VDS sklep in sodba Pdp 1074/2006

Jedro

Ker ZDR v 1. in 2. odstavku 118. člena ZDR prepušča sodišču odločitev, da pogodba o zaposlitvi kljub nezakonitosti odpovedi preneha, mora sodišče, ki delavcu namesto reintegracije prizna odškodnino po pravilih civilnega prava, v okviru materialno procesnega sodstva poskrbeti, da stranka zahtevek za odškodnino postavi.

 

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. in 5. odstavku odstavku izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove nezakonita (1. odstavek izreka) in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20.12.2004, temveč ji je trajalo do 14.11.2005 ter od 15.2.2006 do 6.6.2006 (2. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 21.12.2004 do 14.11.2005 ter od 15.2.2006 do 6.6.2006 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji obračunati bruto plače, ki bi ji pripadale, če bi delala in od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter ji za ta čas izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (3. odstavek izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (4. odstavek izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožnici na podlagi 118. člena ZDR izplačati odškodnino v višini odpravnine, ki bi ji šla, če bi ji delovno razmerje prenehalo iz poslovnega razloga (5. odstavek izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnica zahtevala ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka ponudila v podpis, ni ustrezna. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 6.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, smiselno iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da zoper tožnico ni začela disciplinskega postopka, v katerem bi jo morala obdolžiti kršitve določene delovne obveznosti, kot to predvideva 177. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Nesposobnega delavca ni mogoče obdolžiti kršenja delovne obveznosti, zato je v 2. odstavku 83. člena ZDR določeno, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor in se samo za zagovor smiselno uporabljajo določila 177. člena ZDR. Tožena stranka je sicer tožnici nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, vendar pa že iz njene pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je zelo težko potegniti ločnico med krivdnim razlogom in razlogom zaradi nesposobnosti. Tožnica je bila dne 25.10.2004 povabljena na zagovor, ki se ga ni udeležila. Njen bolniški stalež sam po sebi ni opravičilo, zato je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi pod pogoji iz 2. odstavka 83. člena ZDR. Tožnica je bila že s pisnim opozorilom opozorjena na slabo vodenje trgovine, ki je ključni razlog za odpoved. Tožnica je bila nesposobna opravljati svoje delo vodje trgovine, s čimer je ustvarjala pogoje dela, ki so izzvali proteste delavk. Sodišče prve stopnje se ni izjasnilo o izpovedi direktorja, da je z delavkami večkrat govoril o perečih problemih in s stališči tekoče seznanjal tožnico ter poskušal miriti sprte strani. S tožnico se ni bilo mogoče pogovarjati, zato tudi iz tega razloga od delodajalca ni bilo mogoče pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Sodišče celo samo ugotavlja, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več smiselno, saj so medsebojni odnosi postali nevzdržni. Ni pomembno, ali je inventurni primanjkljaj posledica tožničine krivde ali pa popolne nesposobnosti, saj so številke jasne, vse pa pove tudi tožničina navedba, da je v času inventure ni bilo na delu. To pove vse o njenem razumevanju vodenja trgovine. Na delu je ni bilo mesec dni pred inventuro, ki se opravlja za 12 mesecev poslovanja in sporen primanjkljaj ni rezultat enega, pač pa dvanajstih mesecev. Odločitev delodajalca o nesposobnosti za delo je tožnici omogočilo, da dobi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delo, kakršnega je opravljala, preden je postala vodja trgovine. Tožena stranka je zavzela pozitiven pristop k reševanju njenih težav, saj ji je ponudila delo v drugi trgovini, ki bi ustrezalo njenemu značaju in zdravstvenemu stanju. Tožničin odklonilen odnos do ponujene rešitve in nemožnost dogovarjanja kaže na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnici delovno razmerje trajalo do 14.11.2005 ter od 15.2.2006 do 6.6.2006. Taka odločitev je nerazumljiva in nejasno obrazložena. Nejasno je tudi, zakaj delovno razmerje tožnici traja do 6.6.2006, saj je bila prva glavna obravnava že 15.4.2005. