VDS sodba Pdp 1535/2006

Jedro

Delodajalec z delavcem - tujcem, ki ima osebno delovno dovoljenje, zgolj iz tega razloga ne more skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pač pa lahko sklene z njim takšno pogodbo le, če je podan eden od razlogov, ki so za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas opredeljeni v preostalih alineah 1. odstavka 52. člena ZDR.

Pri izdaji zamudne sodbe sodišču prve stopnje ni potrebno v dokaznem postopku preverjati resničnosti v tožbi zatrjevanih dejstev, ker se šteje, da so trditve v tožbi resnične, oziroma da jih tožena stranka priznava, ker tožbenemu zahtevku ni oporekala. Pomembno je le, da ta dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali s splošno znanimi dejstvi, ker se šteje, da odgovor ni podan. Sodišče lahko, če izda zamudno sodbo na podlagi 1. odstavka 28. člena ZDSS-1, pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upošteva le dejstva, ki so navedena v tožbi, medtem ko dejstev ter dokazov iz odgovora na tožbo ne sme upoštevati, ker se šteje, da odgovor ni podan.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.3.2006 ni prenehalo, ampak je tožeča stranka tudi po tem datumu pri toženi stranki še naprej v delovnem razmerju za nedoločen čas na delovnem mestu varilec II. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na to delovno mesto in ji od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas, ji od 31.3.2006 dalje obračunati in izplačati vse plače v bruto znesku 128.428,10 SIT z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, od posameznih zapadlih mesečnih bruto plač pa obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko prijaviti v socialna zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in plačati pripadajoče davke in prispevke, ter ji za čas od 1.4.2006 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 110.880,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pritožuje tožena stranka. Dejstva iz tožbe so v nasprotju s predloženimi dokazi. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni naveden zakonski razlog za njeno sklenitev, saj iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 19.7.2003 izhaja, da je sklenjena za čas trajanja delovnega dovoljenja, isto pa je zapisano tudi v pogodbi o zaposlitvi z dne 28.12.2005. Razlog sklenitve pogodbe za določen čas je tako vezanost delodajalca na delovno dovoljenje. Prvostopenjsko sodišče je prezrlo, da tožeča stranka ni podpisala nobene druge pogodbe o zaposlitvi in da ji je bila delovna knjižica zaključena dne 31.3.2006. Prav tako ni preverilo, ali je bila tožba vložena pravočasno in ali so podane predpostavke za izdajo zamudne sodbe. Ključnega dokaza o navedbi tožbe, češ da je tožeča stranka imela osebno stalno delovno dovoljenje, sodišče prve stopnje ni preverilo, ta dokaz pa tožbi tudi ni bil predložen. Tako je mogoče govoriti, da se s tožbenim zahtevkom ni smelo razpolagati, saj se tujca brez stalnega dovoljenja ne sme zaposliti za nedoločen čas. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna, vendar ob drugačnem pravnem razlogovanju kot je navedeno v obrazložitvi ugodilne zamudne sodbe.

Pravno podlago za izdajo zamudne sodbe v obravnavani zadevi predstavlja določilo 1. odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04), v skladu s katerim v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožena stranka, sodišče izda zamudno sodbo pod pogoji, ki jih določa ZPP, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo. ZPP v 1. odstavku 318. člena določa naslednje pogoje za izdajo zamudne sodbe: da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni preverilo, ali je bila tožba vložena pravočasno, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je vloženo tožbo vročilo toženi stranki v odgovor, torej jo je štelo za pravočasno. Takšna ugotovitev pa je tudi pravilna, saj je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 31.3.2006, predmetno tožbo pa je vložila dne 28.4.2006, torej v zahtevanem 30-dnevnem roku od dneva, ko je izvedela za kršitev pravice (3. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02).

Iz izpodbijane zamudne sodbe izhaja, da je bila tožeča stranka, ki ima status tujca, pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu varilec II na podlagi zaporedoma sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas v obdobju od 12.8.1999 (pravilno: 20.8.1999) do 31.3.2006. Prvostopenjsko sodišče je izdajo ugodilne zamudne sodbe oprlo na zaključek, da v zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 28.12.2005 ni naveden zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato je le-ta sklenjena v nasprotju z zakonom. Ker se na podlagi 54. člena ZDR v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, je prvostopenjsko sodišče s sklicevanjem na citirani člen ugodilo zahtevku za transformacijo pogodbe o zaposlitvi, saj je upoštevalo, da je ob sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je veljala od 1.1.2006 do 31.3.2006, tožeča stranka že imela osebno stalno delovno dovoljenje.

