem 18.4.2002, na priznanje in vpis delovne dobe od 18.4.2002 do 30.4.2003, na plačilo 12-ih plač v višini, kot jo je prejemal pred razrešitvijo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska od 1. dne naslednjega meseca, to je 12-krat po 1.581.769,00 SIT bruto mesečno in od tega zneskov plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti, podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, nezakonita in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz izvedenega dokaznega postopka nedvomno izhaja, da je bil tožnik vrsto let nazaj sprejet v delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas. V letu 1994 in kasneje 1.7.1999 pa sta bili sklenjeni individualni pogodbi o zaposlitvi. 18.4.2002 je generalna skupščina tožnika razrešila funkcije. Ker je tožnik najprej sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, kasneje pa individualno pogodbo, meni, da ne bi smelo biti nobenega spora, da v primeru razrešitve tožnik istočasno izgubi vse pravice. V tem delu je odločitev sodišča z obrazložitvijo sama s seboj v nasprotju. Vse pravice v zvezi z delovnem razmerjem sodišče tožniku odreka, čeprav je bilo tekom postopka ugotovljeno, da prav zaradi pogodbenih določil ni bil udeležen niti pravic na zavodu za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje enostransko spreminja in po svoje razlaga zapis iz pogodbe "za čas imenovanja". Čas imenovanja je bilo obdobje petih let. Če je sodišče štelo, da se je tožnik odrekel predhodnemu statusu za nedoločen čas, pa mu je v skladu s pogodbo o zaposlitvi potrebno priznati pravice. Navaja, da je morda res delno nejasen zapis 12. člena individualne pogodbe, vendar pa daleč od zaključkov sodišča prve stopnje, da bi šlo za nesorazmerno dajatev v nasprotju z moralnimi načeli in da naj bi se določba razlagala na podlagi 100. člena OZ. Pogodbe ni sestavljal tožnik, temveč strokovne službe tožene stranke, pogodba tudi ni bila sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini. O predlogu pogodbe so sklepali in odločali vsi pristojni organi tožene stranke. Sodišče prve stopnje razlago uporablja v škodo delavca in ne uporabi vseh pravic, med drugim dopolnilna pravila o vzajemnosti dajatev in pravičnem razmerju. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo razlagati in tolmačiti vsebino dogovora in vsebino pogodbe tako, da tožniku ne more prenehati delovno razmerje z razrešitvijo 18.4.2002. Sodišče prve stopnje tudi napačno razlaga 12. člen pogodbe o zaposlitvi. V smislu pravičnega razmerja je razlagati 1. odstavek 12. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, ki govori o plači še za 12 mesecev. S plačo je povezan tudi status. Tudi če pogodbene določbe ne bi bilo šteti kot določbo, da dogovor o plači vključuje tudi status delovnega razmerja, bi sodišče moralo priznati vtoževani denarni zahtevek, ki je bil postavljen tudi samostojno. Sodišče prve stopnje se ne opredeli do odredbe tožene stranke, ki je podpisana s strani pristojne in pooblaščene osebe, da v skladu z individualno pogodbo tožniku pripada plača še 12 mesecev, vključno do aprila 2003 in da se ta čas všteje v delovno dobo. Ne strinja se, da sklepa o prenehanju delovnega razmerja v formalnem smislu nista zakonita. Ne gre le za ugotovitveni sklep, temveč za vsebinsko odločitev o tožnikovi pravici, da mu preneha delovno razmerje za nazaj. Odločanje v pritožbenem postopku pa mora biti obravnavano kot najbolj groba absolutna kršitev postopka. Ne gre le za vprašanje števila glasov, temveč za prisotnost generalne sekretarke pri odločanju in prisotnost zunanjega svetovalca, ki je sodeloval pri odločanju pritožbenega organa. Generalna sekretarka je celo glasovala, ko je odločala o pravnem sredstvu zoper svoj sklep. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnik z individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 1.7.1999 s toženo stranko sklenil delovno razmerje za določen čas, to je za čas imenovanja na funkcijo generalnega sekretarja, čeprav je imel do tedaj sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Ker dogovor o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas smiselno ustreza določbi 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93), vendar ne ob neposredni uporabi, je ugotovilo, da je tožniku z dnem razrešitve poteklo delovno razmerje za določen čas (za čas imenovanja), zato je zahtevek v celoti zavrnilo.

Na podlagi določb statuta tožene stranke je tožnik dne 1.7.1999 sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto generalnega sekretarja na podlagi sklepa skupščine tožene stranke o imenovanju. Tožnik je bil na podlagi sklepa generalne skupščine dne 18.4.2002 razrešen, tožena stranka pa je dne 24.5.2002 izdala sklep, da mu delovno razmerje z dnem razrešitve preneha. Ugovor zoper sklep je tožena stranka zavrnila kot neutemeljen.