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je bila tožnica nazadnje razporejena 13.12.2004 oziroma je dobila pravnomočen sklep o prepovedi opravljanja dela, ker ni sprejela ponujene zaposlitve na delovnem mestu prodajalke in na delo ni prišla tudi 14.12.2004. Vrnitev na delovno mesto vodje trgovine bi pomenilo zaprtje trgovine, zato ni jasno, od kje sedaj polno nadomestilo, če odpovedana pogodba o zaposlitvi še vedno velja in ji delovno razmerje pri delodajalcu ni prenehalo. Po sprejemu sklepa o prepovedi opravljanja dela, je nastalo drugo pravno stanje, tožnica je bila ponovno povabljena na pogovor, ponujeno ji je bilo ustrezno delo, ki ga je odklonila. Sama je zahtevala, naj se ji s 17.12.2004 zaključi delovna knjižica zaradi priznanja pravice do denarnega nadomestila z dnem 20.12.2004. Ob koncu se tožena stranka sprašuje, ali živi v pravni in socialni državi ali pa se je vrnila nazaj v čase združenega dela. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in odločitev v njeno korist, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in posledično zoper odločitev o odškodnini ter zoper sklep o zavrženju dela tožbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi oprlo na izjave prič, po katerih naj bi prihajalo do nesporazumov med tožnico in podrejenimi delavkami ter na izpoved direktorja, da so bili odnosi med zaposlenimi razrahljani in da tožnice niso želeli sprejeti v drugih poslovnih enotah. Pritožba meni, da ti razlogi niso zadostna podlaga za sprejetje odločitve, kakršno je sprejelo sodišče. Če je tožena stranka menila, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno, ni jasno, zakaj je tožeči stranki ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Iz izvedenih dokazov, zlasti dopisov direktorja tožene stranke, ki je bil izdan že po prenehanju delovnega razmerja izhaja, da so bile razmere tudi v drugih poslovnih enotah milo rečeno nenavadne, za kar pa ne more biti odgovorna tožnica, temveč gre vzroke iskati drugje. Če se je sodišče odločilo razvezati pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR, bi moralo med postopkom o tem seznaniti stranki, saj v nasprotnem primeru delavec niti ne more oblikovati eventualnega odškodninskega zahtevka. Vsekakor pa bi bilo potrebno natančno obrazložiti, v čem so resni in utemeljeni razlogi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Podrejeno, v kolikor tožnica ne bi uspela s pritožbo, nasprotuje zoper odločitev o višini prisojene odškodnine, saj ta del sodbe niti ni izvršljiv in je izrek nerazumljiv, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni. Sodišče ni natančno določilo višine odškodnine, ni določen rok zapadlosti, tožnici pa je nastala tudi višja škoda, saj z odločitvijo, kakršna je, ne more uveljavljati pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožnica se ne strinja tudi z zavrženjem dela tožbe, pri čemer se sicer lahko strinja z oceno sodišča, da ni podana pravna korist za vložitev tožbe, v kolikor napadena sodba ostane nespremenjena. Lahko pa bi sodišče ugotovilo, da je delodajalec zakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni pa ponudil delavcu nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Posledično se v zvezi s tem pojavijo problemi z upravičenjem do izplačila odpravnine, saj bi odklonitev ustreznega delovnega mesta pomenila neupravičenost tožnice do odpravnine. Zato je njen pravni interes za vložitev tudi tega dela tožbe vsekakor podan. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da razveljavi peti odstavek izreka sodbe in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke ponavlja svoje pritožbene navedbe o tem, da je bila tožnica nesposobna opravljati delo in vzpostaviti red v trgovini. Jasno je tudi, da so po vložitvi tožbe šle stvari samo še navzdol in je bilo skupno delo nemogoče. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila zakonita, tožnici je bil zagovor omogočen, kljub vsemu pa je tožena stranka sledila tožničinim interesom s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica ni upravičena do nobene odškodnine, saj do oškodovanja ni prišlo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove nezakonita. Ugotovilo je, da so kot razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti našteti negativni inventurni rezultat, nevzdržni medsebojni odnosi in neustrezno oziroma neodgovorno vodenje trgovine. Tožnici izrecna pisna obdolžitev ni bila vročena, pač pa le vabilo na zagovor, iz katerega izhaja, da ji bo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov omogočen zagovor dne 28.10.2004. V vabilu, katerega obrazložitev bi bilo mogoče šteti za pisno obdolžitev, je tožnici očitan samo negativni inventurni rezultat, ki naj bi bil posledica malomarnega vodenja trgovine, ter neprimerno povečevanje zalog. Razlog za odpoved pa ni bil samo inventurni rezultat, pač pa tudi drugi razlogi, ki v povabilu sploh niso bili navedeni. Glede na to, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlogi, zaradi katerih se tožnici odpoveduje pogodba o zaposlitvi, niti niso obrazloženi, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je taka odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ugotovilo je tudi, da je bila tožnica vabljena na zagovor zaradi postopka odpovedi iz krivdnega razloga, pogodba o zaposlitvi pa ji je bila odpovedana iz razloga nesposobnosti. Iz navedenega je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti razloga odpovedi in ga tudi ni ustrezno obrazložila.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker odpovedni razlog ni pisno obrazložen. V sklepu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (pravilno: odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove) z dne 16.11.2004 je razlog za odpoved zadostno obrazložen. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki naj bi bil izkazan z rezultatom inventure, nevzdržnimi medsebojnimi odnosi in neustreznim oziroma neodgovornim vodenjem trgovine. Razlog nesposobnosti je zakonit odpovedni razlog iz 3. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR in nastopi v primeru nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno ali v primeru neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Določba 2. odstavka 86. člena ZDR, po kateri mora delodajalec navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ne pomeni, da mora delodajalec obrazložiti konkretne okoliščine, zaradi katerih se odpoveduje pogodba o zaposlitvi. Pomeni le zahtevo, da mora biti iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno razvidno, na kateri pravni podlagi se podaja, čemur pa je bilo v spornem primeru zadoščeno. Tako stališče je v podobnem primeru zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. Up-1165/2006 z dne 12.7.2006.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ne more biti nezakonita zato, ker je tožena stranka tožnico povabila na zagovor in ji predočila očitke, ki jih je opredelila kot krivdne razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, nato pa odpoved podala iz razloga nesposobnosti. Dejstvo je, da je težko razmejiti, ali delavec opravlja delo malomarno in nestrokovno zaradi nesposobnosti ali pa z malomarnim delom krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica na izpolnjevanje nalog predhodno že pisno opozorjena, zato je tožena stranka ob ponovnem očitku malomarnega dela tožnico povabila na zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. To pa ne pomeni, da ji pogodbe o zaposlitvi ni mogla odpovedati iz razloga nesposobnosti, saj je očitno prišla do zaključka, da je dejanski razlog za tožničina ravnanja njena nesposobnost, ne pa zavestna kršitev pogodbenih in drugih obveznosti.