Pritožba pravilno navaja, da v zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 28.12.2005 je naveden zakonski razlog za njeno sklenitev in zato utemeljeno izpodbija nasprotni zaključek prvostopenjskega sodišča, na katerem temelji izpodbijana odločitev. Vendar pa pritožba v nadaljevanju napačno zatrjuje, da je bil razlog za sklenitev te pogodbe o zaposlitvi za določen čas "vezanost delodajalca na delovno dovoljenje". Stranki sta v 1. členu citirane pogodbe o zaposlitvi le ugotovili, "da je tožeča stranka izbrana za delo na osnovi sklepa o izbiri kandidata za opravljanje del za določen čas in na podlagi delovnega dovoljenja, izdanega s strani pristojnega zavoda za zaposlovanje." Razlog za sklenitev pogodbe pa sta dejansko opredelili v 3. členu, iz katerega izhaja, da se delovno razmerje (pravilno: pogodba o zaposlitvi) sklepa za določen čas od 1.1.2006 do 31.3.2006 zaradi potrebe po delavcu za izvrševanje del, ki po svoji naravi trajajo določen čas, kar je eden od zakonskih razlogov (iz 1. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR) za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Tožeča stranka je v okviru trditvenega bremena v tožbi zatrjevala, da je ob sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas že imela osebno stalno delovno dovoljenje. Skladno s 4. alineo 1. odstavka 52. člena ZDR se lahko pogodba o zaposlitvi sklene za določen čas, če gre za zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja. Slednje pomeni, da delodajalec z delavcem - tujcem, ki ima osebno delovno dovoljenje, zgolj iz tega razloga ne more skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pač pa lahko sklene z njim takšno pogodbo le, če je podan eden od razlogov, ki so za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas opredeljeni v preostalih alineah 1. odstavka 52. člena ZDR, zato je bilo potrebno materialnopravno pravilnost izpodbijane zamudne sodbe preveriti s tega vidika. Glede na to, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da zakoniti pogoji iz 52. in 53. člena ZDR za sklepanje sukcesivnih pogodb o zaposlitvi za določen čas (torej tudi za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi) sploh niso bili podani, je s tem zadostila enemu od pogojev za izdajo ugodilne zamudne sodbe, t.j. da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, reintegracijskega in reparacijskega zahtevka.

Pri izdaji zamudne sodbe sodišču prve stopnje ni potrebno v dokaznem postopku preverjati resničnosti v tožbi zatrjevanih dejstev, pomembno je le, da ta dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali s splošno znanimi dejstvi. Pritožba sicer očita, da v obravnavani zadevi obstaja nasprotje med dejstvi iz tožbe ter predloženimi dokazi, vendar pa iz podatkov spisa izhaja, da je ta očitek neutemeljen.

Pritožba nadalje tudi zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni preverilo, ali je tožeča stranka imela osebno stalno delovno dovoljenje in da le-to sploh ni bilo predloženo k tožbi, ter v zvezi s tem tudi neutemeljeno uveljavlja, da gre v obravnavani zadevi za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Ker je tožeča stranka v tožbi navajala, da je ob sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas že razpolagala z osebnim delovnim dovoljenjem, je sodišče prve stopnje to dejstvo povsem pravilno povzelo v podlago svoje odločitve, kljub temu da tožeča stranka dokazila o osebnem delovnem dovoljenju ni predložila. Za izdajo ugodilne zamudne sodbe namreč zadošča, da je tožeča stranka v tožbi navedla dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ni pa nujno, da je resničnost obstoja teh dejstev tudi podkrepila z dokazi - šele v primeru, če bi tožeča stranka dokaz o osebnem delovnem dovoljenju vendarle predložila, bi bilo sodišče prve stopnje dolžno tudi preveriti, da v tožbi zatrjevano dejstvo o obstoju osebnega delovnega dovoljenja ni v nasprotju s tem dokazom.

Pritožba prvostopenjskemu sodišču napačno očita, češ da je prezrlo, da tožeča stranka ni podpisala nobene druge pogodbe o zaposlitvi in da ji je bila delovna knjižica zaključena dne 31.3.2006. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo resda zatrjevala, da je tožeči stranki ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, a je ta ni želela podpisati. Vendar pa lahko sodišče, če izda zamudno sodbo na podlagi 1. odstavka 28. člena ZDSS-1, pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka v skladu s 1. odstavkom 318. člena ZPP upoštevati le dejstva, ki so navedena v tožbi, medtem ko dejstev ter dokazov iz odgovora na tožbo ne sme upoštevati.

Glede na vse zgoraj obrazloženo v obravnavani zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, pri čemer ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Izrek izpodbijane zamudne sodbe, s katero je ugodeno zahtevku za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ter posledično tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ter zahtevku za vpis delovne dobe v delovno knjižico, je zato materialnopravno pravilen.

Ker so tako s pritožbo uveljavljani razlogi neutemeljeni, saj so bili v obravnavni zadevi izpolnjeni vsi pogoji za izdajo ugodilne zamudne sodbe (iz 1. odstavka 28. člena ZDSS-1 in iz 1. odstavka 318. člena ZPP), bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane odločitve tudi ni ugotovilo, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločitev.

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 297/2006
• VDS sodba Pdp 1303/2007
• VDS sodba Pdp 82/2007