V konkretnem sporu gre za dve temeljni vprašanji in sicer, ali je tožniku zaradi razrešitve s funkcije generalnega sekretarja tudi zakonito prenehalo delovno razmerje in ali tožniku na podlagi 12. člena individualne pogodbe o zaposlitvi pripada plača, ki jo je dobil v mesecu pred prenehanjem delovnega razmerja še 12 mesecev. Nadalje je za razsojo bistven odgovor na vprašanje, ali je tožnik z individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 1.7.1999 sklenil delovno razmerje za določen čas po 17. členu ZDR/90. Stranki pogodbe o zaposlitvi, posebno če gre za individualno pogodbo, se sicer lahko dogovorita, da se delovno razmerje sklene za določen čas po 17. členu ZDR/90, to je do poteka mandata ali predčasne razrešitve, ker je tudi narava dela taka, da je običajno časovno omejena. Če pa je s pogodbo o zaposlitvi sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, pa razrešenemu delavcu po individualni pogodbi lahko preneha delovno razmerje le v skladu z zakonskimi razlogi za prenehanje delovnega razmerja. Sodna praksa sicer dopušča, da se stranki lahko v pogodbi vnaprej dogovorita, da sta sporazumni, da bo takemu delavcu delovno razmerje prenehalo s potekom mandata ali z njegovo razrešitvijo, kar pa v konkretnem primeru ni podano.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik s sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.1999, sklenil delovno razmerje za določen čas. Tožnik je imel pred sklenitvijo pogodbe z dne 1.7.1999, ki je sklenjena za čas mandata, sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas po pogodbi z dne 7.7.1993. Pogodba z dne 1.7.1999 ima elemente pogodbe o zaposlitvi poslovodnega delavca, ki sicer ne vsebuje vseh določb o pravicah v primeru predčasne razrešitve. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje zato ni mogoče napraviti zaključka, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje, da je bil dogovor med strankama, da se s pogodbo z dne 1.7.1999 sklene delovno razmerje za določen čas. Načeloma je možen dogovor, da se delovno razmerje za nedoločen čas spremeni v delovno razmerje za določen čas, vendar pa mora biti ta popolnoma jasen in nedvoumen. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za čas mandata med trajanjem delovnega razmerja za nedoločen čas brez izrecnega dogovora ne pomeni tudi spremembe delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas. Ni dvoma, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1.7.1999 sklenjena za čas imenovanja, to pa ne pomeni, da se je tožnikov delovnopravni status glede trajanja zaposlitve spremenil.

Dvanajsti člen individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.1999 določa, da v primeru, da tožnika generalna skupščina razreši funkcije generalnega sekretarja pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, ter mu je s tem prenehalo delovno razmerje, mu pripada plača, ki jo je dobil v mesecu pred prenehanjem delovnega razmerja še 12 mesecev. Pritožbeno sodišče se strinja, da je citirana določba pogodbe nejasna. Sodišče prve stopnje je navedeno določbo razlagalo ob predpostavki, da je s pogodbo bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Iz citirane določbe pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, kakšno pravico ima tožnik v primeru, da je razrešen pred potekom časa, zato bi morala tožena stranka ravnati v skladu s 13. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 - 42/90), ki določa, da se poslovodni organ, ki po poteku časa, za katerega je bil izbran, ni znova izbran oziroma je razrešen pred potekom časa, za katerega je bil izbran, razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Zgolj razrešitev še ne pomeni razloga za prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka kot razlog za prenehanje delovnega razmerja sicer navaja 17. člen ZDR/90, ker je napačno štelo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo za določen čas. Ker pa je bil v konkretni zadevi razlog za prenehanje delovnega razmerja predčasna razrešitev, ki ni zakonski razlog za prenehanje delovnega razmerja, tožniku delovno razmerje na podlagi sklepov tožene stranke z dne 24.5.2002 in 2.7.2002 ni prenehalo zakonito.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnika na razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja v celoti ugodilo. Ugoditev zahtevku na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja je narekovala tudi ugoditev zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do 30.4.2003, ko se je tožnik upokojil.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tudi v primeru, če bi upoštevali, da je tožnik s pogodbo z dne 1.7.1999 pristal, da se mu delovno razmerje za nedoločen čas transformira v delovno razmerje za določen čas, bil upravičen do plače za 12 mesecev po prenehanju delovnega razmerja, glede na določbo 12. člena pogodbe o zaposlitvi.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo, je moralo na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, mora sodišče v skladu s 155. členom ZPP upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Tožniku je ob upoštevanju prijavljenih stroškov ter Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS št. 7/95 in nadaljnji) ter Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS št. 67/2003) priznalo za sestavo tožbe 160 točk, za prvo pripravljalno vlogo 300 točk, za tri pripravljalne vloge 2250 točk, za poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo 1200 točk in urnino 100 točk, za dva naroka za glavno obravnavo 1800 točk in urnino 650 točk, skupaj 6460 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) in 20 % DDV znaša 3.558,00 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik je upravičen do povrnitve priglašenih 1200 točk za sestavo pritožbe. Upoštevaje vrednost odvetniške točke in 20 % DDV je tožena stranka dolžna plačati tožniku 661,00 EUR pritožbenih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

 


Zveza:

ZDR (1990) člen 17, 17/1, 17/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDQ1NQ==