Tožena stranka je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici vročila pisno obdolžitev in jo povabila na zagovor. Stališče tožene stranke, da v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zadostuje le povabilo na zagovor, pri čemer pisna obdolžitev ni potrebna, ni pravilno. Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma, če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Iz določbe povsem jasno izhaja, da mora biti tudi v primeru, če se delavcu odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti delavcu predočeno, kaj se mu očita, saj le na podlagi tega lahko pripravi svoj zagovor. Povabilo na zagovor delavca z dne 25.10.2004 vsebuje pisno obdolžitev, vendar pa kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje le za očitek inventurnega manjka, ki naj bi bil posledica tožničine velike malomarnosti. V kolikor bi bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi samo iz tega razloga, bi bili formalni pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni. Kot pa pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnici pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo predočeno, da se ji nesposobnost očita tudi zaradi nevzdržnih medsebojnih odnosov in neustreznega oziroma neodgovornega vodenja trgovine. Tožnica je bila torej na zagovor zaradi očitka odgovornosti za inventurni manjko v posledici malomarnega vodenja trgovine povabljena na zagovor, ki se ga ni udeležila, glede očitka odgovornosti za nevzdržne medsebojne odnose in neustrezno oziroma neodgovorno vodenje trgovine pa ji zagovor ni bil omogočen. Zato glede teh dveh očitkov odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni zakonita. Predmet sodne presoje je bila lahko le utemeljenost odpovednega razloga zaradi očitka, da je v posledici tožničinega malomarnega vodenja trgovine prišlo do inventurnega manjka, kot ga je ugotovila inventurna komisija dne 23.10.2004.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. Zgolj ugotovitev inventurnega manjka sama po sebi še ne izkazuje nesposobnosti vodje trgovine, ampak je potrebno dokazati, da je manjko posledica delavčevega nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega opravljanja dela. Dokazno breme o tem je na delodajalcu (1. odstavek 82. člena ZDR). Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je inventurni manjko posledica tega, da tožnica dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno. V povabilu na zagovor je navedeno, da tožena stranka le domneva, da je manjko posledica malomarnega vodenja trgovine, medtem ko iz inventurnega zapisnika in izpovedi priče M. R. izhaja, da je razlog za izkazani manjko lahko malomaren odnos vseh zaposlenih do blaga v trgovini (ki so nenatančno in neažurno knjižili poslovne dogodke), pa tudi možnost kraje ni bila izključena. Tožena stranka ni dokazala katerih nalog tožnica ni opravila pravočasno, v čem njeno delo ni bilo strokovno in katere naloge je opravila nekvalitetno. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, pravilna.

Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da na podlagi nezakonite odpovedi tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20.12.2004. Odločilo je, da ji je trajalo do 14.11.2005 in od 15.2.2006 do 6.6.2006, ko je pogodbo o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR razvezalo samo. Pritožbena navedba, da ta del izreka izpodbijane sodbe ni jasen, je neutemeljena. Tožnica se je s 15.11.2005 zaposlila za določen čas do 14.2.2006 pri drugem delodajalcu. V tem času ji obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki ni mogoče priznati in ji za ta čas pri toženi stranki tudi ne gredo pravice iz delovnega razmerja. Po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu pa tožnici ponovno pripadajo vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana. Datum 6.6.2006 je datum odločitve sodišča prve stopnje in kot tak skladen z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR v povezavi z drugim odstavkom 118. člena ZDR. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna, je tožnica upravičena do trajanja delovnega razmerja in do priznanja vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi najmanj do tega datuma. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče del pritožbe tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2. in 3. odstavku izreka potrdilo.

V zvezi z zavrnilnim delom, zoper katerega se utemeljeno pritožuje tožnica, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ki so pogoj za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po 2. odstavku 118. člena ZDR, ni v zadostni meri ugotovilo. Tožnica je zahtevala vrnitev nazaj na delo k toženi stranki. Namesto tega se je sodišče prve stopnje odločilo za uporabo 2. odstavka 118. člena ZDR, po katerem lahko sodišče odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe, če upoštevajoč vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, tudi ne glede na predlog delavca. Na podlagi ugotovljenih razmer pri delodajalcu je zaključilo, da je nesmiselno tožnico vrniti nazaj na delo k delodajalcu, s katerim se ne more dogovoriti niti glede poteka osnovnega delovnega procesa, še manj pa o reševanju kritičnih situacij, ob odnosih s sodelavci, ki mejijo na sovražnost pa ni mogoče pričakovati, da bi po zaključku spora tožnica lahko povsem neobremenjeno nadaljevala z delom pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, ne da bi pred tem stranki opozorilo na tako možnost rešitve spora, oprlo na izpovedi prič M.R., S.P. in N.F. o tem, kakšne so bile razmere v trgovini pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Te razmere so bile tudi eden od razlogov za očitek nesposobnosti. Razumljivo je, da ima tožena stranka interes, da tožnice ne obdrži na delu, ker ji sicer pogodbe o zaposlitvi ne bi odpovedala. Ne more pa se ta interes izražati z istimi razlogi, ki jih je (nezakonito) uporabila kot odpovedni razlog, zlasti pa ta interes ne more prevladati nad okoliščinami in interesi na strani tožnice. Okoliščin in interesov na strani tožnice sodišče prve stopnje ni upoštevalo, čeprav iz izpodbijane sodbe izhaja, da je po tožničini izpovedi do prepira s sodelavkami prihajalo zato, ker je kot vodje niso upoštevale in da direktor, ko ga je na probleme opozarjala, ni ukrepal. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so k sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pripeljale zgolj okoliščine in interesi na strani tožene stranke. Tehtanje okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank je pomembno tudi zaradi odmere odškodnine, glede katere tožnica v pritožbi podredno utemeljeno opozarja, da ji ni bila dana možnost dokazovanja dejanske, višje škode oziroma da zahtevka za plačilo odškodnine sploh ni postavila. Pri tem sicer napačno izpodbija 5. odstavek izreka sodbe (ki je zanjo ugodilen), saj se vsebinsko ta del pritožbe nanaša na zavrnilni del, v katerem je edino lahko zajet tudi višji znesek odškodnine od prisojenega. Škoda, ki nastane zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se odpravi z vzpostavitvijo stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo odpovedi, torej s priznanjem delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja od nezakonite odpovedi dalje ter z vrnitvijo nazaj na delo. Iz 1. in 2. odstavka 118. člena ZDR pa izhaja, da lahko sodišče namesto reintegracije delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Skladno s to določbo je določba 4. odstavka 164. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 82/1001), po kateri sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino (namesto vzpostavitve prejšnjega stanja), če jo ta zahteva. Ker ZDR v 1. in 2. odstavku 118. člena prepušča odločitev, da pogodba o zaposlitvi kljub nezakoniti odpovedi preneha, mora sodišče, ki delavcu namesto reintegracije prizna odškodnino po pravilih civilnega prava, v okviru materialno procesnega vodstva poskrbeti, da stranka zahtevek za odškodnino postavi. Le v primeru, če je zahtevek postavljen, je mogoče tudi ugotoviti, ali mu je (v celoti) ugodeno ali ne.

Ker torej dejansko stanje glede okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ter višine odškodnine še ni razčiščeno, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnice in izpodbijani del sodbe v 4. odstavku izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Od odločitve o tem, ali nadaljevanje delovnega razmerja res ni mogoče, pa je odvisna tudi nadaljnja odločitev o morebitni odškodnini, zato je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo tudi pritožbi tožene stranke in razveljavilo tudi izpodbijani del sodbe v 5. odstavku izreka. V tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004, 10/2004), po kateri zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. To je storilo zato, ker strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost sodne razveze pogodbe o zaposlitvi niti ni bila predstavljena in se dokazni postopek v zvezi s to možnostjo ni v celoti izvajal, zlasti pa zato, ker dejanskega stanja glede odškodnine sploh ni ugotavljalo, teh pomanjkljivosti pa v postopku pred pritožbenim sodiščem ni mogoče odpraviti. Sodišče prve stopnje mora v ponovljenem postopku razčistiti okoliščine in interese obeh pogodbenih strank glede nadaljevanja delovnega razmerja in pozvati tožnico - v kolikor bo še vedno mnenja, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, da oblikuje vsaj podredni (lahko pa tudi primarni) zahtevek za plačilo odškodnine. Po dopolnjenem dokaznem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o tožničinih pravicah za čas od 6.6.2006 dalje.

Glede pritožbe zoper sklep o zavrženju dela tožbe, ki se je nanašal na ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka ponudila v podpis tožeči stranki, ni ustrezno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Gre za ugotovitev dejstva, ki ne more biti predmet tožbenega zahtevka. Vprašanje, ali je tožena stranka ponudila v podpis tožnici pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, se presoja v okviru morebitnega zahtevka za plačilo odpravnine, saj je od dejstva, ali je bila ponudba zaposlitve ustrezna ali ne, odvisna pravica do odpravnine. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 958/2006
• VDS sodba Pdp 404/2007
• VSL sklep I Cp 4620/2008